V sredo 12.9. je ob 18h zaspal moj mali veliki mož, moj starček, moj Brunči. Žal ni zaspal sam, kot sem si potiho želela, vendar je vseeno umrl v mojem naročju na veterini. Pogrešam ga, manjka mi, dve leti, kar je bil z menoj se zdita kot večnost, pa vendar sta minili kot kratek, prekratek hipec. Ne morem verjeti, da ga ni, tako poln volje in igrivosti je bil do zadnjih dni.
Doma še vedno hodim okoli z drsajočimi koraki, vedno si se mi motal pod nogami... Neštetokrat na dan pogledam na tvoj fotelj, tako prazen je.
Vem, da pri njegovi starosti nisem mogla pričakovat skupnih 10, 15 let, pa vendar je prekmalu. Kadarkoli bi odšel, bi bilo prekmalu.
Nikoli ne bom pozabila njegovih široko odprtih učk ko se je srček že ustavil. Tako polne začudenja so bile. Upam, Brunči moj, da si videl nekaj čudovitega, mavrico in travnike, po katerih se sedaj podiš brez bolečin. Rada te imam, mali moj veliki
Jana. Vse pravice pridržane.
