mojpes.net

Lep pozdrav!

Ker je našo družino povsem osvojila naša nova članica maltežanka Pupa, razmišljamo o nakupu še enega psa. Avgusta je dopolnila eno leto.

Zanima me sledeče: - kaj priporočate, ali je lahko pasma novega psa ista pasmi Pupe, bo mogoče med njima prihajalo do konflikta, dominacije?
                                - kaj bolj priporočate samičko ali samčka, da se nebi tepla....

Prosim tudi za druga opozorila, če bi mi kdo rad še kaj posebej povdaril, da ne bi kasneje prišlo do problemov.

Zavedamo se da bo stroškov več, da bo potrebnega tudi več časa za ukvarjanje in kopanje z njima. S tem nimamo problemov, največji problem je sedaj, če je odločitev za nakup še enega prava, da nebi preveč vznemirili naše Pupe in da bi se med sabo najbolje razumela.

p.s. če predlagate kakšno drugo pasmo se prosim omejite na malo pasmo

Hvala,
Lepo pozdravljeni

Hm, najprej ugotovite če bo vaša psička sprejela novega člana, ker če ga ne bo, bote imeli problem. Kako to ugotovit-ja svojga psa moraš poznat.

Menda ste v enem letu spoznali svojo psico, ne? Torej veste, kako sprejema ali ne ostale pse.

Jaz sicer nimam izkušenj s psičkami, imam pa tri pse različnih pasem in psi se navadijo drug na drugega, se vzljubijo, držijo skupaj in se igrajo, ne glede na to katere pasme so, sploh psi iste pasme bi se po mojem verjetno lepo razumeli in psička maltežanka bi gotovo lepo sprejela novega člana/članico, le na začetku je potrebno psu ki je že pri hiši posvečati malce več pozornosti, da ne pride do ljubosumja če bi se počutil odrinjenega, vedno prvi pes najprej dobi hrano, najprej se ga poboža, se mu posveti, potem šele mladičku in najverjetneje ne bo težav. ;)

Sicer pa kot so že povedale predhodnice, vsak svojega psa najbolje pozna in ve kako odreagira na druge pse, čeprav jaz osebno iz prihoda novega psa ne delam drame, enostavno ko se odločim za še enega psa ga kupim in do sedaj se ni bilo nikoli nobenih težav, vsi trije se razumejo odlično.

Čeprav tole o sprejemanju psov je zelo relativno. Moja npr. nikakor ne spusti drugih psov v svojo bližino in vsako mojo ali njeno stvar brani pred njimi. Pred parimi dnevi sem domov pripeljala mladička in ga kar tolerira v primerjavi z drugimi. Zunaj je vse brez problemov (s tujimi psi tudi tu ni šlo, če so preveč skakali vanjo), notri na čase rata še malo trda, ampak nam gre za moje pojme super. Včasih malo pritajenega renčanja, pa se tamala umiri in spet vse gre. Razen pri igri znotraj hiše moram paziti kako poteka.

Sicer pa ful pomaga, da vse vedno najprej mladič dobi, pa naj bo to čohanje, priboljšek ali igrača. Res super vzrediteljica mi je razložila, da tako domači pes misli, da od mladiča profitira in je zato raje v njegovi bližini in da se večina ljudi moti, ko misli drugače, saj ne razmišljajo po pasje. Npr. najprej se igraš z mladičem, ko pride domači pes v bližino, igro takoj preusmeriš nanj. Enako s priboljškom ali 'buckanjem'. Pri nas resnično deluje; recimo če se najprej posvečam starejšemu psu, potem mladič ne sme v bližino, ker si me starejši pes prisvoji in je spet ves napet in hoče vse zase. V prvem primeru pa sta oba sproščena, tudi repki pri obeh migajo. ;)

Sta pa obe samički.
Pogosto je pri nas tudi samček (je od bratove punce), vendar treba ful pazit, ker drugače zelo markira prostore, v katerih se nahaja starejša psička.

Sicer je odločitev vaša, vendar zakaj tako hitite s še enim psom? Mogoče je fletno imet dva mlada psa, kaj pa ko bosta starejša? Meni osebno bi bilo grozno, če bi mi v enem letu poginila oba. Jaz bi vsaj še malo počakala, konec koncev je Pupa še zelo mlada, prav sigurno bo postala vzor mladiču, je pa težko imeti dva psa, ki recimo ne reagirata takoj na odpoklic ali imata prevzete fore drug od drugega..
Vsekakor jaz nimam pri tem nobene besede, tako da sledite svojemu srcu in se odločite prav glede na stanje pri vas. ;)

ALG, a še enega kavalirčka imaš? :D Pa nisi nič napisala pri kavalirjih da imaš še eno psičko :P, a je trikolorka, daj prilepi v temo kako slikco! :D :-* :)

ALG nima še enega kavalirčka ;D

Kar se pa sobivanja z drugimi psi tiče se mi pa zdi, da znajo včasih ljudje pretiravat. Po mojih izkušnjah je 90% psov s PRAVILNO vzgojo in posredovanjem od lastnika sposobnih normalnega sobivanja. Malo manjši je procent tistih, ki se tudi zares spoprijateljijo ampak tukaj je tudi pomemben podatek ali še enega psa kupujete zase ali v osnovi za družbo prvemu psu...

A nima? ??? Kaj pa ima? :)

Zakaj pa ze tako zgodaj? Jaz tako kmalu ne bi pripeljala se enega psa, razen v izjemnem primeru (npr. zadnje leglo samice, ki bi mi bila zelo vsec; zadnje leglo samca, ki bi mi bil zelo vsec, pac neponovljiva kombinacija). Moji dve sta sicer samo 7 mesecev narazen, ampak je slo za tak izjemen primer.

No, če bi mene pred dvemi leti kdo vprašal, če bi Gal sprejel še enega pasjega člana in to samca, bi definitivno rekla NEEEEEE. In vsi okoli mene, ki poznajo Gala so rekli isto, ko sem omenila še enega psa. Ni šans, je ljubosumen, posesiven, ne mara samcev, pretirano navezan name. Pa je vseeno prišel Lux. In smo imeli kar nekaj časa težave, pretepe, ločevala sem jih, Gal ni hotel jesti potem je bruhal, markiral  mi je celo stanovanje. Ampak smo vztrajali.  Danes sem pa tako vesela, ko jih vidim skupaj. Čez dan se stisneta v eno posteljico, sta zaveznika, igrata se, v glavnem ni mi žal da sem se kljub vsem opozorilom, odločila še za enega pasjega člana.

Ne rečem, da velja za vse pse enako ampak mislim, da s pravilnim odnosom in pristopom lahko narediš veliko.

Tudi jaz imam 3 samce, 2 iste pasme in en mešanček. Razlike med njimi niso velike. Prvi je star 2 leti, drugi bo zdaj 1 leto, tretji pa 6 mesecev. Zdaj je pa odvisno od tebe ali uspeš vse vzgajat (glede na malo razliko v starosti), da imaš dovolj časa, da se vsem enako posvečaš. Prvi pes se ne sme počutiti zapostavljenega, marsikdo naredi napako da se pa potem cela družina posveča mladičku, ki je tako šikan.
Moji se super razumejo, konfliktov ne dovolim oz. jin sploh ni. So se lepo rangirali tako kot so prihajali, šef je tisti, ki je bil prvi,čeprav je najmanjši. In ga drugadva upoštevata brez upora. :) Opažam pa, da zadnji, Paco, se je določenih pravil,ki se jih morajo držati,kar sam naučil od drugih dveh. Veliko je pripomoglo tudi, da ga je vzrediteljica res socializirala in navadila prej na sobno čistočo, tako da sem imela dosti manj dela. Je bilo prvič, da je prišel pes k meni tako priden in tokrat lahko res rečem vse pohvale vzrediteljici.

Me pa zanima, v kolikor nameravaš vzeti samčka, ali je psička sterilizirana oz. kako se nameravaš spopasti z nevšečnostimi v gonitvi?

http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,22532.0.html

Zelo redke izjeme so psi, ki nikakor ne bi mogli sobivati s še enim psom. Pa še to so običajno kakšni starejši, do skrajnosti navezani ne enega lastnika.
Vsi ostali psi drugega vsaj sprejmejo in z njim brez hujšega špetirja sobivajo. če se že ne navežejo med seboj.
Kadar so si psi samo tekmeci in se med seboj ne navežejo, tudi do konfliktov ne prihaja - če jima boste dopovedali, da to ni dopustno. Med tistimi, ki so med seboj povezani in prijatelji, pa nujno prihaja tudi do občasnih konfliktov - ker se morata med seboj zmeniti kdo je glavni in podobno. Saj je pri ljudeh podobno, ne, s tistim, za katerega ti dol visi se ponavadi ne prepiraš.
Novega psa si je smiselno omisliti šele takrat, ko je starejši dovolj dobro vzgojen in z njim ni nekih hujših problemov. Če je to že pri enem letu, potem OK. S tem, da boste potem imeli naenkrat dva stara psa. Kar včasih niti ni tako slabo.
Pasma in spol nista posebno pomembna - edino če imaš nekastriranega samca in samico imaš v času gonitve logistične probleme.

Mene pa (samo informativno) zanima, kako se potem starejši in mlajši psi razumejo z svojimi lastniki. Recimo jaz in moj Zenči sva navezana drug na drugega, in on je ful navezan name, toda bil je star skoraj 5 mesecev, ko je prišel v družino, in še vedno čisto znori od veselja, ko vidi pse svoje velikosti, ter se hoče z njimi igrati. Na začetku me sploh ni bilo, ko je bil ob njem drug pes (pred njegovimi očmi, čeprav sem ga morda klicala), sedaj je sicer nekoliko drugače, ampak ali bi on sploh še bil navezan name, če bi kupila že enega? In kaj bi bilo z mladim, novim psom, ki bi prišel v družino z starejšim psom, ali bi se sploh lahko navezal name kot lastnika? No, ne vem, pri meni bi bila to prva skrb, če pa bi se odločila za še enega lepotca, bi pa verjetno Zenčija peljala na prvi obisk k hipotetično novemu članu, da bi videla, če se sploh razumeta. Sicer bi pa izbrala isto pasmo, nasprotni spol. Pes navadno ne napada psice in tudi obratno naj bi veljalo (čeprav so izjeme).

Pri nas je tako:

Bučko (prvi pes) je bil star 6 let, ko je k hiši prišla Pika (takrat stara 1,5 let). Še vedno je enako navezan name, kot je bil prej, sprejel jo je brez vsakršnih problemov, rad jo ima, jo spoštuje, je sploh nima za nekaj "nižjega" od sebe. Se zavedam, da ni povsod tako, no, pri nas s tem ni problemov.  :) Tudi Pika je navezana name, mogoče še malo bolj na Damjana (fanta), saj ko gremo na sprehod, on drži njen povodec, in tudi poveljuje ji največkrat on.

Mene pa zanima, koliko več dela je z dvema psoma kot z enim in kako je s časom? Se količina dela in časa, ki ga potrenuješ za dva psa običajno podvoji ali je kako drugače? Nimam še v planu dodatnega psa, me pa vseeno zanima.

Naši dve sta bili hudo različni po (predvsem) karakterjih in potrebah po gibanju, tako da večjih težav ni bilo. Si pa, po pravici povedano, ne predstavljam, da bi hkrati imela dve Mori ;D Osebno lahko shendlam eno samo tako zelo hiperaktivno bitje, dve taki hkrati pa no way, nisem sposobna. To je tudi poglavitni razlog, da se po smrti Tare :-* nismo odločili za še enega psa, čeprav smo o tem razmišljali (tudi zato, da Mora ne bi ostala sama, pa se je na koncu izkazalo, da smo si probleme delali ljudje, medtem ko si je ona vzela čas in izgubo v nekaj tednih prebolela). Tudi moja prejšnja psica in Tara skupaj nista predstavljali nikakršnega dodatnega problema ali dvojne porabe časa, prej nasprotno, ker sta skupaj nekako tvorili eno samo celoto :)
Ne verjamem, da obstaja splošno pravilo, veliko je odvisno (poleg seveda od tebe) od psa samega  ;)

Royu je sigurno bolj fajn odkar imamo še Carolino, se veliko igrata (tudi doma), spita skupaj, na sprehodu se lovita,....
Je pa res, da je Roy bolj ubogljiv, tamala je precej razštelana-to pa zato, ker preprosto nimam časa, da bi vse ukvarjala z vsakim posamezno. Je bil cel projekt, ko sva s tamalo hodile v pasjo šolo. Sem priletela ob 16.30 domov, Roy je že čakal na svoj sprehod-če smo šli, je bila tamala ob 18h v pasji šoli preveč zmatrana,da bi jo kaj zanimalo. Če nismo šli, je pa Roy do 19.30 brez sprehoda že čisto zgubil živce-je pes, ki ima zelo rad svojo dnevno rutino in morebitna odstopanja ga spravijo iz tira.
Če imaš doma na razpolago še koga, ki ti lahko pri tem pomaga, je veliko lažje.

Zame je imeti dva psa super, naša dva sta 2 leti razlike. Carolino smo dobili, ko je Roy prišel malo k pameti. Če bi imela dva v času, ko je bil Roy v puberteti, bi se mi verjetno malo strgalo (vsaj občasno).

Kot je rekla moksa, zelo odvisno od karakterja in temperamenta psa. Če bi jaz imela v času Sančotovega največjega presezka energije (časom, ki je trajal od 0 do 8.-9. leta) še enega, bi me lahko samo še nekam odpeljali. Zdaj, ko se je umiril, pa zganja fovšijo in ljubosumje, za katera prej ni sploh imel časa.
Verjamem pa, da imaš čisto komot dva umirjena, kultivirana psa in nimaš nič več dela kot z enim.

Se strinjam.
Dve Carolini bi komot lahko imela (pod pogojem,da bi bili občasno lahko sami doma), dva Roya (ne mislim na weimije, ampak izključno na našega psa) pa niti slučajno.

Meni se zdi, da zdaj ko imam enega psa več (Poppyja) da je edino recimo da bi rekla da mi vzame več časa recimo če sama vse tri peljem na sprehod, drugače jih sicer sprehajava skupaj z mami, tako da po mojem ni zdej več dela. :)
Meni je super imeti več psov, pa tudi kaj je lepšega kot gledati jih kako se igrajo med sabo, kradejo kostke, meni je super res.

Je pa veliko odvisno tudi od velikosti, tri majhne pse je povsem drugače imeti, kot na primer tri srednje ali velike pasme, jaz Bonija in Poppyja komaj opazim v stanovanju, medtem ko Sacha če začne skakat naokol se vedno bojim da bo kaj prevrnil ker je res bolj nerodne sorte.. ;)

Hvala, da ste delili z mano svoje izkušnje. :) Morda bom pa nekoč tudi sama izkusila, kako je skrbeti za več kot enega navihančka. ;)

Ehehehe, tudi to je verjetno stvar percepcije :) Smo že imeli pri nas velike in male začasnike in pravzaprav "size doesn't matter" v tem primeru :), ker je bolj bistven karakter. Ko smo imeli večjega psa, ki pa je bil cartika in v stanovanju umirjen, je bilo na trenutke veliiiko lažje kot pa tisti čas, ko je bil pri nas 3-kg minič, ki pa je bil hiper kobilica in ga je bilo povsod polno. Če drugo ne že zato, ker pri miniču sem morala ves čas gledat, kje je, da ga ne bi pohodila. In seveda, ker se moja Pega skoraj z nobenim od teh psov ni huh ful poštekala, jih sprejela do te mere, da bi se skupaj igrali etc...

Tako da... dva psa ni prav hude razlike od enega, če gre za pse, ki karakterno pašejo v domačo sliko (isto kot pri izbiri prvega psa pravzaprav) in če se psa poštekata. Če imaš dva solista, potem nimaš tistega "plusa", da bi se zamotila en z drugim.

Pomoje se vez med skrbnikom in psom vzpostavi preko skupnega dela (bom tu zraven dala poleg vaje tudi crkljanje, hranjenje... ). Ti si tisti, ki za psa skrbiš, ga učiš, nagrajuješ, kaznuješ, hraniš, čohaš ... pa če jih je10 ali pa en sam. Stopnje navezanosti so sicer od psa do psa različne, da bi bile pa kar neobstoječe samo zato, ker sta psa 2 ne en sam je pa skoraj neverjetno.
Mogoče če si omisliš psa, ki mu zaradi njegove preteklosti ljudje ne pomenijo kaj dosti oz. mu pomenijo nič, sicer si pa v vsakem primeru ti pasja šefica, mama, vodja... Z drugim psom se lahko igra, z njim lahko skupaj spi, če se dobro zaštekata ti s tem mogoče odvzameta nekaj dela, da pa se ne bi navezala nate kot na skrbnico bi morala biti pa res že zelo zanič in ju zanemarjati do amena.

Lahko maš enega in je zahteven za tri, lahko maš tri, pa ti vzamejo manj časa in energije kot eden ... Lahko sta pa dva usklajena, pa tretji prenaša neumnosti še na ostala dva. Lahko sta pa dva nezahtevna, pa se sama zaposlita in te skoraj ne rabita. Kombinacij je več :). Size does matter, ko gre za prevoz, velikost boksa/ležišč in posledično razpoložljiv prostor, pa konec koncev sprehodi - če imaš na štrikih 70 kg ali 10 je bistvena razlika. Aja, pa precejšnja razlika je, ko hočeš na dopust s psi, težjimi od 10 kg. ::)

Samo leibnitz ni toliko spraševala o nahtevnosti in o tem ali je več dela, ampak o tem koliko so potem psi še navezani na skrbnika ...

Dve besedi: nič bat.
Pa še kako so navezani! :)

Meni se velikost psa ne zdi bistvena, vsaj ko gre za karakter. Res je, tri osemkilske pse je lažje met na vrvici ko pa dva z 70kg, ampak kot je rekla miskica, lahko dobiš tut trikilskega hiperaktivca ... In če imaš dva taka je mnogo težje, kot pa z dvema uravnovešenima in dokaj mirnima velikanoma  :P. Vseeno je pa priporočljivo, če se ukvarjaš z vsemi psi tudi individualno, sploh z mladičem, ga je treba izšolat in tako dalje, a se tudi tukaj individualen čas spet razlikuje od psa dopsa, nekateri zelo hitro napredujejo, nekateri spet ne, nekaterim pa celo bolj odgovarja skupinsko delo, kar je, dokler je učinkovito čisto OK.
Navezal pa se bo nate, brez najmanjših težav  ;)

Aja, sem pozabla dodat, da pa je res precejšnja rezlika, ko gre za dopust ...
Prvi problem zna biti že avto, pa tudi hoteli (čisto nepravično sicer) veliko raje sprejmejo dva kavalirja kot pa dva (ali celo več) malatmuta, nemški dogi itd. . Znajo biti s tem kar težave, se je treba res potruditi in najti do vseh psov prijazen hotel.

Mi smo sedaj kupili 4 mesecec staro psičko (mali nemški špic), s tem, da imamo doma ene 9 let starega nemškega ovčarja. Malo več dela je, posebej to, ko moram gledati, da se mi kam ne polula, pa da ne začne grist napačnih stvari hehe. Seveda se tudi prej zbujam, ker me ona zbudi. Pa dodatno moraš plačevati cepljenje, tabele za razglistvanje, hrano, ...
Drugače ona dva se dobro razumeta, včasih  jo poklopi, če je preveč divja ko skače po njem.

Speedy, meni se ne zdi, da imam sedaj veliko več dela (razen tega, da hranjenje traja malo dlje, potem sprehajam tudi enkrat na dan vsakega posebej, popoldne pa gre z mano Damjan, tako da gresta na sprehod oba skupaj). Se mi zdi, da moram Bučku pustit tisti njegov individualen sprehod, kakršnega je imel tudi pred njenim prihodom. Tako, da se mu ni vse spremenilo. Drugače pa, ko se igramo, se igramo vsi skupaj, čeprav sem tudi že to razmišljala, da se bom nekaj časa igrala z vsakim posebej, nato pa nekaj časa skupaj. Zakaj ? Ker Pika vedno Bučku vzame igračo, (ker ji on to dovoli, ona pa njemu ne), in se potem ne moreva nič igrati skupaj, tako kot sva se pred njenim prihodom. Tako da, še tukaj mi bo vzelo malo več časa, ampak če se nekaj dela z veseljem, sploh ni težko  :) Res je, nekaj več časa ti vzameta dva psa (nega, sploh česanje poleti je 2 kratno, sprehodi, hranjenje...) je pa tudi nekaj najlepšega videt, kako se dva tvoja psa zastopita, in se medsebojno igrata, se zaposlita tako, da tudi tebe več ne potrebujeta nekaj časa.  :) Pa tukaj nekaj profitiraš  ;)

Zdravo,
pri hisi imamo samcka pasme yorkshirski terier (oktobra je dopolnil 14 let). Zadnje mesece se pojavljajo tezave vsakic, kadar ga pustimo samega. Recimo, da mora biti nekaj casa sam doma - potem nenehno stoji pred vhodnimi veznimi vrati in laja. Tudi, ce je nekdo doma, ampak slucajno v drugem prostoru kot je kuza, potem stoji na hodniku in laja. Ce ga potem vzamem k sebi, pa se mu ne morem stoodstotno posvecati, ker moram delati stvari za faks itd., hoce iti iz sobe in naprej lajati... To "klicanje" traja tudi vec ur skupaj. Prej nikoli ni bilo podobnih tezav. Bil je vajen biti sam doma, sedaj pa se obnasa, kot da bi se bal biti sam.
Razmisljati smo torej zaceli o nakupu se enega psicka, prav tako manjse pasme, ki bi mu lahko malo krajsal cas oz. ne bi rabil biti sam. O se enem psu smo razmisljali ze prej, pa potem te ideje nikoli nismo uresnicili, ker je k hisi prisla nova muca. Yorkie se z drugimi psi dobro razume, pri hisi imamo se vedno stiri muce (od tega eno izkljucno v stanovanju, ampak kot se za muce spodobi, se drzi zase), do katerih je prijazen, pa tudi do raznih "mimoidocih" muc nikoli ni bil ravno napadalen. Vcasih je bil dnevno tudi v stiku s sosedovim maltezanom (kaksnih 10 let razlike), s katerim sta se odlicno razumela, ampak je ta kuza poginil kaki dve leti nazaj. Skatka, z drugimi zivalmi se razume, ce le one prve ne pokazejo napadalnosti proti njemu.
Strah pa nas je, da se glede na svoja leta in glede na to, kako dolgo je ze edini pes v hisi,  ne bi v redu odzval na se enega pasjega clana - torej kuzka, s katerim se ne bi sreceval samo par uric na dan, temvec bi z njim moral deliti dom. Bi bil to zanj prevelik "sok" ali bi mu lahko koristilo imeti vec pasje druzbe? Kakrsnokoli mnenje ali podobne izkusnje so vec kot dobrodosle. :)

Pri nas se je po 13 letih "edinstva"  (no, ja, mački so vmes naredili svoje) družba še enega odlično obnesla in je pes nadvse zadovoljen. Tudi samoto v dvoje veliko lažje prenaša.

Tudi jaz imam zelo dobre izkušnje z "dodatnim psom" na stara leta. Je pa kar nekaj stvari,  na katere je treba biti pozoren. Če boste kupili mladička, bo to vsekakor - vsaj v začetku - stres za starejšega psa. Imate dovolj časa, da boste nadzorovali njuno druženje in starejšemu psu dali vedeti, da je še vedno absolutno glavni, v vsem prvi in da ne bo prav v ničemer prikrajšan zaradi mladega "vsiljivca"? Pri tem je treba biti kar potrpežljiv in vztrajen.

Mladičku je prav tako treba določene stvari dopovedati in mu postaviti meje, da starejšemu ne bo najedal do nezavesti. Z mladiči je že na sploh veliko dela - nikar ne pričakujte, da se bosta psa vse zmenila kar sama! Treba ju je imeti pod nadzorom - oba, v vzgojo mladiča pa vložiti eno tono energije. ;)

Velika verjetnost je, da se bo starejši pes čez nekaj časa sprostil, ko bo videl, da ga mladič ne ogroža. Pri meni se je v dveh primerih starejša yorkica pomladila za nekaj let in prav uživala v družbi mlajše - ampak kot rečeno, nikakor ne takoj. Najprej ji je šla "ta mala" tako na živce, da se je hotela odseliti, potem sta postali najboljši prijateljici. V obeh primerih je bilo skoraj identično.

Kar hočem povedati je - seveda se da imeti starčka in mladička hkrati. To celo priporočam, ampak bodite pripravljeni na kar nekaj dela v začetku!  :)

Je pa res, da je Sančo karakterno  nezahteven pes, tako da to ni univerzalni recept. Še največ ljubosumja je bilo, ko je prišla prva muca.
Je pa pri nas edini problem v združevanju mladiča in seniorja v zeelo različnih gibalnih potrebah, ki jih je včasih zelo težko uskladiti. Jaz sem se sedaj odločila, da hodim 3x tedensko samo s tamalo na dolge sprehode, ki jih potrebuje, starejšega puščam doma. Sicer vse delamo v dvoje.

Evo, odlocitev je padla... cez dva tedna se nam pridruzi se en yorkie :)

Saj bo rodovniški, kajne?

Ja, tudi starejsi je :)

Stara tema, nova dilema.

Brez vseh ovinkov mi prosim napišite, kaj vse gre lahko narobe, če za dobo enega leta prevzamemo pasjega mladička, ki pa uradno ne bo naš!

 Naš pes je star skoraj štiri leta in nima težav z sprejemanjem tujih psov, ne doma in ne drugje. V bistvu je strah pokazal zgolj pri enem mladiču do sedaj. Pa ni renčal, samo umaknil se je.
Mladiča bi oskrbovali in vozili v pasjo šolo, prav tako pa ga bo lastnica po enem letu peljala še enkrat. Za vikende bo pri originalni lastnici, skozi teden pa pri nas.

Združevanje dveh psov teoretično znam že na pamet, praktično pa nimam pojma. Lastnica se strinja, da bo vzgojni pristop tak  kot pri našem prvem psu, ki se je zelo obnesel, ukazi so nama jasni in s tem mladiča ne bomo nič begali. Pasma sama mi ni najbolj na kožo pisana, so pa dobrodošle dodatne izkušnje.

Ob vseh možnih scenarijih sem zagotovo kakšnega zgrešila. Prosim, natresite vse možnosti, da gremo z lastnico skozi vse možne točke, da smo si na jasnem, kdaj, kdo, kje, zakaj in zakaj ne.

No...  :-\
Če ti povem po pravici, bi mene fejst skrbelo vse drugo, samo kako bosta psa skupaj funkcionirala.
Tale "deljena skrbništva" so včasih problem že znotraj enega gospodinjstva.   :-\

Ja, saj tega se zavedam. Ima kdo izkušnje kako je to na papirjih? Lahko mene napiše za začasnega skrbnika? Kako je pri zavarovalnici? Sedaj imam do določenega zneska psa zavarovanega. Če sta dva psa, in eden sploh ni moj, znajo najbrž komplicirat.
Poleg tega je finančno treba dorečt, zagotovo bodo stroški tudi na moji strani. Ali se to reče toliko na mesec, potem pa sama vozim znotraj tega zneska. Cepljenja bodo tudi skozi teden, ne za vikend...
Kaj bo čez eno leto? Naš se bo navadil družbe, drugi bo navajen družbe- ločitvena tesnoba bo stvar, ki je jaz ne bom odpravljala, bo pa skoraj zagotovo posledica odraščanja ob drugem psu.
Mili bože, obe s sestro sva čisto na tleh. Ona naj bi bila lastnica. Kot študentka si je delila sobo z psičko, mamico tega legla. Ve, kakšna pasma je. Sedaj hodi k leglu, pa jo je eden izmed njih popolnoma polastninil.
Če se odloči za, ji bo lahko žal, če se odloči za "ne", ji bo pa prav tako lahko žal. Čarobne palčke za pogled v prihodnost pa nimava :-\.

Ce ni nujno potrebno, si ne komplicirat zivljenja, na kocko postavljat odnosa s sestro in "dusevnega miru" psov. Razumem, da se je sestra zaljubila v enega od mladicev in ima sedaj obcutek, da si jo je mladicek izbral. Ampak, brez skrbi, ko bo prisel v roke novega lastnika, bo pri le tem uzival in ga sprejel za svojega. Sestra trenutno ocitno ni sposobna biti lastnica psa, ce cez teden ne bo imela casa zanj, torej nikar z glavo cez zid. Brez skrbi, ko enkrat bo imela moznost biti lastnica in vodnica psa, se bo prav tako nasel mladicek, ki ji bo osvojil srce oziroma si jo bo prilastninil.

Glede na to, da tu ne gre za kaksno izredno situacijo (bolezen, delo v tujini, ... ) ampak za nakup/posvojitev psa, bi jaz s trezo glavo odlocila, da za nakup/posvojitev trenutno ocitno ni pravi cas in bi sla naprej, psa pa bi vzela, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.

bamfel, če je lastnik nekdo drug in mu ti delaš v bistvu uslugo s tem, ko ga v bistvu čuvaš med tednom je za moje pojme s stroški tako, da vse krije lastnik. Če se zmenite za neko kompenzacijo za tvoje stroške je to potem dodatno. Ne vem zakaj bi plačevala ti za psa, ki ni tvoj. Pol je to samo še dodatna zmeda. Če se boš šla dolgotrajno varstvo psa, moraš v to z mislijo in zavedanjem, da samo čuvaš in ni tvoj pes, ne strošek.
Če bo to razčiščeno in glede na to, da bo lastnica tvoja sestra, ni treba nič na papir dajat, razen zaradi boljšega občutka. Papir itak vse prenese.
Kako se bo obneslo, bo odvisno samo od vas/vaju, psi se itak prilagodijo. Ni nujno, da bo kakršna koli ločitvena tesnoba, če so psi stabilni. Moja zdajšnja je bila vedno skupaj z mojim prejšnjim samcem do cca 8 meseca, ko je poginil. Kmalu po tem so moji starši vzeli svojo psičko in sta bili skupaj, po pol leta smo šli z mojim živet nekaj časa k njemu in itak smo skoraj kot nomadi zadnja leta ;) V glavnem noben pes ni nikoli kazal nobenih neželenih vedenj.

Torej... lahko je vse super ali vse narobe  >:D

Jaz tega ne bi sprejela. Kaj pa če se čez eno leto življenje drugače zasuka kot je planirala in bo pes ostal tebi? Najprej štalca, pol pa kravca - ne dobesedno seveda, ampak če nima pogojev, naj ga ne vzame. Ker je odrasla oseba bo že preživela in počakala na drugega psa. Tak je pač lajf. Razen če si TI zelo želiš takega dogovora. Potem pa že.
Sem egoistična? Prej realna.

Aja, pa še to - kaj če bo tvoj tamau fejst alergičen na njenega psa? Kaj bo pa potem s psom? Tukaj bi jaz dala prednost otroku pred sestrinimi željami.

Hehe, a se pri vas enmal pogajate?  :P
A so "otroc" rekli, da bodo vse storili za kuŠka?  ;D ;D ;D
Vsebinsko bo cucl od tistega, kjer bo preživel največ časa - torej tvoj
Občasni lastniki imajo prej ali slej "glih ta vikend NUJNE opravke" itd
Daleč od oči = daleč od srca
Zdele ste vsi skegljani, pa zatreskani pa tko naprej, samo fascinacija je minljiva zadeva
Če je pa froc alergičen je pa tudi vprašanje, kolk smisla ima, da mu bildaš dodatne alergene
Kokr razumem, ne gre za življenje, da cucl ne bi mogel dobiti drugega doma, ampak za zatreskanost, ki je čez par mesecev ne bo več
Če pa ti na vsak način hočeš drugega cuckota, je pa dost Horjulcev, ki rabijo dom
In če se do zdaj nisi odločila za še drugega Horjulca, se nisi z razlogom, torej je tole čisti impulz, ki bo minil

Hvala za odgovore  hu:g.
Impulz gor ali dol. Mene ni prijelo. Je pa enega drugega, odraslega člana naše hiše. Pa sestro. Jaz sem tista, ki bo težila in morila prej, preden se psa kupi. Ker mi je kljub vsemu precej jasno, kdo v tej hiši bo imel večino časa psa. Pa ne mislim jamrat. Sedanje stanje je enkratno. Zjutraj sem jaz zadolžena za sprehod- pri drugih pes tudi glave na dvigne. Popoldan mi psa ugrabijo otroci- odvisno od stresa v šoli- za uro, dve. Pridejo nazaj eni kot rožice, pes pa na pol mrtev. In z drugim psom bi to ravnovesje krepko porušila.
Priznam, sanje o drugem psu so, čez leto, dve, tri. Pa če je to tvoj pes, si boš sam kriv, če ni odpoklica, če pa to ni tvoj pes, pa zna bit drugače.

Alergija je seveda stvar, na katero nisem niti malo pomislila. :-[ Hvala Kocka. Stanje je pri otroku že toliko bolje, da kar pozabim na to težavo. Saj, če cel teden ne naredim generalne po stanovanju, mi on pove, ko začne kašljat in smrkat. Z mački je pa veliko bolje. Tudi boža jih lahko. Pa sedaj že sam ve, da se mora potem umiti. In ker težav ni več, potem tudi problema ni?

Mislim, da iz te moke ne bo kruha. Mene je strah. Mi je dva dni nazaj rekel sosed, ki je kar konkreten poznavalec psov, če se zavedam, da je tak pes, kot ga imamo, samo eden na milijon. Sem lahko samo pritrdila. Noben pasji mladič, ki bo prišel k hiši, ne bo tako priden. Če pa dodaš še pasemske značilnosti, potem pa samo jao, jao.

Mislim, da bo bolje prva zamera kot pa zadnja. :*[

Mislim, da bo odlocitev proti temu psu povsem pravilna.  hu:g

P.S.: O kateri pasmi pa je govora?

To  O0 O0 O0 <:] <:] <:]

Niti slučajno nimam prav nobenih izkušenj  z dvema psoma, ampak tole, kar je napisala No Jinx je pa po moje najboljši možni nasvet, kar jih je O0

Ni najbolj "prijazen" za trenutno pretreseno srce tvoje sestrice, je dejansko v resnici najbolj pametna in prijazna opcija za vse - za tega psa, za vašega psa, za vašo družino, sploh pa za sestro. Pa čeprav zdaj tega ona verjetno ne bi hotela slišati in ne vrejame ... a naj zaupa modrejšim.

No Jinx hu:g

Ups, vidim, da je bilo še kar nekaj odgovorov v to smer.

Kakorkoli, Bamfel, verjamem, da boš kot izkušena mati človeških otrok in poznavalka "otroških" želja in obljub itak naredila, kot je trenutno najbolj prav ;) Uživajte z Najpridnejšim Fredom v svojem miru in svojem ritmu.

Nihče ti ne more dati točnega scenarija, kaj vse gre lahko narobe ali pa ne. Vedno je lahko še kaj, na kar ni nihče pomislil. Koneckoncev se lahko tudi pri vas pogoji čez noč drastično spremenijo.

Kot pravi No Jinx - ne si komplicirat življenja, zdaj si s Fredom točno tam, kjer moraš biti in to je dovolj. Ne potrebuješ še dodatne odgovornosti, razen seveda, če/ko bi novega psa jemala zase.

S tem da tudi mene firbec matra, za katero pasmo gre. :*[

Jaz lahko rečem, da jo iskreno razumem.  :*[ Večkrat doživela podobno poglavje, morda ne tako zelo intenzivno, pa vendar ... z mladički recimo vsaj trikrat v zadnjih par letih. Enega sem imela celo v začasnem skrbništvu dva meseca in mi je bil totalno na kožo pisan. :-X AMPAK dokler se pogoji niso poklopili, sem ohranila absolutno trezno glavo in sem rekla NE. Občasno je bilo prekleto težko, čustva so me komandirala po svoje, razum je vlekel kontra, pa zraven kup enih scenarijev, kako bi mogoče vseeno lahko, pa obup, pa prepričanje, da takega psa res ne bom več našla, pa ... svašta ::). Ampak halo, če sama ne morem poskrbeti za tega psa tako, kot je treba, pač ne morem. Pika. Ni fer ne do drugih ne do psa. In sem pač čakala. Pa je bila spet "ena in edina priložnost", ki sem jo morala izpustiti. Tako da ja, se absolutno podpišem pod NoJinx.

Če si psa želiš ti in nekako veš, da bo shodilo. Potem ja. Ampak ta pes bo tvoj, ne od sestre. Sicer pa ne. Ko bo imela pogoje, bo imela psa (upam), prej pač ne gre.

Se je prepogosto zgodilo, da so takole dali psa v varstvo, samo za nekaj časa, da pridejo z dopusta, pa da bo partner imel rojstni dan in ga presenetijo. No, pes je lepo ostal tam, kamor je bil v prvo nameščen, na stroške skrbnikov seveda.

Jo pa razumem, da je zatrapana, ampak če bi bilo namenjeno, bi lahko sama skrbela. Z izjemo vmesnega wc sprehoda pri mladičku recimo. Žal, bo morala izpustiti to življensko priložnost.

Doga argentino. Saj če bi bil neki kao zlati prinašalec ali kuker špinel, nebi veliko razmišljala. Za to pasmo sem pa močno v dvomih, da sem se sposobna spopasti z njo. In to je resnično srž problema- zahtevni karakter.

Mi je pa NoJinx dobro obrazložila: Jaz bi bila psu "mama", ki bi ga vzgajala. Sestra pa "babica", ki bi ga razvajala. To se potem najbrž ne bi dobro končalo. Pes bi bil zmeden ko bi ga sestra prevzela v trajno oskrbo.
Bomo mi rajši svojega izbrali, ko bo čas za to. ;)

Ja, pa kaj nisi tega takoj povedala, ženska?!  ::) Bi dobila precej krajše odgovore, bi rekla.... :P
Sicer pa tudi zlatkoti in kukršpineli niso glih pojem "lahkih" pasem.

Lej Bamfel, glede na to, da sama točno veš, kaj pomeni to, da otroci navijajo za žival in da so strašno zagreti, ko gre za druženje z njo tistih nekaj uric, ko si sam vzamejo čas za to in kdo je v resnici 100% zadolžen za žival 24/7, lahko sestri dopoveš tudi:

Če je tako zelo prepričana v "namenjenost" točno tega psa točno njej v točno tem trenutku
- da ni nobenih ovir, da pes živi 24/7 pri njej, če se za to resno odloči in je pripravljena temu prilagoditi življenje
- da, če že načrtuje nakup in to ni situacija, ko bi morala zaradi neke izredne zadeve (smrt lastnika itd.) ravno ona poskrbeti za nekega psa, prilagodi svoj življenjski stil tako, da si najde bivališče, kjer bo žival lahko bivala z njo
- si čas organizira tako, da bo, kljub študiju, enako kot vse zaposlene osebe, ki same skrbijo za svojega psa, dejansko ona in samo ona prva skrbnica svojemu psu (ostali, če pristanete, pa ste še vedno lahko občasne varuške ob izrednih dogodkih kot je potovanje ...)
- da med drugim obstaja ogromno študentov staršev, ki morajo kljub študijskim obveznostim in po možnosti še dodatnemu delu, hendlati 24/7 "obveznost" v obliki svojega otroka in da večina njih to izvrstno obvlada, ker so resni, odgovorni in ker so se primorani dobro in resno organizirati in marsikateri "fraj" urici s kolegi tudi odreči in se zavedajo, da svoje odgovornosti ne morejo odložiti na svoje najbližje zgolj zato, ker so pač familija ... vendar to pomeni nič kaj romantično "študentsko življenje"

Hočem reči, da je edino prav, da se človek zaveda, da mora SAM najprej poskrbeti za izpolnitev svojih želja.
Na občasno pomoč lahko sicer vedno računa, vendar je treba v štartu delovati tako, kot da je ne rabiš. Skratka samostojno.

Če pa že v štartu "trenutno ni pogojev", jih pač ni. Pika.

No, tudi jaz se ne bi odločila za to verzijo skrbništva psa, za kar je več (mojih) subjektivnih razlogov.

- eno leto je dolgo in se lahko zgodi marsikaj.
- velika možnost je, da ti bo ostal za vedno.
- v vsakem primeru moraš in boš (kolikor te poznam ;) ) ravnala, kot da je tvoj. kako boš potem lahko dala svojega psa od sebe drugemu ne vem, jaz ne bi zmogla.
- zdaj ste prav fajn usklajen team, sistem deluje, prihod novega vam bo po vsej verjetnosti porušil večino ali vsega.
- za Freda bi lahko prihod novega psa spremenil življenje na bolje kot tudi na slabše. Spremenilo ga bo vsekakor.
- pri mladiču bo itak treba računati, na ogromno vloženega časa in posledično manj za Freda, a tudi potem ni zagotovljeno, da boš lahko oba istočasno peljala na sprehod oz. je tudi priporočljivo vsakega zase peljati vsaj občasno, torej je treba računati na večjo potrebo časa.
- sicer je pasma krasna, a meni osebno sploh ne sede. sicer sem to tudi za pitbule trdila, dokler nisem živela par mesecev z Luckyco in me je očarala, ampak bi vseeno trdila, da si ga ne bi izbrala zase. Če nimaš filinga, da ti sede,... a je treba?  In tudi če bo pravi neproblematični cuker,... ga boš dala otrokom, da ga peljejo na sprehod? Pa ne, da bo problem z otroci, pač pa morebiti z mimoidočimi psi itn.

Moj lajf z enim psom je bil čist simpl. Neproblematičen in vse in niti ni bilo neke nujne želje ali potrebe po drugim psom... Pa se je pač zgodilo, da sem srečala Neliko in je bila mal gužva v Horjulu itn in sem začela razmišljat v to smer. Par mesecev. Pa sem jo posvojila tak, brez pričakovanj, za doma, za družbo celi družini, ker jim Majeka nikoli nisem pustila imeti, ker je šel vedno in povsod z mano... da imajo enega za doma :)
Pa sem imela srečo in nesrečo. Srečo zato, ker se je takoj in vklopila med nas in zelo navezala nanj, nikoli nobenih težav, ljubosumja, nestrinjanja, nič. Učila od njega, da ni treba imeti strahu, da je življenje prav fajn. Nesrečo pa zato, ker se je izkazalo, da "plašna" Neli pa vendar rada hodi v svet , rada dela in se uči, nasploh vse rada počne tako kot Maj. In evo, imam še enega psa, ki ga jemljem s sabo in ga ni nič doma ;D

Tretjega si sploh ne bi umislila, če se ne bi zgodil (ne-) srečni :) splet okoliščin. In če se ne bi Mici tako zelo ujela z obema dvema starima in vsem nam. V bistvu imam srečo, ker delujejo trije kot eno in niso problematični. Si ne predstavljam kako bi bilo v nasprotnem primeru, da bi jih morala ločevati ali skoz neki kontrolirat , nadzorovati,...  :o Pomagalo je tudi, da sem jo lahko prej sprobala, saj bi jo tako kot sestrici vsekakor oddala v nov boljši dom, če se z nami ne bi tako ujela.

In ker se število ur na dan ni povečalo sorazmerno z številom psov :P , se je vložen čas v vsakega psa temu primerno porazdelil. Pač ni in ne more biti isto strežit potrebam trem psom, sicer podobnim a vseeno različnim, kot enemu samemu. Majek bi sigurno trdil, da je bil lajf kot razvajen edinec boljši, čeprav je prav spretno izkoristil mojo zmanjšano pozornost, ko se je bilo treba ob prihodu Nelike bolj njej posvetiti, in postal khm malo bolj selektivno poslušen :P

Kakorkoli. Lajf z enim psom super, z dvema ni več tako, kot z enim ;) je pa lahko prav fajn :-* Dva tudi lahko še peljem prav na komot na sprehod, s tremi pa raje poiščem mirno okolje, da se zdivjamo oz. peljem posebej 2+1.

Toliko iz našega brloga, kakorkoli se boš pa odločila,... te podpiramo :)

 
 O0 O0

V prvi vrsti se meni zdi to ena cela zmeda za psa.. to podajanje.. že v tem ne vidim smisla, razen skrajno sebičnega (človeškega) seveda..
Pol pa seveda vse ostalo.

Sej imamo vsi pse iz sebičnosti. :P Če ga nebi hotela, ga nebi imela ;)

Ja, hotela - imela, ena oseba.
Si ga hotela, ga imaš. Ti, ne nekdo tretji ;)

Vsak zase, ku se znajde  >:D

Sicer se pa s tako zahtevno pasmo tudi jaz nebi šla takih zadev, čeprav je vedno največ odvisno od tega kakšne so osebe, ki bi se v to spustile.

Epilog: teh šišmišev se ne bomo šli. Ko bo čas za novega psa, bo šlo tako kot more, ne pa z glavo skozi zid.

Vmes smo pa naredili tole:
(http://shrani.si/f/38/wt/4Ih4bc6h/1/2015-04-25-571.jpg)
Dokler zadeva ni bila končana, ni nihče mogel odstopiti.  >:D

Wauuuuuuuuuuu, pa vi delate cele kiparske inštalacije in tole povrh vsega ni samo "za lepo videt"! Noro O0

Glede na to, da vemo, ob katerih dnevih so Sv. obhajila, bi samo vprašala, če ... no, če je tudi Fredu kaj pripadlo, kljub temu, da to ni bila sobota ;) :P

PS. Za razumno odločitev pa O0

Fred ne sme cukra. >:(
 Sploh je pa pri barvilu za sladkorno maso opozorilo, da povzroča hiperaktivnost pri otrocih. Najbrž bi isto naredilo tudi psu. A si sploh predstavljate, s kakšno brzino bi ležal?

 ;D ;D ;D ;D

Oštja, to bi bilo pa res nevarno ;b ;b Črnogorska joga v šesti prestavi, bi moral Ališič komentirat ;D

Pozdravljam razumsko odlocitev in sprasujem, ce je kaj torte za nas ostalo?  ['*

Emm, :-[.

Ja, sej, taki ste.  :P Taka fantasticna tritorta, pa nic je za sestre po dlaki ne prisparate.  :*[

Pojem kos tudi z vsemi barvili in sladili...  :-* :-* :-X

Jaooo bamfel, naj sestrica dobi eno brazgotinco na dušici in počaka na svoje pogoje za psa, ali pa se brazgotinci izogne in za krasnega DA-jčka spremeni življenjski slog in naj bo njen in naj zanj skrbi tako, kot je zgoraj napisala mamaF. Tale predlagan dogovor je tipično otroški (čeprav razumem, da je že nekoliko starejša). Ona bi dejansko pobrala samo smetanco na torti vsak vikend, ti bi pa opravila vse delo, tudi nočna vstajanja, brisanje luž in kakcev, zgrizeno stanovanje ipd. Pa še DA???? Tak pes pa res rabi konsistentnega in trdnega vodnika bi rekla. Ne pa podajanja sem in tja, ker če se še tako trudita bosta delali različno.

Našemu packu Žive in Belle (starost dobri 2 leti) se je včeraj pridružil še en posvojenček - 2 mesečni mladiček, križanec med kraškim ovčarjem in red nose APBT. Zaenkrat sta ga lepo sprejeli. Trenutno jima je zelo zanimiv - skačeta okoli njega in ga non stop ovohavata. Tu in tam ga katera malo oblaja, sicer pa ne kažeta nobene agresije do njega. Mali je k sreči izjemno samozavesten in se že od prvega trenutka, ko je prišel na dvorišče, vede suvereno in nepreplašeno. Pazil sem, da sem vzel zelo umirjenega mladiča, kajti še en hiperaktivec bi lahko doma povzročil štalo. :) Zdaj se vsi trije lepo hladijo v kevdru in nič jim ne manjka. :)

Vem, da tole niti slučajno ne bo pasalo v tole temo, ampak vseeno... pzorko, jaz se res priporočam za kakšno fotko tega rednose kraško pitbula ;D