Odločitev do shar peia je bila dolgaže od majhnih nog, od kar se spomnim, sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov. Vsak pes na ulici mi je bil zanimiv, lep in vsakega sem si želela dotakniti. Zato sem starše že prav kmalu začela prepričevati, da mi kupijo psa. A žal smo, 4 članska družina živeli v majhnem stanovanju, tako, da prostora za psa ni bilo. Pri 14. letih se mi je uresničila, takrat, moja življenjska želja. Vmes smo se preselili v hišo, z velikimi vrtom in za rojstni dan sem dobila nemškega ovčarja. Aro je bil rodovniški pes, zvest, lep in moj največji prijatelj. Zanj sem popolnoma skrbela sama, čistila sem pesjak, vozila ga na sprehode, k veterinarju,... Hodila sva tudi v pasjo šolo, opravila ISP B in ISP 1. Spomnim se kako se je Arotu pojavila na spodnjem delu repa bula. Ta bula se je vedno hitreje širila in večala. Velikost jajca je dosegla ravno v času naše slovenske vojne. Takrat sem bila tudi že polnoletna in imela svoj avto. Arota sem napokala v avto in ga mimo vseh barikad odpeljala v Mestni log, v veterinarsko ambulanto. Mama je bila čisto iz sebe, kam v tistem nevarnem času vozim psa. A jaz sem se kot vedno, odločila po svoji glavi in morda malo trmasto, da grem. Arotu so izrezali velik a ne maligen tumor. Aro je dočakal 12 let in na koncu smo ga morali odpeljati na inekcijo, ker so mu popolnoma odpovedale noge, sa je imel celo življenje precej močno displazijo kolkov.
Tako se je začela moja pot življenja s psi. Naslednja moja kužika je bila koker španjelka, ki je tudi dočakala kar lepo starost, sicer pri moji mami, saj je pri njej preživela polovico svojega življenja. Bil je še labradorec, pravi črni lepotec, izreden kuža, od katerega sem se morala zaradi življenskih okoliščin, posloviti.
Predlansko leto smo se v naši družini odločili, da bomo imeli psa. Prebiranje literature, obiski razstav, razgovori za domačo mizo, obiski vzrediteljev, pogovori z lastniki, vse to je trajalo približno pol leta, da je "padla" končna, skupna odločitev. Na začetku smo se vrteli in odločali med štirimi različnimi pasmami psov in sicer, nemški bosker, shar pei, angleški buldog in mops. Zadnji dve smo kaj hitro ovrgli, zaradi lenobe, kajti sami smo precej športna družina, seveda, če nam to dopušča čas. Zato je bila odločitev med nemškim bokserjem in shar peiom, zelo težka. In na koncu je prevladal shar pei, saj bokserjevi hiperaktivnosti verjetno ne bi mogli popolnoma ustreči.
Jaz, kot največji pasjeljubec in poznavalec, sem se povezala s Slovenskim klubom za shar peie. Tam sem takoj naletela na topel in strokoven odziv. Vsi, s katerimi sem stopila v kontakt, so bili pripravljeni svetovati, pomagati in mi razlagati življenje s shar peiem. V začetku sem bila kar malo zmedena, saj sem bila prepričana, da sem si o pasmi veliko prebrala in velikem vem, a vseeno sem bila malo zmedena. Ves čas so se mi po glavi vrtele besede: "to je poseben pes, za posebne ljudi". "V čem je ta posebnost?" , to mi je dajalo dodatno vprašanje, na katerega nisem znala odgovoriti. Lastniki shar peiov so mi pripovedovali o trmi, pretiravanju, neposlušnosti, a vse to se mi ni zdelo nič slabega, saj ima vsak pes svoje muhe in svoje dobre lastnosti, ki jih je treba obrniti in postaviti tako, da so v prid lastniku in psu.
Končno je bilo leglo, na katerega smo čakali, položeno konec junija, lanskega leta. Seveda smo hoteli že isti dan, na obisk k vzrediteljici, da si izberemo našega novega člana družine. Težko pričakovan dan je bil tu in odpravili smo se na Štajersko, da se srečamo z našim kosmatinčkom. V leglu sta bila dva psa in štiri psičke. Odločeni smo bili, da bo naša psička. Psička zato, ker naj bi bile bolj navezane na družino, nežnejše, ubogljivejše in ker imamo v družini otroke, se nam je zdela odločitev toliko bolj pravilna.
Li v leglu skupaj s sestricami in bratcem (stari nekaj dni)Tako so bili vsi naslednji vikendi namenjeni poti na Štajersko. In počasi se je bilo treba odločiti, kateri bo naš. A kako težko se je odločiti med šestimi kepicami in so vsaka posebej zanimiva. V spominu mi je ostalo od nakupa prvega psa, ko mi je vzreditelj predno sem se odločila rekel: "predlagam ti, da vzameš psa, ki bo prvi prišel k tebi". In res, v leglu šestih, se je edino en počutil in se obnašal, kot, da je namenjen točno meni in da si je on izbral mene. Vedno, ko je vzrediteljica prinesla celotno leglo, že od 3. tedna naprej, se je ta kuža v mojem naročju stisnil k meni in zaspal ter spal toliko časa, dokler smo bili tam. Ostali so skakali in plezali naokoli, se skupaj stiskali, ..., skratka nisem jim bila zanimiva. Pri 5. tednih se nisem mogla več premisliti, ta se mi je vsedel v srce in točno ta bo naš, je bila naša družinska odločitev, kljub temu, da je pes in ne psička, kot je bilo v začetku načrtovano. Dobil je tudi ime, Golding Fair Play Lee, na kratko Li. Končno smo le dočakali, da naš novi član pride v naš dom. Seveda smo se oborožili z vsemi pripomočki, hrano in pasjo kletko, ki jo sedaj prav nič ne potrebujemo. Li je odšel v petek domov, tako smo bili čez vikend skupaj, nekaj dni sem si vzela dopust, na srečo je imela tudi hčerka še nekaj dni poletnih počitnic. Tako je imel Li celih 14 dni družbo in čas za uvajanje in navajanje na novi dom. Prvi dan in prvo noč se je enkrat polulal in to je bilo do danes vse. Menda pravijo, da dober vzreditelj shar peia odda že sobno čistega. Čeprav so že tako izredno čisti psi. Za našega Lia lahko rečem, da je izredno čist in kolikor vem so tudi ostali shar pei, saj se ne bo polulal ali pokakal v stanovanju in bo čakal do zadnjega kolikor lahko zdrži. Li je v začetku, ko je bil še manjši hitro pogruntal, da kadar ga prime na potrebo, je treba iti ven, zato se je postavil pred vhodna vrata in cvilil. Seveda smo hitro odreagirali in ga peljali ven, na travo in hvalili na vse pretege. Naj povem, da vedno vse njegove drekce tudi poberemo. Tako s tem nimamo nobenih težav. Navajanje na kletko je trajalo približno teden dni. V začetku je zvečer jokal, čeprav ne dolgo a na koncu se je le navadil. Tako je hodil tudi čez dan, vedno kadar je želel mir, v svojo rezidenco. Čeprav si je sedaj svoje ležišče preselil in ponoči spi v predsobi, da je najbližje spalnicam, čez dan pa je vedno tam, kjer smo ostali.
Li, star pet tednovV stanovanju nam ni naredil prav nobene škode. Zgrizel ni prav nobene lesene noge, copat ali kaj podobnega, njegova igrača je bila kost in pletena, zvita igrača, ki sem jo jaz poimenovala kar "cufl".
Hranimo ga ves čas s kvalitetno briketno hrano in naš Li ni imel prav nobenih kožnih težav, kot je shar pei, po krivici, sinonim za občutljivo kožo. Imel je dva vnetja oči, zaradi česar so se mu zaprle veke in smo ga morali odpeljati k dr. Matku v Topolščico, na šivanje. Kar je vse zelo dobro prenesel, saj je dr. Matko resnično dober in strokovno podkovan veterinar.
Vožnjo z avtomobilom je vedno dobro prenašal in ni nikoli bruhal, nasprotno, prav rad se vozi, saj tako ve, da je lahko z nami. Za shar peia je značilno in to mora biti pravilo, čim manj naj bo sam, vedno ga imejte s seboj. Naš je kot majhen otrok in povsod je z nami. Sam je doma le dopoldan, ko je hčerka v šoli, takrat pa ponavadi spi. Izredno je prilagodljiv, v lepem vremenu smo veliko na sprehodu, v slabem, pa tudi njemu ni do tega, da bi več kot svojo potrebo opravil. Ne mara dežja, saj si zmoči tace, zato se ogne vseh luž, prav tako tudi ni navdušen nad snegom, predvsem mokrim.
Li, star 3 meseceSpomladi imava namen obiskati tudi pasjo šolo, čeprav so nekateri lastniki shar peiov skeptični. Moja izkušnja, do sedaj, je zelo pozitivna, kajti tega psa je treba razumeti, z njim je potrebno biti potrpežljiv in rezultati pridejo sami. Moje načelo je, s psom se je treba pogovarjati, čeprav ne tako kot s človekom, saj pes je živo bitje. Potrebno mu je ponavljati vedno iste besede in uporabljati ožji besedni zaklad, kot ga imamo ljudje. Li je pri sedmih mesecih osvojil že precejšen del besed in včasih imam občutek, da mi z mimiko svojega obraza odgovarja nazaj. Shar pei se je meni in naši celotni družini zasidral v srce in bi si težko predstavljala, da bi še kdaj lahko imela kakšno drugo pasmo.
Li, star 6 mesecevPri odločitvi se je potrebno vedno veliko pogovoriti in se vprašati kakšno pasmo imeti. Shar pei je za ljudi, ki se radi gibajo in ki tudi radi lenarijo, saj se jim pes popolnoma prilagodi, lahko bo prehodil kilometre ali na kavču preležal cele ure, za ljudi, ki ne pričakujejo popolne ubogljivosti in podrejenosti, ki so pripravljeni na kompromise, za ljudi, ki so ga pripravljeni sprejeti kot enakovrednega člana družine, kajti shar pei si tega želi in če tega ne dobi, postane tečen in moteč, za ljudi, ki se zavedajo, da je to pes, ki ima ravno tako kosmata ušesa kot vsi ostali, za otroke, saj jim je zanimiv družabnik pri igri, tako kot je našim. Naš Li se lahko pridruži igri ali le opazuje, skače za našim štiriletnikom, in je vedno z njim zelo potrpežljiv in previden, da ga slučajno ne podre na tla.
Prve zimske počitnice skupaj z Liem bodo na smučanju in se vsi že prav veselimo, prav tako bo tudi poletni dopust skupen.
Avtor zgodbe in fotografij: Sonja