Življenje z irskim volčjim hrtomV pasmo sem se zaljubila v svoji prvi knjigi o pasmah psov. Kasneje sem te pse občudovala še v drugih enciklopedijah in na fotografijah na internetu. Pojava te pasme me je prevzela z vso močjo, njihova veličastnost, mirnost in zvestoba so me navdušile že v mojem predšolskem obdobju in me navduševale še vsa leta naprej. Pasma se je zarisala v mojem srcu na način, da mi bo enkrat v daljni prihodnosti dosegljiva. Glede na to, da sem se bolj držala zapuščenih mešancev, se vsa leta za rodovniškega psa, torej za irskega volčjega hrta, nisem odločila.
Tri dni pred vstopom v novo leto 2009 pa sem se s prijateljico in svojimi tremi psi odpeljala na drugi konec Slovenije pogledat revico, ki je ostala sama. Zaradi tragične nesreče se je psički pasme irski volčji hrt življenjska pot s svojim najboljšim prijateljem, zaveznikom in edinim skrbnikom prezgodaj končala.
Ko sva se videli, je bilo veselje obojestransko. Jaz sem dobesedno onemela, psička se mi je zdela krasna, prijazna in predvsem - velika. Nisem mogla verjeti, da sem skoraj 20 let sanjala o takšnem psu, sedaj pa lahko sanjsko pasmo odpeljem kar domov! Takoj ko sva se videli, sva navezali prijateljski stik. Seveda sem morala preveriti določene stvari, med drugim njeno vedenje ob odvzemu hrane in prenašanje dotikanja po telesu. Na licu mesta se je spoznala še z mojimi tremi psi. Težav ni bilo. Indy jih je lepo sprejela. Vedela sem, kaj to pomeni. Nisem se peljala zaman na ogled psičke. Psičko, menda naj bi bila stara štiri leta, sem posvojila in odpeljala domov. To je bila tudi moja prva posvojitev odraslega oziroma starejšega psa.
Na poti domov sem se tresla od vznemirjenja, neprestano sem pogledovala na zadnje sedeže, če imamo res irsko hrtico na njih. Nisem mogla verjeti, govorila sem si, da samo sanjam, nisem dojemala ... Pa vendar, domov sem peljala pravo irsko volčjo hrtico z imenom Indy.
Lepotička Indy
Avtor: Jožica BarboričNaslednji dan sva se šli takoj pokazat veterinarju. Tam je sledil velik šok zame. Psička je starejša, stara je 6 let. Bila je cepljena in tudi čipirana, saj ob njenem rojstvu še niso vstavljali čipov, dobila je potni list in tako tudi uradno postala moja. Moja skrb, moja odgovornost.
Kljub starosti še vedno aktivna!
Avtor: Jožica BarboričDoma je počasi spoznavala preostale živali. Muce se je sprva zelo bala, nato se je popolnoma prilagodila. Zaradi njenega lovskega nagona sem morala biti previdna pri seznanjenju z nimfo, morskima prašičkoma, činčilo in drugimi glodalci. Vseeno je psica sprejela mojo avtoriteto in ni poškodovala nikogar. Moram pa priznati, da je bila pri morskem prašičku deležna nekaj "vzgojnih" prijemov.
Indy in Jang
Avtor: Teja MartinovičIndy nekaj prvih dni ni hotela jesti, se je pa stanje kmalu spravilo v red. Že od prvega dne je zunaj ob meni brez povodca, saj se me zelo oklepa. Ne boji se niti petard in raket, tako da smo prehod v leto 2009 vsi, jaz in štirje psi, preživeli zunaj.
Sprva si je nisem upala spustiti iz povodca v množici psov, navsezadnje nisem vedela nič o njenih navadah in morebitnih slabostih. Kmalu se je stanje spremenilo in sem ji začela toliko zaupati, da je lahko brez povodca brez skrbi tudi v večji množici psov. To je dokazala ravno na zadnjem reševalnem treningu poslušnosti, ko smo na koncu poklepetali in spustili pse, jaz pa sem imela s sabo vse svoje štiri mrcine. Najprej si je nisem upala spustiti z vrvice, potem pa sem dojela, da jo lahko med vse pse, ki so bili tam, samci, samice, mladiči in odrasli, varno spustim s povodca.
VKLJUČEVANJE V KRDELOSprva ni potekalo popolnoma gladko. Res je, da me je sprejela kot absolutno alfo, sprejela je Tayosa in Maika, zunaj se je z njima tudi igrala. Drugače pa je bilo z njo in mojo najstarejšo psičko Oxo, ki je na lestvici takoj za mano. Menim, da je Indy želela prevzeti njeno mesto. Še posebno sem morala paziti v kuhinji, kjer je hrana, in na postelji, saj je Indy mislila, da je glavna, če lahko spi na postelji. Dvakrat se je njun "kreg" končal z ugrizno rano, tako da je bil skrajni čas, da Indy pokažem, kje je njeno mesto. To mesto je sprejela, psici se danes popolnoma normalno sprejemata, celo spita skupaj na enem kavču in zunaj skupaj tečeta ...
Mali je pa kar močan!
Avtor: Teja MartinovičŽIVLJENJE Z INDYSprva se mi je zdela ogromna, navsezadnje je vsaj 15 centimetrov višja od Oxe, ki je bila prej moj največji pes. Danes sem se že toliko navadila, da sploh več ne opazim njene velikosti. Vseeno pa se najbolj smešne in zanimive stvari dogajajo v stanovanju. Bolje, da v stanovanju ni preveč navdušena, saj lahko z repom pomete marsikaj. Večkrat iz pulta izgine hrana (sir, meso), saj pozabljam, da imam tako visokega psa, da se z glavo brez problema nasloni na pult in si postreže. Jaz pa se potem sprašujem, kje je hrana, kdaj sem jo pojedla, dokler se ne spomnim, da je v hiši irska volčja hrtica.
Ne predstavljam si, da bi živela zunaj, čeprav je menda pes za ven. Ne predstavljam si, da bi bila osamljena v pesjaku in ne bi bila del vsega dogajanja v hiši.
Dober dan!
Avtor: Jožica BarboričMoram priznati, da sva se z Indy v zelo kratkem času zelo ujeli, celo tako zelo, da sem se odločila, da greva poskusit poligon. Sicer ne hodi poleg kot ovčar, pa vendar se pripravljava na izpit Bbh, pridno gradiva odnos in trenirava. Zunaj priteče na prvi klic. Drži se me kot klop. Kljub svoji starosti je še vedno aktivna in letos je na Repkovem teku odtekla dva kroga.
Tudi hrti znamo biti pozorni!
Avtor: Jožica Barborič
Trening poslušnosti
Avtor: Peter Kočijaž Indy je zlata. Hvaležna do konca in še dlje, ubogljiva, pozorna ter izredno mirna punca. V hiši mi sledi, kot bi se bala, da jo bom z naslednjim korakom zapustila. Tega se moja velika punca ne rabi bati! Očitno sva si že bili namenjeni in srčno upam, da bo z nami še več let. Indy je moja zlata punca, ki je v moje krdelo vnesla popolnost!
Moje krdelo 
Avtor: Teja MartinovičAvtorica zgodbe: Teja Martinovič
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
