Ena lahkotna poletna - kinolog ali kužkolog ali pesolog :-))

[svrk]

Ne vem, če sem jaz prava oseba za debato. Imam vsepasemskega terjerja, ki je včasih kužl, drugič kužek, če me poliže in lepo pogleda. Pogosto je pesjan, ko me belo gleda ali skuša zasaditi zobe v kak moj mehki del. Torej bi lahko zagovarjala kužkologijo in pesjanologijo. Prilegel bi se mi družni pes, imam pa malega terorčka, ki ga k sreči na cesti ne prepoznavajo kot nevarno pasmo in mi dajo mir,  sicer bi bila resocializacija še težja. Veliko prijateljev ima velike "nevarne" pse, ki mi še nikoli niso grozili, pa jim ljudje ne dajo mir na sprehodih.
Natresla sem samo nekaj misli, v strokovno debato se pa ne bom vtikala, ker premalo vem. LP

[saska]

hehe Jana... citiraš Vidica?  če se ne motim je ravno naš priznani kinolog izjavil, da bi morali imeti ljudje v mestih majhne prijazne kužke, ki prijazno že izgledajo, po karakterju so pa itak prijazni... mhm... 

[Stellka]

Moja je sicer velika mrcina, pa je včasih (pri 5h letih) še vedno kužica, ker je taka kot muca na trenutke, pa včasih se tudi obnaša kot da nima 45 kil (kadar se tlači na majhen foteljček, ki je veliiiiko premajhen za njo, ampak ona se pač počuti kot majhen kužek in se po dobrih 15 minutah le uspe zbasati nanj ).

Po mnenju nekaterih bi tako ali drugače morali prepovedati "nevarne" pasme.... Potem ko bodo pa že skoraj iztrebljene te pasme, jih bodo pa na veliko promovirali, da ne bi izumrle..... Raje naj poskrbijo, da bodo živali prišle k odgovornim lastnikom, pa bo veliko manj incidentov. Pa poskrbijo naj za kakšno akcijo sterilizacij in kastracij, da bo manj nezaželjenih psov (tudi mačk), katere ponavadi lahko dobi skoraj da kdorkoli.

[poli99]

Sem šla gledat v SSKJ:
pes   m (ǝ̏ ȁ) 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s košatim repom, visečimi uhlji;

kúža -a tudi -e m (ȗ) ljubk. pes: črn, lisast kuža; muca in kuža

kúžek  -žka m (ȗ) manjšalnica od kuža: kosmat kužek; drži se kakor polit kužek boječe, preplašeno

Zgleda, da izraz kuža nima veze z velikostjo ali starostjo. Čeprav vemo, da v praksi ni tako.
Glede prijaznosti pa je že pregovorno 'strup v majhnih flaškah' 

[luka]

Po novem bo v potnem listu poleg pasme in spola pisalo tudi ali je žival kuža ali pes .

[AngSeter]

Ma v bistvu je to samo beseda... Mogoče so jo pa vsi polni zadnje čase, da bi zmanjšali napetost, ko pride do teme pes-nevarna žival.

Sicer pa se meni ne zdi čisto nič narobe z stavkom. Tudi kuža lahko krepko ugrizne.
Ravno zato, da ljudje nebi mislili, da je pa kuža neka "podvrsta" psa...

Skoraj vsi starši svojim otrokom govorijo: glej kužka! Pa nima veze ali je mladič, mali ali veliki pes. Sicer jim pa govorijo tudi: glej žogico pa čeprav je ta žoba en meter v premer. Kot, da če je otrok majhen mora biti vse v pomanjševalnicah in popačenkah.

Priznat pa moram, da grejo te pomanjševalnice na splošno tudi meni malo na živce.
Ne moreš reč jajček nojevemu jajcu...
Ko pa ti otroci zrastejo, še vendno govorijo tako, kot so jih starši učili...

Koliko vas reče, da bi jedli jajček na oko? 
Jaz jih dosti poznam, ki bi rekli na takšen način. 
Od tod tudi kuža po moje. In ker je to beseda iz našega otroštva, je v tem času povečanih trenj, dober blažitelj pretiranih reakcij, ki nas zavedno ali nezavedno vrne malček v mlade dni.

Moja psička, ma pa itak enega izmed nadimkov tudi kuži ali kužika he he. 

V strokovnih člankih in govorih in podobnem pa bi tudi po moje moral biti pes večkrat omenjen. Predvsem v člankih, kjer je lažje, ker lahko za sabo prebereš.

[Dani]

Tudi besedi pesjan in pesjanar mi nekako ne lezita. Pesjan in izpeljanka pesjanar sta namrec slabsalni besedi za poimenovanje hudobnega, nasilnega cloveka. "Pesjanarje" so pred leti prav tako "izumili" v "kuzkarskih" krogih in zaceli tako poimenovati lastnike psov. Izraz se je celo dobro "prijel", ceprav se je nekako istocasno na pobudo ustvarjalcev oddaje Besede na TV Slovenija nasla(rodila) lepa beseda psicar za poimenovanje lastnika psa. A le zakaj se ta ni prijela? Osebno sem raje psicar, pesjane/pesjanarje pa pustim tistim, ki se s pomenom te besede lahko poistovetijo .

[luka]

Dani,

tudi jaz sem rajši psičar kot pesjanar. Ta pesjanar mi nikoli ni prav "legel" v uho.

[luka]

Je pa zanimivo, da besede psičar ni v SSKJ. Je pa ob besedi pesjanar kot opcija beseda psar. Ta mi pa sploh ne leže.

[Dani]

Beseda psicar je novejsa (verjetno zato se ni uvrscena v SSKJ), ceprav je bila ze preden je Toporisic izdal zadnji Slovenski pravopis, vendar je on vanj raje uvrstil psickarja.
Psar pa tudi meni ne lezi, saj je prvotni pomen besede "oskrbnik psov, pasji hlapec" in izvorno z lastnikom psa nima nobene zveze.
Opis nastanka in pomena besede psicar je bil predstavljen v kinoloskih revijah in tudi v oddaji o zivalih na TV Pika, vendar so psicarja "pesjanarji" ignorirali in se je v zadnjem casu tudi po njihovi zaslugi bolj uveljavil "skrbnik". Ta beseda pa meni ne pomeni lastnika psa, ampak nekoga, ki za psa samo skrbi, bodisi stalno, bodisi zacasno.
Besede so zanimiva tema in vcasih se clovek od srca nasmeji kaksnemu namernemu ali nenamernemu kiksu .

Za domaco rabo pa je gotovo vseeno, kako recemo psu ali psicarju, pomembno je, da se razumemo in da za psa dobro skrbimo.

[rem]

Jaz pa  skrbnik, on pa naš družinski član.

[terier]

In tudi tudi v v drugih evropskih jezikih že dalj časa uporabljajo besedo, ki jo v naš materin jezik prevajamo kot "skrbnik" -in tudi moje mnenje je da je pes družinski član za katerega skrbimo in ga vodimo in ne lastnina kot na primer avto ,hiša ali pa en kos lesa v dnevni sobi....

[Bela01]

Moja pa ni ne pes, ker je potemtakem psica. In ne kužek, ker ne ustreza velikosti, čeprav zna potalat kakšen priliznjen pocukran pogled . Za mene je včasih opica, baba, smotka, lopov, mrcina, bumbar, trola in še in še. Kater izraz vam bolj ustreza za novo poimenovanje psa?

[Jana]

Bom tole zapraseno temo iz naftalina potegnila, pa ceprav ne bom nadaljevala v stilu, ki ga obljublja naslov - lahkotnem namrec .

Obdelali smo ze razne slavisticne vidike, nekaj rekli tudi o tem, kaj razumemo pod "kuzka", zdaj pa se je pojavil se vidik "lepo gledajocega" psa, po pravilu prijaznega, lepega, cukrastega, hvaleznega in kar je se takih "pozitivnih kuzkastih izrazov".

Kar precej novincev se je nabralo in menim, da je prav, da se spet malo pogovorimo o tem, kaj pes sploh v resnici je.
Je to mala/velika prijazna kuzkasta kepica, ki ima cukrast pogled, ki je hvalezna za vsako naso pozornost, za nove priloznosti, ki ji jih nudimo (recimo s posvojitvami ali drugim "resevanjem"), ki se nam mora smiliti zaradi preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ki nam ljubezen v neizmernih kolicinah vraca ...?
Ali je morda pes v resnici zival, ki smo ji namenili skupno bivanje z nami, ki ima svoje potrebe tako pri oskrbi (hrana, spanje, gibanje) kot pri vzgoji (razumevanje dejstva, da imamo zival, da ima morda preteklost, da ima svoj karakter, da je lahko samosvoja, da lahko reagira drugace kot "kuzkasto" ...)?

So majhni psi (nekateri jim pravijo kuzki) po pravilu prijazni in najbolj primerni spremljevalci vsakega cloveka?
So psi (torej srednji, veliki, ogromni) po pravilu samo za poznavalce?
Kaj mislite, je treba psa jemati kot psa, kot pasjo osebnost s karakterjem tudi tedaj, ko izgleda "kuzkasto" ali samo tedaj, ko kaze zobe?
Nam slike psov, kjer le-ti izgledajo prijazno in s tako opevanim "hvaleznim pogledom" govorijo, da je pred nami prijazen "kuzek" ali nam morda povedo tudi to, da imamo pred seboj psa?

Se vedno padamo na floskule - hvaleznost ne pozna meja in ce nudis dom pasjemu zapuscencu, ti bo hvalezen vse zivljenje? Oh, ko pa s fotk tako krasno gleda. Pravi kuzek, za meckat. Za filat svoj ego? In po xy casu ugotoviti, da imamo pred seboj psa? Morda se ne boste strinjali, ampak - taka ugotovitev zna biti silno boleca za psa in za nas.

Kaj razmisljate ob gledanju slik krasnih prijaznih kosmatincev? Bi imeli kaksnega kuzka s slikce?
Kaj razmisljate ob podpisu k sliki "ni kuzek, temvec je hud pes"? Se vam zdi, da pisci pretiravajo? Menite, da prijazni kuzki s slik ne grozijo drugim zivalim in ljudem, ne uhajajo od doma, ne unicujejo stvari v stanovanju, ne zbolijo in je zivljenje z njimi na sploh krasno?

Dajmo malo pogledati kuzkasto pasjim resnicam v oci!
Vabljeni, da nam zaupate svoja kuzkasto pasja mnenja.

[Kalsang]

Evo, jaz imam doma definitivno dve psici. Ne kužiki. Pa čeprav sta majhni, dolgodlaki, veselega značaja, cukrastega izraza in vsakemu talata poljubčka. Nikakor pa nista hvaležni.

Popolnoma mi je jasno, da sta tako kot vsi psi pragmatični. Njuna očarljivost je sredstvo, s katerima si ohranjata določen življenjski standard. Torej, ko pridem domov, pa sta me takoooo veseli in takoooo skačeta in talata poljubčke, to ne pomeni, da sta veseli mene osebno, ker sem tolk fajn in ker sta mi neizmerno hvaležni za vse, kar jima nudim, ampak sta me veseli, ker vesta, da zdaj, ko sem prišla, bo ziher tisti dan polna skleda briketov in da ne bosta lačni. Vsaj tisti dan še ne. Pa ti psici nista bili nikoli v življenju lačni. Nasprotno, polno rit imata vsega: najboljših briketov, priboljškov, cartanja, vzgoje, igrač, comfort postelj, izletov, počitnic, hotelov, kozmetike... Ampak za to mi nista nič hvaležni in mi nikoli ne bosta. Ko se prerivata okrog mene, katera bo v mojem naročju, to ne pomeni, da me tako neizmerno ljubita, da med sabo tekmujeta, katera se bo naslednjih pet minut stiskala pri meni. Kje pa. To je pripravljanje terena, da bo tisti dan skleda spet polna.

Zelo se zavedam, kaj jima predstavljam: vir preživetja. Če bi izginila iz njunega življenja in bi se na mojem mestu pojavil kdo drug, bi zelo hitro pozabili name in vse svoje čare usmerili na svoj novi vir preživetja. Pred nekaj meseci sva se s partnerjem razšla in s psicama sem se preselila drugam. Tako kot prej, kadar je bil službeno odsoten, ni bilo ne duha ne sluha o tem, da bi ga pogrešali, tudi zdaj ne dajeta teh znakov. Ko bi ga pa videli, bi se ga pa takoooo razveselili. Zakaj? Zato, ker bi v njem prepoznali stari vir preživetja in bi takoj šli v akcijo šarmiranja in pridobovanja še ene polne sklede.

Psi so pragmatiki, zelo preprosti in zelo natančni. Živijo v sedanjem trenutku. Ljubijo rutino in njihovi ljudje so pomemben del te rutine, saj so njihov vir preživetja. Ker se vedno ravnajo po razmerah v danem trenutku, ni tu nobene hvaležnosti za karkoli v preteklosti ali prihodnosti. Zanje je pomembno to, kar se dogaja tu in zdaj. Če se njihovi ljudje tega zavedamo, lahko zelo enostavno ustvarimo prijetno sožitje z njimi, jih lepo vzgojimo in marsikaj dosežemo npr. na različnih kinoloških področjih. Če pa jim pripisujemo lastnosti, ki niso pasje, pa to ne vodi nikamor, oziroma njim in sebi otežujemo bivanje z njimi.

Verjetno se to, kar sem napisala, kakšni romantični duši zdi grozljivo in nesprejemljivo. Naj povem, da svojih psic nimam nič manj rada, ker se zavedam pasjega karakterja. Nasprotno. Kolikokrat se do solz nasmejim, ko opazujem, kako me na primer mlajša navihanka na vse pretege osvaja, in da, pri tem se mi zdi nadvse prisrčna. Pravzaprav sem ponosna nanjo, ker je zelo iznajdljiva in bistra. Ponosna sem tudi nase, ker je ta psička iz moje vzreje, se pravi, da je že od svojega rojstva pri meni, in sem jo uspela vzgojiti v bitje, ki je olikano, nenadležno, poslušno, obenem pa nadvse samozavestno, saj zelo vešče izrablja vire preživetja, ki so ji na razpolago. To mi pove, da se ji v življenju še nikoli ni zgodilo nič tako slabega, da bi se bala za svoje preživetje. Seveda pa je pes, saj ves čas dela na tem, da bo ta svoj status tudi obdržala.

Ko svoji psici gledam pri njunih norčijah, z zanimanjem razbiram, čemu so te norčije namenjene, se dostikrat smejem in ju nemalokrat nazadnje ornk pocrkljam. Rada ju imam, ker sta moji družabnici. In ker sta psici in ne kužiki ali hvaležni pasji duši.

lp

[Kalsang]

Kot prvo, pravilno se napiše "krdelo", ne "kardelo".

Kot drugo, kaj pravzaprav hočeš povedat?

[Leibniz]

Se opravičujem za pravopisno napako, oziroma pravopisne napake, ker vem, da jih je v mojih odgovorih kar precej in jih še bo, ker sem v glavnem na desni možganski polobli, včasih tudi mešam besede itd.... Kaj sem hotela povedati? No, če napravim povzetek: človek in pes sta drug drugemu ponudila pomoč pri preživetju, krdelo, v katerih je pes včasih živel, je nadomestila človeška družina, kjer pes najde svojega naljubšega člana tega pa ima za vodjo krdela, ki pa ni nujno tudi tisti član, ki mu mu zagotavlja preživetje, kar pomeni da V ODNOSU psa do člana ni na prvem mestu preživetje. Ampak to so moje izkušnje z psi, vključno z tistim, ki je živel z nami.
Ostalo so bili odgovori Jani, ki je spraševala, kaj razmišljamo, ko gledamo slike in filme ljubkih psov in ali menimo, da je pes lahko hvaležen gospodarju. Oboje sem odgovorila kot jaz zadevo vidim. Hvaležnost je sociološki dogovor, ki pomeni: jaz nekaj tebi, ti nekaj meni. Stvar torej napravimo, ker s tem zavarujemo sebe z mislijo, da nam bi v enakih okoliščinah nekdo drug ponudil pomoč, kot smo jo prej mi. To načelo poznajo vse živali, vključno tudi psi, je pa res, da ni tako zelo oblikovano kot pri nas. Kupovanje psov, zavoljo slik in filmov pa neodogovrno početje, pri katerem nastrada pes.

Z MANO SE NI TREBA STRINJATI. Saj imamo ljudje o najbolj preprostih stvareh in oblikah drugačno mnenje, zakaj ga ne bi imeli o teh zadevah.

Kar se pa tiče vprašanja kuža, pes itd... Moram povedati, da sem jaz vedno govorila ljudem, da imam doma psičko in ne psa. Tudi potem, ko je bila že odrasla. To sem počela predvsem zato, ker je bila moja kužka male rasti in se mi je zdelo preveč, če bi rekla, da je pes. Ljubkovalnih imen, pa sem imela na tisoče. Najbolj popularna so bila: kuža muža, mufi pufi, šmrklja prklja, šmrdulja mulja. Na vsakega se je odzvala z divjim mahanjem z repom in polizom po roki.

[Jana]

Od Lukovega pisanja je preteklo že kar veliko vode in ugotavljam, da je tudi v času in dogodkih, na katere se njegovo pisanje navezuje, podlaga za današnje dogajanje oz. predvsem za današnji odnos do psov.
Na fb je ob nekem strašljivem video posnetku (klik) Alenka iz Bajke pisala o neodgovornih mamah, ki se še potem, ko pes že ugrizne otroka, odzivajo povsem narazumljivo. Ker povsem paše v to temo, dodajam svoj komentar tudi sem:

Prepričana sem, da je poneumljanje s pisanjem vsega v pomanjševalnicah in temu spremljajoč odnos v zadnjih nekaj letih pripomoglo k vsesplošnemu poneumljanju in k popolnoma zglajzanemu odnosu do psov, pa tudi do drugih živali. Kako naj imajo otroci pravi odnos do psa, ko pa vsi okrog njega vpijejo o kužkih, srčkih, tačkah, briketkih, dekicah, hiškah ... (dopolni naj vsak sam) in se pri tem vedejo, kot da so stari le nekaj let? Samo okrog poglejmo in bomo videli, da o kužkih in tačkah in srčkih piše v glasilu, ki naj bi bilo edino strokovno v Sloveniji. Na tak način govorijo kinološki strokovnjaki na televiziji. Na tak način govorijo in pišejo, pa tudi izsiljujejo z bolj ali manj izmišljenimi zgodbami, z redkimi izjemami mnogi živalovarstveniki, med njimi celo društva, ki so v javnem interesu. Na tak način se izražajo znane osebnosti in politiki. Kužki (tudi 70 kilski in več), tačke, hiške, hrtki, dekice, copatki, plaščki, srčki, ušeski, gobčki, zobki, repki ... Kako pričakovat, da bo otrok, mladostnik ali odrasel razvil pravilen odnos do psa kot živega bitja? Kako pričakovati pravilen odnos, če ga pa nimajo in nam to na vsakem koraku še povdarjajo tisti, ki se oklicujejo za stroko - kinološko in živalovarstveno?