mojpes.net

Ker nimam vec paketa ne morem pisati v njegovo temo in zelim si, da mi nebi bilo v tem podforumu treba odpirati nove. Poginil je 15.5.

Hvala vsem ki ste ga spremljali in imeli radi od samega zacetka, hvala Takoda za igracke, so spravljene v njegovi skatli. Edino otipljivo kar mi je ostalo od njega so peresa ki sem jih spravljala ob menjavi.
Ze 2 meseca je vse drugace in nikoli vec ne bo tako kot prej.

Maja, iskreno sožalje.... :'(

Iskreno sožalje tudi od mene...  :'(

za Sapucaya pa  :-* :-*

Desobediencia, iskreno sožalje. :'( :'( Od začetka sem vaju brala, ful lepo je bilo spremljati, kako je rasel in kakšen srečko je bil. :-*

Ojoj, sožalje, ne morem verjeti. Njegovo kratko življenje je bilo srečno pri tebi in zaradi tebe. Naj ti misel na to vsaj malo omili bolečino.

Deso, moje sožalje :-*
Ne morem verjet  :'(

Iskreno sožalje :'(

Sapucay, uživaj na oni strani mavrice :-*

Sožalje (res mi je žal, lep vas je bilo prebirati...)   :'(

Ojoj, Desa, sožalje  :'(

Sožalje  :'(

Sožalje, Desa.  :'( :'(

Ojoj... :'( iskreno sožalje!  :'(

Joooj, ne no. :'( Sozalje. :'(

Sožalje!  :'(

Žal mi je. Vajinih zgodb se bom vedno spominjala, Sapu mali :-*

Pa ne no..... moje sožalje. :'(

Ja jooooj, Sapucay, legenda, pa ne ti ... ??? :'(
Iskreno sozalje ... :-*

Moje sožalje za Sapucaya. :-\

:( Full mi je hudo...

sožalje  :'(

eh, pa ne no.... Deso moje sožalje, uživala sem v vajinih prigodah in res mi je ful hudo  :'(

Sapu, srček  :-*  :'(

Iskreno sožalje  :'( vajine dogodivščine so mi polepšale marsikakšen trenutek. Sapu, naj ti bo lepo na mavrici  :-*

Desobediencia, iskreno sožalje. Ptičica zelena, ti pa razpri krila na široko in svobodno letaj po mavričnem nebu.

Ma ne :'(  Iskreno sožalje, je bil kar en mal naš tud, ker smo ga lahko od malega spremljali :-*

Iskreno sožalje ...  :'(
nič ni mehkejšega kot pernata glavica naslonjena nate ...

Iskreno sožalje :'( :'(.....z veseljem sem prebirala zanimive dogodivščine.

Ojej,  :'( :'( sožalje....  :-* :'(

Sožalje :'(

Moje sožalje, tudi jaz sem uživala ob njegovih slikicah :'(.

Hvala vsem, zdaj se recimo da pocasi navajamo da ga ni vec. Mozu grejo lazje te stvari, mene je pa sesulo do konca. Se moram kar ves cas z necem zaposlit, predvsem ce sem sama in imam cas za razmisljanje. Imeti papagaja je nekaj cisto drugacnega kot imeti psa ali macko, pri nas je bilo dejansko kot da bi imeli se enega clovecka v hisi, moj center sveta :-* In ne obstajajo dovolj mocne besede ki opisejo kaj cutis do takega bitjeca, zame je vse bilo "Sapucay". Z mano bi moral biti se vsaj 25 let. Saj poznate tisto, ce bi le lahko zavrtel cas nazaj, bi bilo vse drugace. Pa je slo vse k vragu.

http://www.youtube.com/watch?v=4D8vKmhG9QE

Sožalje :(
Zakaj je pa umru?

 :'(  Moje iskreno sožaje.

Ojoj, sožalje :(

 :'(

 :'( ojoj , sožalje.... Pa tolk sta bila zabavna... :'(

Sožalje  :(

Kot majhni človečki so, še kako je res  :-*

Zelo mi je žal, da vama je bilo danega tako malo skupnega časa tukaj  :'(

moje sožalje :'(

Ja, hec je, da jih tudi večina psov dojema tako.
Žal mi je za Sapucaja, ful rada sem brala njegove zgode in nezgode.

Sožalje  :'(

:'( Iskreno sožalje... :-*

O ne... sožalje  :-\

Z atijem

https://fbcdn-sphotos-f-a.akamaihd.net/hphotos-ak-prn1/s720x720/545599_10150929727981940_93348232_n.jpg

Odvisno, pri nas z nobenim od psov s katerimi je dnevno sobival v hisi ni bilo tezav, tudi z mackama ne, ne bom rekla da so se igrali, so ga pa ignorirali, z izjemo kakega radovednega mladega psa ki ga je bilo treba imeti na oceh ko se je spravil nagajat Sapucayu, da nebi cesa narobe interpretiral ali se ga spravil v igri dotikat. Ker Sapucay se od zivali ni bal nikogar, ce bi se jih, bi bil danes morda ziv. Pogresamo ga ful, se mi zdi prav da je tako ker si ne zelim da bi nekoc vsi spomini ostali tam nekje zadaj. Tezko gledam njegove slike, vcasih se mi zdi da sploh nikoli ne bo manj hudo. Srckan je bil cisto v vsem kar je pocel, moj zlati najlepsi misek. On je samo hotel da sva z njim ali nekje blizu, pa je bil srecen. Nikoli ni kompliciral zaradi nicesar in malenkosti so mu polepsale dan.
 Zgoraj je nekdo vprasal kaj ze je zgodilo, verjetno nikomur ni jasno zakaj tako nenadoma. Bom skopirala, kar sem napisala v eno skupino slo ljubiteljev papig. Ful mi pocasi dela net, iscem in sto let nalaga, ker je veliko objav zatem.

Sem skopirala:

Sapucay se je najvec zadrzeval v najini spalnici, ki je istocasno pisarna. V njej je imel kletko, igrala pod stropom, rad pa je preletaval iz igral na najvisjo polico na steni ali pa na naju ali na posteljo. Ta polica je za vrati sobe, ki mejijo na kuhinjo. So pa v steklu in se vidi skozi. Vsakic ko sva sla oba v kuhinjo ce ravno ni bil na enem od naju je takoj priletel na polico in kukal cez sipo, da naju je videl. Polica je pod stropom in nasploh je bil rad na njej. Na drugi strani vrat je pa kotilnica s psico ki je v hisi samo ko ima mladice, se pravi zadnja dobra dva tedna. Sapucaya je vedno ignorirala, pa vseeno ni nikoli ostala sama z njim. Ce sva sla na dvorisce je sla psica ven, vecer pred tem sva sla v center in psico pustila zunaj, kljub temu da je bil Sapucay v najini odsotnosti v kletki. Vrata nasplosno vedno pod kljucem in pred odhodom sem vedno 5x preverila ce je vse dobro zaprto. V bistvu sem obsesivno pazila nanj. Tudi ce je bil moz z njim v sobi jaz pa v kuhinji, sem non stop cekirala kaj pocne, tudi ce ni bilo zivali v sobi. Z mackama ni bilo nobenih problemov, pa sem jih vseeno locevala ce sem sla iz prostora, cetudi za minuto. V sredo sem pometala sobo, pometla smeti na kup na sredini sobe in sla v kuhinjo po smetisnico. Sapu je cical na kletki. Psica je spala za vrati, torej prakticno 3 metre od naju. Sapu pa na kletki na drugem koncu sobe, ki je velika. Ko sem odhajala iz sobe je letel za mano in pristal na polici. Naslednji trenutek pogledam nazaj, je odletel na svoje vrvi pod stropom. Se rekla sem "pa kam gres zdej". Ves srecen in nedolzen se je gugal na svoji vrvi. V kuhinji pograbim smetisnico in slisim krik. Letim nazaj v sobo, prasica ga je imela v gobcu, zakricala sem in takoj ga je spustila. V istem trenutku me je presinilo da mu je morda polomila krila ali nekaj pacin gremo hitro k veterinarju. Ampak stisk je bil premocan. Poskusal je dvigniti krila, cez par sekund pa zaprl ucke. Ni mi jasno, vstala je neslisno in sla ocitno potiho do njega, ce bi tekla tja bi jo jaz slisala, on pa odletel..ce je prisla pocasi jo je ocitno cakal, ker se psov ni bal. Niti nevem kako ga je dosegla, ker je bil visoko. Govorim o nekaj trenutkih in prav zato ne razumem, prasica hinavska. Spala je, ce ji nebi obrnila hrbta bi jo imela na oceh. Ce bi bil vsaj bolan in bi racunala s tem da morda ni ozdravitve, si pripravljen na kaj takega, ceprav vseeno boli. Se z mackama nobenih problemov, sta ga ignorirala oz. celo imela respekt pred njim. Ampak nacin kako je umrl, grozno, z glavo bi udarjala od steno da se mi nebi ves cas pred ocmi pojavljala slika njega, kako poskusa dvigniti krila. Ni si zasluzil tega, res ne. Prisezem, da nobeni zivali 100% ne zaupam in prav zato je bila kontrola neprestana, kako je mozno? Ljudje me tolazijo da je za kaj takega dovolj ze mezik z ocmi, nevem. Upam da mi on lahko oprosti, kajti sama si ne bom nikoli. Pravijo mi naj si kupim drugo papigo, da mi bo pretezko gledati prazno njegovo kletko..kako lahko? Se tezje bi bilo, ne morem ga kar nadomestit, nocem druge papige, v njej bi ves cas iskala njega. Nebi se mogla na isti nacin posvecati drugi papigi, ni posteno do njega. Edino kar imam od njega so spomini, slike in videi, pa peresa ki sem jih zbirala od menjavi. Eno pero imam ponoci pod vzglavnikom in upam da se pojavi v sanjah. Ostala pa spijo z mano v skatlici. Tako zelo boli, on je bil kot en mali clovecek, prisoten v vsem in sodeloval v vsem. Iz dneva v dan je kazal spremembe, zdaj je ze priletel name ko sem ga poklicala. V postelji je sel pod kouter in se igral pod njim in me zgeckal, sploh se ni bal majhnega prostora in teme. Ko sem prosila lupcka sem ga dobila, crkljal me je in vcasih celo pocesal..vsasih je pogruntal take da sva samo gledala in nisva mogla verjeti, da je kaj takega sploh mozno. Razumel je vse in znal je vse. V sredo sem iskricala in izjokala duso, mislim da je vecina mene odsla z njim. Zdaj pa mi ne preostane nic drugega kot da probam sfolgat vsak nov dan in zgodaj zaspati, ker vem da bo scasoma bolecina vsaj znosnejsa. Mislim da samo moj moz razume vse skupaj, tudi on ga je poznal v duso in bil je najin otrok, dejansko. Tezko je stopit v hiso ker ne krici, vsakic ko prideva domov, slisal naju je ze ko sva odpirala ograjo 100 m stran na vhodu v posest. V supermarketu je tako tezko iti na oddelek s sadjem..vedno sem kupovala "eno za mamico, eno za atija in eno za Sapucaya". Boli, nevzdrzno boli in ne morem narediti nicesar, da bi ga dobila nazaj.

 :'(

... samo čas pomaga pa delo in zaposlitev uma in telesa, da ostane čim manj časa za premišljevanje ...
druga papiga nikoli ne bo rešitev ... žalovanje traja in boli  :'(

 :'(

Prekleto  :-X

 :'(

Ojoj ... Sožalje :'(

Vsakič, ko tole preberem, me presune v dno duše :'(

Maja, vem, da je že nekaj časa od tega dogodka in vem, da tudi boli še presneto hudo, ampak drži se, vedi, da je imel Sapu veliko srečo, da sta ga našla vidva z možem -  takšnih "staršev" si marsikdo samo želi.... mislim na vas...

Iskreno sožalje :(

Sožalje tudi od mene... ali naju s sinom... Vseskozi sva spremljala vašo zgodbo, ker smo tudi mi imeli aratingo in je bil tudi naš tak srček, kot si ti pisala o Sapucayu... Ves čas na meni ali na sinu, pod kovtrom, z mano je obešal perilo, letel k sosedi na obisk... našega Jagota je pa stisnil sin, ko sta spala skupaj. To se je sicer redno dogajalo brez nesreč, vendar je imel takrat vročino in se vseskozi premetaval. Umrl mi je na rokah... Sin si je tako očital... In ne moreš nič. Ko se zgodi, je dokončno. Zdaj je tega že več kot dve leti. Mesec dni imamo novo papigo, eklektusa, vendar se za moje pojme aratingi (še) ni niti približal...

Drži se, te razumemo.

Sožalje. :'(

Oh,joj! :'( Sožalje tudi od nas.
Tudi mi smo ga imeli zelo radi in
z navdušenjem čakali nove slike
in kakšne novice.
Sapu  :-*.

Grozno  :'(

O groza, revež, sožalje  :'( :'( :'( Kako pa se sedaj obnašaš do psice? Jaz ne vem če bi se lahko po takem dogodku enako obnašala do nje :'(

Zelo mi je žal!  :'(

Psice ne maram vec, kakorkoli se grdo slisi. Ne bom pa rekla da je sovrazim, ker ni res. Mi je jasno da je na koncu samo pes. Imam vec psov, tale cez kak mesec odhaja nekomu ki bo z njo imel boljsi odnos. Pa brez obsojanja prosim, vzrejam pse in v vzreji ni redkost da tudi odrasli psi grejo. To je nekaj kar sem obljubila Sapucayu ker se mi ne zdi fer da psica po vsem tem se kar uziva privilegije pri nas. Da sem kriva jaz mi je pa kristalno jasno in verjemite, da je jebeno tezko zivet s tem.

Deso, ne moreš se obtoževati za dejstvo, da nisi imela vse pod kontrolo vsako sekundo. Saj tega nihče ne zmore. Verjamem, da ti je grozno hudo, da si žalostna in jezna, ampak ne bodi tako kruta do sebe, ker vse ni v naših rokah.

To, da bo psica šla novim lastnikom, razumem. Mislim, da bi tudi jaz tako ravnala.

Ne morem zmanjšati tvoje žalosti, lahko ti samo pošljem en topel objem na daljavo.

Tudi jaz te popolnoma razumem in bi zagotovo ravnala enako, psica vsekakor ne bi ostala pri meni, bi ji pa poiskala dobre skrbnike. Mali je imel popolno življenje, ki si mu ga ti omogočila. Sem ziher, da če te gleda iz nekje, da ti ne zameri ničesar.

Deso, ne smeš tako dojemati tega. To da gre psica drugam je edino prav, ker je ne bi nikoli več mogla obravnavati kot ostale pse. Sapucayu si pa TI podarila življenje. Lahko bi se že takrat obrnila stran, ko si ga v gozdu našla. Tako pa je živel življenje, kot bi si vsak lahko samo želel.

Ne dolžina ampak kvaliteta življenja je bistvo obstoja.

Brez če-jev pa svet pač ne bi bil tak kot je. Zgodilo se je in to je to. Naj se še tako kruto sliši, Sapucay zagotovo ni srečen, ko te gleda z mavrice in te vidi žalostno.

Čimprej spet na noge, Deso :-*.

Desa, zelo dobro te razumem, vem kako je, ko se zgodi nesreča, pa bi dal vse na svetu, da bi lahko obrnil čas nazaj in popravil tisti nesrečni trenutek nepazljivosti. Tudi vem, da smrti tiste živali, ki si je nehote in ponesreči povzročil (ali si očitaš, da si jo povzročil) nikoli povsem ne preboliš.
Tudi to, da bo šla psica stran razumem. Čeprav sama zadeve dojamam drugače. Psi so plenilci in nagonska bitja, pa jim tega, da se ravnajo po svoji naravi ne morem zameriti (pa se je z leti že zgodilo marsikaj). Moja naloga je, da preprečim nesreče. Če se kaj zgodi, je napaka moja in ne od psa.

Poskusi ne gledati na psico skozi človeške oči in človeško dojemanje. Če se le da.

Sem prav razmišljala, kako boš zmogla naprej živeti... razumem odločitev in verjetno bo najbošlja za vse.

A veš kolikokrat me je že zmrazila misel na to, da se recimo kdaj vrnem domov, pa bi kter od psov kakem mačjemu varovančku kej naredil? Ali da se je komu kaj naredilo, ali... ali... Pa se do sedaj nikoli ni in jih po možnosti vseeno ločim čeprav sem 100% da ne bi nobenemu hudega...

Možnosti za nesreče je milijon, vseh ne moremo preprečit niti predvideti. Lahko le po vseh svojih možnosti poskusimo, ampak žal nismo vsemogoči ali vsevedi.

Drži se!

Lanabela in moksa. Saj je vse napisano.
Ampak ne glede na to se ne morem prisiliti da bi jo imela rada in ponovno vzpostaviti odnosa. Do dogodka s Sapucayem je bila celo ena mozevih najljubsih. Par dni zatem mi je pa rekel da bi jo v tistem trenutku, ce bi imel orozje ustrelil. Jaz sem zelo razumski clovek, oba sva, ampak verjetno bi lazje prenesla karkoli drugega. Ampak Sapucay je bil nekaj cisto drugacnega. Ne glede na to da je ona samo pes ki ravna instinktivno, dejstvo da ga je ubila ostaja. To ni bil en ptic ki je cez okno uletel v hiso, niti potepuska macka ki bi zasla na dvorisce (nock nock).

Sicer pa hvala za razumevanje.

Se to, Lanabela. Verjamem da se ti je z leti zgodilo marsikaj. Ampak ce bi imela Sapucaya, mislim da bi na to drugace gledala. Lahko se pa seveda motim.

Ni razloga, da bi krivila sebe, ... smo ljudje in ljudje delamo napake. Tudi pozornost ne more biti vedno 100%, vedno lahko kaj pride vmes. Edino pravilno, da boš psici uspela najti nov dom, v katerem jo bodo lahko imeli spet radi. 
Sapucay si ne bi mogel želeti bolj ljubeče skrbnice in v tem času ko sta bila skupaj mu ne bi moglo biti lepše,... njegova bolečina je hitro minila, tvoja bo ostala dalj časa. Verjamem pa da si v nobenem primeru ne bi želel, da se obtožuješ za to kar se je zgodilo. S tabo mu je bilo lepo. 

Hudo mi je za njim pa sem ga poznala samo preko tega foruma in se mi samo dozdeva kako je sele tebi, ki si z njim zivela.

In ja, Sapucay je bil res nekaj posebnega in neponovljivega. Moral bi umreti se preden je zacel ziveti, a je imel pred tem ocitno se eno nalogo... spoznati tebe in ti dati nekaj cesar ti ni mogel dati nihce drug. Svojo nalogo je izpolnil vec kot odlicno.
Maja, ko bo bolecina postala znosna, nehaj sovraziti in zalovati, vse to pa nadomesti s hvaleznostjo, da ti je zivljenje namenilo spoznati ljubezen prav posebne vrste. Ne zavrzi vsega lepega kar te je naucil pernati angel. Njegovo zivljenje je res bilo kratko, vendar neprecenljivo in verjemi, da je neprestano ob tebi in ti skusa dopovedati, da ne bodi zalostna, ker je tako moralo biti.

Sapucay je bil "otrok" brez mame in vse kar je znal in kar je postal je dobil od mame, tebe Deso, zato verjamem, da
je bolečina tako huda in jeza na psa in nase tako močna, ker se ob sprejetju novega družinskega člana vedno
postavimo predvsem v vlogo zaščitnika, še zdaleč ne samo skrbnika in vzgojitelja. Osebno vem, da veliko lažje prenesem
(samo)kritiko o napaki v vzgoji, kot napako pri zaščiti tistega, ki je šibkejši in zaščito rabi.

Jaz te razumem  hu:g

šele sedaj sem prebrala kaj je bilo in mi gredo solze... :'(
te razumem da do psice ne moreš biti več ista...
tudi razumem da si težko predstavljaš imet novega papagaja :'(
nihče več ne bo kot je bil Sapucay, bil je resnično tvoj ''otrok'' in najboljši prijatelj :'(
morda boš imela nekoč novega pernatega prijatelja, morda ne... tako kot je namenjeno se ti bo zgodilo. in Sapucay ti ne bo zameril, če boš pomagala kakšnemu drugemu papagaju.

pa ne obsojaj se. psi imajo nagon, časa ne moreš zavrtet nazaj, brez slabe vesti jo oddaj, saj navsezadnje ni stisnila ''kar neko'' žival, ampak člana vaše družine, katere je bila član tudi ona in ni imela nobene pravice to naredit, nagon gor ali dol. Samo ne imet slabe vesti, te res razumem.

Nimaš druge kot da živiš dalje, se zavedaš kaj si za Sapuja naredila, ohraniš spomine in se soočiš z žalostjo.
Brez obsojanja same sebe, brez če-jev.
Težko je, normalno :'(

še enkrat iskreno sožalje, drži se, Sapuju pa  :-*  na mavrico.
on tudi noče da si žalostna :-* 

Teja, psi niso ljudje in o svojih pravicah in nepravicah ne razmišljajo. Če imaš psa, ki ima močan plenski nagon je na to treba računat. Psu je vseeno ali zadavi kuro (pa ti skomigneš z rameni, odpreš denarnico in pozabiš) ali pa papagaja, ki ti je kot otrok.

mi je jasno. bi morala pravice dat v navednice.   naša čustva pač izhajajo iz človeškega razmišljanja. Psu je vseeno, nam ne...
jaz svojega psa ne bi dala stran, če bi stisnil mojo papago. je pa sigurno velika razlika med mojo papago, ki sem jo posvojila že odraslo in papigo, ki ga je Deso dobesedno gor spravila...
Verjamem, da psica tega ne bi naredila če bi razmišljala kot mi in se zavedala svojih posledic. ali pa če bi ''razmišljala'' koliko je papiga vredna njenim ljudem... mi je jasno, da jo je premagal nagon in ne zloba ali kakšne druge grde lastnosti, ki jih premore človek...
Mislila sem iz vidika čustvovanja, žalovanja in odnosa družine do psa, ki ne more bit več enak kot prej.
Iz tega vidika jo popolnoma razumem in je ne obsojam da gre pes stran, navsezadnje vsak pogled na krivca sproži boleče spomine.

Hvala vsem.

Se že vnaprej opravičujem in vedi, da mi je strašno nelagodno, da v temo, ki je namenjena spominu na Sapucaya napišem nekaj, kar bi bi se dalo brati kot polemiziranje, vendar verjemi, da to ni moj namen –  zagotovo in predvsem ne tu .
Jaz razumevanja pri odločitvi, da daš psico stran, nimam.  Če se dejansko zavedaš, da gre za psa s svojim nagonom in da je pod vplivom tega nagona ravnal, kot žal je, potem je tvoja  (vaša) odločitev, da jo oddate, samo dodatno gorje. Oddati odraslo žival, ki je do nedavnega bila (če pravilno razumem) član krdela/družine in ki se ne zaveda, v kolikšni meri je njeno dejanje povzročilo žalost in obup je nedoumljivo in žalostno ravno toliko, kakor posledice njenega nagona tistega dne.
Mi smo tisti, ki naj bi naredili korak več in šli čez nekatere stvari, mi (ljudje) in nihče drug.
Kot zna biti enostavno, je tudi hudičevo težko, ampak jaz si tako razlagam stavek, ki ga ima maja01 pod vsakim postom in ki je, za moje pojmovanje sobivanja z živalmi, srčika vsega: you become responsible, forever, for what you have tamed.
Oprosti, ampak sem morala. Izredno mi je žal Sapuja, psice ravno tako.

Psico bi cisto komot prodala nekam kot odraslo vzrejno psico, kot se pac v vzreji pogosto pocne, kajne. To tezko razume nekdo ki ne vzreja. Ona gre pac iz drugega razloga in jaz sem to iskreno napisala, cisto komot nebi. In ja, tema je namenjena Sapucayu, lahko mi pa en mejl napises in v njem poves vse kar mi gre. Pasja psihologija in ostale stvari v to temo ne spadajo.

Ona ni ljubljencek ki se je do zdaj na veliko druzila z mano in spala na kavcu, kot to pocno nekateri od mojih psov. Jih imam 13. V novem domu pa celo bo.

Spet je vecer in spet je hudo :(

Ljubim to malo misko

(https://fbcdn-sphotos-f-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/s720x720/524232_10150742797821940_1797019678_n.jpg)

(https://fbcdn-sphotos-d-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/556108_10150743671261940_1509038021_n.jpg)

(https://fbcdn-sphotos-b-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/s720x720/524759_10150728192011940_194017618_n.jpg)

Meni kaze da je velikost slike ok, tukaj pa tako velika izpade.
Moksa, se opravicujem ce sem bila ostra v prejsnjem postu. Je obcutljiva tema.

Nisi bila ostra. Se samo razhajava v določenih pogledih. Drži se. Sapu :-*

Pernato bitjece  :-*
Upam da boš znala usmeriti žalost v nekaj kar ti bo pomagalo ...  :(

V to sploh ne dvomim....

Maja, mislim na vas.... :-*

Andreja, zelo lepo napisano  :'(

Deso, drži se   :-*

Ze stirje meseci so minili

(https://fbcdn-sphotos-h-a.akamaihd.net/hphotos-ak-snc7/s720x720/381580_10150499898126940_318717850_n.jpg)

Afna moja najlepsa :-* Tako zelo ga pogresam.

Sapu :-* :-*

Tudi tule pogrešamo tvoje zgodbe :'(

... ko ni kaj dodati :-[

Sapucayu gor na mavrico poljubčke tudi od mene... :-* :-* :-* :'(

Zadnjic se je pa res pojavil v sanjah. Nevem ce to kaj pomeni, ali je zato ker me zadnje case obdajajo papige. Namrec tukaj ima skoraj vsaka hisa po papigo ali dve, nabasane v majhnih kletkah, so pa celo tako skrbni da jih cez dan malo obesijo ven na teraso. V vseh primerih gre za crni trg s papigami in njihovo zivljenje je vredno en drobiz. Trije sosedje od tasce imajo manjse papige ki imajo malo podoben glas Sapucayu, tako da nekaj verjetno izhaja iz tega.

Sanjala sem ga sicer ze veckrat vendar nikoli ni bil direktno on oziroma je imel vse njegove lastnosti, slo pa je za drugacno vrsto papige. Tokrat pa je bil prav on, samo malo se je spremenil v casu njegove odsotnosti.

Bilo pa je tako. Stopila sem ven iz hise in iz nizjega drevesa zaslisala "Sapu, Sapu"..cisto po njegovo. Ko sem se priblizala drevesu je takoj splezal name, v bistvu me je klical, da bi ga opazila. Nosil se je na mojem tilniku. Sem pa ves cas nekako vedela da je to da je z menoj neverjetno in da ga lahko ze v naslednjem trenutku ne bo vec, torej moramo cimbolje skupaj izkoristiti cas. In vsakic ko ga nekako nisem cutila na tilniku sem pomislila ce je se na meni, takrat me je stisnil s prstki, da bi ga zacutila. In filing je bil ful dober, samo strah je bil prisoten..kaj ce bo potem spet sel oz. sem bila skoraj prepricana da bo. Ko sem ga prinesla mozu je jokal od veselja.
Edino pri hranjenju je bil drugacen, jedel je z obupano ihto, kot da je bil sestradan (hlapsal je kot zelva) in ce sem se ga dotikala med hranjenjem je nezadovoljno mrmral, kot da bi se bal da bo ostal brez hrane.
Potem pa mi je nekako v roke prisla njegova slika, na kateri ni bil v najboljsem stanju in cepel je na nekaksni rastlini na enem zaprtem vrtu. Ispadlo je kot da v resnici sploh ni umrl, ampak je bil nekje drugje (ukraden?). Takrat sem se spravila raziskovat, kje je to bilo in kdo ga je imel. Kako so se koncale sanje nevem, verjetno sem se zbudila. Je bil pa krasen obcutek, samo naslednji dan sem se pocutila cudno in zamorjeno.
Minilo je ze vec kot pol leta!

V bistvu hocem verjeti da mi je na ta nacin pokazal da je prisoten, res je bil lep filing. Na ta nacin je lazje.
Vplivale so pa na sanje sigurno tudi vse te papige ki me obdajajo. Njegova baby slika je tudi na Kosovirjevem koledarju ;D :-*

Pogresam ga. Moz razmislja, da bi ponovno imela papigo. Jaz nocem, mislim prav nocem.

Ko se je ucil leteti :)

https://fbcdn-sphotos-e-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/180164_10150106975876940_4602151_n.jpg (https://fbcdn-sphotos-e-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/180164_10150106975876940_4602151_n.jpg)

Papati

https://fbcdn-sphotos-c-a.akamaihd.net/hphotos-ak-snc6/199006_10150121843836940_7447900_n.jpg (https://fbcdn-sphotos-c-a.akamaihd.net/hphotos-ak-snc6/199006_10150121843836940_7447900_n.jpg)

Igra

https://fbcdn-sphotos-a-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash4/262975_10150289184341940_6115324_n.jpg (https://fbcdn-sphotos-a-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash4/262975_10150289184341940_6115324_n.jpg)

Moja ljubezen.

Joj, je bil srčkan...  :-* :-* :-*
verjamem da mu je lepo na drugi strani mavrice... :-*

Ja ... naj te to drži pokonci. :-*

Pusti času čas ... Sapu bo vedno s tabo, ampak enkrat boš lahko ponovno odprla srce in si dovolila, da boš imela na tak način rada tudi drugo živalco ... morda ne bo papiga. :) 

Res je bil poseben in tudi jaz verjamem, da ti sporoča, da je ob tebi :)

Ful hvala Maji za tole fotko Sapu-ja

(https://fbcdn-sphotos-c-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash4/481604_386737601405721_78340918_n.jpg)

Hvala vam :-*

O, to pa ful lepo... :-*

Dej prid nazaj :( :(

(https://fbcdn-sphotos-b-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash4/387750_10150533211421940_2003931646_n.jpg)

Jaz ga imam pa na koledarju  :) :-*

Mene tudi doma caka v Sloveniji. Hvala Maja.

http://www.youtube.com/watch?v=5zif6IlFyuY

Jaz tudi  :) ravno ta mesec ga občudujem.  :-*

Ko sem dobila koledar, sem ga itak najprej celega pregledala, in tisto: Meni je pa tale papagajček nekam znan. Pa pomislim, to bi bil lahko Sapucay, in je res  :) :-*

Minilo je eno leto :( :(

 :(  hu:g

hu:g

 :( hu:g

 :(  :-*

Moja ljubezen!!

(https://fbcdn-sphotos-h-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash4/251574_10150289183796940_5365318_n.jpg)

:-* :-* na mavrico, Sapu!

Cukerček  :-*

moje iskreno sožalje