debata

[pridna]

  V tem, da se ne zavedate svoje moči in pomena. Resnično.

Tistega, kar si citirala, ni. Imamo prakso, imamo znanje, imamo izkušnje. In to je to. Večjih akcij od sporadičnih poskusov izobraževanj (ampak res sporadičnih) ni.

[pridna]

A misliš, kje si sfalila v razumevanju?

[bonny]

Tukaj ne gre za nevednost ali neizobraženost, gre za mučenje, zanemarjanje.

Vsak, ki ve za mučenje, zanemarjanje, pa tega ne prijavi pristojni enoti je sokrivec, to je menda jasno. Vsaj v mojih očeh.

Kako ga potem smatrajo uradni organi ne vem, sem pa prepričana, da tudi, če si očividec katerega drugega dejanja, ki je v nasprotju z veljavno zakonodajo, si dolžan podrobnosti javiti pristojnim, oziroma te v nasprotnem primeru lahko obravnavajo kot soudeleženca,...

[moksa]

Ne, o konkretnem primeru sem izvedela iz medijev. Sem ga pa navedla, ker je vsak tak konkreten primer zame poraz, ker nam taki primeri (pa tudi manj eklatantni, kar pred mojim nosom) znova in znova pokažejo, kje smo. In se mi zdi, da moje pokristjanjevanje (aktivnejša od tega nisem več že nekaj krepkih let, če izvzamem druge, easy-way oblike pomoči) ni prineslo še nič konkretnega. Upam, da se motim.

[Jana]

moksa, se vedno velja "in potem vse tiho je bilo". Ne zato, ker ni konkretnih resitev za konkretne pse, ker jih pac skorajda nihce med nami ne more zdajle ponuditi, temvec zato, ker še vedno skupaj ne vidimo, da diverzije ne pomagajo, temvec nas samo se bolj s poti spravljajo. In se bolj odmikajo resitve za vse pse, se posebej, ce se predstavljajo kot poti tistih, ki jim je smiselno slediti. Ali ce se postavlja na "to" in "drugo" stran, ali se predalcka na "nase" in "njihove". Pa tudi, ce se postavlja na oseben nivo.

Ker je tako vedno vec tistih, ki menijo, da je dovolj, predvsem pa najbolj ustrezna, najbolj pravilna, najbolj dopustna in vsekakor z najvecjo osebno pravico sprejeta enkratna resitev za ta trenutek in vedno manj tistih, ki zelijo kaj resiti tudi za naslednji trenutek. Ne pomeni pa to, da je treba tukaj pisat, na kateri strani je kdo, ker strani v resnici ni nobenih. So samo psi, ki jim dolgorocno moramo pomagat, da bodo ziveli bolje, da se Borsti in podobni ne bodo nekaznovano dogajali in da prenatrpanost ne bo vec na nobenem dnevnem redu nobenega zavetisca, se manj kakrsnakoli potreba po resevanju zivali s krajev, ki jim ze po imenu in funkciji nudijo zavetje.

bonny, se strinjam, da je treba (in je s tem veselje) informirat tiste, ki si zelijo informacij. Zame je najvec vreden (pri nadaljni poti k boljsemu jutri za vse pse) vsak med vami, ki tukaj ali kjerkoli drugje najde tisto, kar mu zelimo povedati: "ni samo "moj" pes na svetu, ni samo "mojemu" psu treba nuditi, ne rabi resitev samo "moj" pes ..." in to pove/prenese naprej. Nadvse pomembno je tudi spoznanje, da imamo vsi skupaj velik problem, ki ga ne moremo resiti z danes na jutri, kot tudi ne z razglasanjem pravilnosti resevanja vsakega posameznega za vsako ceno. Nobenih tezav nimam z nikomer, ki resi en konkreten problem na svojem pragu po svojih merilih. Imam pa tezave s tistimi, ki menijo, da je to prava pot za vse in to tudi javno razglasajo. Ce pa zraven tega radi povedo, da se nic drugega ne da, pa sploh. To je vse.

Ce vzamemo tole konkretno temo in konkreten primer. Popolnoma nic nimam proti, da se je ponudilo resitev enemu psu (seveda imam veliko proti nacinu - "resevanje" iz zavetisca, ki je po definiciji "zavetje za zival"). Mi je pa nepredstavljivo javno sklicevanje na dopustnost posamezniku, da resuje zadeve vecjega-sirsega pomena, kot njemu pase ... Za tiste, ki (še) ne vedo, kam je treba iti, se seveda ob taki interpretaciji stvar postavi popolnoma na glavo - verjamejo, da je "pomemben en (vsak posamezen) pes, vsi ostali so imaginarni, ker jim itak ne moremo pomagati vsem hkrati" ... Zato aplavdirajo posameznim resiteljem brez konkretnega uvida, da se s tem potisne vse tiste, ki niso ta konkretni reseni pasji osebek, se nekoliko globlje in dlje od resitev. Z vsemi sredstvi se postavijo na stran "resiteljev na hitro", prezrejo pa problem, ki ostaja. Ker je ocitno to najbolj varno, ne jemlje energije in ne povzroca skrbi ob zapletih, se hitro zgodi in ne traja "v nedogled", resitev pride v trenutku, je jasno definirana in nanjo ni treba cakati, kot tudi zaradi nje ne biti dalj casa v negotovosti glede izida (sprejemanje nove zakonodaje, premik v glavah mnozice ... traja nekaj vec casa od enega trenutka, za konkretne rezultate ni dovolj le ena sprememba ali en premik, temvec cela vrsta le-teh).

Enako bi lahko rekli za primere mucenja. Primer iz Borsta je dvignil vecino v luft, vendar se bo velika vecina (tudi tukaj) nazaj vsedla takoj, ko ne bo dnevno nekaj 10 zapisov v posamezni temi in ko bodo klasicni mediji potihnili. Ob naslednjem primeru se bomo spomnili tudi tega, se sprasevali, kaksno kazen so nalozili lastniku in zadeva se bo odvrtela po znacilnem scenariju spet naslednjic, vmes pa se bo v misljenju in aktivnostih vecine ljudi zgodilo bore malo. Da se drugace - vsak zase in skupaj. Najprej se je treba seznaniti z vsemi razpolozljivimi podatki, se informirati o vseh vidikih zakonodaje, nagruntati, kje lahko s pomocjo znanja in védenja stopimo zraven in damo svoj prispevek - za vec psov, da bo kdaj kaj drugace in ne samo da bomo "resili" enega ali dva. Ker ce resujemo vedno z mislijo posameznega, ne bomo nikoli prisli do konca, ker jih je vedno vec in vec. Tudi takih, ki nujno rabijo pomoc in posredovanje.

Resitev nekega konkretnega primerka je tudi najlazje sprejeti kot dejanje dobrote, ker je otipljivo, resitev vidimo, jo celo lahko slatamo ... Recimo, ob problemu, ki je trenutno svoje razseznosti pokazal v Horjulu, vecina misli na konkretne pse, kar je seveda prav, ce ob tem mislimo tudi na resitve, ki bodo omejile moznosti za podobne situacije v prihodnje. Ce mislimo samo na konkretne pse, je najbolje, da potesimo svoj "nagon" in jih hitro poskusajmo resiti, ce se bo dalo. Tako bo vsaj posameznik rekel, da je poskusil. Pri naslednji rundi niti poskusiti vec ne bo mogel, ker bo sam v overbooku.

Da bo malo bolj jasno, kaj vecina v tej vesoljni Sloveniji misli o resnicnem prizadevanju nekaj narediti za vse pse in o dolznostih posameznika: http://med.over.net/forum5/read.php?44,6153257. Zagotovo tako misli tudi marsikdo tukaj. Zal. In k pravemu razumevanju problemov nikakor ne pripomorejo primeri, zaradi katerih je nastala ta debata, kot tudi ne praznjenje zavetisc zaradi kakrsnegakoli resevanja posameznih primerkov. Zal mi je za vsakega tukaj, ki ne razume. Dokler "znotraj" ne bomo razumeli, tudi "na ven" ne bomo mogli kompetentno osvescati naprej.

PaAnja, seveda ni nic narobe z obvestilom. Verjetno bi ga bilo smiselno se po temah o bosanskih razmerah objaviti.

[moksa]

Bom citirala zgolj tiste dele, s pomočjo katerih bi rada prišla do odgovorov na moje dileme, dileme ki se tičejo predvsem različnih načinov, ki naj bi doprinesli svoje k temu, da se začenja nekaj početi na bolj "globalni" ravni, če želimo.

moksa, se vedno velja "in potem vse tiho je bilo". Ne zato, ker ni konkretnih resitev za konkretne pse, ker jih pac skorajda nihce med nami ne more zdajle ponuditi, temvec zato, ker še vedno skupaj ne vidimo, da diverzije ne pomagajo, temvec nas samo se bolj s poti spravljajo. In se bolj odmikajo resitve za vse pse, se posebej, ce se predstavljajo kot poti tistih, ki jim je smiselno slediti. Ali ce se postavlja na "to" in "drugo" stran, ali se predalcka na "nase" in "njihove". Pa tudi, ce se postavlja na oseben nivo.

Se strinjam. Še vedno vse tiho je bilo. Po drugi strani pa tudi ni tako. Ni tako, ker pričakujem, da se tisti, ki pišemo sem gor, ne bi nemo poslušali, gledali in opazovali trpljenje katerekoli živali. No, vsaj večina. In ta domnevna večina najbrž res ne ve več - razen posameznih gašenj požarov - več kaj storiti, da bi se živalovarstvena "scena" začela resno, vztrajno in na splošno izboljševati. Če se motim, mea culpa in sramota, priznam.

Ker je tako vedno vec tistih, ki menijo, da je dovolj, predvsem pa najbolj ustrezna, najbolj pravilna, najbolj dopustna in vsekakor z najvecjo osebno pravico sprejeta enkratna resitev za ta trenutek in vedno manj tistih, ki zelijo kaj resiti tudi za naslednji trenutek. Ne pomeni pa to, da je treba tukaj pisat, na kateri strani je kdo, ker strani v resnici ni nobenih. So samo psi, ki jim dolgorocno moramo pomagat, da bodo ziveli bolje, da se Borsti in podobni ne bodo nekaznovano dogajali in da prenatrpanost ne bo vec na nobenem dnevnem redu nobenega zavetisca, se manj kakrsnakoli potreba po resevanju zivali s krajev, ki jim ze po imenu in funkciji nudijo zavetje.

Skozi to smo že šli, najbrž bomo ponovno šli, ampak recimo da bi nam danes, 21.06.2010 to moralo biti že (vsaj) malce bolj jasno. Ne rečem popolnoma jasno, ampak vsaj malce bolj.

Enako bi lahko rekli za primere mucenja. Primer iz Borsta je dvignil vecino v luft, vendar se bo velika vecina (tudi tukaj) nazaj vsedla takoj, ko ne bo dnevno nekaj 10 zapisov v posamezni temi in ko bodo klasicni mediji potihnili.

Evo, pa smo tu. Mene osebno (ja, se vrnem še sama na osebni nivo, ker pač govorim iz lastnih izkušenj) ta primer ni presenetil, res ne vem, zakaj naj bi me in kdor je zdaj skočil v luft - hmm... Ampak, ajde da gremo na vsakodnevno delovanje, osveščanje, izobraževanje, ukrepanje - aktivnosti, ki bi pomagale, da se vsedemo nazaj, ko zadeva potihne čez dan ali dva.
Pa da se vrnem ponovno na svoj primer, mogoče se še kdo prepozna in se mu bo žarnica prižgala hitreje kot meni: sem prepričana, da bi lahko naredila več od tega, da mesečno nekam nekaj nakažem - ampak. Enkrat sem že bluzila o temu, da bi potrebovali vodjo, nekoga ki usmerja, koordinira, delegira, ukazuje kadar je to potrebno. Ja vem, smo vsi odrasli, odgovorni, pismeni itd in ponovno - ampak. Včasih se nečesa, ki je magari samoumevno, ne spomneš, včasih se spomne nekdo drug; med nami s(m)o taki, ki komaj komaj utegnemo dati vsaj tisti minimum svojim živalim, čutimo pa, da bi storili še kaj, pa se nam mogoče ne sanja, da s petimi ali desetimi minutami časa lahko marsikomu drugemu, ki je npr zaseden na terenu, še kako lahko pomagamo. Npr sedaj, ko to pišem, bi lahko čas uporabila drugače, s kakšno prijavo, pripravo fotomateriala, nekaj pač. Do "moje" prijave bo težko prišlo, pa ne ker ne bi hotela kogarkoli prijaviti, ampak ker enostavno vsaj pet dni na teden nimam niti možnosti, da bi videla kak primer zrel za prijavo, kaj šele kaj drugega. Stavim, da je takih osebkov še naokoli in stavim, da bi marsikdo rad pomagal na svoj način, pa ne ve kako, čeprav se to danes sliši smešno. Saj sem v prejšnjem postu napisala, da je danes ignoranca greh, sploh če imaš dostop do informacij in jih vztrajno ignoriraš - ker ti niso pogodu, ker svojega mnenja nočeš spremeniti, karkoli pač. Enako je v mojem (našem?) primeru - rada bi storila več, v okviru mojih možnosti, pa ne vem, če sploh lahko komu še kaj pomagam. Razen mesečnih nakazil. Ki pa so zopet zgolj gašenje malih požarov, včasih pa še to ne, tega se zavedam.
Ob včerajšnjem Smetkinem pozivu je odzivov tu na forumu bilo bore malo in ne vem, če jih je kaj več bilo tistih konkretnih, dejanskih. Sem pa prepričana, da ne gre za brezbrižnost, ampak za dejstvo, da nam dejansko primanjkuje obsežnejšega načrta in ni boga, da bi me prepričal drugače (no ja, res dober argument bi me najbrž prepričal lažje kot bog). Načrt namreč, kaj storiti, ko zapolniš lastne kapacitete ali bolje - da nam jih zaradi splošne osveščenosti javnosti sploh ni potrebno zapolniti, ker bo folk steriliziral, prijavljal, pomagal, posvajal.
Z vsem vmesnim brisanjem in ponovnim branjem sem za tole besedilo porabila cca 10, mogoče 15 minut. Če kdo razume, kaj hočem povedati.

[pridna]

Aja, del z okvirom zmožnosti sem pozabila - vsi bi delali, ampak v okviru svojih zmožnosti. In ta okvir se zelo skrči, ko je treba dejansko kaj narest, ko je treba prilagodit svoj vsakdan, ko je treba žrtvovat svoj prosti čas, ko se je treba soočit z realnostjo. Samo bi, pa ne morem, ne pripomore k boljšemu jutri.

Da ne bo kdo narobe razumel - ja, smo vsi samo prostovoljci, vsi smo samo posamezniki, vsak dela samo tisto, za kar se odloči, da bo delal. Vse mi je jasno. Jasno mi ni, kako se najde veliko ljudi, ki vedo kaj bi bilo treba in bi ta "bi bilo treba" preložili na tiste, ki že itak delajo. In tistih, ki že itak delajo je malo. In potem sledi presenečenje, ker se nič opaznega ne zgodi. Zato še enkrat ponavljam - idej in znanja je veliko, samo ni nas dovolj tistih, ki bi bili pripravljeni zadeve peljat (ne vodit, ampak peljat).