Hvala za fotografije, Jana.
Ja, tale Vox vsakič znova dokazuje, da je ni situacije, ki je on nebi zmogel. Včeraj je bilo "precej" vroče, pa v ringu to njega ni motilo. Ko se dela, se dela.
Smo pa po končani razstavi smuknili še na obisk k njegovem stricu. Torej, čeh 50+kg, je na svojem dvorišču čisto prijazno sprejel tega mulca, brez nekih težav. Seveda je začetek potekal na povodcu in počasi, pa vendar. Že marsikateri "navaden" samec tujega samca nebi prenašal na svojem ozemlju. Ta dva sta se pa vedla zelo kulturno. V bistvu nas je ta "stric" pošteno nasmejal s svojimi vragolijami. Takšno, otročje, nagajivo vedenje nam je predstavil. Poskakoval je kot kakšen manjši pes, ne pa skoraj šestdeset kg težka mrcina. Če bi se nahajali na kakšni leseni verandi, bi nas najbrž pošteno premetavalo.
Aprila smo bili tudi na razstavi na Barju. Dosegel je enake uvrstitve, kot na Hrušici. Bolj kot same uvrstitve pa me veselijo zanimanja ljudi za to pasmo. Precej ljudi ve, da čehi obstajajo, malo kdo pa ga je videl že v živo. Ogromno je zanimanja, vprašanj.... treznih razmišljanj. Kljub temu, da imamo tega psa doma, še vedno mislim, da čeh res ni za vsakega. In z veseljem odgovarjam na vprašanja.
Če smo že pri čehih. Doma.
Preteklo soboto smo postavili trampolin. Majk sicer ful uživa na njem v družbi otrok, še bolj si pa da duška, ko je sam. Le to ga moramo še prepričati, da ko se bližamo trampolinu ne bomo hudi, samo posneli bi radi. Ko se približaš, namreč obmiruje. Zaenkrat. Jasno mu je namreč, da ima on svoje igrače, otroci pa svoje. Ampak trampolinov pa ne bomo imeli dveh.
Kljub vsem vragolijam, ki nam jih špiči, pa ne smemo pozabiti, da je oster varuh svojega "tropa". Smo imeli incident pred dnevi. Ker zaradi gradbenih del okoli hiše ograja trenutno ni sklenjena imata psa prosto okoli hiše. Lepo se držita dvorišča, tudi vsi dostavljalci so preživeli, delavci so tudi še celi
.
Je pa sosedov NO doživel šok. Zagnal se je za našim otrokom na kolesu. Najprej sta psa od daleč preverila, kaj so to neki zvoki. Ko je Majk videl, da je ogrožen naš otrok, se je pognal. Kot puščica, direkt. Povaljal je psa, sekundo. Dovolj. Mož je bil takrat že zraven in na ukaz je Majk takoj prenehal in šel k šefu in otroku. Tisti moment, ko pa so pokazali hrbet NO-ju, se je pa le-ta spet pognal za njimi. Majk je reagiral takoj, bliskovito, brez razmišljanja. Tokrat je psa konkretno prizemljil, vendar brez kakršnih koli poškodb. Takrat je pes odnehal. Ni več poizkušal igrati šefa. Seveda lastnikov ni bilo nikjer.
Bolj banalna fora varovanja pa je otroška igra "ravbarji in žandarji". Takrat mora biti Majk pri meni v kuhinji. Nikakor ne prenaša kakršnega koli fizičnega nasilja.
Toliko za sedaj.
vsem.
Jana. Vse pravice pridržane.
