mojpes.net

Včeraj, 4. 6. 2013, nas je zapustila naša draga Oli.
Bila je še mlada, stara komaj 7 mesecev, radovedna, vedno vesela, odprtega srca, dobesedno na vsakem koraku je bila ob meni. Nemogoče je da sem jo imela le štiri mesece, zdelo se mi je da jo imam že celo življenje. Psa sem si želela 13 let, od kar sta se ločila starša, v življenju sem imela odgromno padcev, doživela depresijo, čutila praznino v sebi, vse dokler nisem končno dočakala svojih 18 let. Bila sem čustveno uničena ko sem jo dobila, nisem vedela kaj je sreča, nisem znala ljubiti, saj me je življenje prevečkrat potrlo. Ampak ona, ona mi je pokazala kaj pomeni biti srečen, naučila me je ljubiti in pokazala mi je kako je biti ljubljen. Vsak dan mi je razveseljevala, ko je srečna stekla do mene in me oblizala ter vsak dan spravila v smeh, pa tudi če je bil za mano zelo slab dan. Neprestano mi je bila ob strani. Še v kopalnico me ni pustila samo. Bile sva kot eno že od kar sva se prvič spoznale.
Osrečevala je ljudi okoli sebe. Vedno ko sva šli na sprehod in srečale koga ga je nasmejala, pa čeprav je bil človek potrt, stari in mladi, vedno je vse nasmejala in jih razveseljevala, vsi so jo imeli radi tod okoli. Bila sem izjemno ponosna nanjo, bila je najboljša in najbolj pridna in poslušna ter prijazna psička. Upala sem da bo z menoj do konca svojega življenja, pa jo je žal nesreča dohitela. Včeraj sva z mami bile na dvorišču skupaj z Oli, šla se je malo potepati, kot vedno malo pofirbcat okoli, ko sem jo poklicala je vesela tekla nazaj domov, ko jo je na cesti zbil avto. Voznik ni vozil čez omejitve, le videl je ni ker je skočila izza grma. Zaradi notranjih poškodb je poginila takoj po tem ko sem pritekla do nje in mi zadnjič uzrla v oči. Voznik se je vrnil in se nam opravičil, odvrnila sem mu, da je kar je in da naj se ne sekira, saj on ni kriv. Nihče ni kriv. Smešno, da si vedno želimo imeti krivca, da smo lahko na koga jezni, v tem primeru ni bil nihče bil kriv. Čuden, žalosten splet okoliščin. Tragičen. Kljub vsemu, na lepšem kraju je, vsaj mučila se ni, ni je dolgo bolelo. Za vedno bo v naših srcih. Bila je naša prva brezpogojna ljubezen. Nas štiri (mamo samohranilko in dve sestri) je osrečevala in nas povezovala.
Hvala ti Oli, hvala vam DZZŽ Pomurje in hvala gospe Ingrid za tako krasno psičko, za najboljšo prijateljico in mojega angela varuha. Hvala vsem!


Ljubite jih, ljubili vas bodo nazaj. Cenite jih, cenili vas bojo nazaj. Nikoli, nikoli, prav nikoli, vas ne bodo prizadeli ali vam zamerili. Radi jih imejte.
Počivaj v miru Oli, hvala ti <3

Ajda

Predvsem pa pazite na njih, kjer se sami ne morejo!

Moje iskreno sožalje :'(
Povsem nepotrebna smrt, katero bi bilo tako enostavno preprečiti. Naj bo vaša žalostna izkušnja v poduk vsem.  Že tko se dogajajo nepredvidljive nesreče, se lahko zgodi marsikateri tragični splet okoliščin, pa ni potrebe, da se ne prepreči vsaj to, kar lahko.

 :'( :'( :'(

Ne bom napisala vsega kar mi gre po glavi, ampak Ajda, nisva bili zmenjeni, da bo malo letala okoli, a ne? Tega si res ni zaslužila  :'( :'(

vem, ampak še vseeno vas prosim da mi ničesar ne očitate in da niste jezni name, bil je zgolj nesrečen splet okoliščin.
vse bi dala da bi lahko preprečila kar je bilo, ampak žal nihče nima moči prevrteti časa nazaj.

Samostojno preckanje ceste zal ni nesrecni splet okoliscin. Nesrecni splet okoliscin je da popusti karabin na povodcu in zato precka cesto in je povozen.
Mi je zelo zal tega neprej metat, ampak mi je pomembno to, da se ucite iz napak, morebitnega naslednjega psa bolje pazite in preprecite vsako 'malo potepanje, firbcanje naokoli'. Ce drugace ne gre, pa privezat!

Moje sozalje Ingrid :'(

Eh, pejte se solit. Za nesrečen splet okoliščin gre takrat, ko naredi človek vse, da do nesreče ne bi prišlo, pa nekako vseeeno pride.

Žal mi je za vašo izgubo ampak do vseh, ki so do oddaje tako nesebično skrbeli zanjo, enostavno ni fer, da ne sprejmete odgovornosti nase. Tako žal ne gre, pes, za katerega ste brezpogojno odgovorni, plača skrbnikovo nepazljivost in neodgovornost ponavadi z življenjem  Neglede na to, kako ima taisti skrbnik tega psa brezmejno rad. Brezmejno rad pomeni namreč tudi to, da se za varnost živali in okolice maksimalno potrudimo... da se pes "potepa in malo firbca" okoli, žal to ni.

Res mi je žal zanjo, njena sestrica hodi k meni v pasjo šolo, zato vem, kakšen živahen kupček dlake je bila.... ampak ravno zato je treba narediti VSE, kar se da, da taka živalca doživi visoko starost, odgovorno in iskreno.

Katarina

Malo potepat naokoli? Malo pofirbcat? Klicali ste jo, da je vsa vesela stekla brezglavo čez cesto? In to je vam popolnoma normalno????!!!???
Khm, se opravičujem, če vas bo resnica prizadela, a Oli je umrla zaradi VAŠE neodgovornosti in neumnega ravnanja.
Samo imeti rad in se crkljat pač ni dovolj, psa je potrebno imeti pod kontrolo, paziti nanj in se do njega obnašati ODGOVORNO. Ne rečem, nesreče se dogajajo, a tole je bilo daleč od nesreče, tole je bila čista malomarnost.
Če niste sposobni skrbeti za žival in paziti nanjo, je ne imejte. Žival ni igrača, je živo bitje.

Zelo mi je zal za psicko.

Se pa zal NE morem strinjat s spodnjim citatom.


Kriv ni voznik in kriv ni pes. In nikakor ne gre za noben splet nesrecnih okoliscin. Kriv je lastnik, torej ti, ker ni pskrbel za varnost psa (to sodi k odgovornemu lastnistvu, pa tudi k temu cemur radi recemo ljubezen do zivali). Pes se brez nadzora nima kaj potepat in firbcat okoli, se toliko manj, ce to pocne na cesti. Kar vec kot ocitno je.

Se popolnoma strinjam s Xeno in Dog_loverjem!

To ni bila malomarnost, pa recite kar želite. Vseeno mi je kaj si mislite kako grozna in "malomarna" ter "neodgovorna" se vam zdim. Ne poznate celotne zgodbe, niste bili zraven, ne sme se obsojati knjige po platnici. Žal mi je, žre me, vsakih pet minut planem v jok, stiska me, poskušam se zamotiti pa se ne morem. Vem da je pes odgovornost, in da to ni le crklanje in podobno, bila je moja spodbudnica, moja podpora in prav tako tudi jaz njej. Ne zdi se mi fer da se zdaj vsajate name, bilo je kar je bilo, popraviti se žal ne da. Še zmeraj trdim da je bila nesreča, ker tukajšnja cesta ni prometna.

Konec koncev pa ne vem zakaj vas "prepičujem" in pišem, sami veste kaj si mislite.
Kljub vsemu pa se vseeno zahvaljujem da sva imeli priložnost da sva bili kar sva bili, in za vedno, prav za vedno bova skupaj ne glede na vse.

Nas ni treba prepričati, ker nam je vse popolnoma jasno.

Priporočam ti pa, da ne živiš v oblačkih, kjer noben ni kriv, če še misliš kdaj imeti psa in se VELIKO naučiš iz tega dogodka ter zavedaš svoje (ne-)odgovornosti. Da ne boš pokopavala in jokala po enim psom za drugim.

zdaj razumem zakaj ne maram ljudi. hvala vam.

Cesta je cesta, sicer to ne bi bila. Tudi jok je povsem razumljiv, opravičuje pa nič in očitno nikoli ne bo. Zakaj?



Za prvi citat pač ne rabiš cele slike.
Kar se pa drugega tiče, pa lahko za vaše bodoče pse odprete pasji britof čez to vašo "cesto".

Očitno ne dojamete, da je poškodba/smrt psa logična posledica, če se ta naokoli potepa brez nadzora.
Če pa se že zgodi, da gre pes na drugo stran ceste, se je treba vedno - preden se ga pokliče k sebi - prepričati, da vama poti ne bo prekrižal avto.

Oli se res ne da priklicati nazaj, ampak z vašim dojemanjem odgovornosti kažete na to, da Oli ne bo zadnji pes pod vašim skrbništvom, ki bo umrl na "cesti"/travniku, nekje "naokoli" pač.

Točno tako, nauči se nekaj iz tega in drugič (če boš kdaj imela psa) ravnaj popolnoma drugače, bodi odgovorna. Enkrat boš verjetno imela tudi otroke... tudi zanje ne bo dobro, če bodo malo skakali čez cesto in mimogrede skočili pred avtomobil, kajne?
Fajn bi bilo, da sama pri sebi prevzameš odgovornost za smrt svoje psičke in da ne iščeš 101 izgovor zakaj ti nisi nič kriva. Se boš morala še lep čas v ogledalo gledat, bo boljše zate, če si nehaš lagati v obraz.

Nimaš rada ljudi, ki ti povedo resnico.
Res ne vem kaj si pričakovala od nas?

Ne, vesoljka, ne strinjam se z vašo zadnjo povedjo. Dojemam, ampak težko je sprejeti. Vem da se sama kriva za našo izgubo in nisem neumna. Nočem pomilovanja in sočustvovanja ali česarkoli, ni nobenih izgovorov tukaj, ker se vsega zavedam. Očitno je bilo moje sporočilo popolnoma nepotrebno. Želela sem vam le sporočiti za izgubo in se vam zahvalaiti da ste nama dali priložnosti, vi pa me še bolj tlačite v moro kot se že sama. Na realna tla sem se postavila sama, prebrodila sem ogromno izgub, ne potrebujem nikor zraven mene. Vsak od vas napiše isto, ni potrebno, res ne.
In kar se tiče otrok...moja Oli mi je bila kot moj lastni otrok, lahko bi zbil avto tudi mojo mlajšo sestro, popolnoma razumem kako je to ker mi pes pomeni isto kot moja družina, saj je bila članica naše družine. Prav tako bi bila tudi jaz kriva, če bi se ji kaj zgodilo. In cesta kako izgleda da si boste lažje predstavljali: široka je za en avto, prometa načeloma ni, mogoče je vsega skupaj 5 avtov čez dan na tej "cesti" in iz strani kjer je pripeljal voznik je zelo pregledna.


Ne sanjam, ne letim med oblaki, pritalna sem od mojega petega leta starosti.

nobenih izgovorov, le resnica.

Piška mala, počivaj v miru tam za mavrico.  :'(
Ajda, žal mi je.
Ampak edina resnica je, da se nesreča ne bi zgodila, če bi bila Oli pod kontrolo.

Pomurke, takoda, zelo mi je zal!  :'(

Oliajda, kaj naj ti recem? Zal mi je za tvojo izgubo in upam, da se nikoli, ampak res nikoli, ne zgodi kaj podobnega z morebitnimi bodocimi tvojimi psi. Kot si na krut nacin spoznala, je vseeno, ce je cesta se tako pregledna in tako neprometna, da po njej vozi samo pet avtov dnevno. Kajti potrebnih ni bilo pet avtov, en sam je bil dovolj in zlate Oli ni vec. Nauci se kaj iz tega in drzi se!

Hvala, in res nikoli več se to ne bo ponovilo, preveč je kruto. Vedno nekaj odnesem pd izkušenj, četudi so tako grozne. Hvala.

Hm, izguba je huda, ampak - ja, ti si kriva. Jaz imam dve psici doma (obe odrasli, sploh ne govorimo o mladičih) in tudi kadar gremo na zgornjo stran hiše, kjer je slepa ulica in izredno malo prometa jih ne spuščam. Razen, kadar jih spustim iz ˝vzgojnih˝ namenov oz. treninga odpoklica. Takrat pa skoz spremljam stanje tako na cesti, kot pri psicah in ne dovolim, da izginjata po raznih vrtovih in grmovjih.
In če je cesta pri vas pregledna in ravna, kako to da si spregledala avto in jo šla klicat, da je stekla direkt pod avto? Nekam veliko naključij na kupu, da bi se stvar smatrala za čisto nesrečo.
Nekako mi ne potegne tole - jaz sem toolk boga že celo življenje, ne me zdaj krivit za vse, kar se hudega dogaja. Saj te ne za vse, za tole konkretno stvar pa. Samo odpri oči in se sooči z resnico. Boš precej lažje dihala in prej prebolela travmo, čeprav bo na začetku bolj boleče.
Varjamem pa, da ti je zelo hudo. Sožalje!

Ne samopomilujem se. S tem sem hotela samo povedati koliko mi je pomagala.
Vsake oči imajo svojega malarja.
Hvala vseeno.

Hmmm... Dve različni izjavi, ena potem, ko si slišala mnenja vseh drugih.

V glavnem, ne razumem kako se je zgodilo, ampak: če pokličeš psa na nepregledno cesto ni ok, če ga pokličeš na cesto in ne pogledaš, ali kdo prihaja, ni ok, če ne veš kaj se na cesti dogaja in je pes tam neprivezan brez tebe, ni ok. To so zame dejstva.

Seveda so nesreče, lahko se zgodi vsakomur, ampak valda zagotoviš vsaj minimalne (zgoraj opisane) varnostne ukrepe. ???

Sožalje vsem, ki ste jo poznali. :'(

Ojoj  :'( :'(

Še ena popolnoma nepotrebna izguba, žal :'(

Žal mi je za vse, ki ste se trudili zanjo  :'(

Naj se take stvari ne ponavljajo! Zaradi psov in tistih, ki te pse vsakodnevno rešujejo iz razmer, kjer niso varni.

Mi je žal za psičko da je tako mlada in po nepotrebnem izgubila življenje.. :'(

Eh, tega ni bilo treba, res  :'(

:'( Uboga žival...

Sožalje.

Oli :-*

(In oliajda, verjamem, da ti je hudo, ampak se vseeno strinjam s tistimi, ki pravijo, da je bila tole povsem nepotrebna smrt, ki bi jo bilo preprosto preprečiti...)

Sožalje tudi vsem, ki ste skrbeli za psičko do oddaje... :-*

Pozdravljeni vsi skupaj. Sem nova uporabnica foruma in moram izraziti svoje izredno negativno presenečenje in zgroženje nad odnosom nekaterih, ki so se odzvali na sporočilo Oliajde.
Očitno gre za dekle, ki je v življenju pretrpelo marsikaj, česar si mi ne moremo niti predstavljati in iz njenega sporočila je razvidno, da ji je psička v življenje prinesla svetlo lučko upanja in postala njena sreča, veselje, razlog živeti naprej. Postala je njena življenjska sopotnica in zaupnica. Tukaj se je le želela zahvaliti DZZŽ Pomurje in gospe Ingrid, ker so ji dali možnost, da spozna srečo ter jim tukaj sporočiti žalostno novico. Dvomim, da Oliajda ob opisanem, koliko ji je psička pomenila, ni storila vsega, kar je bilo potrebno. Nesreča se zgodi v trenutku tudi v primeru, ko smo 100% pazljivi.

Nekateri ste Oliajdo po mojem mnenju zelo grdo napadli in neposredno okrivili za smrt njene ljubljene psičke. Zelo sem razočarana nad vašim odzivom. Iz opisanega je očitno, da gre za nesrečen splet nesrečnih okoliščin.
Drugi ji celo očitate, da je svoje slabe pretekle življenjske izkušnje napisala zato, da bi se nam zasmilila in se tudi ona smili sama sebi. Ne vidite, da razlog leži drugod? To dekle je vse svoje slabe izkušnje naštelo z namenom, da bi pokazala, koliko ji je psička zares pomenila. Bila je njena terapija, z njeno pomočjo je premagala depresijo! Mislite, da je takemu človeku popolnoma vseeno za svojega štirinožnega prijatelja? Definitivno ne. Ob tej izpovedi bi vam moralo biti jasno, da je Oliajda zelo zelo žalostna in polna bolečine, ki je še toliko hujša zaradi tega, kar ji je njena psička prinesla dobrega v življenju in ji zato ogromno pomenila; napisala je celo, da je šlo pri njiju za brezpogojno ljubezen. Kako lahko obsodite takega človeka?

Slovenski pregovor pravi, da ima vsaka palica dva konca. Vi pa zgodbo gledate le s tiste plati s katere se vam zdi upravičeno, da na Oliajdo stresate svojo jezo in se greste nek moderen lov na čarovnice. Prepričana sem, da se tovrstna nesreča lahko zgodi vsakomur, pa če je še tako pozoren. S tem ne mislim samo na pse ampak tudi na ljudi; koliko jih je že umrlo v prometnih nesrečah, kjer nihče ni bil kriv ampak je šlo za zelo nesrečen izid. Kaj bi porekli, če bi šlo za vašega otroka, ki bi v trenutku nepazljivosti padel/skočil/stekel na cesto in bi ga zbil avto? Bi ostali v tem primeru kazali s prstom na njegovo mati in ji obraz rekli, da je ona kriva in odgovorna za smrt otroka? Ali bi ji izrekli sožalje? Veliko se vas je očitno odločilo za prvo možnost.

In sploh ne vem, kakšen smisel vidite v tem, da v tako težkem trenutku vstanete in namesto izreke sožalja s prstom pokažete na lastnika in mu v obraz poveste, da je kriv za smrt svojega najboljšega prijatelja. Mislite, da bi Oliajda priklicala svojo psičko, če bi videla, da prihaja avto? Nekateri omenjate celo, da je splet po vašem »nesrečnih« okoliščin sumljiv. S tem morda namigujete, da je Oliajda nalašč poklicala psičko v momentu, ko je pripeljal avto? Mislite, da jo je priklicala nalašč? Kako lahko tako ostro sodite, če vas ni bilo tam? Ali morda poznate okolje, v katerem se je nesreča zgodila? Morda dvorišče Oliajde direktno meji na sosedovo, morda živi v hiši dvojčku in se psička ni potepala v smislu, da je brezglavo tekala naokoli kot trdite nekateri.

Gabijo se mi izjave nekaterih, da si je Oliajda sama kriva za smrt psičke. To so hude obtožbe. Se ob tem ne postavite v njeno kožo? Kaj bi se zgodilo, če bi bil to vaš pes? Da nekateri celo omenjate, da si lahko omisli pravo pasje pokopališče, ker bodo šli ostali njeni psi po isti poti. To so odurne izjave, popolnoma neprimerne za zrele, odrasle osebe za katere vas smatram. Oziroma sem vas smatrala za take, preden sem prebrala vaša sporočila. Temu forumu sem se pridružila zato, ker sem verjela, da so njegovi udeleženci dobrosrčni ljubitelji živali, ki držijo skupaj in si med seboj pomagajo ter si ob takih težkih trenutkih stojijo ob strani. Zdaj vidim, da temu ni tako in se sprašujem, če je sploh smiselno, da ostanem članica.

Oliajda, tebi pa svetujem, da se ne obremenjuješ z neprimernimi izjavami zgoraj naštetih uporabnikov. Ob nesrečni smrti preljube psičke ti izrekam iskreno sožalje. Drži se!

Ugotovitev dejstev in dobronameren nasvet za prihodnost še ne pomeni napada na kogarkoli.

Napad lahko pomeni le v primeru, ko oseba ne priznava svoje krivde. Potem pa je to za to osebo napad in neprimeren komentar in podobno.

Kako pa drugače kot v obraz? Mogoče bo imelo kak učinek. Torej ja: povsem in edinole ona je kriva za smrt njenega najboljšega prijatelja. Kar nima nobene veze z njeno življenjsko zgodbo in siceršnjim trpljenjem.

V prometnih nesrečah običajno na krivca pokažejo tako, da je obravnavan s strani policistov, ki spišejo ovadbo, ki jo prejme tožilstvo in zaključi se tako, da krivca obsodijo po veljavni zakonodaji v RS. Če žival ne bi bila obravnavana pri nas kot predmet, bi se tudi v tem primeru pripetilo povsem enako.

Mislim...

Torej predpostavljamo, da je isto, če avto zbije psa in človeka. V primeru, da je avto zbil otroka, bi po vašem policija kot krivo spoznala mati? Težko verjamem.

Prav ogromno srašev mika, da bi (vsaj v določenem obdobju) lahko dali otroke na vrvico in jih na ta način zaščitili pred nevarnostmi, pa tega niti ne smejo, verjetno bi socialna uletela z odprto sireno.
Nasprotno pa so tukaj živali BOLJ zaščitene kot otroci, saj ZAKON nalaga, da mora biti pes pod nadzorom (če ga ne znaš nadzirati drugače, pa z vrvico) na skoraj vseh površinah, javnih pa zagotovo.
Skratka, ne samo da je pes umrl, še zakon je bil kršen in to neposredno. In kot sledi iz zapisa se je to dogajalo namerno in večkrat.
Torej, kaj tukaj ni jasno?

Zame je to isto, ja. Kriv je pa tisti, ki otroka ali psa ( ali mačka ali kogarkoli, ki ni sam sposoben razumskega izogibanja nevarnostim ) pusti, da se malo sprehaja okoli brez nadzora.

Vsem, ki ste skrbeli zanjo, iskreno sožalje.

Ah ne... nihče ni kriv in nič hudega ni, saj ni bilo namerno? Pa ne no... nihče tule se ne bi oglašal, če bi bilo iz zapisov lastnice jasno, da je dojela, v čem je problem. Pa očitno ni in še bolj očitno ni edina.

Saj bi verjetno tekla dva ločena postopka (če bi obstajal sum, da je bila mati malomarna. Eden torej proti materi in eden proti vozniku, če bi bilo iz kraja prizorišča možno razbrati, da je nesrečo povzročil voznik.

Zakoni pravijo, da je temu za verjet.

Točno to, očitno to ni bilo prvič, da je šla malo pofirbcat naokoli. In kar je tu najbolj moteče in žalostno (poleg smrti Oli :() je, da se Olijadi to ne zdi nič narobe.
Oli  :-*

Mene najbolj moti to, da ne sprejme svoje krivde. Zakaj? Ker bo verjetno glede na krasen čas, ki ga je preživela s psičko, v prihodnosti nabavila novega psa.
No in to, kaj se bo dogajalo z novim psom in kako bo zanj skrbela, to je odvisno od tega, ali bo razumela, da pes ne more kar malo samo pohajati naokoli, saj mu prav to omogoča, da ga pač povozi avto. Do smrti ali invalidnosti.
A ne bi bilo škoda, da ji naslednjega spet povozi in to samo zato, ker misli, da se je pač zgodila nesreča in je OK, da pes sam leta naokoli? In da bi jo vsi tukaj gor v tem njenm prepričaju podprli? Samo zato, ker se nam smili, ker trenutno trpi?

Če bi otrok sam skakal po cesti medtem, ko bi mami kavo pila, potem ja. Naši zakoni imajo nekaj kar se imenuje "dolžno ravnanje" In vsaka mama je dolžna posrbeti za otroka in njegovo varnost. Eno je nesreča nekaj povsem drugega je pa malomarnost. Vsekakor bi bil tudi proti mami uveden postopek. Najbrž ne misliš, da je normalno da, kot odrasla odgovorna oseba pustiš, da ti otrok in tudi pes sama letata po cesti. Ne samo, da lahko s svojim ravnanjem ubiješ otroka in psa še nedolžnega voznika, ki je po predpish peljal mimo lahko resno poškoduješ. In tudi odgovarjaš. Policisti bi Oliajdi zelo hitro povedali kdo je kriv, če bi se voznik hotel izognit psički in zapeljal s ceste ali se zaletel kam drugam ali celo poškodoval. Potem bi zelo dobro vedela, da je za nesrečo kriva ona in njena neodgovornost. In bi tudi odgovarjala.

Tole ni "nesrečna smrt" in "nesrečni splet okoliščin" je kar smrt zaradi malomarnosti in neodogovornosti skrbnika. Pa če se pomaranča305 še tako trudi videti zadevo drugače.

Če bi Oliajda upoštevala nasvete, ki so ji bili ob posvojitvi sigurno dani in Oli ne bi bila spuščena, se ne bi sama potepala okoli in ne bi iz grmov skakala na cesto, bi bila danes še živa. Ne vem kaj tukaj ni jasno in kako "nihče ni kriv"???? Kako nihče ni kriv, kdo pa je puščal psa samega laufat okoli?  Ja, nesreče se dogajajo in marsikaj te lahko doleti ampak tole bi pa z največjo lahkoto preprečili. Z vašim ravnanjem ste sami kar klicali nesreco. Pes vsak dan sam spuščen bluzi v bližini ceste, pa saj sploh ni čudno da se je to zgodilo.  

Pomaranča305, tovrstna nesreča se ne more zgoditi psu, ki je na povodcu in se ne potepa. Lahko se zgodi kaj drugega ampak tole pa ne. Od mojih psov ni en sam niti enkrat v življenju bil spuščen v bližini ceste ali celo skakal iza grma na cesto. Ker uporabljam povodec in pse spuščam samo v ograjenih prostorih. Simpl.

Oliajda zelo mi je žal ampak tole boš morala malo predelati, sploh če se boš še kdaj odločila za psa. Oli, počivaj v miru na mavrici.

Če bi meni na cesti povozilo majhnega otroka, ki se še ne zaveda nevarnosti, ja - bi se počutila blazno in absolutno krivo. Ne bi rabila ne policaja, ne sodnika, da mi to pove.

Pa še to: hudo mi je za Ajdo. Saj nimam kamna namesto srca. Upam, da bo Olijina zgodba in njej, in še komu drugemu odprla oči in bodo zaradi tega na vse možne načine poskrbeli, da bodo njihovi varovanci varno živeli do konca svojih dni.

Pomaranča 305 - bi bilo zelo fajn, da si preberete celo zgodbo o Oli. In o delu pomurskega društva. Koliko časa, volje, nenazadnje tudi denarnih sredstev in prizadevanj je potrebno, da Oli in njej podobnim omogočijo varno, srečno in dolgo življenje. Koliko ljudi prispeva svoj čas, energijo, denar, da se jim da nova priložnost. In ves njihov trud je izničen zaradi... Česa že?

Podpis. Pod vsak odstavek posebej.

Točno tako. Zakaj ne vzamete tega našega pisanja kot nekaj, iz česar se lahko veliko naučite, sploh konkretno Olijada. In da vas ne napadamo, (kot se to vam zdi) ampak vas opozarjamo, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Hočemo le dobro, samo odvisno je, na kakšen način človek to sprejme. In hočemo, da se vam odprejo oči.   

Oli  :-* lepo počivaj tam nad mavrico.

Vzela, sem to kot poduk za vnaprej, verjemite da sem, zato sem v dilemi če bi sploh še kdaj imela psa.
In seveda, spoštujem in cenim trud DZZŽ Pomurje in prav tako tudi trud vseh drugih zavetišč, zato sem zvesta podpornica posvojitev. Na žalost se je ta zgodba tako končala, priznam napako in hvala pomaranči305, ki vseeno gleda tudi na oba konca palice in ne samo na eno.
Rada bi da se celotni pogovr konča, saj neprestano eno in isto "lapanje" ne bo ničesar doseglo. Zgodilo se je, šola za vnaprej, izkušnja je bila in še zmeraj je kruta. Se opravičujem za morebitno obračanje mojih besed in dvoličnih mnenj ter kakšnih razburljivejših odgovorov, ampak bila sem v posledičnem šoku.
Še enkrat vam pa le povem, da cesta katero si človek takoj predstavlja ko to besedo prebere/sliši, NE izgleda kot cesta, kot si jo predstavljate v glavi. In vaše potepanje kot si ga predstavljate, nikakor ni bilo potepanje in firbcanje naokoli. Nikoli ni bilo trenutka da bi jo izpustila iz oči, le v torek, žal. Res mi je žal, in pri meni nikoli prav nikoli ne bo pokopališča psov, to si pa kar lepo v rit vtaknite, ker ta izjava je bila preveč kruta ( se opravičujem izrazu, ampak drugače ne gre ).
In kar se tiče zakona, o tem raje ne bi govorila, ker prekrške delamo prav vsi. Tudi če greš s psom na sprehod v naravo, kjer je sprehajališče, veš da je pes prijazne duše in ga kljub vsemu ne boš izpustil, kljub njegovi ubogljivosti, ne vem...ne strinjam se s tem da bi imela uboglijvega psa privezanega, ljubi bog, saj je živo bitje, potrebuje kanček svobode! Konec koncev ima pa vsak svoje mnenje in drugačen pogled na določene zadeve. Kot sem že napisala: vsake oči imajo svojega malarja.


Oli, pogrešam te, rada te imam in ponosna sem nate!:*

Ajda, bom napisala še enkrat: sočustvujem s teboj.
Ampak, za božjo voljo, razumi - psi so raje živi, kot svobodni.  :(
Miljon stvari je, ki jih lahko počneš skupaj, ki jih neskončno bolj osrečujejo in zadovoljujejo, kot tako opevana svoboda.
Želim ti veliko sreče v tvojem življenju. Preden pa se sploh začneš spraševati, če bi bila še kdaj pripravljena sprejeti kakšno kosmato dušo, preberi literaturo o psih kot vrsti. Kaj jim je pomembno. Predvsem pa, kaj smo jim dolžni zagotoviti. 

Jaz svoja dva že leta nisem spustila, ker en je pač begosumen, psica pa je zmešana na divjad. In sta pač primorana z mano na sprehod na povodcu hodit. Ampak veš kaj, še sta tukaj, in nič ne jamrata, da nista svobodna. PA sta živali, ampak svoboda za živali vse več pomeni kaj drugega, kot pa spuščanje da tekajo prosto po prešernu. Nismo nekje v puščavi doma, kjer ne bi bilo nevarnosti, da ga povozi avto. In tako bosta reveža pač ves čas na povodcu. Pa kaj češ, bosta pa vedno varna in vedno z mano. Pač moram mal več na dan prehodit, da ugodim njunim potrebam.  ;) Mogoče sem čudna, ampak da meni moj pes slučajno pobegne, kar se zgodi ene dvakrat na leto, sem takoj v avtu in letim za njim. In se ne ustavim preden ni spet pri meni. Pač ga iščem do tedaj.

Kaj sem hotela s tem povedati, pa si razlagaj sama.

Kaj ni bila podpisana posvojitvena pogodba?? Kako si sploh prepričala dekleta, da so ti zaupale živo bitje, če tako meniš? Si jim povedala, da mora biti žival na "svobodi" po tvojem mnenju?

Oli, žal mi je, da si "svobodna" :(

Očitno sem se zopet narobe izrazila. NA SPREHAJALIŠČU, govorila sem o sprehajališču in ne dvorišču! Tudi jaz sem jo na cesti vedno privezala, ne glede na vse! čeprav me je ubogala in se umikala avtomobilom. Ni mi bilo vseeno zanjo, seveda da ne, halo?! Bila mi je kot moj lastni otrok, odraz mene. Pa sem napisala tudi že večkrat eno in isto, očitno spregledate vse, vidite samo mene kot malomarno, neodgovorno smrkljo staro 18 let, katera "NIČ" ne ve o psih, prosim vas lepo no! Seveda si ne bi omislila psa kar tako malo da mi bo skaklaja prosto okoli in da bom komaj čakala kdaj jo bo kaj zbilo. HALO?! Priznala sem da mi je v torek šla izpod nadzora in to se je zgodilo prvič, žal usodno. Prosim berite pozorno, ne glejte samo bistva, vse je v malenkostih.

Napisala si: kot vedno, malo pofirbcat naokoli. Na cesti jo je povozil avto.

Kratko in jedrnato. O odgovornem skrbništvu ne bi, ker je to zelo širok pojem. Bom samo primero dala: Občan je klical na policijo in zahteval, da v ulici postavijo radar. Ker eni norci tako divjajo. Policaji so prišli, postavili radar in hop, ujeli prvega norca. Ko so ga ustavili, je ta občan takoj ponorel: "Sem rekel norce ujemite, ne mene!"
Tako mi gledamo na druge, na žalost. Vidimo napake drugih, svoje težje. Žal mi je za Oli. Iz napisanega sem sklepala, da si kar nekaj travm v življenju dala skozi. Od tebe bi pričakovala, da se dodatnim izogibaš, jih preprečuješ. Tako bi tudi Oli ne skakala okoli ali po cesti. Kako te bo to potolklo, ne vem. Kako se boš iz tega pobrala, ne vem. Vem samo to, da je pri sebi težko urediti zadeve in se iskreno pogledati v oči.
Srečno!

Napačno sem se izrazila. Veste, znam razumevajoče razmišlajti in nisem nikoli zanikala moje napake. Vem, da sem jo naredila, s tem pisanjem ne bom ničesar popravila, to sem že takoj opazila. Popolnoma se strinjam z vami kar se tiče vaše primere, zato pravim da nikoli nisem zanikala, oči sem si zatiskala le isti dan po nesreči, namreč je bilo vse skupaj preveč boleče, sveže in mučno. Verjetno že sami veste kako boli izguba, zato vam tega ne potrebujem opisovati, ker ga je nemogoče. Življenje je zgrajeno iz padcev in vrhov.
In še to, težko je preprečiti nepredvidljive stvari, sploh če se zgodijo prvič in zadnjič.

*ne opazila, ampak vedela, saj sem želela LE obvestiti o izgubi in se zahvalaiti za priložnost

Ne, nisi priznala krvde, vsaj sprva ne (preberi si lasten prvi zapis, kjer "nihče ni kriv").

To je pa zelo pomembno, če se boš še kdaj odločila za psa. Kdor misli, da je ravnal pravilno, bo torej to počel še naprej. Zato si želim, da dobro pomisliš kaj je bilo narobe, tudi s pomočjo ljudi tukaj.

Kako in kje se je zgodilo v bistvu ne vemo, ker nam nisi povedala vsega. Razlagamo si pač iz informacij, ki jih imamo.

Pa poskusimo tole zgodbo enkrat za vselej koncati. Olianja - glede na to, da s(m)o te punce poskusale nekaj nuauciti, pa ne zato, ker si stara 18 let, ampak zato, ker si vse zelimo, da bi bili vsi vodniki psov odgovorni lastniki, te sedaj sprasujem, kaj si se iz te situacije, v kateri je zivljenje izgubila tvoja Oli naucila?

Kdo je kriv, da je psicka bila na drugi strani ceste (pregledna, nepregledna, prometna, neprometna je tu irelevantno, kot se je izkazalo je bil en sam avto na menda pregledni cesti dovolj za Olijin konec)?

Ce bos se kdaj imela psa, ali ga bos v okolici se tako preglednih in neprometnih cest spuscala z vrvice?

In nazadnje se enkrat vprasanje kaj si se iz vsega tega naucila?


Res upam, da bos na vprasanja odgovorila, kajti vse tu tebi in zivalim zelimo samo dobro in si zelimo, da se taksne zadeve ne bi ponavljale nobenemu psu pri nobenem lastniku.

Meni se zdi tole super napisano.

Pupike (Oli) ni več. Zakaj? Nikomur ni treba tu pisat odgovora in se posipat s pepelom, ker je to ne bo vrnilo. Tudi me ne briga, ali se je kdo kaj naučil iz tega ali ne, ker ni fer da je to šolo plačala ona s svojim življenjem. Za to ni opravičila. Ne, ga NI!!!

[attachment deleted by admin]

takoda, tako mi je žal  :(

 hu:g :-*

kaj si se iz te situacije, v kateri je zivljenje izgubila tvoja Oli naucila?
Vedno, bodi pozorna!

Kdo je kriv, da je psicka bila na drugi strani ceste (pregledna, nepregledna, prometna, neprometna je tu irelevantno, kot se je izkazalo je bil en sam avto na menda pregledni cesti dovolj za Olijin konec)?
Jaz.

Ce bos se kdaj imela psa, ali ga bos v okolici se tako preglednih in neprometnih cest spuscala z vrvice?
Nikoli več! Absolutno nikoli več! Preveč boli, preveč jo pogrešam. Vsak dan bolj, nepopisno me boli.

In nazadnje se enkrat vprasanje kaj si se iz vsega tega naucila?
Bila je kruta in neverjetno boleča zaušnica. Naučila sem se da moram biti na vsakem koraku pozorna na svojo štirinožno sopotnico.


Res upam, da bos na vprasanja odgovorila, kajti vse tu tebi in zivalim zelimo samo dobro in si zelimo, da se taksne zadeve ne bi ponavljale nobenemu psu pri nobenem lastniku.
Vem da ne, zato mi je iskreno žal. Tudi sama jim želim najbolje, saj mi živali pomenijo vse v mojem življenju. Bila je grozna napak, katera se ne bo nikoli več ponovila!


Takoda, ne, žal je ne bo vrnilo. Resnično si upam da bi jo, neizmerno jo pogrešam, ampak žal je odšla v pasji raj po moji krivdi in moji nepozornosti. Ne znam opisati praznine v sebi.

Žužka, ne, sprva nisem, napisala sem že zgoraj omenjeno da sem prvo sporočilo/obvestilo napisala naslednji dan po smrti Oli in bila sem v šoku. Ko človek piše v šoku, žalosti in vsemu stresu ne razmišlja prav trezno, to bi lahko bilo razumljivo.

VES POINT MOJEGA OBVESTILA JE BILO ZGOLJ OBVESTILO IN ZAHVALA LJUDEM, KI SO MI JO (obžalujete ali ne) PODARILI IN MI S TEM POKAZALI DA JE UPANJE V LEPŠI SVET.

Končala sem. Adijo in srečno z vami in vašimi ljubljenčki.

She showed me how to love and how is to be loved<3

Oliajda, vsi vemo, kako boli, ko izgubiš koga, ki ti je blizu. Veliko priložnosti boš še imela, da boš vesela, da si si zapomnila, kako je biti odgovorna za svojega psa. Verjetno si si to drugače predstavljala pred tem dogodkom. 
In verjemi, nikomur od nas ni vseeno za nobeno živo bitje. Tudi zate ne.  :-*
Takih bolečih izgub boš vsekakor imela manj prav zaradi teh besed tukaj.  ;)

Hvala za razumevanje.

http://IMG_20130606_221010

3.6.2013

zelo rada bi naložila kakšno fotko od Oli, pa je žal ne znam.

@oliajda - hvala za odgovore. Vem, da je tvoji odgovori ne bodo prinesli nazaj, vendar si z njimi pokazala, da se zavedas svoje napake in zaradi tvojih odgovorov imam upanje, da se nobenemu morebitnemu bodocemu tvojemu psu ne bo zgodilo nic podobnega in da bo docakal lepo starost.

@takoda - vem, da je nic ne more prinesti nazaj in predvidevam, da ti je neskoncno hudo. Zal mi je in drzi se!  hu:g

Oli - :-* :-*

Jaz sem od začetka, ko še nisem imela paketa, administratorki (Jani) pošiljala fotografije na mail in jih je objavila zame. Verjetno lahko pomaga tudi tebi. Sicer so pa nekje na forumu tudi navodila za objavljanje fotografij preko spletnih albumov.

Oliajda, zelo žal mi je, ker te je izučilo na tako krut način. Žal mi je, da se sploh kdorkoli, ki mu je mar za živali, mora naučiti na tak (ali drugačen) krut način. :( :-\

Vsem prizadetim hu:g :-* in Oli na mavrico :-*

Oliajda, pravzaprav je to, kar si pisala v zadnjih postih točno to, kar smo želeli doseči. Tvoje realno sprejemanje situacije. Da se ne bo ponovilo. Sem prepričana, da vsakdo od nas v življenju naredil napake, pomembno pa je, da se iz njih kaj koristnega naučimo. Vem, da izguba ni lahka in da ti je hudo, ampak tudi to enkrat mine   :)

Oliajda, lahko slike pošlješ na moj email igracar@gmail.com, pa ti jih objavim.  :)

V spomin na Oli  :-*

(http://shrani.si/f/1w/ba/32gaupp7/oli.jpg)

(http://shrani.si/f/3Q/115/33fSFHgi/oli1.jpg)

(http://shrani.si/f/7/10U/CU4J5Rs/oli2.jpg)

(http://shrani.si/f/T/9Y/4uiWsjlq/oli3.jpg)

(http://shrani.si/f/21/nq/4hTXgehZ/oli4.jpg)

(http://shrani.si/f/2W/12P/1SDYUFkJ/oli5.jpg)

1. fotografija; prvi dan v novem domu (20.1.2013)
2. fotografija; uživa v prvi palčki za zobke
3. fotografija; počitek po dolgem sprehodu po Uskovnici
4. fotografija; vsakodnevni dolg sprehod
5. fotografija; nastavljanje sončku po dolgih tednih bednega vremena
6. fotografija; srečno skakanje po visoki travi, njena zadnja fotografija (3.6.2013)

Še Ajdini dve najljubši  :-*

(http://shrani.si/f/1Y/OF/28pI4mzq/oli6.jpg)

(http://shrani.si/f/Z/Xi/4BG7FdyS/oli7.jpg)

Imam samo eno vprašanje, da mi poveste svoja mnenja saj sama ne vem kaj bi bilo bolje.
Nekateri pravijo, da žival lažje preboliš z nakupom nove ( zadovolji ti tudi potrebe po pasjem prijatelju ipd.), nekateri pa pravijo da je bolje počakati.
Kaj menite vi?

Odvisno od posameznika. Eni rabijo manj časa, drugi več. Menim, da je vseeno bolje malo počakati, ker vsakemu pač manjka prejšnji pes in druge karakteristike novega znajo negativno presenetiti nekoga, ki je še v fazi prebolevanja.. Ni pa to nujno, seveda.. Ampak zaradi te negovosti bi jaz priporočala malo premora, za vsak slučaj.

Po drugi strani pa vem, da je zaradi prihoda nove živali prebolevanje smrti lažje. Iz čisto preprostega razloga, ker nimaš časa za žalovanje - z mladičkom in odraslim je veliko dela, okupirata ti praktično cel dan.

Tisto zgoraj vzami v zakup.. da mogoče kak dan ne bo tako, kot si si predstavljala.. No, res pa je, da je malo drugače, če s psom preživiš 5 mesecev ali 10 let. Ne z vidika bolečine, ampak z vidika navade.

Predvsem pa ne pozabi načel iz svojega sporočila - četrtek, 06.06.2013 : 18:59:09.

Pa razumi, da je tudi marsikomu od nas obupno težko, sicer na drug način. Te ne poznam, ampak če bi šlo za mojega začasnika, ti tega preprosto ne bi (z)mogla oprostiti, vsaj tako ne, da bi ti dala tak nasvet, kot sem ga zgoraj.

Verjamem da je po tem mojem vprašanju veliko punc, ki je to prebralo si mislilo: ne zasluži si več psa, po tem kar je storila..še vedno sem človek, ki goji ljubezen do živali in naučila sem se ogromno iz vsega tega. Odnesla sem negativno in kruto, ampak kar veliko poučno zaušnico, kar se tiče pozornosti in odgovornosti.

Verjamem da ne bi zmogla niti mogla oprostiti, popolnoma razumevajoče je to. Tudi sama si nikoli ne bom mogla oprostiti, čeprav je zapisano da je življenje lažje, ko oprostiš nekomu, ampak pri tem primeru je to težko.

Hvala za nasvet, cenim to. In seveda je razlika med petimi meseci in desetimi leti. Še vseeno pa je navada in navezanost nekaj drugačnega.
Čeprav se mi "nadomestilo" preminule živali zdi nekoliko sebično, je po drugi strani razumevajoče. Še vseeno pa bom raje počakala da jo prebolim.
Čas celi rane, odvisno je le kako globoka je.

Ajda, tista dva stavka sta bodla v oči in še kam drugam in ja, nihče, ki stoji za tem, si ne zasluži več psa.

Mislila sem predvsem na to, da nas je veliko, ki smo imele začasnike v oskrbi. Psa, ki ga imaš rad kot svojega, oddaš nekomu naprej samo zato, ker si maksimalno, kar se le da prepričan, da bo v novem domu vsaj tako ljubljen in varen kot pri tebi. Ljubezen pride sama od sebe, za varnost pa se je treba bolj potruditi, ker so dovolj nepazljive minute.. In ko se zgodi kaj takega ali pač drugačnega, si krivdo očita tudi začasni skrbnik..

Ni sebično. Sploh zato, ker je žal še vedno preveč psov kot je odgovornih in ljubečih domov zanje. Življenje teče dalje. 

Oseba, ki krivi za nesrečo druge in ne sprejme svoje odgovornosti, si druge živali ne zasluži. Ker se iz nesreče ni naučila nič in bi bila verjetnost, da se bo nesreča ponovila zelo velika.
Tisti pa, ki prizna svojo napako in sprejme odgovornost zanjo, se je na zelo drag način nekaj naučil in napak ne bo ponavljal. Za takega pa res ne vidim nobene ovire, zakaj si ne bi omislil nove živali, takrat ko bo čutil da je pravi čas zato.
Oliajda, to, v katero od obeh skupin sodiš, veš sama. ker sploh ne gre zato, da drugim priznaš svojo krivdo in da ti drugi oprostijo. Pomembno je, da sama pri sebi sprejmeš odgovornost, preboliš nesrečo in si oprostiš - potem pa bo čas tudi za novo žival.

Aja, poglej še tule, kaj je pred nekaj dnevi ˝omogočila˝ t.i. zlata svoboda. Punca je na srečo kasneje dojela, da preveč svobode lahko prinese tudi tragične posledice.

http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,47083.msg913102.html#new (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,47083.msg913102.html#new)

Vesoljka; verjamem da si krivdo očita tudi takoda, razumem celotno situacijo in popolnoma verjamem da je hudo tudi njej in ostalim kateri so jo rešili. Več kot da izrečem da mi je isrkreno žal in da se ne bo več ponovilo (res se ne bo!), ne morem storiti.

Lanabela; potemtakem bo še kar nekaj časa trajalo, dokler si ne bom omislila nove prijateljice. Hvala.

kocka; sem dojela, z vašo pomočjo, čeprav smo imeli na začetku "boje". Vidi se razlika med razburjenim človekom in človekom, ki se umiri in razmisli o vsej zadevi skupaj in se zaveda popolnoma vsega.

Jaz mislim, da si takoda nima nic za ocitati, verjamem pa, da ji je zelo hudo. Sicer se pa popolnoma strinjam z Lanabelo.

Takoda si nima čisto nič očitati..

Vsekakor ne  hu:g, pa vendar verjamem, da se nepopisno žre in si tudi sama očita. Iz izkušenj vem, da je pri nameščanju edino in najbolj stresno ravno odločanje za to, komu zaupati psa. Sama vedno več noči tuhtam in premlevam ali bodo vse pasje potrebe zadovoljene, ali se lastnik zaveda vsega o čemer smo govorili, ker je ravno pri takih, lažje posvojlivih psih, da ne rečem luštnih malih kepicah, najlažje obljubiti vse in se z vsem strinjati, samo, da bo ta kepica končno naša, ker si jo pač "mi" najbolj zaslužimo in se je najbolj veselimo, pa tudi radi jo bomo imeli najbolj.
Pa se, vsaj pri meni, izkaže, da je za res dobrega posvojitelja potrebna tudi njegova pasja kilometrina . Tudi sama sem že užalila kakšnega najboljšega posvojitelja, ko sem po premlevanju potem sporočila, da psa ne dam in ravno po takratni reakciji se je praviloma tudi pokazalo kako prav sem naredila.
Vem, da je zdaj skoraj "moderno" ponuditi dom kakšnemu brezdomemu psu ampak kljub temu so čakalne vrste dolge le za male, ali pa zelo mlade pse, psi stari 3 in več let, večji, kratkodlaki, brez izrazitih pasemskih poudarkov pa niso zanimivi in si očitno ne zaslužijo najboljših, najbolj ljubečih in sploh naj .. posvojiteljev, praviloma z izgovorom, da stanovanje ni dovolj veliko  :-\.

Ajda, ko se boš naslednjič odločala za psa, se odloči res po tehtnem preudarku in premisleku in z veliko večjo odgovornostjo ter posvoji psa, ki ti bo vračal enako ljubezni kot ti jo je Oli, ampak bo že dolgo čakal na nov, ljubeč dom.

čarka, čisto vas razumem kar se tiče tuhtanja in zavračanja. Tudi jaz če bi bila na vašem mestu, bi veliko premišljevala in se mučila z vsmi vprašanji. Obljube ljudi...hmmm..poznamo lahko zelo dobre igralce, poznamo pa tudi iskrene ljudi. Jaz vem da spadam pod iskrene ljudi, ker si tudi sama želim najboljše za psa (žal mi v prvem poskusu ni uspelo, zato je bila šola za v pihodnje).
Z vami se strinjam tudi kar se tiče starejših psov in tudi sama podpiram posvojitve starejših. Pri meni nikoli ne bi bil izgovor stanovanje, pri meni je problem le to, da imam mamo, katera na splošno ni velika ljubiteljica živali in mi je postavila določene pogoje za psa, med njimi je tudi to da ga od majhnega sama vzgajam in to uspešno, zato da bo ugajalo tudi njej.
Ko bom živela sama, bom vedno vedno poleg svojega imela še posvojenca, starejšega seveda. Starejši ko bo, bolje mu bo.

To je ja vsem jasno, tudi njej, ampak občutek je drugačen. Zadnji stavek tega odstavka se je nanašal na to, zakaj je zadeva še posebej boleča za tiste, ki s(m)o imeli zadnjo besedo pri izbiri in predaji psa. Občutek, ko je prišel posvojitelj po mojega prvega začasnika (kar sta bili tudi psički za Takodo) je bil zame v 31 letih povsem nekaj novega, posebno stresnega, izjemno odgovornega. Zagotovo bi se sama spraševala, ali sem sploh izbrala pravilno, glede na to, da posvojitelj ni edini, mudi se pa tudi ne. Jasno je, da nikoli ne moreš biti 100% prepričan - zato sem tudi napisala "maksimalno", ker človeka preprosto ne poznaš - vsi igramo vloge v odnosih z različnimi ljudmi, tega se jaz zavedam, posvojitelja ne poznam in mu popolnoma zaupam nikoli ne.    

To je največja mora začasnega skrbnika. Da bo žival, ki jo ima rad kot svojo, zaradi katere je prebedel noči, jo zdravil, vzgajal in negoval v veri, da bo odšla v nov dom, kjer jo čaka veliko lepih let, v nekaj mesecih mrtva zaradi neupoštevanja osnovnih pravil glede varnosti, mrtva zaradi nečesa, kar bi bilo mogoče enostavno preprečiti  :(

Ne vem, kakšne so res bile okoliščine in kaj je pravzaprav počela psička. Ampak je treba ugotoviti, kaj so bile te okoliščine, preden pride v ta dom potencialni nov pes. Je bila psička redno spuščena na neograjenem dvorišču, ki meji na cesto? So bila odprta vrtna vrata in je psička prosto tekala na cesto in ali celo po okolici? To sta dve osnovni zadevi, o katerih ste se gotovo strinjali ob posvojitvi, da se ne bodo dogajale, sicer psičke ne bi dobili  :-\

Povodec, zaprta ograja brez lukenj, gibanje po ograjenem dvorišču, nobene proste hoje po cesti brez nadzora ... če boste pri vas še kdaj imeli psa.

Vse to smo že obdelali se mi zdi.

Vesoljka, tole o krivdi je letelo na ta post, ne na tvojega.

Ajda, ne zameri mi, ampak to:


je pri meni znak za rdeči alarm. Lastnik psa mora imeti brezpogojno podporo vseh družinskih članov, ker bo pomoč tudi vsekakor potreboval.

In ne razumem tudi tega:

Ne verjamem, da komurkoli ugaja brisanje lužic, vsakega psa, ne glede na starost, pa je treba vzgajati, od začetka in seveda se vedno tudi pokaže kako uspešni smo v tem. In male kepice niso pri vzgoji nič manj zahtevne, prej nasprotno, le, da si ljudje delamo napačne utvare. Vsakemu človeku pa ugaja, ko vidi, da je pes (njegov ali tuj) vzgojen. 

In če se ne motim, je Takoda v enem od postov zapisala, da glede prostega gibanja Oli nista bili tako dogovorjeni in vem, da je v vajinem razgovoru rekla to s točno določenim namenom. In ne verjamem, da bi ti zaupala psa, če se s tem ti ne bi strinjala.

Zapisala pa si:


Iskreno povedano, sama taki osebi nikoli več ne bi zaupala psa, mogoče bi sicer naredila veliko napako, ampak spala bi pa veliko bolje, res.

Kar se tiče mame..pozabila sem še napisati da ko je Oli prišla v družino jo sprva ni najboljše sprejla, ampak iz dneva v dan se je tudi ona navezala nanjo, tudi moji mami je neizmerno hudo za izgubo. Seveda, da me je podpirala tudi pri nakupu prve psičke, saj je poznala mojo željo, zato mi je tudi stala ob strani in finančno krila vse stroške, ter mi pomagala pri celotni vzgoji.

Da, da, da, samo pogoji so pač takšni kakršni so, spremeniti jih ne morem dokler ne bom pod svojo lastno streho.

In ja, seveda bi lažje spali, ampak (sedaj govorim na splošno, ne ciljam nase) če poznaš celotno zgodbo in čutiš da osebi lahko zaupaš, ko da trdno besedo, potem bi sama dala še eno priložnost in če bi jo dala, bi absolutno obiskovala psa. Mislim, vsak ima svoje mnenje in svoje prepričanje.
Priznam da sva se s takodo velikokrat menili za obisk, ampak vedno je naletelo tako, da ali nas ni bilo doma s psičko vred, ali pa sem imela šolske obveznosti, namreč je letos moje zadnje leto srednje šole. Zmenili sva se za današnji dan, pa se na žalost vseh to ni izpolnilo.

Ja, glej, tudi pred posvojitvijo ste vse to obdelali. Pa očitno ni pomagalo.
In če gre za neograjeno dvorišče, potem imate možnosti samo dve: ali postavite pred prihodom novega psa
ograjo ali pa je pes zunaj na povodcu.


Pa saj si ti že prvič dala "trdo besedo" in podpisala pogodbo, da ti je vse jasno.
In celo obisk začasne skrbnice si imela napovedan.

Pa kaj vse to pomaga, če se psa prosto spušča, da vohlja izven domačega
dvorišča brez nadzora?

Res ne razumem.

Meni se tole vse skupaj bere tako, da je poleg Oli najbolj prizadeta Takoda. Kako težko ji bo šele sedaj izročiti psa posvojitelju??? Ne dvomim, da ji boste tisti, ki to znate, pomagali, ampak lahko ji pa vseeno ne bo. In vedno je prisotno tveganje.
Zdaj mi je šele jasno, da imam res srečo, ker sem dobila svojega malega.

Moti me še, da imaš kot praviš, zadnje leto srednje šole, v teh dneh poteka matura - razmišljam, kako odgovorno si se je lotila, glede na čas, ki ga prebiješ na računalniku? To ni napad, samo moje razmišljanje, imam maturantko doma, ki samo je in spi in se uči.
Odgovornost je privzgojena lastnost, ki se kaže na vseh področjih življenja, ne le na tem, da skrbiš za psa.

Da, sem, vse smo že obravnali v tej temi v preteklih dneh, ne mislim ne prestano eno in isto "lapati".

Mačja; Pustite mojo šolo in mojo maturo prosim pri miru, sama vem koliko morem delati da sem uspešna. Pridig o šoli ne potrebujem. Kar se tiče takode, same sva se že vse pominili.

OK, to je res njena stvar. Jaz sem ob pripravah na maturo počela marsikaj drugega kot zagotavljanje osnovih življenjskih potreb. Pes je tudi pozitvna motivacija za tako mladega človeka, pač ni počela drugih reči, ki jih ostale 18-letnice počnejo.

Pa itak ni bila sama, za mamo je itak napisala, da ji je pomagala pri vzgoji.

Ni bil napad, samo povedala sem svoje. Ni lepo obsojati ali očitati ljudem katerih ne poznaš.

Takoda zaenkrat ne namešča začasnikov, ker imam v trajni oskrbi 15 letnega seniorja ki ga zdravimo zaradi raka na modih  :(. Na srečo, ker ne vem kako bi trenutno lahko rekla Ja kateremukoli posvojitelju. Seveda obstaja občutek krivde, milijon Kaj če-jev... Ampak zaradi lastnega dušnega miru in ker verjamem, da se z jezo in zamerami samo zastrupljamo, nekako poskušam iti čez vse skupaj.
Ajda, vsa ta vprašanja ki so ti jih članice postavile tu, niso plod njihovega nepotešenega firbca. Konec koncev se nas ne tiče ali in kako boš opravila maturo, kakšni so vaši odnosi doma, kaj vse si ti preživela itd. So pa to vprašanja, na katera moraš odgovoriti sama sebi, pošteno in brez dvoma, če želiš v svoje življenje ponovno pripeljati psa. Pošteno do tebe, psa in vseh ostalih, ki jih tvoja dejanja zadevajo.
Jaz bi se na tvojem mestu posvetila šoli, pustila da čas pomiri čustva ki trenutno verjetno divjajo v tebi in se kasneje po tehtnem preudarku odločila za psa.

Ob prebiranju napisanega vidim, kako prav imam, ker se nikoli ne bi odločila, da bi posvojila psa, na katerega je nekdo bil že močno navezan. Velja za začasnike in tiste zavetiške, s katerimi je bilo silno veliko križev in težav in so bivali v zavetišču precej več od nujnih 10 dni. Zakaj? Zato ker s psi delam in ker jim ne nameravam zagotoviti 100% varnosti. Ne izzivam nesreče, ampak se zavedam, da se lahko zgodi kadarkoli. In če se bo zgodila, ne želim, da bi bil prizadet še kdo drug kot jaz. Hočem, da je moj pes samo moja odgovornost, ne pa še stvar xy prejšnjih lastnikov.

Lanabela, pa saj je, če imaš psa od skrbnega vzreditelja, zadeva povsem enaka.

Ni. Ker ni tiste hude navezanosti na 8 tedenskega mladiča. Če pa je, pa seveda velja enako, ot za posvojenega. Če posvojim (kupim) psa, ne želim posvojiti še njegovih prejšnjih lastnikov.

Mislim da tukaj ne gre za stvar navezanosti. Če bi bil preveč navezan na žival, je sploh oddal ne bi.
Gre za to da si ti odgovorna oseba, ki nekomu odda žival, ki je v neki točki odločila o prihodnosti
te živali.

In če se slučajno zgodi, da se posvojitelj ne izkaže za dovolj odgovornega in je žival zaradi popolne
neumnosti v parih mesecih mrtva, si seveda očitaš, da si oddal psa, za katerega si bil tisti hip
ti odgovoren, v napačne roke.

Prav isto kot bi si očital vzreditelj, če bi prodal psa ali mačko nekomu, ki bi to žival prosto
spuščal in bi jo povozil avto, čeprav je bila mačka oddana kot izključno notranja / bi moral biti pes
pod nadzorom, ne pa prosto tekati "po vasi".

Del debate je bil na željo članice preseljen v člansko temo Nadaljevanje teme o Oli... (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,47098.0.html)