Pes v strahu in paniki,ko je sam

[Yo]

Kakšna vedenjska terapija, malo poišči po netu.
Psičko navadi na boks, ker si lahko med razmetavanjem kaj naredi!
Si poskusila s kakšnim sredstvom za umirjanje npr. (baldrijanove kapljice, Anaxivia ipd.)?

[Meg.y.]

Nism poskusila še z nobenim pomirjevalom.Bi poskusila le naravne.

Kletke nima,zato jo dam v svojo sobo,kjer ma vodo in igrače,vendar je to niti malo ne zanima.
Sedaj tudi zaklenem omare in postavim stvari na police,da jih ne doseze.Omare in pohištva ne grize.

Kar se tiče hrane,jo ima dvakrat na dan.To je bil samo poskus,da sem videla,če je to res panika.Pustila sem ji par briketov,ki jih ima rada,vendar se jih tud dotaknila ni.Imam občutek,da zdaj ko nima kaj za razmetavat,samo stoji pred vrati in se slini od strahu in panike.Ker je ponavadi pred vrati mokro.
Strah me je edino,da nebi dehidrirala,ali pa kaj podobnega.

[Meg.y.]

Vsakič ko dobim odgovor,se spomnim za nazaj.
Ja,ze od začetka je taka,samo,da mi je od majhnega nagajala tako,da se je naprimer šla polulat na mojo posteljo,še celo kakat na kovter.
Ima sicer svoj prostor na tleh in ne sme na kavč ali posteljo.

Takrat sem jo malo ukregala in pokazala na luzo,da je dojela da to ni dobro.Ampak,to je bila vrjetno napaka,ker je to počela še naprej,pa je vedla da ni dobro,samo da se mi maščuje ali pa pridobi pozornost.Je zelo pametna. ;Dbarabica.

Nato sem se odločila,da ji bom namenila sobo,kjer bo,ko me ni doma.Zato,da bo to njeno takrat in tam ni lulala in kakala,ampak tulila in razgrajala.S tem,ko je razmetavala,se je še bolj utrudila in je bila čist utrujena in poslinjena,ker ni pila.

Potem sem začela stvari dajat na police in zapirat omare.

Potem pa spet,samo panika in nič razmetavanja.Občutek imam,da je preveč odvisna od mene,ima me kot za kakšno mamico.

Nič ne pomaga.
Ko pridem nazaj samo sope,tezko diha in čudno joče,panično.

Zanimivo pa je,da ko gre zjutraj moj fant na delo nič ne cvili,ko je popoldan doma,pa če gre kam spet,pa spet panika.
Traja nekaj časa da jo spravim na prostor in da se pomiri.Potem pa kmalu pozabi.Vedno hoče met enga ob sebi.




Ko smo imeli pudlja,je zdrzal tudi devet ur in je samo spal.

[miskica]

Kot smo ti že vsi napisali - nabavi kletko, v kateri naj bo, ko je sama doma. Nabavi si kako dobro knjigo o pasji vzgoji, kjer boš našla tudi navodila, kako prijazno navajamo psa na kletko. Če to pravilno spelješ, jo bo psica lepo sprejela za svoj brlog in zatočišče, se bo v njej počutila varno in bo rada šla vanjo.

Soba, ki si ji jo namenila, je sicer čisto nič ne utesnjuje, očitno je samo brihtna psička in je pogruntala, kako naj izsiljuje oz. se dela boga . Vsi naši psi bi najraje videli, da smo vedno doma, eni so pač bolj "karakter" in vztrajni ter preizkušajo naše meje oz. stopnjujejo pritisk, drugi se prej sprijaznijo in prilagodijo. Tu je na tebi, da si vztrajna in dosledna.

Kar se lulanja in kakanja tiče: probaj striktno po vsakem obroku in vsakokrat, ko se zbudi, it z njo ven, da bo vedno zunaj lulala/kakala. Ko opravi zunaj, pa jo navdušena pohvali. Če zadevo naredi not, je čisto brez veze, da jo kregaš, sploh, ker je gotovo ne zalotiš "in flagrante".

Mislim, da nimaš kaj čakati, da puberteta mine, zdaj je čas, da razrešita nakopičene zadeve.

In čisto resno: v pasjo šolo pojdita. Ta čas vpisujejo za jesenske termine, pozanimaj se, kje v tvoji okolici je kaka fajn. Pasje šole so super stvar, tam se res ogromno naučiš - ti se naučiš, kako hendlati psa, da bo vajino sobivanje fajn.

Lp, Tjasa

[frigga]

Meg.y., imela sem podoben problem, kot ga imaš zdaj ti (imam tudi jaz eno energično bullko ). Psica je v moji odsotnosti uničevala stvari, pa smo ji kupili kletko, jo navadili nanjo in kmalu sem bila lahko brez skrbi, da bo spet štala doma, saj je psica sprejela kletko za svoj prostor, kjer preživi čas, ko je sama. Zdaj gre včasih spat notri, tudi ko sem doma in ko hoče malo miru.

[skogkatt]

V večini takih primerov ne gre za strah, pač pa za jezo
Izgleda, da rada nadzoruje in te ima pod "kontrolo". Zato  ji ne paše, da izgublja nadzor nad tabo, ko greš in to pač pokaže z uničevanjem, lulanjem,itn... (živčnost izvira potem iz tega, češ "kako si drzne it brez mene")

Najlažje je odpraviti problem z navajanjem na box in tudi ko si doma je posiljaj na svoj prostor, ko se ne ukvarjaš z njo in naj tam ostane. Naj ne hodi za tabo sem pa tja, temveč naj se nauči čakanja, umirjana in s tem samokontrole.

Le v zelo redkih primerih gre dejansko za stisko oz strah.

[frigga]

Kletke se dobi tudi za ceno pod 100 evrov. Jaz imam dve in nobena ni bila 100 ali več.

[frigga]

Ni potrebe, da bi kupila ogromno kletko. Dovolj je velika, če se pes v njej lahko vstane in obrne. Itak notri večino časa prespi. Moji kletki sta dimenzij Š 55, V 65 D 91 cm, pa ne bi bilo nič narobe, tudi če bi bili malo manjši.

[Vixen]

Lynn, je tvoj samojed navajen na kletko? Če drugače ni noter, kletka seveda ni fajn. Bistvo je namreč, da pes nanjo gleda kot na svoj varen brlog, kamor se umakne, kadar želi, kjer ima svoj mir in kjer se počuti varno. To pa dosežeš samo s pravilnim navajanjem nanjo, ne tako, da ga pač zapreš noter, ko te ni.
Moj Timi ni navajen na kletko, ker nikoli ni bilo potrebe po tem. Nikoli ni uničeval, lulal po stanovanju, ko nas ni, pač spi. Pa vendar mi je jasno, da je za nekatere pse navajanje na kletko nepogrešljivo - taki, ki doživljajo ločitvene stiske ali so nagnjeni k uničevanju so vsekakor med njimi.

Lp, 5ra

[frigga]

Žalostne učke ti naredita zato, ker točno vesta, kaj je treba narediti, da boš popustila. Te imata ovito okoli prsta.

[fižolova župca]

Meg.y., a si že kdaj videla otroka, ki pade in takoj z malo prestrašenim pogledom išče mamo? Če ga ta zgroženo pograbi in uboščka začne tolažit, ta kar naenkrat plane v neutolažljiv jok. Če mu mama veselo prigovarja, gre mali naprej, kot da se ni zgodilo nič.

Isto je pri živalih. Meni je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da se moja mačka lahko povsem sproščeno vozi s človekom, ki ni jaz, z menoj pa takoj dobi panick-attack najhujše sorte. Tudi ubiti bi se bila pripravljena z vročino, hiperventiliranjem in izsušitvijo. Na koncu bi jo verjetno kap zaradi pregretosti. No, v bistvu ne zaradi pregretosti, tudi ne zaradi fobije pred vožnjo ali zaradi tega, ker taka pač je - ampak zaradi mene. Jaz, ki jo imam tako zelo rada, ki jo ščitim, zanjo skrbim, s svojim odnosom do nje ustvarjam pogoje za njen strah in celo smrt.

Tega ni lahko sprejeti, ker je malce neprijetno. Je pa dejstvo. Naš odnos je tisti, ki pogojuje njihove reakcije. In zapovrh vsega tale bitja, ki jih ne vodi racio, tako kot nas, posedujejo še zoprni šesti čut, čudovito berejo naše geste, poslušajo naš ton glasu, gledajo mimiko obraza in včasih dajejo občutek, da čisto zares vidijo naše misli. Takemu bitju ne moreš praktično nič prikrit - prav zato ne pomaga, če mu poveš, da je vse fajn, da si skuliran in te ne skrbi, ker te on vidi in čuti in ve, da te tam čisto nekje zadaj na koncu možganov ves čas službe preganja, ali je revež on mogoče že dehidriral, ali je depresiven, poškodovan ali karkoli že. Dejansko se je treba skulirat, si rečt - 'če misliš, da si boga samo zato, ker boš par ur v tejle kletki, to ni moj problem. Bodi boga kolkor hočeš, jaz vem, da ti ni čisto nič hudega, nisi na verigi, ne tepemo te, skrbimo zate, vse je ok, zato se imej kakor hočeš.' (po potrebi jo ob prvih znakih 'ubogosti' še ornk natuliš). Tako razmišljanje preverjeno deluje, samo mora biti mišljeno čisto zares, brez vsakega 'ampak...' tam nekje v skritih kotičkih duše. Dokaz je tvoj fant, ki se očitno ne sekira toliko in poslkedično psa tudi ne obremenjuje s svojimi čustvi. To sicer ne pomeni, da s psom ne bo treba še delat, ko boš zadeve razčistila pri sebi, ker je tako vedenje že postalo navada, je pa ta pravo razmišljanje sigurno osnova da lumpo skuliraš.

Zdaj ti jih je pa napela ena, ki ima iste štorije doma, hehe .  LP in fajn zrihtaj !

[jst]

Isto je pri živalih. Meni je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da se moja mačka lahko povsem sproščeno vozi s človekom, ki ni jaz, z menoj pa takoj dobi panick-attack najhujše sorte.

Hehe.
Podobno je bilo moje presenečenje, ko sem "posodila" svojega psa za sprehod. Sprehajalka in pes sta na poti srečevala veliko drugih psov, pa ni bilo treba sprehajalki nič preusmerjati pozornosti, da se ne bi hotel moj pes zaganjati vanje, tako kot je to počel na sprehodu z mano, potem ko je seveda že vnaprej začutil moj strah. Recepta za to pa še nisem našla - je težje kontrolirati sebe kot psa.

[Jana]

Meg.y., kar se ne nanasa na debato v tej temi, je loceno v novo temo Dvigovanje majhnih psov - strah lastnika?, torej tudi tam isci odgovore na drugi del tvojega zgornjega sporocila.