mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
petek, 29.03.2024 : 10:19:00

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  predpisi in dokumenti  |  Lastništvo psa  |  Tema: Žival je stvar - kako dolgo še??
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: Žival je stvar - kako dolgo še??  (Prebrano 6200 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Drejči
midi
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.862



« : ponedeljek, 10.05.2004 : 13:50:41 »

Članek iz pravne prakse št. 42/2002, ki se mi zdi zanimivo razmišljanje s pravnega vidika:

Najvišji standard altruističnega pravnegavarstva živali so dosegle skandinavske države, Nemčija in Nizozemska, ki v nekaterih svojih zakonskih načelih potrjujejo, da se nahajamo v tranzicijskem obdobju priznanja živali kot objektov sui generis ali posebej zavarovanih objektov. BGB v noveli, in sicer v 90.a členu iz leta 1990 izrecno določa, da živali niso stvari, čeprav se zanje uporabljajo predpisi, ki veljajo za stvari.
K sestavi tega prispevka me je vzpodbudilo pisanje kolega odvetnika Jožeta Ilca v Odvetniku, št. 1/2002, leto IV., ter tudi dogodki o mučenju in pobijanju mačk v Kranju.

Odvetnik Jože Ilc je kritično presodil pojem "nevarne živali" in pojem "imetnika živali", ki ga vsebuje določilo prvega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga uporabljamo od 1. januarja 2002.

V svojem prispevku je poudaril, da nevarna žival ni domača žival ter da sta oba pojma povsem ločena pojma, ki se vsebinsko ne prekrivata v elementih nevarnosti in s tem odgovornosti. Z mnenjem se v celoti strinjam. Prav tako pritrjujem obrazložitvi pojma "imetnika živali", da je po dikciji zakona napačen ter da praviloma gre za lastnika stvari in zato za lastninsko pravico na stvari.

Ko govorimo o pojmu imetništva stvari ali detenciji, naj spomnim na splošne nauke prof. dr. Bogomirja Sajovica iz njegovega dela "Osnove civilnega prava - stvarno pravo I", ko (na strani 54 in 55) določno poudarja, ko govori o posesti, da je znak posesti njena neposrednost. To je neposredna oblast nad stvarjo, pri čemer pa posest pomeni pravno priznanje odnosa do stvari. Pojem imetništva ni identičen posesti. Imetništvo razumemo kot dejansko oblast do stvari, ki ima po veljavni teoriji drugačen pojmovni pomen kot v sistemu posesti.

Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast na stvari za nekoga drugega ali na temelju delovnega razmerja, danega pooblastila ali položaja v družbi. V teh primerih je posestnik tisti, po čigar navodilih imetnik detentor nastopa in ravna.(*1)

Moj namen ni razpravljati o pojmu imetnika stvari, temveč je bilo prejšnje teoretično razglabljanje le dodatek k poudarku, ki ga je že postavil avtor že omenjenega prispevka, kjer je navedel, da se ob hierarhični lestvici stvarnih pravic imetnik stvari nahaja na najnižji stopnji. Ker zakonska dikcija 158. člena OZ in komentar ne dajeta posebnih razlag za razumevanje stvari, želim nadalje prikazati pravno kvalifikacijo živali na splošno, ter z domačimi in primerjalnimi viri ter škodo, ki jo povzročijo živali in merila za odgovornost zanjo.

Pravna problematika odškodninskega delikta, v katerega je vpletena žival bodisi kot povzročitelj škode bodisi kot objekt škode, je zanimala teorijo in prakso vse od antike dalje.

V rimskem pravu je veljalo, če je suženj ali sin brez gospodarjeve oziroma očetove vednosti napravil delikt, je oškodovanec lahko naperil tožbo zoper takega gospodarja ali očeta – actio noxalis. Tožbeni obrazec je vseboval zahtevo na plačilo denarnega zneska kot globe ali na izročitev krivca oškodovancu. Gospodar je na tak način izročil sina v mancipij ter sužnja v lastnino - noxal deliktio. Če pa je suženj ali sin storil delikt z gospodarjevo ali očetovo vednostjo - sciente dominio, je bil gospodar oz. oče odgovoren kot storilec, odgovoren pa je bil tudi potem, ko suženj ali sin nista bila več v njegovi oblasti.

Podobno je odgovarjal lastnik kakšne domače živali za škodo, ki jo je povzročila, če je bila navadno razdražena in podivjana.

Tudi Zakonik XII. plošč je uvedel posebno tožbo - actio de pauperie, po kateri je lastniku take živali bilo dano na izbiro, da oškodovancu izroči žival ali pa mu povrne škodo. To pa je veljalo le za krotke domače živali. Takšno načelo je bilo uveljavljeno zoper pse šele s posebno lex Pesolania. Zoper vse četveronoge živali je veljala kondemnacija ali zahtevek alternativno na izročitev živali ali na plačilo škode. Tožba je bila podedljiva, vendar njegov dedič ni odgovarjal kot dedič, temveč kot lastnik živali.

Zanimivo je, da če je takšna štirinoga žival poškodovala svobodnega človeka, je ta smel zahtevati povračilo stroškov zdravljenja ter tudi odškodnino za izgubljeni zaslužek. Prav tako je Zakonik XII. plošč določal posebno tožbo zaradi popasenja tujega polja - actio de pastu pecaris. V tej tožbi je imel lastnik živali izbiro, da povrne škodo ali pa da izroči žival oškodovancu. Glede te tožbe so stališča teoretikov različna: ali gre za noksalno ali za navadno penalno tožbo.(*2)

Pojem živali

Čeprav se teoretiki in pravniki ukvarjajo s pravno problematiko odškodninskega delikta, v katerega je vpletena žival že od antike naprej, pa danes veljavne teorije še niso postavile neke splošne definicije, kaj je žival. Nekateri teoretiki
zagovarjajo, da je žival pravno živa stvar, ki je sposobna, da čuti in da se giblje, vendar je brez razuma.(*3)

Po veljavnih teorijah in različnih pravnih sistemih ločimo domače živali, divje živali - divjad, udomačene in podivjane živali ter sladkovodne in morske ribe.
Logiran

Moj cilj v zivljenju je...
...biti enako dobra, kot moji psi mislijo, da sem.

Nekateri pravijo, da sem pasja. Prav imajo.
Drejči
midi
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.862



« Odgovor #1 : ponedeljek, 10.05.2004 : 13:51:22 »

Domače živali so po večinski teoriji tiste, ki so jih ljudje zaradi svojih potreb skozi stoletja adaptirali svojim življenjskim razmeram, jih razmnoževali in skrbeli zanje.
Divje živali ali divjad so prosto živeče divje živali, ki so bile, ki so oziroma lahko postanejo predmet lovstva, pri čemer pa zakon podrobno določa, katere prosto živeče živali se štejejo za divjad.

Udomačene živali pa so tiste živali, ki so se privadile življenju z ljudmi in so zato v posesti upravičenca (npr. divje živali v cirkusu).

Podivjane živali so domače živali, ki se klatijo in so brez lastnika.(*4)

O pravicah živali

V razviti etiki je nesporno, da le človek dojema dobro in zlo, pravilno in nepravilno, ter da je zato le človek aktivni etični subjekt.(*5) Ker se v živalih še vedno vidi etični agens, nimajo niti med seboj niti nasproti ljudem kakršnekoli
dolžnosti. Zaradi tega tudi ne morejo storiti deliktov in tudi ne morejo biti moralno ter pravno kaznovane. Filozofsko gledano, ker živali nimajo razuma, prištevnosti in svobode, zato tudi ne morejo imeti moralnih in pravnih upravičenj, to je pravic ali prvine etične subjektivitete. Vendar pa se takšno filozofsko gledanje ne more obdržati, saj imajo moralno in pravno upravičenje tudi otroci in duševno bolne osebe. Nedvomno takšna filozofska gledanja izhajajo iz prepričanja, da je človek postal gospodar narave in edini med živimi bitji ustvarjen "po božji podobi", ki lahko na podlagi "pravice močnejšega" razpolaga z drugimi bitji kot sredstvi za svoje cilje in zadovoljstvo.(*6)

Nekateri teoretiki zagovarjajo stališče, da živali nimajo nikakršne dolžnosti, saj jim ni dana svobodna volja, brez katere izvršitev dolžnosti ni mogoča, zato tudi nimajo upravičenj. Po njihovem gledanju so živali ustvarjene za človeka, ki ima
do njih enake pravice kot do rastlin in kamnin. Lahko jih po izrecnem dovoljenju Boga ubija zaradi svoje prehrane ter jih brez stroge nujnosti uniči zaradi prehrane.

Tudi sodobni zoofili trdijo, da ni soglasja in potrebe živali obravnavati kot nosilce moralnih in pravnih upravičenj nasproti ljudem. Prav tako razlagajo, da živali ne morejo imeti kakšnih obveznosti, ker nimajo razuma in prištevnosti, saj bi sicer potem tudi živali lahko imele upravičenja do človeka kot zavezanca.(*7)

Žival se lahko varuje tako, da se vse ljudi zaveže k pravilnemu ravnanju z njimi. Šele po tako organiziranem ravnanju bi ljudi lahko zavezali, da bi imeli nekatere moralne in pravne dolžnosti. Po nemškem teoretiku H. Stollting-G. Zöbeju so pravice živali le običajni nejuridični izraz za človekove etične dolžnosti. Nekateri zoofili pa trdijo, da razum in prištevnost nista tista nujna pogoja za posedovanje moralnih in pravnih upravičenj in da naj se živalim priznajo nekatera upravičenja zaradi varstva svojih interesov.
Priznana pravna avtoriteta za živali v Italiji Silvana Castignone trdi, da če bi živali dobile nekatere pravice nasproti ljudem, bi ljudje dobili obveznosti nasproti živalim ter pri tem ne obveznosti do drugih ljudi glede živali. Zaradi tega bi bilo logično in funkcionalno nujno, da bi predstavljalo kršenje takšnih človekovih obveznosti moralni in pravni delikt nasproti živalim ter ne le zgolj do drugih ljudi glede na živali.
Pri vprašanju, ali priznavati živalim moralna in pravna upravičenja, obstajajo razlike v tem, katerim živalim je to priznati ter kakšne pravice oziroma ali imajo živali že same po sebi nekatere naravne pravic. Znani utilitarist Peter Singer trdi, da je bistveno, da moralni in pravni red priznavata načelno enakost interesov ljudi in živali kot bitij, ki občutijo bolečino, trpljenje in zadovoljstvo. Meni, da je zaradi tega treba odpraviti diskriminacijo interesov in trpljenja zaradi pripadnosti določeni biološki vrsti. Prav tako opozarja, da zaradi tega to ne pomeni ignoriranje dejanskih razlik človeških in ne-človeških bitij ter tudi ne glede na pravice, ki iz tega izhajajo.

Angleški in ameriški animalisti pa zastopajo naravnopravno stališče ter zagovarjajo potrebo po pravicah živali-animal rights ter do vzpostavitve neposrednih obveznosti ljudi do živali.
Tako kalifornijski profesor Tom Regan zagovarja teorijo o moralnih upravičenjih živali ter ostalih moralnih pacientov, kot so novorojenci in umobolni, za katere trdi, da so v bistvu enaki človeku ter da zato predstavljajo samostojne vrednote subjektov življenja. Trdi, da ne zadostuje zgolj trditev o sposobnosti občutenja
bolečin, trpljenja in zadovoljstva, temveč da gre za nekatere določene skupne višje psihične sposobnosti, ki so konstitutivne za moralno subjektivnost.
Najnovejše spoznanje biološkega evolucionizma trdi, da poseduje psihofizično višje razvito bitje-žival večjo ali manjšo mero takšne vsebine zavesti, kot so želje, prepričanja, interesi, preference, spomin, predvidevanja in avtonomija kot zavest v sebi. Zaradi tega tudi trdi, da je nekaterim živalim zato treba priznati temeljna
moralna upravičenja do spoštovanja in varstva njihovih interesov. Ker naj bi tudi ljudje zato do živali imeli nekatere neposredne moralne dolžnosti, pomeni, da se živali zato ne smejo uporabljati kot sredstva za človekove cilje: tj. da se jih ne sme ubijati zaradi prehrane, delati na njih poskuse in zapirati v živalske vrtove in podobno.
V novejši filozofiji, teologiji, predvsem v protestantski jurisprudenci in v naravoslovnih znanostih, je vedno več tendenc in misli, da imajo oziroma da bi morale imeti živali določene pravice že zaradi pravičnosti, ki jo človeštvo dolguje ujetim, mučenim in ubitim živalim.
Logiran

Moj cilj v zivljenju je...
...biti enako dobra, kot moji psi mislijo, da sem.

Nekateri pravijo, da sem pasja. Prav imajo.
Drejči
midi
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.862



« Odgovor #2 : ponedeljek, 10.05.2004 : 13:52:25 »

Znameniti evropski filozof Jacgues Yves Cousteau je zapisal, da čeprav živali nimajo razuma in svobode, morajo biti udeležene v naravnem pravu, saj ima vendar človek do njih določene obveznosti, kajti kvaliteta človekovega življenja zahteva svobodo živali tako kot zahteva svobodo samega človeka. Gre za problem neke nove morale, saj zdaj vemo, da imajo živali svoje pravice. To je spoštovanje življenja.

Danes predstavlja Univerzalna deklaracija o pravicah živali, sprejeta s pomočjo Unesca 15. 10. 1978 v Parizu, dejansko kombinacijo etičnih in ekoloških načel, ki poudarjajo, da se vse živali rodijo enake pred življenjem in imajo iste pravice do obstoja. Zaradi tega ima vsaka žival pravico, da je spoštovana ter da človek kot živalska vrsta sebi ne more podeliti pravice, da iztreblja druge živali ali da jih izkorišča s kršitvijo te pravice. Njegova dolžnost je, da da živalim na razpolago svoje znanje. Vsaka žival ima pravico do človeške zaščite in nege.

Povsem razumljivo, je v smislu načela pravičnosti, da morajo imeti živali vsaj tiste pravice, ki jim zagotavljajo biološki obstoj in miren način življenja, kar je skupno njim in človekovemu rodu. Zato je primarna naravna pravica vseh živih bitij pravica do enakosti v obravnavanju življenja, svobode in blagostanja ter zato v skladu z zakoni eksistence vsake vrste.

(*1) B. Sajovic: Osnove civilnega prava - stvarno
pravo I ČZ, Uradni list RS, Ljubljana 1994, str.
54 in 55.
(*2) V. Korošec: Rimsko pravo, Pravna fakulteta
(reprint), Univerza Ljubljana 1980, str. 338 in
339.
(*3) Milivoje M. Andrejevič: Odgovornost za štetu
koju počini životinja, Inštitut za uporedno pravo.
Monografije št. 40, Beograd 1969, str. 36 in
naslednji.
(*4) B. Strohsak: Žival in škoda (Žival v
odškodninskem deliktu), Center za samoupravno
normativno dejavnost, Ljubljana 1982, str. 10.
(*5) G. Durrel: My Family and the other Animals.
(*6) N. Viskovič: Pravice živali, Pravnik,
Ljubljana, let. 50 (1995) 11-12, str. 589-602.
(*7) H. Stollting-G. Zöbe: Das Tier im Recht,
Frankfurt/M, Wien 1962, str. 23.
(*Cool T. Regan: The case for Animals Rights,
Berkeley 1983.
D. R. Griffin: The question of Animal Awarness
Evolutionary Continuity of Mental Experience, New
York 1976.

Avtor članka: mag. Peter Prodanovič
Logiran

Moj cilj v zivljenju je...
...biti enako dobra, kot moji psi mislijo, da sem.

Nekateri pravijo, da sem pasja. Prav imajo.
Kapitan_Nemo
rad pišem
****
Spol: Moški
Sporočil: 388


« Odgovor #3 : ponedeljek, 10.05.2004 : 20:06:08 »

Kdor trdi, da je žival stvar, pač ni resen  Grin

Pravice živali

World Society for the Protection of Animals - WSPA

Približno 30 let po Deklaraciji OZN o človečanskih pravicah so na sedežu Organizacije združenih narodov za znanost, umetnost in kulturo UNESCO v Parizu sprejeli DEKLARACIJO ZA PRAVICE ŽIVALI. Generalni sekretar Instituta za humanitarno biologijo v Parizu Cochin Georges Heuse je izvedel akcijo za sklic Mednarodnega kongresa in razglasitev te deklaracije. Tekst tega kodeksa je sestavljen v francoskem, angleškem, arabskem, nizozemskem, španskem in ruskem jeziku in je bil javno razglašen v Parizu 22. januarja 1978. Deklaracija o pravicah živali je postala eden izmed dokumentov Združenih narodov - UNESCA na dan 15. oktobra 1978 in med drugim poudarja spoštovanje živali, prepoveduje vsako mučenje, zahteva strogo zakonodajo s področja varstva živali, obsoja znanstvene (medicinske, laboratorijske in druge) poizkuse na živih živalih (vivisekcija), ki so tolikokrat v središču razprav.

DOKUMENT OZN O ŽIVALIH
SVETOVNA DEKLARACIJA O PRAVICAH ŽIVALI
V prepričanju, da ima sleherna žival svoje pravice in da zanikanje teh pravic vodi človeka do tega, da dela zločine proti naravi in proti živalim, v prepričanju, da je spoštovanje načela, da imajo vse živalske vrste pravico do življenja, temelj sožitja človeštva na Zemlji, v spoznanju, da je človek že ničkolikokrat z genocidi, z iztrebljanjem mnogih živalskih vrst prekršil in še krši to sožitje v lastno škodo in v prepričanju, da človekovo spoštovanja živali samo utrjuje njegovo spoštovanje v drugega človeka in da se mora zato človek že od otroštva naprej učiti živali opazovati, razumeti, spoštovati in ljubiti:

oznanjamo :

Člen 1

Vse živali se rojevajo enakopravne pred naravo in življenjem in imajo enake pravice do bivanja;


Člen 2
Vsaka žival ima pravico do spoštovanja. Človek, tudi sam živalska vrsta, si ne more lastiti pravico do ubijanja drugih živali. Njegova dolžnost je, da vse svoje znanje uporablja tudi za varstvo živali. Vsaka žival ima pravico do človekove skrbi, zdravljenja in varstva;

Člen 3

Nobena žival ne sme biti izpostavljena trpinčenju ali izkoriščanju. Če je že usmrtitev kake živali nujna, jo je treba izvesti hipoma, brez bolečin in mučenja;

Člen 4

Vsaka divja žival ima pravico živeti svobodno v svojem naravnem okolju, pa naj bo to zemlja, voda ali zrak, in pravico razmnoževanja. Sleherno jemanje svobode, celo v znanstvene namene, nasprotuje tem pravicam;

Člen 5

Vsaka žival, ki običajno živi v človekovi družbi ima pravico, da živi in raste v ritmu in življenskih razmerah, svojstvenih svoji vrsti. Vsaka sprememba v tem ritmu in razmerah, ki ji jo vsili človek zaradi trgovskih namenov, krši te pravice;

Člen 6

Vsaka žival, ki si jo je človek izbral za svojega tovariša ima pravico do tiste starosti, ki je značilna za njeno vrsto. Opustitev take živali je okrutno in ponižujoče dejanje;

Člen 7

Sleherna žival ima pravico na razumno odmero delovnega časa in naporov ter na ustrezno prehrano in oddih;

Člen 8
Poizkusi na živalih, ki jim povzročajo telesne ali duševne bolečine, niso v skladu z živalskimi pravicami - ne glede na to, ali gre za medicinske, druge znanstvene ali trgovske poizkuse; TREBA JE ODKRITI IN RAZVITI DRUGAČNE EKSPERIMENTALNE METODE;

Člen 9
Če žival redijo za prehrano, jo morajo namestiti, hraniti, prevažati in ubiti tako, da pri tem žival ne trpi niti strahu niti bolečine;

Člen 10

Nobeno žival človek ne sme uporabljati za zabavo in razne predstave v katerih nastopajo živali, ki niso v skladu z živalskim ponosom;

Člen 11

Vsako dejanje, ki se konča z ubojem živali je biocid, to je zločin proti življenju;

Člen 12

Vsako dejanje, ki se konča z ubojem številnih živali je genocid, torej zločin proti živalski vrsti. Onesnaževanje in zastrupljanje življenskega prostora je prav tako genocid;

Člen 13

Z mrtvo živaljo je treba ravnati spoštljivo. Nasilne scene, v katerih so žrtve živali, morajo biti prepovedane tako v kinu kot televiziji, razen, če bi s tem hoteli predočiti kršenje pravic živali;

Člen 14

Društva proti mučenju živali morajo imeti svoje predstavnike tudi na ravni vlade. Živalske pravice morajo biti zavarovane enako kot človekove pravice.

BRUXELLES, 27.januarja 1978
Logiran
Drejči
midi
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.862



« Odgovor #4 : sreda, 12.05.2004 : 15:42:15 »

Res, Pravice živali so dane na papir. Napisano natanko tako, kakršno je tudi moje prepričanje.
Ampak pravno-formalno se žival v naši državi še vedno tretira kot STVAR.
Logiran

Moj cilj v zivljenju je...
...biti enako dobra, kot moji psi mislijo, da sem.

Nekateri pravijo, da sem pasja. Prav imajo.
Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  predpisi in dokumenti  |  Lastništvo psa  |  Tema: Žival je stvar - kako dolgo še??
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines