mojpes.net

Pri nas smo se že dalj časa pogovarjali, da bi imeli psa. Predvsem, je bila to enostranska otroška želja. Jaz in žena sva oba imela psa v mladosti, tako, da sva vedela kaj to pomeni. In tako so minevali dnevi, ko je bilo stališče jasno: NE. Nato pa sva se z ženo začela tajati (pes je večni otrok in zahteva leta skrbi, vendar ti po drugi strani veliko da in te nauči). Ko je odločitev v meni dozorela, sem se odločil, da bom skrb za psa prevzel čisto sam (brez klasične zgodbe 1 mesec navdušenja, potem pa mama/žena skrbi za vse). Nato sem začel z iskanjem po netu (najbolj všeč so mi bili jazbečarji), hkrati pa sem tudi že prebiral nekatere članke in ta forum. Kmalu nato mi je sodelavka povedala za Horjulsko zavetišče in začel sem pregledovati njihove strani.

BUM! Me je zadela Lisi. Cukr od psa, pa še stiskala se je v otroškem objemu. Res je, da sem želel imeti psico, saj so moje izkušnje boljše s puncami (imel sem oboje), sploh kar se tiče pasjih prepirov. In ker se je starejši bal psov, je bilo to zelo pomembno.  Najprej sem poslal domačim sliko po telefonu, nato po mejlu in jih začel kuriti. Seveda pa sem, ko sva se z ženo dogovorila, naredil še šnel kurz z otrokoma na temo pes pri nas doma. Prebral sem jima nekaj teorije in dogovorili smo se za osnovna pravila: Pes nikoli ne dobi nič od mize, ponoči spi samo na svojem prostoru…

1. junija smo se po dogovoru oglasili v horjulskem zavetšču. Cela družina, z namenom, da spoznamo Lisi. Po začetnih strahovih, starejši sin se je ustrašil lajanja psov, smo se le znašli vsi skupaj  v izpraznjenem delu dvorišča zavetišča za ograjo. Lisi je sproščeno tekala naokoli in takoj navezala stik s starejšim sinom. Prinesla mu je žogico (Imel sem jo s seboj, zaradi preverjanja motiviranosti psa, kar sem prebral v enem izmed člankov, kako ocenimo psa, ki ga bomo odpeljali v svoj dom), se mu pustila božati. Tudi ostale nas je veselo pozdravljala in Lisi se je odpeljala z nami domov.

Do prvega sprehoda je bilo še v redu, potem, pa smo začeli spoznavati njene strahove. Ni poznala prometa, bala se je neznanih predmetov na poti in nenadni zvoki so jo spravljali v paniko. Rep je potisnila skoraj do smrčka. Seveda smo takoj pokazali vso empatijo in jo začeli objemati in bodriti. Po nekaj sprehodih me je začelo skrbeti, da bodo naši sprehodi izgledali tako oziroma, da na koncu Lisi ne bomo mogli niti premakniti iz hiše. Za povrh vsega se nam je pa zgodila še nerodnost, ko smo dovolili sošolcu od starejšega sina, da prime povodec. Takrat je Lisi močno potegnila in povodec je ropotal za njo po travniku. Bežala je, kot da bi jo preganjalo tristo hudičev. Huda začetniška napaka, na katero smo bili opozorjeni, da se lahko zgodi, pa nismo upoštevali nasveta, da naj otroci na začetku ne vodijo psa. Ja, smo s pepelom posuti.

Naslednji dan sem poklical Polono, svetovala mi je, da pokličem Katarino in name spomnila na deset metrski vodniški povodec. Od takrat dalje sem sprehajal Lisi samo s tem povodcem (to je enega navijanja na roke), Katarina pa mi je povedala tisto o oportunistih in ignoriranju strahu, ter učvrstila samozavest vodje tropa.

Sledil je mesec dela. Kadar smo bili na sprehodu sem vedno držal povodec. Lepa stran tega povodca je, da ga lahko drži več ljudi. Torej otroka nista bila prikrajšana za vodenje, za varnost pa ne Lisi. Na sprehode sem v žepu nosil  hrenovke in z njimi nagrajeval Lisi, kadar je prišla do mene. Po 14 dneh skupnega življenja, kar nekaj hrenovkah in spuščanju z 10 metrskim štrikom (boga reva je to vlekla za sabo) smo šli do tasta in tašče na podeželje, kjer imajo okoli hiše veliko varne travnate površine. Tam sem Lisi prvič spustil. Tekala je naokoli vsa srečna, vendar se od nas ni oddaljila. Seveda sem jo imel ves čas pod kontrolo. Če se je začela oddaljevati, sem tekel stran od nje in jo klicati, da me je začela loviti.

Prva noč in vse ostale so bile mirne. Lisi je čista od prvega dne in nikoli ni težila, da bi spala kje drugje kot na ležišču, ki smo ji ga pripravili. Za povrh nam tudi nikoli ni pripravila nobenega zgrizenega presenečenja. Lisi nima težav s čakanjem doma, in nikoli ne laja. Kadar jo slišimo, da zalaja se prav začudimo, da sploh zna.

Zelo kmalu smo zaradi zbliževanja (brez tekmovalnih ambicij) začeli obiskovati tudi agility. Tu smo se imeli odlično. Z otrokoma smo dvakrat tedensko imeli pasjo dejavnost (njune so se zaradi počitnic končale), kjer smo se lepo znoreli. Zdaj ima počitnice tudi Lisi, jeseni se bomo vpisali v malo šolo in potem nadaljevali z agilitijem.

Seveda je nekaj Lisijinih strahov počasneje razgradljivih. To so predvsem nenadni, nenavadni zvoki, razne vrečke, ki šelestijo po tleh, »čudni« predmeti, ki po njeno ne sodijo v okolje in pa novi prostori (recimo vrt pred hišo).

In ravno strah pred prostori je začela premagovati. Prejšnji vikend smo bili v Beli Krajini v vikend hišici sredi narave in ni hotela v hišo, bila pa je spuščena. Jaz sem nesel nekaj gor, ona pa je čakala spodaj. Bila je neodločna. Ni minila niti minuta, ko sem se odpravil nazaj ponjo, da jo bom nesel gor, ko je že prišla sama. No, saj tudi na vrt že pride, potem pa se skriva pod sedeži, ampak s pogledi nam pravi: A ne, da sem pogumna? Seveda jo, res srečni ob takih podvigih hvalimo na vse pretege.

Lisi se je tudi poskusila že višje rangirati v našem tropu, vendar je starejši sin (podkrepljen s teorijo) zelo učinkovito odreagiral. Po renčanju je Lisi za kratek čas izoliral v drug prostor. In težava je bila rešena. Tudi mlajši se je po prvotnem strahu pred renčanjem opogumil. Renčala je morda trikrat, štirikrat. Lahko tudi, da se trenutno počutila dobro ali se ji je kateri naslonil na tačko pri božanju na kavču, ampak zdi se mi pomembno, da je bila situacija rešena v istem hipu in sporočilo učinkovito predano. V našem tropu je njeno mesto na dnu. Kljub temu pa je deležna največ božanja in crklanja v naši družini. In tu  je treba poudariti, da se prav rada pusti razvajati našim rokam.

In še ena stvar, na sprehodih (to je res odličen in kakovosten družinski čas) srečujemo tudi Kuku, ki je tudi iz horjulskega zavetišča. Sta pravi prijateljici in kadar se srečamo, dirkata in se igrata po travniku, da ju je res užitek gledati. Tudi z drugimi psi nimamo težav. Lisi ve komu in kdaj se umakniti brez ravsa. Starejši sin je že po mesecu čisto pozabil na svoj strah pred psi.

Skratka, lepo nam je.

](http://www.moj-album.com/slike/16736115/j7R7Jm6tEGgrembH.jpg) (http://www.moj-album.com/slike/16736115/j7R7Jm6tEGgrembH.jpg[/img)

Upam, da mi je uspelo prilepiti slikco. Lisi namreč neznansko uživa v vodi.

 :D :D :D :) :D

Kakšno super poročilo in seveda, kako lepo je gledati, kako vsi skupaj napredujete!

Veliko užitkov še naprej vam želim!

polonak

Zakon :) Res fajn vas je brati.
Uživajte skupaj še naprej.

Zelo lepo :)
Uživajte še naprej in se še kaj oglasite ;)

Super, da ste se tako lepo ujeli. Lisi je prava lepotička, upam da bo še kaj slikc, teh se nikoli ne naveličam.
lp :)

Kako lepo je prebrati takale "poročila". Uživajte z Lisi! :-*
Pa obvezno se čimveč javljajte, jasno. Na tem forumu se redno pase krdelo firbcev! ;)

Hvala vsem za želje. Tudi jaz rad prebiram taka javljanja in seveda se bomo še javljali.
Lisi na obisku pri socerbskem zapeljivcu:
http://www.moj-album.com/slike/16740516/gXsZSx3Qxb5LFok7.t.jpg[/url]

Napača pri pripenjanju slike :D

Takole bo prav: [url]http://www.moj-album.com/slike/16740516/gXsZSx3Qxb5LFok7.jpg (http://www.moj-album.com/slike/16740516/gXsZSx3Qxb5LFok7.jpg)[/url]

Bravo Lisi  :)
Sledni povodec je pa itak zakon  :P
Vse lepo vam želim še naprej  ;)

Naše prvo morje je za nami. Malo nas je skrbelo, kako bo potekala vožnja na Pašman, vendar se je skrb pokazala za odvečno. Od kar Lisi v avtu nosi oprsnico in je pripeta s pasom je njeno gibanje omejeno. Tako radovednica ne more več plezati po otrokoma in pritiskati smrček na okno. Večino poti prespala. Vmes smo naredili nekaj postankov in pretegnili vseh 12 nog.

Trajekt je bil prvi resnejši stres za Lisi (je zelo nezaupljiva do novih prostorov), vendar se je po začetnem strahu hitro povpela po stopnicah in radovedno vohala nove vonje ter radovedno opazovala morje z višine.

Na poti do naše baze se je prvič srečala z morjem. Željna osvežitve je zakorakala v vodo, vsaj mislila je tako. Morali bi videti njeno reakcijo, ko je pomočila jezik v slano tekočino. Bljak.  ;D in potem še enkrat. Sledila je reakcija: če že ni za pit je pa prijetna osvežitev. Malo je počofotala in šla za nami do počitniškega doma. Tam pa ena staroselka in njen odrasel mladič. Sledilo je radovedno ogledovanje, ovohavanje na eni strani in ježenje dlake na drugi strani. Pazil sem toliko, da se Lisi ni približala preveč, no pa saj ji niti ni bilo treba reči. Vseskozi je ohranjala varno razdalijo in dosti časa preživela na obali, na svojem hribčku iz peska.

http://www.moj-album.com/slike/16736115/OrcKRLodxunCW3lr.jpg

Ko so prišle pa vroče ure dneva, smo ji pa, kot malemu otroku predpisali počitek v hladu notranjosti. Noči je prespala v otroški sobi ob postelji na tleh. Seveda je parkrat poskušala na posteljo, vendar je kmalu odkrila, da iz te moke ne bo kruha. Otroka sta bila pa tudi vesela, da si je izbrala njuno sobo.

7 dni je minilo v znamenju plavanja, tavhanja kamnov, jutranjih sprehodov, enodopoldnevnega šepanja (verjetno jo je pičila kakšna osa, bilo jih je miljavžent, kot povsod letos), hranjenja in sončenja. Pasjih prijateljev je bilo bolj malo.

http://www.moj-album.com/slike/16736115/NAG2OAySzStoSg9W.jpg

Na poti nazaj, na trajektu se je mlajši sin nekaj motovilil po avtu in se udaril. Za tolažbo je objel Lisi in potolažila ga je.

http://www.moj-album.com/slike/16736115/GpyF3sG5VaudKe99.jpg

Naprej je pot potekala gladko, le v Sloveniji nas je pričalkala skoraj zima.

Bilo je kratko, a sladko. :)

Lepo :)

Super.

Katarina

Vesela za vas in za Lisi. Uživajte še naprej! :D

Super poročilo. Uživačka :)

Izredno vesela za vas in Lisi!

Pa je okoli eno leto. Eno leto privajanja, spoznavanja, učenja in predvsem leto povezovanja, topline in zabave. Je ni stvari, zaradi katere bi lahko obžalovali svojo odločitev. Naša kužika postaja iz dneva v dan bolj samozavesten pes. Naš običajen dan zgleda približno takole.

Zjutraj ko vstanemo in pridemo v spodnji bivalni del hiške nas pričaka pretegovanje in mahajoč repek. Lisi spi ob stopnicah, ki vodijo v spalnice in nikoli ne prekorači meje, čeprav ni na poti nobene ovire. Nato jo privežem in se odpraviva na jutranji sprehod na bližnji travnik. Pri semaforju mirno čaka na zeleno, nelagodno ji postane le, če pelje mimo velika tovrnjaška zverina. Na travniku jo odvežem, da v miru opravi svoje. Včasih srečava tudi kakšnega pasjega kompanjona s katerim opravita jutranji tek. Doma nato v miru poje. Odločili smo se za kuhano hrano (piščanec brez kosti ali goveja pljuča s srčkom...) saj tako ni zadaha po industrijski hrani. Dopoldneve mirno prespi, dokler ne prideta otroka iz šole. Sledi obvezno crkljanje na kavču. Kadar je kateri od otrok bolan je Lisi njegova negovalka. Vseskozi leži ob malem bolniku in s svojo bližino lajša tegobe.

Zgodaj popoldne sledi sprehod z otrokoma. To ima najrajši, saj so se zelo povezali. Po prvih poskusih dvigovanja na lestvici tropa se ni več zgodilo, da bi renčanje ponovila. Enostavno se je prepustila užitkom, ki jih nudi crkljanje. Pozno popoldne pridem še jaz iz službe in ona vedno pozdravi prva.

Zvečer pred spanjem narediva še en sprehod in ko ugasnemo luč v dnevni sobi tudi ona vstane iz kavča ter se premakne proti svojemu gnezdu. Toplo posteljo ji je kupil starejši sin iz svojega privarčevanega denarja, ko se je shladilo.

Od zadnjega javljanja je bila Lisi tudi v mali šoli, kjer sva utrdila nekaj vaj iz poslušnosti in se naučila nekaj trikcev. Najboljša je, ko da s svojo tačko petko. Seveda se za priboljšek naredi vse.

Lisi je bila na začetku zelo boječ pes. Nekaj strahu je še ostalo, vendar se je njeno zaupanje toliko okrepilo, da lahko strahove tudi premaga. Prvi večji pozitivni premiki v samozavesti so se zgodili pozimi, ko je neznansko uživala na snegu. Rila je z gobčkom po snegu in se dobesedno potapljala vanj. Zakaj pa se je razkrilo, ko je sneg skopnel. Pod snegom so miši namreč skopale neskončne rove, da so lahko potovale od luknje do luknje. In tako je pomladi Lisi dokončno odkrila svoje lovske gene. Postala je spretna mišolovka. Seveda smo ji to preprečevali, vendar ji je trikrat štirikrat vseeno uspelo ujeti miš. Eno je celo požrla, hvala bogu ni bilo mišje mrzlice. Ostale pa je na ukaz spustila. Na enem izmed pomladnih obiskov gozda smo srečali tudi srne, ki so tekle mimo. Lisi je stekla za njimi, vendar se je vrnila, ko sem jo poklical nazaj. Gozd ji nasplošno razburi domišljijo, saj razposajeno teka okoli nas. Res je užitek gledati njen lahkoten in hiter tek.

Tako smo se v zadnjem letu čisto zaljubili vanjo in si ne predstavljamo več življenja brez naše Lisi.

In še slikce: http://www.mojalbum.com/lisi/obletnica

Čestitke za prvo obletnico!

Tale  :-* je pa za starejšega sina, ki je strah spremenil v toplo navezanost.

Želim vam še obilo veselja z Lisi!  :)

Hvala. Bom prenesel. :)

Res uživaš, Lisi  :-* ti zelo privoščim.  :)