mojpes.net

Kje ste pokopali vasega kuza, ko je preckal mavricni most?

Doma na vrtu. Na tisto mesto nihče ne stopi. 12 let je bil z nami, zdelo se mi je prav da je pokopan doma.

Nas je pokopan v svoji kosari pod marelico na nasem vrtu. Pa v njegovo dekico smo ga zavili. In vsakic, ko marelica zacveti smo mi otozni, ker nas spomni na njega. Timi je bil z nami 13 let in poleti je najraje lezal tam v senci in glodal marelice, ki so padle na tla. Zato tam.

Lp, Miska

Moram priznati, da sem velikokrat premisljevala o tem... Ko sem brala Barbkino sporocilo, me je kar zvilo... Namrec pri prejsnjemu psu so morali delati se obdukcijo in ga potem, po spletu cudnih okoliscin, kljub zelji, nismo mogli pokopati, ker nam ga niso izrocili.

Moje mnenje pa je, da ga je potrebno pokopati v nasi blizini... Meni je se vedno hudo, ker ne vem kje je "pokopan"... :'( :'( :'(
Zato...

Lp, Kristina

nisem...so mi prepovedali ostali prebivalci hise  :'( :'( :'(

sicer pa sem se odpeljala se isti vecer na slovensko obalo in spustila v morje nekaj njegove dlake, ki sem jo imela na obleki...morje je vedno obozeval...

Barbka,a je kaj narobe s tvojim kužom?
Upam,da rak ni toliko že napredoval,da razmišljaš o tem... :'(

Ne, Oli se hrabro drzi. S tabletkami smo nekoliko ustavili/ublazili napredovanje. Je prava "odvisnica" (verjetno zato, ker tablete dobi v pravi "pasji radosti". In je to sedaj ze redni obred.

A ko ti veterinar rece, da konec bo. In mogoce - ker ne morejo prognozirati - kmalu, se zacnes sprasevati tudi take stvari.

a obstaja v sloveniji kakšno pasje pokopališče? ali pa živalsko nasploh, ki je uradno?

Pred casom sem v casopisu zasledila, da ga bodo uredili v Mariboru. Tocno kje bo in kdaj pa zal ne vem.

Lp, Miska

v mariboru na dobravskem pokopališču že pokopavajo pse.lahko si celo omisliš duhovnika in ves obred, kar pa se mi zdi že malo too much...

Mi našega Lopa tudi nismo mogli pokopati, ker ga je povozil avto in ni umrl takoj, tako da so ga morali uspavati. Imel je hudo poškodovano hrbtenico. Na veterini mi ga niso hoteli dati, da bi ga pokopala pod grmičkom vrtnic na vikendu. Lp Neža in irski pošasti

Našega dobermana Moora je prišel uspavat veterinar na dom.
Bilo je zadnjega julija lani. Star je bil 12 let in pol. Umrl je na mojih rokah, pokopali pa smo ga na vrtu za hišo. Zdaj tam rastejo trobentice.

Moje so pokopane na vrtu zraven magnolij, na njihovem grobu pa rastejo buče.

Mi bomo našega Mikija (mačkona) ko bo prišel njegov čas pokopali na vikendu - upam pa da še en čas ne bom rabla razmišljat o tem čeprav je že kr precej star (18 let).

Zanima pa me zakaj pri veterini ne dovolijo da odpelješ psa domov in ga pri sebi doma pokoplješ kot pa da pristane kdo ve kje?! Res ne vem v čem je finta - v higieni, bolezni al v čem? Tega vem da ne bi nikakor mogla sprejet.

Bela, mi smo nasega Timija tudi morali peljati k veterinarju po inekcijo. Ko jo je dobil, je zaspal mami na rokah in potem je sel z nami domov. Pokopan je na vrtu. Res ne vem zakaj vcasih veterinarji komplicirajo, nas so sami vprasali, ce ga bomo odnesli.

LP, Miska

Hov,hov!
Moj Vaki je tudi doma....na vrtu.
Peljala sem ga uspavat  :'( Njegov zivinozdravnik niti pomislil ni,da ga nebi smela odpeljati domov.Tako je moj ljubci doma.

Lep pozdrav!

Ze tole temo mi je tezko brat,kaj bo,ko bo Liza odsla...se dobro,da ima se dovolj casa.A v LJubljani pa se nikjer ni pokopalisca za kuzate?Glavno mesto.... :-/

Pasja trupla tako kot ostala živalska trupla obravnavajo kot nevaren odpadek in bi morala biti predelana v kostno moko. Veterinarji, ki imajo toliko razumevanja, da nam dovolijo odpeljati mrtvo žival domov pravzaprav tvegajo kazen, saj kršijo zakon.

Tudi jst imam željo psa pokopati na domacem vrtu. Upam, da se to še dolgo ne bo zgodilo, ker je star šele 4 leta in pol. Ampak mislim, da bodo pri tem problemi, ker je pes težak 50 kg. Koliko težke (ali kako velike) pse ste vi pokopali doma? Mi je pa zelo hudo brati take teme, ker se spomnem kako mi je bili hudo, ko je poginil moj 6 let stari sobni zajec, ko bo pa pes poginil (pa še naš prvi je) pa sploh ne vem, če bom preživela. hudo bo!

Ravno danes sem izvedela, da bo tetin pes, s katerim sem preživela veliko časa, najverjetneje jutri dobil injekcijo... Star je že 14 let in zadnji mesec je precej slab. Zdaj pa dva dni skoraj sploh več ne hodi. Ubogi Reksi! :'(  Zeeelllooo mi je hudo, saj je le eno leto mlajši od mene, skupaj sva odraščala... :'( :'( :'( :'( :'(

:'( :'( :'(...umrl je... :'( :'( :'(

Zdaj pa počiva na vrtu pod hruško...

Moje sožalje Kajči.Tudi ja z sem pokopala kar nekaj živalic(psa še nikoli-tok tok),ampak si predstavljam bolečino ob izgubi tvojega prijatelja.Življenje teče dalje tudi za Rexija.Častiti je treba njegovo življenje in ne smrti!!!

Hja...pred štirimi leti smo morali uspavati našega takrat 13 let starega kraškega ovčarja Jocota, ki je zaradi mikrofilarije zelo oslabel  :'(....niso nam ga dovolili odpeljati domov...ampak največji šok sem doživela lani, ko so kazali posnetke iz obale o filariji in so pokazali "kompot" s pasjim srcem, ki je pač to bolezen imel in je pisalo na kozarcu "kraški ovčar 13 let"  :o.... sicer ne morem trdit, da je to na kar sem takoj pomislila vseeno pa se mi zdi preveliko naključje...mi nismo nikoli dovolili, da nardijo obdukcijo...in to je samo še potrdilo, da nikoli več ne bom pustila, da živalca ostane tam , doma smo pokopali hrčka, leto nazaj (pod oreh, ki jih je imel zelo rad)

Mene pa zanima nekaj povezano s to temo... S fantom imava cca. en mesec doma mlado psičko-poleg 10 let stare NO. Sej trkam na les AMPAK, enkrat moje starejše dame ne bo več :(... Kaj bo takrat z mlajšo damo?? Je imel kdo podobno izkušnjo?? LP

Hoj Tosa!

A ti misliš, kaj bo z mlajšo, ko bo stala sama? Ja, to je malo izven te teme ampak lahko ti povem svojo izkušnjo izpred cca 1o let - takrat sem imela 11 letnega španjelčka in manj kot leto starega mešančka. Španjelčka sem morala zaradi hude oslabitve srca, ki je niso omilile nobene tablete ali kaj podobnega, evtanazirati. Najhuje je, ko prideš domov in imaš v roki samo ovratnico in povodec. :'( Mlajši mi je takoj pritekel nasproti, vendar je takoj ugotovil, da nekaj ne štima. Pa še jokala sem kot dež.... Od takrat 14 dni zvečer ni prišel v mojo sobo spat (sta s španjelčkom spala skupaj na postelji) in jaz sem ga pustila, da je spal kjer je hotel. Potem pa je počasi nehal žalovati in začel spet prihajati v mojo sobo.
Dejstvo je, da se iskrene globoke žalosti pred živaljo ne da zatajiti in potem žaluje s tabo, te tolaži in pomirja.

pred dvema letoma sem tudi jaz dala uspavati svojo 11 let staro pudljico. Na veterini so mi šli tolk na roko , da so jo uspavali v mojem naročju kar v avtu. Zavila sem jo v njeno dekico in jo pustila na veterini. Bilo mi je zelo hudo, še danes mi je.. :'(  Takrat pokopališča še ni bilo. Imam pa spravljen šopek dlake...
Moja psička je bila že zelo bolna, imela je 5 različnih vrst zdravil, vendar se je stanje kljub vsemu slabšalo. Imela sem jo preveč rada, da bi jo gledala kako trpi zato sem se odločila za injekcijo. To je težka preizkušnja  za lastnika......

Ponavadi je pes, ki ostane nekaj časa žalosten, potem pa se še bolj kot prej naveže na lastnika. Pri meni so psice mankajočo članico krdela navadno čakale kakšnih 10 dni, tačas ni nobena legla na njeno ležišče ali prevzela njene vloge v krdelu, potem pa so počasi zasedla njena mesta. Mama je imela dve psici, ki sta bili zelo navezani druga na drugo. Podnevi sta bili večinoma zunaj, ponoči pa notri. Ko je starejša psica poginila, mlajša sicer ni kazala kakšnih izrazitih znakov žalovanja, vendar ni hotela biti več zunaj, sedaj se cele dneve vrti mami pod nogami.

Barbka, iskreno mi je zal, in vem kako hudo je...

Mirno spanckaj, Oli, in pozdravi vse nove pasje prijatelje na oni strani mavrice...

Mirjana

Nas kuza je bil pri 13,5 leta starosti evtanaziran na domu..pokopan je pa na vikendu..sredi narave, tam je najraje tekal spuščen okrog, kar se je sicer redko dogajalo, ker je biu težek agresivec..na njegov grob bo pa treba kašno drevo posadit še...

Kar se je zgodilo Urški in Ahasverju me je navedlo do razmišljanja,kam dati svojega najboljšega prijatelja na zadnji počitek?Jaz ga ne bi mogel pustiti pri veterinarju.Kakšne so vaše izkušnje?

Ja, verjetno bi ga pustila pri veterinarju in sicer iz enega razloga: ker ga nimam kam pokopati. S tem mislim na kraj, kjer ne bi bilo nevarnosti, da ga kakšna žival izkoplje ali kaj podobnega.
Sicer pa mislim, da naši prijatelji naprej živijo v naših srcih in spominih in da je objokovanje na grobovih, kot smo jih vajeni pri ljudeh, nepotrebno.

Lp, Yo

p.s. niti slučajno pa svojih psov ne bi dala nagačiti - bljak

Tudi sama sem se ze poslovila od 2 psov in 5 mack in vse sem pustila pri veterinarju, zivijo pa v mojem srcu in na slikah, ki jih imam v spomin na njih.
Sama osebno mislim, da bi bilo potrebno najprej, predno bi razmisljali o zivalskem pokopaliscu, razmisliti o krematoriju za zivali, ker je nevarnost okuzb velika. Ravno zaradi tega sem proti temu, da se umrlo zival pokoplje na domacem vrtu.

nobena moja žival ni ostala pri veterinarju. oprostite vsi tisti ki imate predstave kam dajo vašega psa po smrti, ampak moj pes ni zaslužil da konča v kafileriji (predelavi).
misel o pokopališču se mi že dolgo podi po glavi. ampak ko začne človek malo brskati te kaj hitro mine ker se kar naenkrat znajdeš v začaranem krogu. tega potrdila ne dobiš če nimaš onega, in onega če nimaš tega.
upam da se bo našel nekdo ki bo imel prostor in predvsem voljo za pridobitev sega, da bomo lahko naše ljubljenčke lahko pokopali.

Nekje sem slišala,da dajo tiste pse in mačke,ki jih ljudje pustijo pri veterinarjih zmleti v kostno moko.Ampak tega skoraj ne morem verjeti,se mi zdi preveč za lase privlečeno.
Nobene moje živali nisem pustila pri veterinarju,saj so mi večinoma umirale male živalice,kot so papige,ribice.Papige in hrčke sem pokopala na vrtu,ribice pa smo dajali kar v stranišče (še zdaj se jezim name in na mojo pametno idoje za pokopavanje ribic v WC,ampak stara sem bila štiri in pet let).

... tako je življenje  :'( Urški in drugim : moje sožalje.
Liza, jaz nekatere moje "pokojne" ribe shranjujem v kozarcih s formalinom. Nekatere morske konjičke in oklepne somčke imam pa kar posušene  ;D   Mumija Press...

Hov,hov!
Svoje ljubljencke nisem nikoli puscala na veterinarski postaji.Vsi so pokopani na nasem vrtu.Ce nebi imela te moznosti,bi jih pokopala kje v naravi.Nikoli jih nebi pustla odvrzene na kupu.........Grozaaaaaaaaaaa,kar strese me,ko na kaj takega pomislim.......

Lep pozdrav!

jst sem samo enega zajčka pustila na kliniki, za kar mi je sedaj žal. Drugače sem pa oba hrčka in še enega zajčka pokopala doma. Za psa pa ne vem, kaj bomo naredili, ker ima 50 kg, čeprav ga na kliniki ne bi rada pustila, ker sem slišala da se na takih živalih študentje učijo.

Mislim, da bi bilo lepo, če bi v Sloveniji obstajal krematorij in pokopališče za domače živali, da bi se od naših ljubljencev lahko poslovili na dostojen način. Zlato ribico ali hrčka seveda lahko pokoplješ na domačem vrtu (če ga seveda imaš), kakšno večjo žival, pa že zaradi higienskih razlogov ne.

Jaz sem svojo psičko po evtanaziji (v katero so me doma dobesedno morali prisiliti, saj je psička zaradi odpovedi ledvic neznosno trpela) na žalost morala pustiti pri veterinarju in še zdaj me preganja misel, kaj se je z njo dogajalo potem. Verjemite, da ti po toliko letih, ki si jih preživel z nekom, ki ti je dal toliko lepih trenutkov, pa naj bo v očeh nekaterih to 'samo' žival, ni in ti tudi ne more biti vseeno.

In kaj narediti s kakšno večjo živaljo, kot je npr. konj?  S humano evtanazij lahko sicer poskrbiš, da na koncu svoje poti ne trpi (veliko je seveda tudi takih 'ljubiteljev' konj, ki ne morejo, da ne bi zaslužili še kakšnega tolarčka na račun svojega prijatelja in ga mirne duše, ko je odslužil svoje, pošljejo v klavnico). Potem pa moraš poklicati higienike (konja res ne moreš zakopati kjer koli) in kot se je izrazila moja prijateljica, katere konj si je zlomil nogo: 'gledati tisto smrdljivo kiblo in grozljivo  nalaganje TVOJEGA konja v kontejner (pri katerem se ne moreš  izogniti asociaciji na 'kanto za smeti') poln trupel drugih živali. Kam ga odpeljejo potem, pa raje ne razmišljaš več, ker je že tako preveč hudo.'

Lepo bi bilo, ko bi lahko na koncu ohranili vsaj nekaj dostojanstva in se od prijateljev poslovili na bolj kulturen način, ki  si ga z vsem, kar so nam dali, resnično zaslužijo.

Kakor koli že -  v naših srcih in spominu so zapisani za vedno.

Ja,tudi meni bi bilo zelo všeč,če bi ustanovili pokopališče za male živali tudi v Sloveniji.En del za pse,drug za mačke,tretji za papige,vsi primerno veliki in vsak lastnik svojega ljubljenčka bi si uredil svoj grobek za svojega (bivšega) ljubljenčka.To bi bilo res lepo. :D

Z Lizo se povsem strinjam. Pokopališče za male živali bi bilo zares lepo. Recimo vsaj eno v Prekmurju, na Štajerskem, Dolenjskem, Gorenjskem, Primorskem, Notranjskem itd. Mislil, da to finančno za ustanovitelje ne bi bilo zelo veliko... Usluga za vse ljubitelje živali pa bi bila, jasno, ogromna.
Jaz ne bom svojega Sammy-ja dala veterinarju, ker ne vem, kam bi ga dali, če pa bi mi tudi karkoli rekel, mu tega ne bi verjela. Če do takrat ne bodo obstajala pokopališča za živali, ga bomo verjetno zakopali kar na dvorišču. V kakšen obstojen zaboj (ali krsto, lepše povedano).
Vsekakor pa mislim, da mi niti slučajno ne bo lahko. Sploh ne vem, če bom lahko prebolela...

Svoje pse sem doslej vedno pokopala doma, saj je zato dovolj prostora. Če bi pa slučajno kakšen poginil sredi najhujše zime, bi ga pač pustila pri veterinarju, saj ne bi mogla kopat zmrznjene zemlje. Čeprav se mi malo gravža, saj psi res končajo kot kostna moka. Vem tudi za en primer, ko je lastnica pokopala konja, je pa za to potrebovala bager.

Mi smo tudi našega prejšnega psa pustili pri veterinarju, čeprav še danes ne vem, kaj bi bilo najbolje (takrat sem bila maljša). Vsekakor je misel na to, da ga po tolikih letih kar pustiš tam, zelo žalostna... :-[

Lp

Ja Tara, tudi mi smo našega prejšnjega psa kokerčka pustili tam. Bila sem še manjša, odločitev je bila v rokah staršev. Sammy, zelo je težko, jaz ko sem dobila tega kokerčka sem bila stara slabih 5 let, ko nas je pa zapustil pa 11 let. V bistvu sem odraščala z njim in ko ga naenkrat ni bilo več, je bilo res zelo zelo hudo.Ampak ko dobiš novega kužka se kar malo potolažiš, vendar jih nikoli ne smeš primerjati. Vsak kuža je osebek zase. Na tega starejšega ko ga imam zdaj, se mi zdi da sem še bolj navezana in misel na to, da ga enkrat ne bo več , je grozna. Tega sedaj veliko bolj dojemam kot sem prejšnega, ga tudi šolam, prejšnjega nisem ker sem bila še premajhna. Se mi zdi da sma veliko bolj povezana, bolj ga poznam kot sem prejšnjega. Čeprav jih imam enako rada. Na koncu ti še vedno ostane to, da ga obrdžiš v srcu in glavi, da se spominjaš tistih lepih trenutkov, pa ne glede na to kje je njegovo trupelce.

Res bi bilo fajn, da bi imeli v Sloveniji kakšno pokopališče, pa magari samo eno...

Lp, Eva

Ojla!Pred 3 leti smo izgubili najprej 10 letnega mešančka Falkota,kasneje pa še 10 letno nemško ovčarko Nexy.Imela je raka,prenašala hude bolečine,zaradi slabega srca pa je nismo mogli dati operirati.Tako smo se odločili za evtanazijo.Že vtakem primeru je zelo hudo,ker ne veš ali si ravnal prav?Si sebičen,ker hočeš zaradi svoje velike ljubezni do svoje živali jo imeti še ob sebi kljub temu,da vidiš,da ji ni lahko?Ali pa ji omogočiš zadnji počitek in jo ohraniš v spominu?Že to je dovolj hudo,nato pa ne veš kam bi jo pokopal,da bi jo tudi po tem lahko "obiskoval".Mislim,da bi tudi v Sloveniji morali imeti živalsko pokopališče.V Mariboru se bojda že dalj časa ukvarjajo s tem projektom,a rabijo en kup dovoljenj.Upam,da jih bomo dočakali.

tudi moje mnenje je da bi nasi ljubljencki na spostljiv nacin pokopali ali pa vsaj kremirali. ce si imel zival rad si to sam tudi zelis. jaz sem ze dve moji psicki evtanaziral( pocutis se itak kot vojni zlocinec) ampak pokop ki ga sam izvajas je zoprn ker se itak samo cmeris. sem za krematorij in posip v naravi, kamor tudi zival spada.

Mene pa zanima če, kdo ve, če je že v tujini kakšno pokopališče za male živali kje razen v Franciji tiso kar je Jana omenila ampak če je še kje drugje mene zanima.

lp DK

Mi smo nase pse, do zdaj zmeraj pokopali v naravi blizu nasega doma. Tam imamo poseben kraj, kjer so pokopani vsi nasi ljubljencki. Ker so tja zelo radi hodili, smo jih tam tudi pokopali.

bina: Nas NO je bil dokaj tezek(sicer ni imel 50kg, samo je situacija podobna) in os ga prisli evtanizirati kar na dom...

Se pa strinjam z viciom, da je pogreb zelo tezak, posebaj zato ker ti je zelo hudo. Bi res morali ustanoviti kaksno pokopalisce posebaj, mogoce bi se dalo z Zalami kaj ogovoriti, da bi vsaj psom odstopile kaksen del.

lp,Pia

In še eno vprašanje imam....
Tam zadaj je nekdo napisal da lahko pokoplješ malo žival V Mariboru na Dobravskem pokopališču.
Ali je to res????

lp  DK

Ne vem.Jaz pa ne razmišljam še...Bom pa jo sigurno na domačem vrtu!! :'(Ampak je stara komaj 1 leto..takoda se njen "lajf" šele začenja! ;D

Kolikor vem, v Mariboru na Dobravi pokopališče za živali obstaja. Včasih grem tam mimo na sprehod in na tistem placu je samo en grob, mislim, da že več let.
Sama sem pred leti morala pustiti NO pri veterinarju, da ga je evtanaziral, ker je na cepljenju !!! dobil pasjo kugo, po zdravljenju pa ostal hrom na zadnje noge. Ker smo bili vsi tako navezani nanj, ga sprva kljub temu nismo želeli dati evtanazirati, ampak tisti njegov žalostni pogled nas je navsezadnje vseeno prepričal, da bo tako najboljše... Ker pa nam je vsem bilo preveč hudo, ga je oče enkrat dopoldne, ko nas ostalih ni bilo doma, prišel iskat in ga odpeljal. Kar se mi še danes zdi najboljše, ker sama tega ne bi bila sposobna, kakor tudi ne spremljati ga h grobu... Kljub temu pa bo vedno ostal v spominih nas vseh kot prav poseben član naše družine. Še vedno velikokrat govorimo o njem, kaj je počel, kako je reagiral, kaj je kdaj naredil... In vse ostale živali za njim vedno primerjamo z njim...
Sem pa ko sem bila otrok tudi sama zakopavala na vrtu umrle papagaje in druge ptiče, ampak psa pa ne bi mogla zakopati na vrtu, ker bi mi bilo preveč hudo. Na pse sem sama preveč navezana...

Moj prejšnji pes je umrl, ko sem bil na končnem izletu s šolo v osmem razredu (6.6.2003). Ko sem prišel z izleta, so mi starši povedali, da nimamo več psa. Mislim sem, da se mi bo podrl svet. :-[ Sem pa vesel, da so zanj poskrbeli v moji odsotnosti, ker se jaz ne bi mogel posloviti od njega. Sem pač preveč navezan na pse.
Takoj sem bil odločen, da hočem novega psa. Zato smo naslednji dan odšli v Mariborski azil in posvojili mešanko. Preprosto zato, ker sicer (najbrž) ne bi mogel pozabiti prejšnjega.
Čeprav sem z novo psico veliko bolj aktiven in se veliko več ukvarjam z njo, imam še vedno obadva enako rad ;)

Prav gotovo pa bom vse moje pse pokopal na domačem vrtu.
Mislim, da ti mora pes ostati v bližini.... tudi po smrti

Pozdravljeni.

Vidim, da ta tema že dve leti miruje, mene pa vseeno nekaj zanima. Kako je, ko pelješ psa evtanazirati? Ker sem čula, da se pes strašno muči, ga trese in umre v mukah. Sicer imam sama šele 2 leti staro psičko venda me vseeno zanima ali je to res? Kajti ko bo enkrat prišel ta čas, se mi zdi pošteno, da sem ob njej, vendar me je že sedaj groza, če pomislim, da res umrejo v takšnih mukah.

Hvala in lp

Naš je mirno zaspal. Nobene muke.

naš tudi.ampak do zadnjega trenutka nas je gledal :'(

Ko sem svojo psičko peljala na sterilizacijo in se ni zbudila več iz narkoze, je bil za nas tak šok, da smo jo pustili tam. Pa mi je še danes žal.....bolj mirna bi bila, če bi jo imela pokopano doma......

Moje Nelly mi niso pustili odpeljati domu ... ker je lastnica( ki nam jo je prodala s pasjo kugo) zahtevala obdukcija, tako da zdaj moja 2mesečna psička newem kje je .. kar me žalosti in mi je zato še bol hudo!

Ne morem se sprijaznit :(

Hm...tudi naš mucek je ostal pri veterinarju :'(,ki so nam povedali,da so ga poslali na obdukcijo in da naj bi ga zakopali v "skupni grobek" :'(.Kaj se je pa zgodilo z mojim muckom pa še danes nevem :'(.
Vem da zdaj počiva v miru in mu želim polno veselja v nebesih,ker je bil res zlat muc :'(

Tega pa jaz še nisem slišala, meni so rekli, da je evtanazija nekaj takega kot podaljšana narkoza. Moj kimek se je poslovil zelo nenadoma, v soboto je bilo eno leto od tega. Mislim, da je vedel, da se poslavlja. Zadnje ure ni maral biti v naši bližini, gledal je stran, ko sva ga z očetom nesla ven se je zavlekel v listje...kot bi ga bilo sram, ker je tako nemočen. Bilo je res grozno, še posebej zato, ker je prišlo res iznenada in se nismo meli časa privadit na misel, da bi ga lahko izgubili. Sicer pa, ali se sploh lahko pripraviš na kaj takega..
kako hudo je te dni, ko je spet povsod  polno listja, ki ga je treba pograbit, spomini oživijo in solze mi stopijo v oči.

No, hotela sem povedat, da po mojih izkušnjah kuža lepo mirno zaspi in ga nič ne trese ali kaj podobnega. Kim je mirno zaspal in zdelo se mi je, da je pred tem od olajšanja zavzdihnil.

Žival ti sama pokaže, kdaj se je vdala in ne more več, če ji le znaš prisluhniti. Zato se ne obsojat, če ste ji pomagali na poti k novemu življenju. Seveda se kdaj vprašaš, kaj bi še lahko storil ampak ko žival izgubi voljo do življenja ne pomaga nič več.

Strinjam se, da bi se lahko s poginulimi ljubljenčki ravnalo bolj humano! Nisem pa za pokopališča, niti za pokopavanje večjih živali na domačem vrtu, travniku, v gozdu... Bolezni je že tako preveč, tu so pa tudi druge stvari. Slovenci smo tako ali tako že s človeškimi pokopi in obredi okrog tega presegli vse meje.. Sem pa za krematorij, kjer bi naše pse dostojno upepelili, potem je pa tvoja stvar kaj boš storil s pepelom... Res pa zaenkrat svojega psa še vedno raje pokopljem doma na vrtu kot pa da me preganja misel kako ga vržejo v tisti kontejner med goro ostalih.. Zaslužijo si vse kaj drugega!

Čeprav že dolgo nihče ni pisal v to temo, sem se odločila, da napišem mojo bolečo izkušnjo. Pred letom dni sem na evtanazijo odpeljala mojo psičko mešanko.
Odločila sem se, da je doma ne pokopljem, ker sem bom čez čas odselila in sem si želela, da ima grobek nekje na nevtralnem mestu, kjer jo bom lahko kadarkoli obiskala in prižgala svečko in kjer bo počivala v miru. Polek tega doma nimamo ravno veliko zemlje in enostavno nisem želela, da se navsezadnje hodi po njej. Ker je bilo ravno ustanovljeno pokopališče za živali na Dobravi, sem se odločila, da bo počivala tam.
Pri veterinarju sem povedala, da jo bom odpeljala in zakopala na pokopališču, a mi je kljub temu niso želeli kar tako predati. Morala sem prej urediti vse potrebne papirje na pokopališču in podpisati pogodbo. Pri veterinarju pa sem morala za to pridobiti potrdilo, da psička ni imela nalezljivih bolezni. Uspavali smo jo v nedeljo, pokopali v sredo, ker pokop ni kar takoj mogoč, ampak se ga načrtuje in potrebno je vse skupaj pripravit... Do srede je bilo truplo psičke v hladilnici na veterini. Pred pokopom sem na Dobravi dobila posebo vrečko na zadrgo, v katero so na veterino dali truplo moje psičke. Ves čas me je skrbelo, da jo bodo kljub mojim striktnim navodilo še pred sredo odpeljali, zato sem jih večkrat opominjala na to, da trupelce mora ostati in počakati na pokop. Res me je skrbelo, ker se mi je zdelo, da mojega namena ne jemljejo najbolj resno vsi na postaji. Še dobro, da je bil zmeraj tam veterinar, ki je psičko zdravil in na koncu evtanaziral in se je zelo potrudil ter mi pomagal.
V sredo sem končno šla po njo in ker sem želela biti 100%, da je v črni vrečki res moja psička, je to preveril moj dragi fant in mi povedal, da je prava in da je zvita v klobčič, kot da mirno spi. Dali smo jo v prtljažnik in jo peljali na Dobravo, kjer so že pripravili grobek. V grob sta jo položila delavca pogrebega podjetja, oblečena kot pri pokopu človeka. To se mi zdi res lepo, ker so izredno spoštljivo ravnali z njo. Sedaj je grob že splaniran in poraščen s trato.

Če ne bi imela podpisane pogodbe o najemu groba, mi je na veterini ne bi dali, tako pa ni bilo večjih problemov.
Moja Nika je ena izmed prvih živali, ki so pokopane na Dobravi. Ves čas ji utripa majhna lučka in gori kakšna svečka.
Zelo sem srečna, ker sem se tako odločila, ne bi je mogla pustiti na veterini.

A to pomeni, da ti psa ne dajo, razen ce imas pripravljene papirje za pokop?  ???

Meni so kar komplicirali. Najprej so želeli imeti na Dobravi potrdilo, da ni imela kužnih bolezni, potem pa sem to nesla na Dobravo, da sem lahko pogodbo podpisala, potem pa sem morala pogodbo o najemu groba kopirat in nest na veterino. Šele po tem sem lahko prevzela trupelce. Na veterini sem morala predložit neko dokazilo, da bom psico res pokopala na pokopališču, ker drugje pokopi načeloma niso dovoljeni in veterina vodi evidenco kam gredo tupla. Tako so meni razložli.

Saj bi bilo vse skupaj čist enostavno, če bi imeli na veterini pripravljene obrazce in bi samo lepo izpolnila vse, tako pa niso imeli nič in sploh niso vedeli v kakšni obliki mi naj napišejo potrdilo, da ni imela kužnih bolezni. Takrat so mi rekli, da naj bi se v prihodnosti dobili obrazci, ki bi se enostavno izolnili in bi vse šlo gladko skozi. Ampak pred enim letom jih še ni bilo, tako da je blo malo zmede. Prav videlo se je, da je za vse na veterini nekaj novega to, da nekdo želi psa pokopat...

Aha. Hvala za odgovor. Samo da ti je uspelo.
lp

Zaenkrat edino uradno pokopališče za živali je v Mariboru, kolikor vem. Najbližji krematorij je na Dunaju, kjer dobiš potem žaro (so različne) za domov, kar je dobrodošlo predvsem pri velikih pasmah. Kremiranje je sicer precej drago, prišteti je treba še prevoz tja in nazaj - ampak vsaj možnost obstaja. Vse informacije so na internetu.

Veterinarji dejansko kršijo zakon, ko nam dovolijo vzeti evtanazirane živalce domov; ampak večina je zelo človeških in bolečino ob izgubi še kako dobro razumejo. V Ljubljani še nisem slišala za primer, da komu tega ne bi dovolili, v kakšnem manjšem kraju pa bi se znalo zgoditi, da bi te čudno gledali - ampak je spet vse odvisno od posameznika.

Vseh mojih pet pokojnih yorkic je pokopanih pri mami na vrtu. Te hiše ne bom nikoli prodala.

Nemško ovčarko Mišo in srednje veliko mešanko Kajo sem morala pustiti na kliniki - za krematorij takrat še nisem vedela, za pokop na vrtu sta bili preveliki. Vem, da vsi za zmeraj ostanejo v naših srcih, ampak me tudi po nekaj letih še vseeno občasno napade slaba vest in mi je žal, da se takrat nisem bolj potrudila in pridobila več informacij. Kje sta končali, pa sploh ne smem razmišljati.

Pri evtanaziji moraš biti zraven. Veterinarji  te ne silijo, ampak je to edino pravilno in moralno dejanje vsakega poštenega lastnika. To smo vsi dolžni svojim psom, mačkam, zajčkom...- zadnji vdih mora biti vonj tvoje roke. Če kdo, si oni zaslužijo, da jih takrat ne pustimo samih.
Izgubo potem preboleti je pa druga pesem. :'(

Imam vprašanje v zvezi s pasjim pokopališčem. Napisali ste, da se od veterinarja potrebuje potrdilo, da pes ni imel nalezljivih bolezni.
Zanima pa me, kako je v zvezi s tem, kadar ti kužek pogine doma, ko ga ne evtanazira veterinar? Je potrebno psička odnest na veterino na "obdukcijo" ali kako? Mogoče se komu zdi brezvezno vprašanje, vendar mi res ni jasno. In, glede na to, da imam doma 3 psičke, vse že stare babe, me res zanima, kako je s pokopom v primeru, da žival umre doma.

Ja, pri evtanaziji moraš biti zraven, se strinjam. Jaz sem pri enem bila, pri enem pa ne (je bil oče) in mi je za to zelo žal.
Meni osebno je bilo celo nekoliko laže prenesti izgubo, ko sem videla, da je šel brez bolečin in muke. Samo oči je zaprl, pa ga ni bilo več. Bil je zelo umirjen.
Predvsem pa se strinjam, da si tvojo prisotnost zasluži žival.
Pokop na vrtu pa - naša dva sta bila oba velika in bi bilo to pri naši parceli kar težko.
Sem pa vedno z grozo pomislila, kaj se je le zgodilo z njunimi telesi. Res z grozo.
Če imate možnost, ga pokopljite sami, kjerkoli že lahko.

Ne vem kako je s tem, če ti pes umre doma, verjetno moraš kljub vsemu pridobit potrdilo o tem, da ni umrl zaradi kužne bolezni.
Jaz bi vsekakor prej povprašala pri veterinarju kaj naredit v takem primeru.

Ko smo našo evtanazirali sem bila zraven. Mislim, da je vedela, da bo umrla, ker se je že doma par dni poskušala oddaljiti od nas, zavlekla se je pod klop na dvorišču in ni nisem je mogla spavit ven. Tisto nedeljo je bila samo še senca moje zlate psičke in čeprav mi je počilo srce sem jo še zadnjič vzela v naročje, jo odnesla v avto in oče naju je odpeljal. Zmeraj je vedela, da je pri veterinarju in je na vsak način poskušala smuknit skozi vrata, takrat pa je samo mirno čakala, niti trznila ni. Dobila je injekcijo in čez nekaj trenutkov je legla. Še danes živo vidim njene rjave očke, ki me mirno gledajo, kot da bi mi želele povedati, da je vse v redu in da naj ne bom žalostna. Bila je čisto mirna, kot da ji je odleglo, končno je mirno zadihala. Potem so me vprašali, če bom čisto do konca zraven, ker dajo 2 injekciji in ker so mi rekli, da nekatere živali dobijo krče in jih trese, sem jo še zadnjič pobožala in odšla. Tega res nisem zmogla gledat, ker se mi zdi, da bi si kljub vsemu očitala še danes. Ko sem odšla že skoraj ni več dihala in srček je le še občasno utripnil.

Še danes mi je zelo hudo in ko se samo spomnim, se kar razjočem.

Sem imela to neizmerno srečo, da je moj dragi, najdražji 15 letni maček Jerry za vedno zaspal kar doma.

V najožjem krogu njegove družine smo sedeli za bajto in in na žaru pripravljali večerjo, eden redkih trenutkov, da smo bilo vsi na kupu. Sedel je zraven nas na klopci in nas spremljal. Mu je mami še rekla, kako lepo je, ko je vedno zraven, da je naš najlepši in najboljši... Ko smo vsi skupaj odšli v hišo sem ga nesla v naročju. Potem je šlo hitro, v trenutku je prenehal dihat. Kar naenkrat ga ni bilo več a ostal je za vedno. Pokopan je na vrtu, pod njegovo najljubšo rožo, kjer je poležaval v senci.

V bistvu smo se poslovili na najlepši možni način, kot da bi vedel, čakal na pravi trenutek. Sem zelo hvaležna za to in si ne predstavljam, da bi bilo drugače in niti ne vem kako bi se odločila.

Še kar ga pogrešam, zaradi njega sem takšna kot sem.

Naša muca je umrla stara 18 let. Ravno tisti dan, ko je zaspala na moji postleji, jo je oče nameraval odpeljati k dr. Čopovi na evtanazijo, saj je bila kar precej boga. Pokopana je pod drevesi pri partizanskem spomeniku, kjer je mami pokopala tudi vse poginule papagajčke.
Jaz sem se od nje poslovila 2 dni prej, saj sem odšla v tujino. Vedela sem, da je bilo zadnjič. Od tega je že več kot 3 leta, pe še zdaj, ko pridem na obisk k staršem, iščem Piko in gledam iz katere sobe bo prišla.

Ko se mi je zgodila tragedija z Vanno, sem bila popolnoma nepripravljena, da bom morala razmišljati o tem, kam s trupelcem. Na srečo deluje podjetje, ki vse uredi in poskrbi, da postopek teče s primernim spoštovanjem do umrle živalce, da je upepeljena in spravljena v žaro.
Mini žaro smo pokopali tam, kjer je bila vedno vesela in srečna, in tako da bo vedno z nami in obenem imela mir. Čuva jo grmiček.