Na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani imamo poseben krožek. Ob četrtkih nas obišče skupina prijateljev iz Društva za zaščito živali Ljubljana. Ponavadi sta to Sara (moja kontaktna oseba) s svojima dvema manjšima kužkoma in Nina z mlajšim, vendar se jima tudi ostali pridružijo.

Vodijo skupino naših mlajših otrok, ki se jim včasih pridružijo tudi starejši (žal ne v tako velikem številu, kot smo na začetku upali), ki jih zanima zvedeti več o živalih, predvsem o skrbi za pse. Najprej smo rezervirali samo pol ure za krožek, pa smo ga morali podaljšati, ker smo ugotovili, da je to res premalo za vse informacije. Če je vreme slabo (kar zdaj je), smo ponavadi v naši dvorani, včasih (če ni pretemno in premrzlo) pa imamo krožek zunaj na našem dvorišču.

"MEMORIAL BOGDANA SEŽUNA" - C.A.C.I.T. 2003

Na zadnji septembrski vikend je bila tudi letos - že 26. po vrsti - organizirana mednarodna širša poljska preizkušnja ptičarjev "Memorial Bogdana Sežuna". Gostitelja sta bila tokrat kar dva, in sicer LD Središče ob Dravi za poljsko delo in LD Ljutomer za vodno delo. V LD Središče ob Dravi je bil tudi sedež preizkušnje.

V zelenem ambientu ljutomerskih ribnikov so se psi pomerili v vodnem delu. Ta disciplina je bila letos med selektivnejšimi, saj so bile zahteve "vodne" sodniške trojke zelo visoke.

Ob branju raznih člankov o uporabi živali v terapevtske namene, še posebej psov, se mi je spomladi leta 2002 porajalo vprašanje (morda ne prvič): Ali bi jaz s svojim psom Tex-om lahko kaj podobnega storil?

Vzrok za takšno razmišljanje je bil in je pogojen z mojim in Tex-ovim značajem. Ta se navzven kaže z medsebojno usklajenostjo, s popolnim medsebojnim zaupanjem enega v drugega, z željo in pripravljenostjo kontaktirati z drugimi ...

Da so navedene trditve verodostojne, sklepam po dosedanjih dvajsetletnih izkušnjah, res da na drugih področjih, vendar je to temelj, da lahko presodim, kaj lahko ponudiva, na primer v domu starejših občanov.

Na tej osnovi sem pripravil ponudbo najinih možnih "storitev" in si pridobil soglasje odgovornih. Od takrat naprej se sproti dogovarjamo za urnik in za večino dela, tako da čimbolj ustrežemo ljudem, ki jim je storitev namenjena.

Tega teksta se lotevam zato, ker mi to priliko daje Kinološko društvo Velenje in gospa Jana Pahovnik s svojo spletno stranjo, za kar se jim posebej zahvaljujem. Zahvalo sem dolžan tudi Klubu šnavcerjev in pinčev Slovenije, ki so moja kinološka prizedevanja in njih uspehe tudi objavili na svoji spletni strani. Ta objava je zame zanimiva tudi zato, ker verjamem, da bi lahko kaj koristila mlajšim kinologom. Sam sem bil, in sem tudi sedaj, vesel vsakega novega ali spremenjenega spoznanja na tem širokem kinološkem področju. Vse zvrsti kinologije pa pridobivajo na družbeni pomembnosti in lahko bistveno vplivajo na kvaliteto življenja posameznika in širših družbenih skupin.

V nadaljevanju bom poskušal na osnovi svojih izkušenj in spoznanj odgovoriti na vzorčni vprašalnik o lastnostih velikega šnavcerja. Ker pa je večina pasjih lastnosti zaradi njihove velike sposobnosti prilagajanja pridobljena in ne samo prirojena, bom popreje predstavil sebe s svojimi lastnostmi in s svojimi kinološkimi načeli, kajti moje vedenje, moje vzpodbude, moje omejitve, moja doslednost in površnost itd. postopoma postanejo lastnosti psa, zato je vedenje psa v največji meri zrcalna slika vedenja vodnika.

Hrti so psi, vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.

K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

Letošnja, tokrat že 6. CAC specialna razstava hrtov, je za nami. V prečudovitem, za nekatere pse in lastnike kar pretoplem vremenu, se je v soboto, 28. aprila 2001, na stadionu Kodeljevo v Ljubljani ljubiteljem hrtov pokazalo 76 hrtov iz 8 različnih držav: Nemčije, Italije, Hrvaške, Madžarske, Slovaške, Češke, Nizozemske in Slovenije.

Člani kluba smo se tudi letos pripravili na specialko tako, kot se spodobi. Vsi zmagovalci posameznih razredov, od mladičkov do veteranov, so prejeli nagade, na zmagovalce posameznih pasem pa so čakali čudoviti ročno izdelani kipci, ki jih je izdelal Dražen Paradi.
Posebno nagrado, medaljon za najlepšega borzoja BOB, pa je podelil Borzoi Club of America.

Sodnik, g. Rafael Malo Alcrudo iz Španije, je ob pomoči vodje kroga, capt. Davorja Marijanovića, in zapisničarke, gdč. Tine Kos, ob 10. uri pričel z ocenjevanjem. Zmagovalci posameznih pasem so postali:


irski volčji hrt
BOB: Ch Ravensbeech Aidan, lastnica Ulla Mislej Kerpan, Ljubljana
BOS: Ch Ravensbeech Thetys Vianho, lastnik Andrej Vidmar, Ljubljana

Največje tekmovanje v agilityju

Odprt "lov" za naslov Državnega prvaka v agilityju in prosta mesta v državi reprezentanci

V soboto, 6. aprila 2002, se je s tekmovanjem na društvenem vadišču ŠKD Ajdovščina pričelo letošnje tekmovanje za naslov Državnega prvaka v agilityju. Da bo letošnja sezona nekaj posebnega, je poskrbel že novi Pravilnik o agilityju, ki je uvedel tri višinske kategorije - Small, Medium in Large. Za nadaljevanje pa so poskrbeli 104 prijavljeni tekmovalci, ki so s tem vpisali eno prvih društev v Sloveniji, ki se ukvarja za agilityjem, v zgodovino. Tako velika številka je zagotovo pomenila izkazano zaupanje predsedniku organizacijskega odbora in ŠKD Ajdovščina, Damjanu Vitezu ter njegovemu pomočniku Zlatku Gorjanu. Da je organizacija tako velikega tekmovanja zahteven projekt, je dokazala ekipa članov društva, ki je poskrbela za nemoten potek dogajanja: Tanja Žorž, kot asistentka sodnika, vodja poligona Peter Semolič, tehnična ekipa Marko Peršolja, Marko Bizjak in Primož Ivanič, blagajnik Radivoj Kobal, ki je na dan tekmovanja slavil srečanje z abrahamom, tajnici prireditve Jana Tršovec in Alenka Tratnik, oblikovalka kataloga in pomočnica v pisarni Alenka Gorjan ter redar Leon Jerkič. Pri tako velikem številu tekmovalcev si tekmovanja ne bi znali več predstavljati brez merjenja z napravo Alge Timing, s katero so upravljali Darko Petretič, Jernej Kete in Bojan Vidrih, za računalniško obdelavo pa je poskrbela Katica Kobal. Velik delež pa je pri ogranizaciji pripomogla vojaška policija vojašnice Postojna in njihov poveljnik, višji vodnik Bernard Čelhar. Na parkurjih, ki jih je zrisala sodnica Sonja Rozman Bizjak, se je pomerilo 99 tekmovalcev iz Hrvaške (17), Italije (19) in Slovenije v vseh velikostnih kategorijah in razpisanih nivojih, da je potekalo vse po pravilih pa je skrbel še delegat Kinološke zveze Slovenije, Silvester Škerget.

1. tekma za Eukanuba Pokal Slovenije v Prestranku, 9. marec 2002
Organizator: Komisija za agility in ŠKD Ajdovščina
Kraj prireditve: Dvorana konjeniškega centra, Grad Prestranek
Vodji prireditve: Zlatko Gorjan, Sašo Novak
Sodnik: Mitja Žnidarič

S prvo tekmo za Eukanuba pokal Slovenije 2002 se je v soboto, 9. marca, začela letošnja sezona tekmovanj v agilityju v Sloveniji. V veliki konjeniški dvorani Gradu Prestranek se je pomerilo 69 tekmovalnih tandemov iz Avstrije, Italije in Slovenije. Med njimi je bilo tudi šest takih, ki so na tekmovanju v agilityju nastopili prvič. Tekmo sta organizirala Komisija za agility in Športno kinološko društvo Ajdovščina ob pomoči Centra za vzrejo in vzgojo jahalnih konj Grad Prestranek in nekaj postojnskimi kinologi.

Vsako leto kar nekako s tesnobo v srcu pričakujem konec decembra in to predvsem zaradi vseh pirotehničnih izdelkov, ki v tem času razsvetljujejo nebo, da o vseh pokih petard sploh ne govorim. "Vojno" obdobje pa najbolj vpliva na moja psa, ki se pred kanonadami najraje skrijeta.

To leto smo se odločili, da novoletne praznike preživimo na Kopah in to skupaj s štirinožnimi prijatelji. V obnovljenem počitniškem domu – Partizanki, sta nam prvo dobrodošlico zaželela dva irska volčja hrta, Amy in Dart. Že samo vzušje je nakazovalo, da so tu psi resnično dobrodošli, kar sta potrdila tudi Samo in Črt, lastnika Partizanke in obeh dobrodušnih pasjih velikanov. Psa sta se prosto sprehajala naokrog in kljub družbi drugih psov ni prišlo do nobenih "izgredov".