Konstitucija in tipi konstitucij Avtor: Aleš Medvešek, 2005
PREDGOVOR
Pred kratkim, se mi je na neki razstavi ponudila krasna priložnost, da sem opazoval sojenje neke sodnice, ter imel ob tem priložnost prebrati tudi nekaj kritik, ki jih je napisala za privedene pse. Slednje so me na koncu tudi spodbudile, da v pomanjkanju literature v slovenščini, ki bi strokovnemu kadru pomenila teoretsko zaslombo pri ocenjevanju psov, zapišem vrstico ali dve o pogosto uporabljani (in to v napačnem kontekstu) besedi KONSTITUCIJA, ki ima v teoretiki kinologije in v splošni biološki, medicinski in veterinarski teoretiki, povsem drug pomen, kot se je med slovenci udomačil v neformalnem govoru in kot se napačno prenaša iz tega neformalnega govora nazaj v strokovno kinološko izrazoslovje. Pričujoči tekst, je plod prevoda zapiskov s predavanj g. Jerusalymskega ter različnega materijala, ki sem ga na tematiko fizioloških in psiholoških tipov (konstitucijskih tipov) našel na internetu. Prav tako sem s pridom uporabil knjigo Splošna živinoreja (Biološke osnove živinoreje), avtorice Nevenke Zabavnik-Cmok, kjer sem našel slovensko terminologijo s pojasnili tipov, ki so v uporabi v strokovni literaturi s področja živinoreje ter medicine in veterine, kar mi je kasneje v veliki meri olajšalo prevajanje in izdelavo zapiskov za tekst, ki je sedaj pred vami.
POJEM KONSTITUCIJE
Prvenstveno moramo torej pojasniti pojem Konstitucije. V slovarju tujk, pod konstitucijo, najdemo obrazložitev, da gre za Ustroj. V pravnem smislu Ustavo, kot dokument, ki določa ustroj države. Konstitucija telesa, je skupek vseh telesnih fizioloških in psiholoških dejavnikov, od morfologije okostja, konstrukcije (ki je kot beseda glavni "krivec" za napačno uporabo besede "konstitucija"), do razvitosti mišičevja, delovanja notranjih organov, ter temperamenta.
Pred več kot tisočletjem, je grški zdravnik Hipocrates, razvil teorijo različnih konstitucijskih tipov pri ljudeh, na osnovi opazovanja različnih fizioloških razlik med njimi. V teoriji si je celo drznil predpostaviti, da je centralni živčni sistem močno odvisen od fiziologije telesa, oz. ji je celo podrejen. Preprosto rečeno, je postavil hipotezo, da različni tipi teles, posedujejo oz, narekujejo, določajo, njim komplementarne, različne temperamente.
Njegove predpostavke je tisočletje kasneje na primeru psov potrdil Pavlov; t.i. \"psihološki konstitucijski tipi\", ki jih je definiral v svojih raziskavah, pa so skupaj s fiziološkimi konstitucijskimi tipi, ki sta jih utemeljila Kretchmer in Sheldon, več kot stoletje dolgo, predstavljali osnovo za izdelavo vseh standardov pasem v živinoreji in kasneje tudi v kinologiji.
V kinologiji, po Jerusalimskem, obstaja pet osnovnih konstitucijskih tipov (ki izhajajo iz osnovnih elementov voda, zrak, zemlja, les, ogenj, ter ponekod, kot šesti element - predvsem v homeopatiji; tudi prostor, eter) katerih imena v različnih prevodih prevajamo različno, ponekod pa kot \"tip\" pri nekaterih avtorjih zasledimo tudi navajanje varijacij osnovnega tipa (npr.: nežen-fin-prenežen \"tip\" - pri čemer gre dejansko za stile nežnega tipa, ne pa za posamezne tipe konstitucij), vendar gre pri tem bolj za avtorjevo nepoznavanje razlike med tipom ter stilom, kot pa za nek relevanten vir, po katerem bi se lahko dejansko orientirali pri točnem definiranju termina \"konstitucijski tip\".
Če se, preden se posvetimo teoriji ruskega kinologa, za trenutek ozremo po osnovnih treh, oziroma štirih tipih, ki veljajo za ljudi, lahko razločimo po Kretchmerju štiri fiziološke tipe: astenik, atletik, piknik in displastik. Asteniki so visoki in suhi, Atletiki so mišičasti, Pikniki so nizki in debeli, Displastiki pa so neobičajni fiziološki tipi, kamor bi po teoriji Jerusalimskega lahko prištevali spodaj omenjane varijacije, imenovane nežni, lahki (ponekod, kot pri Jerusalimskem, pogojno imenovani tip, ali kot varijacija suhega, asteničnega tipa) ter grobi tip. Sheldon je delitev poenostavil in določil tri tipe: Endomorfnega (nizek in debel), Mezomorfnega (mišičast) ter Ektomorfnega (visok in suh). Ob poenostavitvi pa je vsakemu od treh tipov določil še odgovarjajoč psihološki tip. Slednje tri je poimenoval Vicerotonia, Somatotonia in Cerebrotonia, ki v enakem zaporedju, kot so zgoraj zapisani njihovi fiziološki antipodi, le-tem tudi statistično odgovarjajo ter skupaj z njimi kot celota pomenijo osnovo konstitucijske teorije. Kot uporabno orodje za določanje detajlnega opisa ustroja nekega bitja (v tem primeru človeka) brez uporabe "palice in metra", je Sheldon dodal še metodo somatotipiranja, pri čimer za opisovanje posameznega osebka uporabljamo trinumerično oceno, ki je sestavljena na osnovi sedemstopenjske numerične ocenske lestvice, s katero posebej določimo vrednost posameznega tipa v končnem rezultatu. Pri tem vrednost 1 pomeni nizko, 7 pa visoko stopnjo korelacije z enim od treh osnovnih tipov, vrednost 4 pa prestavlja srednjo vrednost.
Za primer naj dam povprečnega Slovenca, visokega 175 cm in težkega 80 kilogramov, ki ni ravno Arnold Schwarzenegger, a je v dobri kondiciji, vendar pa njegova teža namiguje na nekaj malega viška kilogramov v primerjavi z mišično maso. Tak človek bi imel somatotip "endomorfnost-mezomorfnost-ektomorfnost", 5-4-4. Sheldonova metoda je v nasprotju z Kretchmerjevo prevladala, čeprav se obe metodi komplementarno uporabljata še danes. Metoda somatotipiranja in tudi statistike pripadajočih psiholoških tipov, se danes uspešno uporablja v kriminalistiki, medicini in psihologiji. Samo fiziološko somatotipiranje s pridom uporabljajo kiropraktiki, holistični zdravniki, fizijatri in fizioterapevti. Osnovni trije tipi, opremljeni z "numeričnim jezikom" (ki ga predstavlja metoda somatotipiranja) za označevanje konstitucije, pa dajejo možnosti določanja neštetih varijacij, ki odgovarjajo posameznim osebkom.
POMEN KONSTITUCIJE V ŽIVINOREJI
Ker je jasno humana medicina in psihologija na mnogo bolj poglobljeni ravni raziskovanja, v živinoreji in veterini ni bilo potrebno podrobneje razdelati konstitucijskih tipov, saj je vsaj pri prvi panogi somatotipiranje, zgolj po strani fiziološke komponente, le orodje za dosego ekonomskega cilja, pri doseganju slednjega pa je uniformnost tipa (manjše varijacije tronumerične somatotipske ocene-manjše razlike med osebki) pri posameznih pasmah ter vrstah živali nujna. S tem pa seveda varijacije znotraj tipov odpadejo, oziroma so vidne in opredeljive kot stili ali širše gledano: pasme. Na osnovi bazičnih treh (pri Kretchmerju pogojno štirih) tipov, so živinorejci razvili štiri osnovne tipe znotraj posameznih vrst domačih živali, slednje pa lahko apliciramo na način, kot jih navajam, predvsem za pse, mačke, konje, govedo ter prašiče, ovce in koze. Nekateri viri, podobno kot citirani Jerusalimsky in Beauchamp, opredeljujejo (pogojno) tudi več kot štiri osnovne tipe.
Konstitucijski tipi, kot jih pozna slovenska terminologija, so: mehki ali limfatični, grobi, čvrsti in nežni (z varijacijami, fin, prefinjen) tip. Ti tipi so bili razdelani mnogo podrobneje, obenem pa so jih živinorejci določali kot dejansko celoto fizisa in psihe. Niso se osredotočili zgolj na označevanje višine, teže in mišičavosti, temveč so prišteli podrobnejše opise konstrukcije, morfologije, temperamenta, presnove, plodnosti, ter druge parametre, ki so skupaj pomenili konstitucije posameznih tipov. Na njihovi osnovi so iz varijacij znotraj tipov, ki v praksi pomenijo posamezne pasme, izdelali standarde, ki jih uporabljajo pri vzreji. Ponekod tudi obratno: posamezne pasme so "izdelali" na novo na osnovi konstitucijskih tipov.
PASTI NEUPOŠTEVANJA KONSTITUCIJSKIH ZNAČILNOSTI TER IZGUBA TIPA
Poleg konstitucije je v ekonomsko naravnanih panogah (kamor kinologija sicer ne sodi) bolj v ospredju ocenjevanje kondicije, ki v nasprotju s konstitucijo ni dedna. Upoštevajo se tudi rodnost, donos, mesnatost in mlečnost. Po drugi strani pa so živinorejci že spoznali pomembnost oz. medsebojni vpliv ter odvisnost konstitucije in ekonomskih faktorjev. V želji po velikem donosu se je spremenila tudi sama konstitucija pasme (ali pa konstitucija ni bila "zmožna" zadovoljiti "ekonomskih" zahtev), ob tem pa so se pokazali negativni učinki prevelike ekonomske izkoriščenosti živali oz. pasem. Zmanjšana rodnost, krajša življenjska doba, morfološke napake, problemi z okostjem. Konstitucija je zopet postala pomemben faktor. Prosta reja in bolj prilagojeni pogoji bivanja živalim, višanje naravne odpornosti, striktnejša odbira med ekonomskimi in vzrejnimi živalmi so bile samo nekatere od rešitev, ki so jih implementirali v vzrejo. Danes je živinoreja že našla srednjo pot med donosnostjo in pa generalnim dobrim konstitucijskim stanjem v pasmah. Kinologi pa, enako kot živinorejci v preteklosti, na škodo pasem pozabljamo, da trendi, stili posameznih vzrediteljev in preference sodnikov, ki ne temeljijo na trdnih znanstvenih temeljih, temveč so rezultat osebne estetike, ne morejo in ne smejo odpeljati pasem tako daleč, da bi konstitucijsko neodgovarjajoči ali pretipirani primerki navkljub premisam, zapisanim v standardih, lahko predstavljali "ideal" pasme in s tem na dolgi rok povzročili tudi konec pasme oz. "prilagoditve standarda". Ekonomski vzrok slabšanja konsitucijske kvalitete na račun donosa iz živinoreje je v kinologiji nadomestila (ozroma nam ta "hudič" na vsakem koraku "kaže zobe") želja po zmagi, želja po konstantni produkciji eksterierno idealnega, očem všečnega psa. Kar je seveda pustilo sled tudi na dejanski konstituciji ter pasemskem tipu, določenem s standardom. Zaradi teh dejstev bi moralo biti vsakomur, ki se je odločil, da bo igral svojo vlogo v kinologiji (bodisi v vzreji, bodisi kot sodnik za vzrejo ali lepotna tekmovanja) jasno, kaj pomenita termina konstitucija ter konstitucijski tip in kako se posamezni tipi kažejo v njegovi pasmi, oz. pasmi, ki jo ocenjuje. Vsakomur bi moralo biti jasno, da posamezne močne, eksterijerno uniformne linije posameznih vzrediteljev, ki so vplivale na genetiko modernih psov v neki pasmi, še niso TIP. Še manj konstitucijski tip. Gre zgolj za stile, ki so v nasprotju z znanstveno utemeljeno in določeno "trdnostjo" tipa, fluidni, eterični - spreminjajo se z okusi in časom. Če se štejete med ljudi, ki bi v kinologiji radi delovali po strokovnih vodilih, je poznavanje konstitucije med pomembnejšimi znanji, s katerimi se moramo opremiti za uspešno opravljanje svojih nalog v vzreji ali pri ocenjevanju, šolanju oz. na kateremkoli kinološkem področju. Konstitucijski tipi predstavljajo koncept, ki nam omogoča uvideti razlike med posameznimi pasemskimi skupinami, ter med posameznimi pasmami, ne samo v fiziološkem, temveč tudi v psihološkem smislu. Vsak od tipov vsebuje predefinirane predpostavke o idealnem skeletu, mišičevju, prebavnem sistemu, temperamentu ter zmožnosti reprodukcije in še marsičem. Lahko bi celo dejali, da v svojem bistvu beseda konstitucija pri opredelitvi osebka dejansko tudi v fiziologiji ter psihologiji pomeni svoj dobesedni prevod, svoj sveti graal. Pomeni Ustroj, definicijo osebka. Pri meni najljubši pasmi, Nemškem Bokserju, recimo, dejstvo, da je standard pri glavi in telesu vključil prvine večih konstitucijskih tipov, botruje težavnosti vzreje v "pravem" pasemskem tipu. Oba glavna tipa se naslanjata drug na drugega, ob tem pa narava enkrat teži k temu, da bi telo ob idealni glavi postalo preveč "ohlapno" ali "grobo" in obratno, glava ob popolnem telesu preveč "suha". Poznavanje posameznih tipov konstitucij ter njihove implementacije v dele standardov pa je seveda bistvenega pomena za vse, ki želijo ohranjati in prispevati k kvaliteti osebkov znotraj posameznih pasem.
Ne glede na dejstvo, da je mnogo pasemskih standardov upoštevalo mešanico tipov, pa večino njih še vedno lahko uvrstimo med pet (pogojno šest, pri čemer zadnjega, pogojnega, predstavlja t.i. suhi tip) osnovnih konstitucijskih tipov, kot jih navaja Jerusalimsky. Tem tipom bom posvetil malenkost več pozornosti pri pojasnjevanju, ki sem ga deloma načel že v začetku, ko sem omenil Sheldonove in Kretchmerjeve fizijološke teorije.
RAZVRSTITEV KONSTITUCIJSKIH TIPOV PO JERUSALIMSKEM
Jerusalimsky navaja šest tipov "moker, ohlapen, mehek", grob, močan, suh, lahek in nežen.
- Za "mokri", "ožeti" oz. "mehki ali limfatični tip" psov, je značilno, da imajo groba telesa. Njihovo mišičevje je \"ožeto\" in ohlapno. Koža zlahka odstopa od telesa in tvori gube ter pregibe. Razvoj psov je počasen, kot je počasno tudi njihovo neenergično gibanje. Glava je širša od svoje višine pri čimer je čelna regija masivna, ličnice in očesni loki pa so dobro razviti. Stop je dobro definiran, veke so vlažne in ohlapne, z očmi, nastavljenimi naravnost in široko narazen. Njihov gobec teži k kratkosti, pri čemer predgrizavost ni nepogosta. Njihove ustnice so velike, mesnate; velikokrat mokre in viseče. Vrat je težak, kratek, nizko nastavljen, pogosto s podbradkom. Trebuh je viseč. Telo teh psov je široko, masivno, s širokim in globokim prsnim košem. Pasme tega tipa so relativno kratkih nog, psi pa delujejo debelušasto in okorno-včasih tudi nekoliko \"nerodno\". Koti zadnjih nog so odprti, šape pa velike in ovalne. Obnašanje psov je nekoliko \"počasnejše\". Psi tega tipa niso preveč uspešni in primerni za višje stopnje šolanj (namensko), saj so počasnejših refleksov. Enako gre za njihovo presnovo, ki je počasnejša. Gonitve so dolge in dovolj pogoste. Tipični primeri so molosoidni psi.
- Grobi tipi psov, imajo masivno in težko okostje. Mišičevje je dobro razvito in prav tako masivno. Njihova koža je debela in prožna, dobro prilegajoča se telesu. Psi so v gibanju vztrajni, brez nagnjenosti k razvijanju večjih hitrosti. Če gledamo njihov temperament, opazimo mirnost in teritorijalnost. So polni življenjske moči in nezahtevni. Njihov telesni in duševni razvoj je počasen in dolg. So dolgih glav, z široko in relativno plosko lobanjo. Ličnice so dobro razvite, gobec je top (ne koničast po obliki) in močan. Linija gobca je skoraj vzporedna z linijo lobanje (temensko linijo), opazovana iz profila. Oči so nastavljene relativno naravnost. Za pasme robatega tipa je značilen škarjasti ugriz. Vrat je nizko nastavljen, kratek in masiven. Imajo globoka in masivna prsa, ob tem, da trebušna linija poteka nekoliko višje od prsne linije, trebuh pa je "zategnjen" - koža je dobro napeta v trebušnem delu. Psi nimajo dolgih nog, odstopanja v zadnji okotenosti pa so rahla. Njihova dlaka je gosta, groba, dobro razvita. Psi tega tipa imajo odlične reprodukcijske in prebavne zasnove ter so zelo trdoživi. Lažje vodljivi in učljivi od "mehkega" tipa. Tipične pasme, predstavnice tega tipa so: centralnoazijska ovčarka, malamuti, akite, fila brasilero ...
- Močni ali čvrsti tip, je tip psa z dobro razvitim in močnim, a ne težkim okostjem, ter močno reliefno izraženim, izpod kože vidno izstopajočim mišičevjem. Obnašanje je uravnovešeno in nagnjeno k aktivnosti - energično. Njihova koža je relativno debela ter napeta, brez pregibov in gub ali odvečne, viseče kože. Njihove glave so večinoma daljše, klinaste oblike, ter zmerno široke v lobanjskem delu. Gobec je pogosto ozek (oster, klinast) in enake dožine kot lobanja. Škarjasti ugriz je prevladujoč med pasmami tega tipa. Vrat je suh in enake dolžine kot glava, nastavljen zmerno visoko. Telo teh psov je zmerno široko in globoko, z linijo trebuha (relativno "zategnjen" tebuh) nad linijo prsnega koša. Dolžina nog odgovarja polovici višine psa, merjenega pri vihru. Okotenost zadnjih nog je zelo dobra, njihova dlaka je zmerne gostote in debeline. Imajo uravnotežen temperament in so zlahka učljivi v različnih kinoloških disciplinah. Tipični primeri so nemški ovčar, lovski labradorski prinašalci, gordon seter, odrasel evropski bokser, nemška doga, itd.
- Suhi tip, je tip psa s srednje močnimi kostmi, suhim in dolgim mišičevjem, ter dokaj tenko, prožno in tesno prilegajočo se kožo. Njihovo gibanje je hitro in nenadno. Psi tega tipa odraščajo zgodaj. Glave so podaljšane oblike, večinoma ožje v temenskem predelu lobanje, ki je ploska, s slabo izraženim stopom. Oči so ovalne oblike in niso velike, očesne veke pa so suhe in tesno prilegajoče. Ustnice so suhe (ne mesnate) ter tesno prilegajoče se gobcu. Značilen ugriz je škarjasti ali pa podgrizavi. Njihov vrat je visoko nastavljen, suh (nenaguban, z napeto kožo) in dolg ter ožji v predelu grla. Telo je relativno ozko, z globokim in ozkim prsnim košem, ki se enakomerno zaključi z zadnjimi rebri. Slednja so manj ukrivljena kot pri zgoraj naštetih tipih, ob tem pa se linija trebuha vije občutno višje od linije prsnega loka. Pasme tega tipa so daljših nog, z odlično zadnjo okotenostjo. Njihova dlaka je tenka in varira v dolžino. Temperamentno so ti psi nagnjeni k pretirani aktivnosti, včasih tudi ostri. Na dražljaje se hitro odzivajo (refleksi), zaradi česar so lahko učljivi, vendar pa večinoma niso dovolj stabilni. Zato potrebujejo nenehno utrjevanje in podporo vodnika. Ilustrativni primeri so: belgijski ovčarji, različni dolgonogi terijerji, poenterji, nekatere vrste kodrov, afganistanski hrt, nekateri odrasli bokserji itd.
- Lahki tip, je tip, pri katerem opazimo lažjo kostno strukturo - so celo nekoliko slabšega okostja. Za njih je značilno suho in dolgo mišičevje ki ne izstopa izpod kože (je brez reliefa), tenka koža, dolge noge, ter hitro in lahkotno gibanje. Razvoj psov tega tipa je zgoden, psi pa redkokdaj v razvoju doživljajo različne stopnje – razvijajo se enakomerno. Njihove glave so ozke in suhe, oči pa so "orientalsko" nastavljene, s slabo izraženimi in suhimi vekami.
So dolgih, še posebno suhih vratov, z globokim a ozkim prsnim košem, ter vidno začrtanim prehodom v trebušni predel. Zadnja okotenost je odlična, sklepi pa so suhi, z dobro vidnimi, izpod kože izstopajočimi kostmi. Razlike med moškimi in ženskimi osebki pri tem tipu (spolni dimorfizem) niso tako izražene kot so v prejšnjih tipih. Primerki lahkega tipa so: faraonski psi, podengo ibicenco, basenji, saluki, nekateri whippeti, azawak, nekateri mladi bokserji (ti kasneje večinoma odrastejo v "suhi tip")
Lahki tip je tip, ki ga nekateri znanstveniki navajajo kot varijacijo suhega tipa oziroma ne delajo razlike med tema dvema tipoma.
- Nežni tip, je večinoma razložljiv s tem, da so psi tega tipa pravo "nasprotje čvrstosti". So majhne postave in zelo lahkih kosti. Njihova koža je tenka, enako kot njihova večinoma slabo razvita dlaka, ki je mnogokrat dolga, nežna in kodrava, ali pa po drugi strani tako kratka, da je skoraj ni. Glava je značilno obokana (izbočeno čelo čivave kot primer), z velikimi očmi, ostrim stopom in gobcem, ki je pogostokrat predolg ali prekratek. Ugrizi psov ki odgovarjajo temu tipu, so različni, od škarjastega do podgrizavega in predgrizavega, ob tem pa so njihovi zobje majhni, zobovje pa je pogostokrat nepopolno. Razlik v konstituciji med samci in samicami praktično ne opazimo (slab spolni dimorfizem). Temperamentno so nagnjeni k histeriji. Primeri so: japonski chin, maltežan, mali italjanski hrt, itd.
PRIMERI IZ PRAKSE
Konstitucijski tipi se v pasemskem tipu, ki ga definirajo pasemski standardi, redkokdaj kažejo v svoji čisti obliki, saj so pasme večinoma mešanice različnih karakteristik znotraj posameznih (večinoma dveh sosednjih) tipov. Kot primer ste lahko opazili, da sem pri naštevanju tipov, pasmo bokser uvrščal ter delno okarakteriziral osebke, ki padejo v različne skupine. Da bi opredelil tip psa, pripadnika pasme, ki jo sestavlja oz. je mešanica dveh ali več sosednjih konstitucijskih tipov, postavimo tip, ki najbolj definira konkretni osebek na prvo mesto, manj izraženega oz. prisotnega pa na drugo.
Primeri (namenoma navedeni psi različnih višin, kot npr. nemška doga in lhasa apso, ki sta enakega med-tipa):
- Mehak-Grob: španski mastif, fila, bernardinec, pes Sv. Huberta, basset, clumber španjel
- Grob-Mehak: bordojska doga, tibetanski mastif, angleški buldog
- Grob-Močan: novofundlandec, cane corso, šarplaninac, chow chow
- Močan-Grob: rotvajler, črni ruski terier, čeonberžan, slabi bokserji
- Močan-Suh: bearded collie, doberman, dober bokser, nemška doga, am. staffordshire terier, pšenični terier, irski setter, volčji špic, tibetanski terijer, lhasa apso,
- Suh-Močan: collie, sheltie, standardni pinč, elegantni bokserji, kerry blue terijer, irski terijer, airdalec, japonski tip akite, cavalier king Charles, lagotto romagnolo, itd.
- Suh-Lahek: pritlikavi (srnin) pinč, manchester toy terijer
- Lahek-Suh: pritlikavi jazbečar
- Lahek-Nežen: papillon
- Nežen-Lahek: ruski toy terijer
Mladiče in mlade pse pasem, ki kasneje doraščajo, lahko po nerodnosti dostikrat zlahka uvrstimo v drug tip, kot pa je tip pasme. V izogib tej mentalni prevari, mora vsak, ki ocenjuje neko pasmo, imeti v mislih tudi ta rahli odmik, ter soditi v skladu s premisami, ki jih določa pasemski tip, grajen na osnovi konstitucijskih tipov, s poudarkom na vedenju o razvoju posamezne pasme ter temu primerni prilagoditvi "pogleda". Veliko sodnikov se tej "samoprevari" izogne tako, da si najprej ogleda vse privedene pse v neki starostni skupini, ter si izdela mentalno sliko tipa ali med-tipa, v katerega bi lahko uvrstil večino privedenih psov. Znotraj tega, kasneje ocenjuje posamezne osebke. Sodnike, ki se ne poslužujejo tovrstne prakse, zlahka opazimo na osnovi odločitev, ki jih vidimo v BOB ringu, kjer so vsi (ali večina njih) zmagovalci skupin različnega tipa. Tak sodnik očitno pri izbiri ni izvedel tipiranja, nima tipskih preferenc, ali pa preprosto ne pozna dovolj pasme in tudi ne orodij, ki bi mu omogočala boljše sojenje.
PRIMER NAPAČNE OCENE KONSTRUKCIJSKEGA TIPA
Kot primer napačne presoje (na napakah se učimo), bom navedel primer ocene samice nemškega bokserja, progaste barve, stare 12 mesecev, ki je nastopala v razredu mladih (9-18 mesecev):
"1 leto stara samica, nežnejše konstitucije, čelo nekoliko daljše, stop dober, gobec bi lahko bil močnejši, vrat dober, predprsa in prsa dovolj dobra za starost" Ocena: Odlično.
Če se spustimo nekoliko globje v standard bokserja, ter pod drobnogled vzamemo gornje opise ter primere, nam bo takoj jasno, da opis nežne konstitucije pravzaprav opredeljuje psico kot netipičnega predstavnika pasme. Vsi nadaljni opisi v kritiki se morajo torej brati kot opisi karakteristik znotraj opredeljenega tipa. Če ne bi vedeli, da imamo pred seboj oceno bokserja, bi lahko kasnejše izjave, kot so "čelo nekoliko daljše, stop dober, gobec bi lahko bil močnejši, vrat dober, predprsa in prsa dovolj dobra za starost", prebrali v kontekstu konstitucijskega tipa, ki ga je sodnik opredelil na začetku svoje ocene. In če bi vedeli, da gre za bokserja, nam seveda ne bi bilo popolnoma jasno, kako to, da si je netipičen primerek svoje pasme, zaslužil oceno odlično, ko njegov konstitucijski tip ne odgovarja zahtevam pasemskega standarda. Gre za očitno napačno uporabo termina \"konstitucija\" s strani sodnika, ali pa napačna določitev tipa. Katera od teh dveh sodniških napak je večja, bi težko sodil.
Psica je pri dvanajstih mesecih dejansko suh-lahek tip, ki bo, ko doraste, čisti suhi tip. Za primerjavo in lažje ocenjevanje tipa, za katerega upam, da vam bo pomenilo nek pripomoček pri nadaljnem določanju tipov v vaši kinološki praksi, prilagam primerke psov bokserjev tega tipa (Suh-lahek) iz časovnega obdobja zadnjih 30 let, od katerih jih je 15 mladih zmagovalcev Atiboxa, letnih mladih prvakov, ali podobnih "velikih" zmagovalcev. Ena izmed 16 priloženih slik ni (nek velik zmagovalec namreč, zgolj večkrat odlično ocenjen pes) - gre le za primerjavo ocenjevane psice s svojimi "vrstniki" iz preteklosti, ki so imeli oznako suh-lahek tip. Psi so slikani pri približno letu starosti, so različnih struktur, morfologije glav in telesa, skupno pa jim je eno: vsi so enakega konstitucijskega tipa.
Ob koncu, bi še enkrat poudaril osnovne misli, ki so me vodile pri pisanju pričujočega sestavka. Naj bo konstitucija prva in osnovna premisa pri določanju ocenjevanega psa, ob tem, pa naj bo terminologija opisovanja konstitucijskega tipa primerna pasmi ter zahtevam pasemskega tipa, ki so zapisane v standardu pasme. Naj vzrediteljem in sodnikom glavne odločitvene točke pri ocenitvi osebka ne predstavlja njihov estetični vtis ter pasemski stil, kajti stil ni nad tipom. Trenirajte oko in pogled. Ter nenazadnje, imejte v mislih, da konstitucija ni konstrukcija.
Za mojpes.net pripravil Aleš Medvešek
Fotografije za objavo odstopila Aleksandra Gav, European Boxer Zone
Tekst in fotografije so avtorsko zaščiteni. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net (točka 6), je prepovedano.
Preberite vse članke avtorja:
- Konstitucija in tipi konstitucij
- Torej, vzrejali bi radi?
- Pravi lastnik (po Santijevo)
- Smo osveščeni potrošniki?
- Zgodovina pasme nemški bokser
- Zakaj je potrebno šolati svojega bokserja
|
