mojpes.net

Zivjo vsem ! Verjetno mi bodo v bliznji prihodnosti kupili labradorca. Ker bi zivel na vrtu, me zanima, ce imam za labradorca zadosti velik vrt. Vrt ima priblizno 300 kv. metrov.

Ne nimaš, bi pa bilo dovolj 20 km2 stanovanja!

 ;D Haha zanimivo vprasanje. Velikost vrta pravzaprav sploh ni pomembna, pomemben je cas ki ga posvetite svojemu stirinoznemu prijatelju. Imela sem Labradorko 12 let in se enkrat vecji vrt, pa verjames ali ne...... vecino svojega zivljenja je prezivela na parih kvadratnih metrih pod mizo v kuhinji (ce bi slucajno kaj padlo z nje  ;D ::)) ali pa na parih kvadratih ob ocetovi pisalni mizi.  ;)

lp

Hja, jaz imam rada svoje pse ob sebi, tam nekje zunaj mi čist nič ne nucajo. Pes rabi pa samo tvojo bližino in en mičken košček kavča. Aja pa sprehode in...saj vemo kaj vse pes rabi, a ne? Ampak 300 m2 vrta pa po moje niti ne rabi pa še dolgčas mu bo samemu tam nekje na vrtu.

Ej Vis, a malček pretiravaš...20 KM2 stanovanja?? ;D

res je... 20KM2 je dovolj za 5 velikih psov, plus še kar nekaj ostalih živali imam v tem ''radiju'' :)

verjetno je mislila 20 m2 ;)

Vem vem ;)

Dovolj bo 300 kv. metrov. Saj ga boste še tako in tako na sprehode vodili  :)

Verjetno ti bodo v prihodnosti kupili labradorca? Pes ni igrača ali darilo. Pa sploh kaj več o tej pasmi? Oz. o psih, da sprašuješ takšne stvari?

Po mojem mnenju lahko komot zivi zunaj, vse kar rabi je dobro izolirana uta in zrihtan pesjak ter dovolj prebitega casa s teboj, torej veliko ukvarjanja s psom.

Jaz vam ga za na vrt sploh ne bi prodala.
Imamo labradorca 1 + 1 mešanca z labradorcem, pa sta naša družinska člana in z nami v hiši. Ko je pa zunaj prijetno toplo in nas ni doma, pa lahko uživata tudi v večjem pesjaku na vrtu, kjer imata tudi prostorno kočo in dobro zavetje.

Jaz pa (izjemoma) - pesjak (ali zunanje bivanje nasploh) ni mučenje sam po sebi, ampak zanemarjanje in mučenje samo omogoča.
Zato tudi taka skepsa vseh, ki bi morda tudi oddali psa v take razmere, če bi dobro poznali posameznega vodnika.
Seveda govorimo o labradorcu in ne hrtu ali podobni pasmi, ki res ni za na mraz.

Če si psa za ven omisli mlajši upokojenec, ki ne glede na vremenske razmere vse dopoldne nekaj brklja okrog hiše ali cimpra v delavnici, kamor psu dovoli, opoldne odide na Šmarno goro in zvečer še na dolg sprehod po okolici, potem s tem ni niti malo narobe. Problem je le, da je takih izjemno malo v primerjavi s tistimi, ki žival 'pozabijo' nekje na vrtu ali v boksu, da se potem zabava s kopanjem lukenj, preganjanjem mimo ograje hodečih in lajanjem v luft in je skratka skrajno nesrečna in osamljena. V prvem primeru ima 300m2 čez vrh glave dovolj, v drugem mu prisotnosti vodnika ne odtehta niti 3000m2.

Če je lastnik v redu in ga ne moti, da se bo zaradi zunanjega bivanja psa njemu bistveno poslabšala komodnost življenja (hočeš nočeš si zunaj, ne glede na dež, sneg ali ušpičene prekle), ni s pesjakom oz. vrtom nič kaj dosti narobe. Tako kot ni nič narobe z bivalno kletko, ki konec koncev tudi meri samo slab meter in bi lahko služila kot pravcata mučilna naprava.

Podpis.

Verjetno, ker sicer bi se v tako velikem stanovanju bolj redko srečala s psom. ::)

hja no - najbrž drži, da pes ob sicer ustreznem ravnanju in ukvarjanju in bivalnih pogojih lahko živi zunaj...ampak jaz osebno psa, ki ne bi mogel bit z mano v stanovanju, nočem ma pod razno ne; bi bla raje brez.

Podpis

Ne bo držalo, vseeno bi ti pod nogami visel. ;)

Točno. Ker visi pod nogami tudi na 1000 ali 2000 m parcele. In če greš not samo krompir premešat, pride zadaj. In to po možnosti skupaj z vejo, ki jo je pravkar vlačil okrog. Ker tudi vlačenje veje je čisto brez veze, če te pri tem nihče ne gleda. Ni odvisno od pasme. Tudi od tega ne, ali je več pasem v enem psu. To enostavno tako je. Spustiti ven na divjanje je nagrada. Zapreti ven je pa kazen.

Jaz tudi seveda sanjarim o hiši pa velikem vrtu z mačkotesno ograjo (jih že gledam po netu in cedim sline), da bi se lahko malo zdivjala in okusila naravo. Ampak vrt zato, da bi psa in mačke imela same zunaj? Kot pravi oaza - jih sploh ne bi imela. Nikoli.

Jaz tudi ne.
Ljudje smo res različni, ampak zame pridejo živali v poštev samo kot člani družine. Zunaj v pesjaku nikakor, nikoli in nikdar.

Nevem kako si vi, ki imate živali vedno notri, razlagate to, da je pes  v pesjaku. Moj na primer, je notri takrat, ko sem jaz (v večini primerov), ko pa mene ni, je zunaj v pesjaku, in ne zgleda kej prikrajšan (bi bilo za moje pojme zelo podobno kot če bi bil v kletki notri zaprt takrat ko mene ni). Lahko bi bil tisti čas v kletki in bi bil tako vedno notri, ampak se mi zdi da noben, ne jaz ne on nisva prikrajšana, če tistih par ur dopoldan prespi v uti, z razliko da se lahko še sprehaja po pesjaku.

Večina ljudi v moji okolici, ki ima pse v pesjaku, jih ima izključno v pesjaku oz.v najboljšem primeru občasno spuščene na vrtu.

To kar ti zgoraj opisuješ, si tudi jaz želim za moja dva (seveda,ko bom velika in bogata in bom imela vrt). Velik pesjak z ogrevanim zatočiščem, kjer bi psa lahko počakala v času moje odsotnosti. Potem pa takoj nazaj v dnevno.

Sem že velikokrat razmišljala o tem... Še ne dolgo nazaj so ljudje čisto samoumevno spali v bajtah skupaj s psom, mačko in še 2 kozama povrh. In ne pridem gor, kdaj je pa tista točka preloma, ko se je pojavila miselnost, da živali niso za v hišo. Niti ne vem, zakaj se je pojavila. Dodatno mi je zanimivo, da se v mestu zadeva spet obrača nazaj, na vasi pa še vedno velja, da živali v hiši nimajo kaj iskat. No, kakor kje, seveda. Govorim o večinskem razmišljanju.

Ok, res je, da pri nas mačke ne smejo ven, ker je ograja prepustna. In psi ne smejo v posteljo, ker gre za osebke večjih mer in niti ni prostora, niti tega ne moreš ravno vsak dan kopat, niti vsak dan posteljnine prat. Sem pa ponoči pokrita z odejo, deko in 4 mačkami.  ::)

Glede tiste kvadrature pa še to: imamo veliko dvorišče za hišo (1000 kvadratov), pa je 3/4 neizkoriščeno. Čisto zadnji kot se uporablja za stranišče, če se zadeve ne opravijo na sprehodu. Vsakodnevno je pa v uporabi par metrov okoli hiše (toliko, da zvoziš krog  8) ) in poleti par metrov med mizo in roštiljem. Ne verjamem, da to nanese 300 kvadratov.

Enkrat na leto sem hodila k babici na vas in seveda smo imeli več psov in muc-vse zunaj...moledovala in jokala sem,da ne grem v hišo,dokler ne gredo živali z menoj.Babici je bila to tabu tema,ker pa me dolgo ni videla je dovolila(saj bom tako ali tako šla),pa bo spet vse po njeno.Tokom let so se stvari spremenile-babi se je v kratkem času mojega obiska zelo navezala na muce in jih poslej imela v hiši,pa tudi kuža je zahajal tja in bil večinoma pri njenih nogah.Torej,vse je v glavi in starem prepričanju,da žival mora biti zunaj-zakaj že?Psa bi naj imela za čuvaja,vem pa da se je drla kot jesihar,če je bilo treba tako,da je pes izgubil pojem čuvaja,je bila pri svoji hiši zakon ona in ne pes. ;)

Meni se zdi idealno, da ima pes na voljo še vrt, ki ga uporablja, ko njemu paše oz. ko nas pač ni doma. Jaz imam dva psa-belgijsko ovčarko in novofundlandca in sta oba pri meni v hiši, ko sem jaz tam oz. zunaj na "vrtu", velikem 12 hektarjev, ko se jaz sprehajam po tem "vrtu"-niti slučajno se sama ne podita po posestvu, se moram kar lepo potruditi in ju voziti na sprehode in se še tam dodatno ukvarjat z njima, nema veze ves prostor, ki ga imata na voljo. Je pa res luksuz, ko se zjutraj zbudim in psa kar v pidžami spustim oz. zaprem na vrt, da opravita svoje, jaz pa lahko grem še malo v toplo posteljo in sem brez skrbi, da se bosta polulala v stanovanju ali mi kako drugače tečnarila. Seveda, ko vstanem, me že nestrpno čakata pri vhodnih vratih, ker hočeta NOTER, K MENI, ker sta MOJA, MOJA  :-*

Če se človek dovolj ukvarja s psom (ampak pozor-to pomeni RES VELIKO časa prebitega skupaj s psom!), po moje dovolj velik in zadostno odlakan kuža lahko živi izključno zunaj. Vendar, jaz hodim še v službo, pa kak drug hobi imam tudi, za kako zares resno šolanje psov nisem zainteresirana in mi zelo ustreza, da sta lahko oba pesjana z mano v hiši, ko pomivam posodo, likam, gledam TV-mimogrede se pobožamo, naredimo kakšno vajo, če ne drugega, me opazujeta in tako prebijemo veliko veča časa skupaj, kot bi ga sicer.

Harley Queen-se strinjam.

Tule je govora o labradorcu (če to res bo) ki niti ni tako velik, da bi bilo prostorsko ga težko imeti lepo noter, kjer bi bil s svojimi ljudmi, sploh če gre očitno za hišo (glede na to, da obstaja vrt). Pa z noter ne mislim garaže kjer bi preživljal mrzle dni.
Zakaj bi se odločili za psa, če ga pravzaprav nočete ob sebi? Če starši niso pripravljeni na psa v hiši potem svetujem, da raje počakate in psa nabavite, ko mu boste lahko nudili vse kar potrebuje, brez da bi za to potrebovali pomoč staršev. Raje to, kot da ga obsodite na osamljeno življenje zunaj, kjer ne bo srečen.


Dodala bi še to, da če sprašujete o velikosti vrta ipd. verjetno o pasmi ne veste kaj dosti (se opravičujem, če se motim). Ste obiskali kakega vzreditelja? Kako razstavo? Poznate karakterne značilnosti? Potrebe psa (nega, gibanje, prehrana...)? Ste prepričani, da je to pes, ki vam bo ustrezal ali vam je všeč le po zunanjosti in pa ker ga ima prijateljica/sosed/je bil v filmu ... Oziroma naj vprašam drugače - zakaj ravno labradorec?

Mogoče je trenutno "in". :P

Da dodam še jaz svoje: moji sosedje imajo labradorca, pa veliko hišo z velikim vrtom. Psa peljejo na krajši sprehod zjutraj in na krajši sprehod zvečer. No, pravzaprav to ni sprehod, ker se vlečeta (pes in človek) da je prav hudo gledati, vsaj meni  ::)

Pes v hišo ne sme, pes ne sme niti na balkon, ko poleti cela familija obeduje na prostem. Ne, on cvili in prosjači štuk nižje. Ni videti, da bi se s psom kdo posebej ukvarjal, razen če seveda ukvarjanje ne pomeni to, da so se okrog njega kot mladička vsi vrteli, zdaj pa ima na razpolago ograjen vrt in nekaj piskajočih igrač na njem in mu višek igre predstavlja kakšna mačka, ki se sprehodi po njegovem srečnem vrtu ali pa moja psica, ki mu gre vsake toliko povedati ene dve dol s škarpe.
Jaz si mislim, da če bi se z njim na splošno več ukvarjali, bi tudi on med poletnimi kosili razumel, da mora počakati spodaj, na svojem lepem (no ja...) vrtu in ne bi stalno težil, da hoče v krdelo tudi on.

Moje izkušnje pravijo, da veliko psov, ki so a priori namenjeni vrtu in pesjaku, večino svojega življenja preživijo na dokaj osamljen način, ker so res redki tisti skrbniki, ki pesjak uporabljajo na primeren in pravičen način.
Mogoče sem preveč sentimentalna, ampak meni se zdi, da je tako za psa kot zame pomembno že to, da se vsake toliko samo pogledava in čisto mimogrede počohava in bivanje v skupnem prostoru to samo olajša.

Houdini, tvoje branje se bere tako, kot da tisti ljudje, ki imamo pse v pesjakih nič ne skrbimo zanje, se nič ne ukvarjamo z njimi, jih nikoli ne vzamemo notri, nikoli ne sprehajamo, in da mi, takšni ljudje, ki imamo pse v pesjakih, sploh ne bi smeli imeti psov. In da smo nasploh slabši lastniki od tistih, ki imajo pse ves čas notri. Oprosti, meni se res tako bere. In da smo svoje pse OBSODILI na samotarsko življenje, kjer ne bodo srečni. Meni je kar hudo, ko tole berem.

Najbolj sem jezna,da nekdo odpre temo,nekaj vpraša in se nikdar več ne vpiše...kot bi se same s seboj pogovarjale..

Mogoče se pa ne upa  ;)

Ne ne, tole je letelo na ta dotičen primer - kupili mi bodo labradorca. Ker pač iz podatkov, ki so navedeni jaz osebno težko sklepam kaj drugega. Tudi dvomim, da bodo psa kupili otroci svojiem staršu (v kateremkoli starostnem obdobju). In pač dejansko očitno gre za nekoga, ki še ni samostojen in živi doma (spet, če se motim se opravičujem). In čeprav tudi med najstniki in tistimi malo čez obstajajo izjeme jih poznam malo, ki ne bi že s sami seboj imeli toliko dela v tem obdobju, da bi se pretirano zanimali za psa, ko enkrat odraste. Ponavljam so izjeme ampak prav eliko jih pa ni, sploh če je psu že iz štarta namenjeno da živi zunaj.

In eno je razpravljati, če je za pse nasplošno dobro, da živijo zunaj in kako je za pse lahko dobro poskrbljeno tudi v tem primeru, drugo je pa vzpodbujati neizkušeno osebo, ki očitno niti ne pozna potreb psa k nečem takšnem. In tole ni splošna debata o zunanjih psih ampak tema, ki jo je nekdo odprl zaradi psa - ki mu ga bodo verjetno kupili.

In roko na srce, za vsakega psa, ki živi pretežno zunaj in se z njim veliko ukvarjajo, ga vodijo na sprehode ipd. se jih najde pomoje vsaj 10, ki ko enkrat odrastejo redko zapustijo dvorišče, razen če "skliznejo" ko kaka gonečka mimo pridiši - poznam preveč takšnih primerov, da ne bi svetlih izjem jemala za tiste, ki potrjujeo pravilo.

Če pa ne dobi točno pričakovanega odgovora á la: ja, tok pa tok kvadratov vrta je čisto dovolj, še preveč! ... >:D
Vprašajo in hočejo vnaprej zapakiran odgovor z lepo roza mašnico, kaj čmo.

Če se misliš s psom ukvarjat toliko, kolikor potrebuje, je vprašanje o kvadraturi vrta ravno tako "mimo" kot vprašanje o kvadraturi stanovanja ali številu blazin na kavču. Je treba vse ostalo prej razpucat.

Marsikoga od nas,no večina nas je takšnih,ki še zase nimamo prostora,pa mamo ogromno(beri več kot 5) živali v stanovanju,pa otroke,pa mož,pa še kakšna mami se najavi za več dni,pa lih tako lepo živimo,brez da bi omejevali drug drugega...ne vem...ampak sama sem prej dosti časa le brala forum,da sem sploh našla sebe v njem,čeprav sem mnogokrat udarila mimo,opažam,pa da so večinoma hrabri ko napišejo,potem pa užaljeni in premehki za nadaljno debato,čeprav je vse le dobronamerno,tega tu pa sploh več ni..... :P...Kako naj potem pomagaš,svetuješ?

Pa saj je je dobil odgovor..... ne samo enega, pac pa kar nekaj. ;) Vsak ima morda malo drugacen pogled na pasje lastnistvo in prav je tako. Dokler zival ne trpi, ima primerno hrano, svezo vodo, dovolj kvalitetnega casa z lastnikom in seveda veliko ljubezni se mi ne zdi nic sporno.
Vso sreco z novim clanom in se enkrat na kratko.....NE, vas vrt ni premajhen v kolikor bo pes dobil primerno porcijo fizicne in mentalne stimulacije :).

Imam vrt,  veeelikkk in hišo. Velikooo.
Moji otroci so vedno rasli s psi.
Je pa tako da vsako bitje potrebuje ljubezen in toplino, ki jo lahko dobiš le ,če si ob vsaki priliki čim več skupaj z drugimi bitji.Pa naj bodo to živali ali ljudje.
Kljub velikemu vrtu so moje živali vedno z nekom iz družine,še najraje pa vsi z vsemi Tako, da je ponavadi tako ,da so trije "nemci" v istem prostoru, kot trije odrasli otroci,starša in včasih še vnukinja.
Ponavadi nehote ali pa iz potrebe, vedno kaka roka boža in čohlja nekaj kosmatega.
 Stiskanja in kazanja nakljonjenosti ne zmanjka.Z ene in druge strani.
To je bistvo sožitja in vzroka zakaj imeti psa. ;)

Super povedano!
Mene sprašujejo sosedje ipd., kje skrivam psa. Takim, ki se jim vidi, da ne bodo razumeli, razložim, da ne mislim futrat živali zato, da bo nekje zadaj za hišo in ne bom imela nič od nje.  To, da od živali, ki jo futraš, moraš 'nekaj imet', pa čudežno takoj vsi razumejo in potem razumevajoče kimajo ::)...

Dejansko je nekako tako tudi res - ne vem zakaj bi imela stroške, manj časa, več skrbi, manj jutranjega spanja in več 'dela', hkrati pa ne bi užila vseh prednosti, ki jih prinaša lastništvo psa. Meni preprosto ne odtehta. Verjetno bi imela psa tudi, če te možnosti ne bi imela, bi bilo pa še vsaj trikrat bolj naporno. Pa še bi se ves čas sekirala, če sem dosti časa z njim.

Pozdravček! Ker je tukaj govora o labradorcu se bom "prisesala" kar na tole temo. Ker sem velik kužkoljubec in imam trenutno razposajeno pritlikavo šnavcerko, ki pa je že prava babica (čeprav ne kaže svojih let  ;D ) upam, da nas ne bo prehitro zapustila :-\... No moje bistvo pa je, da že dooolgo časa razmišljam o nakupu labradorke in ker sem se preselila na svoje (iz hiše v stanovanje) me skrbi sledeče... Ali bi bile stopnice v 4. nadstropje -brez dvigala!, glede na težave, ki jih lahko imajo labradorji s kolki...ali kasneje pri višji starosti s težo, samo hojo... zelo pereč problem? Se pravi vsak dan parkrat gor in dol...hm. Namreč moji psi so in bodo še naprej prebivali na fotelju ali postelji in ne zunaj, ampak tele stopnice so me pa pošteno zmotile - ali pa se motim?! :-\

Žal bi jaz v tem primeru rekla, da ja, torej da bojo stopnice problem - zaradi kolkov, križa,... Moj zlati prinašalec se je na dopust v takem bloku (4. nadstropje, brez dvigala) že kot zelo mlad slabo odzval. Zdaj ima dobrih 12 let in ga niti slučajno ne bi mogla vozit ven - matra ga hrbtenica in sta že dve stopnici problem. s 32 kg ga nosit tudi ne bi mogla, torej... Poleg tega sem prepričana, da je te težave s hrbtenico zelo pospešilo dejstvo, da smo kakšno leto živeli v 2. nadstropju bloka brez dvigala. :(

Jaz z labradorci nimam izkušenj, tako, da naj me kdo popravi če se motim, ampak a ni tako, da kot mladiči kar lep čas sploh ne smejo hoditi po stopnicah in jih je treba oz. jih je priporočljivo nosit kar nekaj mesecev, če se kje kake pojavijo (prav zaradi kolkov)? Jaz sem ornk  zadihana, če nesem 10 kg v 4 nadstropje.

Ti svetujem, da pogledaš za pasmami tam, do 15 kg, že zato, ker nikoli ne veš, kaj vse se ti lahko pripeti in labradorca ni mačji kašelj nesti v 4 nadstropje po stopnicah. Tako da, resnično raje poglej za kakim manjšim psom, saj ni treba, da je ravno pritlikav (pasemskim lahko pa tudi malo po zavetiščih pogledaš).


Če dodam še izkušnje dveh prijateljev z labradorci. Eden je psa prevzel od znanca, ki je zanj skrbel porazno. Kot mladiček je sam hodil domov v 1. nadstropje. Ob približno letu in pol so se pojavile težave s kolki in ker sam ni več zmogel z lahkoto v hišo, je raje kot da bi mu pomagali bil puščen na dvorišču ves zanemarjen, dokler potem ni našel doma, kjer so  razumeli njegove potrebe.
Ta drugo so pa izkušnje sošolke, še iz osnovne šole. Spomnim se dneva, ko je prišla vsa vesela, da je dobila kužata. Njena soba je bila na vrhu hiše, v mansardi, racimo 2 nadstropje. In "kuža" je seveda moral biti pri njej in je tudi bil. V nekaj letih je tudi pri njej (pila je psička) prišlo do problemov s kolki. Kužka je sicer ob podporni terapiji dočakala 13 let, celo preselila se je s to mojo sošolko potem, ampak v zadnjih letih ji je že stopnica ali dve predstavljala velik problem.
Jaz osebno labradorca (ali druge pasme, ki je nagnjena k problemom s kolki, komolci, hrbtenico ...) ne bi izpostavljala tolikim stopnicam, že samo zato, ker bi vedela da je možnost da ne bo OK, relativno velika. Ni  seveda nujno, ampak ne bi tvegala, da zaradi mene potem trpi.

Sem kar slutila tak odgovor...žal :-[ . Samo hotela sem slišati več mnenj, ker sicer se še nisem navadila življenja v bloku, ampak, ko sta imela moja starša bokserko, vem,da je bilo v njeni višji starosti že 8 stopnic velik problem zaradi kolkov pa smo bili v hiši. Si bom pač mogla omisliti kakšnega drugega pesjančka ali pa začet navaijat za dvigalo :D Bodo že še videli s kakšno trmo imajo opravka  ;D

Bojim se da s trmo ne boš dosegla vgradnje dvigala. Takšni so pač standardi. 4 nadstropja brez dvigala, za 7 zadostuje eno,... Če je pa želja dovolj močna je pa za razmislit o selitvi nekam kjer dvigalo imajo ali pa v pritličje ;)

Dobro premisli, kje boš kupila labradorca - po možnosti labradorko (je lažja), nekoliko lažje telesne konstitucije, pozanimaj se, kako so zgledali predniki tvojega psa pri 13 letih. Če uspeš najti tako leglo, katerega predniki niso imeli na stara leta težav s kolki, komolci in hrbtenico, lahko mirne duše vsakodnevno hodi gor in dol v 4 nadstropje. S tem, da bi bilo treba mladiča nesti po štengah mogoče do 4 meseca gor in dol, pa še kakšen mesec dol.
Take labradorce najdeš v delovnih linijah, najboljše imajo v skandinaviji.

Alternativa: fitnes, da se bo psa lahko neslo  ;D

Iz prakse: sploh na stara leta, se zgodi, da pes ne more več hoditi po stopnicah in ga je potrebno nesti. Če smo dovolj močni, ni problema ;)

Uf, še dobro, da imam labradorko, ki ima samo 23 kg ;D

Ja tako črno pikico suhico bi mela  :D Sej nadstropij je v bloku 6 in zdej nekej jamrajo o izgradnji dvigala ::) Že pri fantu doma  imajo najdenko, ki je bila vsa prestrašena in ni znala hodit po stopnicah, takrat sem si krepila bicepse do 3.nadstropja, pa je imela 17kg....UF zapleteno početje zame, ki imam 50 kg  ;D Ogledovala sem si mrcinčice pri Lunci, pa so kar buhteljčki  :-*