Avtor: Branka Emeršič
Objava na mojpes.netu: 25.07.2005

KRAŠKI OVČAR - KRAŠEVEC

Kraševec je izjemna pasma iz več razlogov. Najprej se moramo zavedati, da je to edina priznana avtohtona slovenska pasma in da smo za njen obstoj in razvoj še posebej odgovorni. Na žalost pa kroži o pasmi kar nekaj predsodkov, ki mnoge že predhodno odvrnejo od kraševcev. Med tistimi, ki smo imeli to srečo, da smo ta srčna kosmata bitja prinesli domov, sem se lansko leto znašla tudi sama. Ko sem se odločala med pasmami me je kraševec zaradi svoje lepote takoj prevzel, hkrati pa so me od te pasme odvračali predsodki, da so npr. neobvladljivi, agresivni, trmasti in podobno. Na srečo sem po pogovoru z ljubiteljem te pasme, preko strokovne literature, vzrediteljev in kasneje preko moje psičke Čajke odkrila, da te lahko kraševec s svojo prisrčnostjo in navezanostjo popolnoma omreži, če si se mu le pripravljen posvetiti in mu prisluhniti.
Kraševec je izjemen tudi zato, ker je to ena od redkih še dokaj naravnih, pristnih pasem, ki lahko svojemu gospodarju pokaže, kaj je to pravi pasji svet.

Nenazadnje pa vam lahko vsak lastnik kraševcev pove še eno izjemno značilnost pasme, ki te enostavno začara... nekakšno posebno gruljenje, s katerim se naši psički pogovarjajo z nami in ki ga jaz nisem slišala še pri nobeni pasmi ... črke in besede tega ne morejo zapisati, mislim pa, da gre nekako takole "hrouuuoouuuo".

Foto: Branka Emeršič

Za lažje odločanje, če bi to lahko bil tudi pes za vas, predstavljam iz strokovne literature in lastnih izkušenj nekaj njegovih lastnosti:

Kraševec = pastirski pes

Foto: Branka Emeršič

Zgodovina kraševcev sega daleč v preteklost. O njegovem izvoru obstajajo različne teorije, za nas pa je pomembno, da je to pes, ki izvira iz Krasa in da je bil namenjen čuvanju čred. Kraševci sodijo med pastirske pse, zato je njegovo staro ime Kraški ovčar zavajajoče (od leta 2001 je v uporabi ime kraševec), saj njegova naloga ni bila toliko v tem, da bi pastirjem pomagal pasti črede, pač pa je skrbel za to, da so bili volkovi in drugi sovražniki na varni razdalji. Ta naloga je vplivala tudi na njegovo vzrejo, saj so pastirji parili pogumne in neustrašne, ter neodvisne in samostojne pse, ki so znali misliti s svojo glavo, kadar so bili sami s čredo ovac in ki so znali bliskovito in hitro odreagirati, kadar je bilo to potrebno. Za ta prvotni namen se danes uporablja zelo malo kraševcev, čeprav je ob vseh težavah, ki jih imajo kmetje z volkovi, medvedi in drugimi zvermi prav škoda, da se bolj ne izkoristi naravnih zasnov te pasme. Za vse, ki doma nimamo črede ovac in volkov v bližnjem gozdu, pa je pomembno, da poznamo naravne zasnove kraševcev, saj jih tako lažje razumemo in jim približamo naše zahteve.

Kraševec = suveren pes

Foto: Branka Emeršič

Kraševec je izjemen tudi zato, ker ne zna biti podložnik. Njegovi predniki so bili velikokrat v situacijah, da so morali sami preceniti, kako odreagirati v določeni situaciji in se niso mogli vedno zanašati na ukaze svojih gospodarjev. Če kraševca s strokovno vzgojo (doslednim uveljavljanjem avtoritete) na prijazen način ne navežemo nase in ga pridobimo za šolanje, se lahko ta njegova lastnost kasneje izkaže kot neposlušnost in trmoglavost. Pri upoštevanju njegove suverenosti pa lahko s pozitivnimi oblikami šolanja dosežemo s kraševcem dobre uspehe tudi pri šolanju poslušnosti.

Pri šolanju je potrebno upoštevati, da to ni pasma, ki bi imela tako močno razvit nagon plena kot npr. kakšne lovske pasme. Ko je bil čuvaj črede, je bila njegova naloga predvsem ustrahovati plenilce, ni pa tipično za kraševca, da bo do onemoglosti divjal za kakšno divjadjo v gozdu. V vsakdanjem življenju je manjši plenski nagon lahko kar ustrezen, ker pa šolanje s pozitivno motivacijo deluje precej na tem nagonu (motiviranje z igro) je ta nagon potrebno pri kraševcu ustrezno razviti. Za kraševce je že kar pregovorno, da več kot dvakrat ne bodo prinesli vržene palice, če niso za to dobro motivirani in nagrajeni (naša Čajka npr. prisega na Poli salamo). Njegova suverenost in neodvisnot pa prideta prav tudi v tistih delih dneva, ko nimamo časa zanj, saj je zadovoljen že, da je v naši bližini in ne zahteva od nas toliko pozornosti, kot kakšne druge, bolj hiperaktive pasme.

Kraševec = družaben pes

Foto: Mojca Emeršič

Kraševec se lahko zaradi svoje neodvisnosti prav dobro počuti na ograjenem dvorišču, vendar je s stališča vzgoje in navezovanja na svoje "krdelo" (družino) veliko bolje, če živi kar z nami v hiši ali stanovanju. Krdelni nagon zna biti pri kraševcih precej močan. Njegovi predniki, ki so še opravljali vlogo čuvaja črede, so se kot druge pastirske pasme navezale predvsem na čredo, saj so bili npr. med ovcami že od malih nog. Danes je kraševec v veliki večini naš družabnik, zato je pomembno, da že vzreditelji mladičke dobro socializirajo ... jih navežejo na človeško družbo. Kraševec se lahko zelo močno naveže na svojega gospodarja in družino, kar je tudi zelo uporabno pri njegovem šolanju. Rad ima otroke, seveda pa z njimi v rani mladosti ne sme imeti slabih izkušenj. Podobno kot z ljudmi je od njegove zgodnje socializacije odvisen tudi odnos do drugih psov. Naša Čajka npr. se že od malih nog prav navdušeno igra z vsakim psom, ki ga uspe v to prepričati. Njena želja po igri je tako močna, da se vsakemu kužku na začetku podredi, tako da ji uspe pogosto za igro navdušiti tudi že kakšne vsega naveličane starčke in celo kakšno zoprno pasjo tetko. Sedaj, ko je malo starejša, ne vztraja več za vsako silo pri igri, ni pa bila še nikoli napadalna do kakšnega psa ali psičke. Na splošno velja za kraševce, da do drugih psov niso napadalni, vendar znajo obrambno odreagirati, kadar so napadeni. Ker je kraševec zelo pristen pes, ob ustrezni socializaciji (stikih z drugimi psmi) zelo dobro obvlada pasjo govorico, paziti je potrebno le, da ga v mladosti kakšen pes ne napade.

Kraševec = čuvaj

Foto: Branka Emeršič

Na žalost je usoda kraševcev zaradi svojih čuvajskih lastnosti pogosto zreducirana na životarjenje na verigi, zato ni nič čudnega, da o pasmi kroži toliko negativnih predstav. Pes, ki je celo življenje na verigi in ki nima stikov z okolico, lahko zelo hitro postane negotov in nesamozavesten, zaradi česar se mu še bolj razvije obrambni nagon, kar se kaže v pretiranem lajanju ali celo agresivnosti.

Zelo veliko je odvisno od nas in od vzrediteljev, ali želimo čuvajsko lastnost kraševcev potencirati ali ublažiti. Zaradi naravnih zasnov kraševcev in ker v vsakodnevnem življenju ponavadi ne potrebujemo psa, ki bi nas na vsakem koraku branil z režečimi čekani, se mi zdi bolj primerna takšna vzgoja, ki bo to naravno lastnost kraševcev ublažila, zato sem mojo psičko Čajko že od majhnega navajala na stike z drugimi ljudmi in kužki in načrtno podpirala njeno igrivost in prijaznost do neznancev. Sedaj ko odrašča, pa se ji vseeno razvija zadržanost, tako da ne sili več k mimoidočim z željo po božanju. Klub njeni vzgoji pa se ji zna včasih povsem zbuditi čuvajski nagon, predvsem kadar se ji zazdi kaj nenavadno ali sumljivo. Zgodaj spomladi so jo npr. presenetili nabiralci regrata, ki so se kar naenkrat pojavili na travnikih, tako da je iz velike razdalje začela lajati na njih, v zadnjem času pa je začela tudi čuvati okolico hiše.

Vseeno pa je, kadar dobimo obiske (tudi take, ki jih še ne pozna), zaradi svoje družabnosti vedno vesela, kot da bi hotela reči, več nas je, bolj je veselo.

Kaj kraševec še potrebuje (poleg ljubezni in doslednosti)?

Bivanje

Zunaj: Kraševec je zaradi svoje dolge dlake in goste podlanke prav primeren pes za življenje zunaj. Idealno je, če ima ograjeno dvorišče, del dneva pa lahko preživi tudi v pesjaku ustrezne velikosti. Če bo pes zunaj, je zelo pomembno, da ima dovolj sence, kamor se lahko umakne pred poletno vročino. Zime lažje prenaša, seveda pa potrebuje ustrezno veliko in izolirano pasjo hišo, nikakor pa ne smemo pozabiti, da je vseeno zelo socialno bitje in da potrebuje vsakodnevno dosti pozornosti, če ga želimo na pravi način navezati nase in ustreno socializirati. Na mladega kraševca lahko tudi slabo vpliva, če ga mimoidoči (npr. otroci ali druge živali) dražijo, zato je dobro, če ga imamo v tem primeru pod nadzorom, da ne razvije kakšne nepotrebne agresivnosti.

Zelo podrobne informacije kaj kraševec potrebuje, če živi zunaj, najdete v knjigah M. Zidarja O kraševcu in v knjigi O psih (celo načrt, kako narediti ustrezno uto in kako velik naj bo pesjak).

Znotraj: S stališča vzgoje in navezanosti kraševca na nas pa je bolje, če živi kar z nami v hiši (stanovanju), pomembno je le, da ga že od malega vzgojimo, kakšen je hišni red. Da ne bi bilo slabe volje, ko bi kužka že prinesli domov, pa je potrebno opozoriti, da bivanje dolgodlakega psa v stanovanju pomeni tudi več čiščenja. V deževnih dneh se bo naš kraševec vračal s sprehodov z umazanimi tačkami in dlako, pripraviti pa se moramo tudi na dejstvo, da kraševcem čez celo leto pridno izpada dlaka (bolj pogosto sicer spomladi in jeseni, vendar je za "sobne" kraševce značilno, da ta prehod ni tako izrazit in se zato njeno izpadanje porazdeli skozi celo leto).
Idealno je, če ima naš pes možnost izbire med bivanjem zunaj in notri. Kadar pritisne vročina, poišče naša Čajka najhladnejši del v hiši, ko začne malo pihljati pa se rada namesti tudi kje zunaj v senci (potem ga pa ni lepšega prizora).

Sprehodi

Kot vsak pes je tudi kraševec ljubitelj sprehodov, v poletnih mesecih pa mu je treba prisluhniti, saj bo tudi sam pokazal, da ga sprehodi zanimajo le zgodaj zjutraj in zvečer. Sneg naša Čajka prav obožuje, paziti moramo le na njene tačke, saj se ta zelo rad prijemlje na njeno dolgo dlako.

Nega

Čeprav je kraševec dolgodlak pes, nega dlake ni tako zahtevna kot pri nekaterih drugih dolgodlakih pasmah. Najbolje je, da psa z glavnikom češemo vsak dan (na ta način bo česanje najlažje, saj se dlaka ne bo sprijemala v vozle, kar je bolj prijetno tudi zanj, pa še hitro lahko opazimo, če so na koži kakšne spremembe). Ne bo pa hudo narobe, če ga češemo nekajkrat ali enkrat na teden. V času menjave dlake (zgodaj spomladi in jeseni) si lahko pri česanju pomagamo s krtačo in tako malo pospešimo izpadanje dlake. Pogosto kopanje za kraševca ni priporočljivo, saj mu lahko razmasti dlako in celo povzroči kožne bolezni. Zidar priporoča, da psa kopamo dvakrat na leto, nekateri vzreditelji pa menijo, da kopanje ob rednem česanju niti ni nujno.
Kraševec ima spuščena uhlja, zato ju je potrebno večkrat pregledati in po potrebi očistiti ter pristriči dlačice.

Zdravje

Tudi pri kraševcih je bilo nekaj križanj v sorodstvih, vendar je to vseeno še dokaj pristna in naravna pasma, ki nima izrazitih dedno pogojenih bolezni. Slikanje kolkov ni obvezno za vzrejni pregled, vendar je potrebna tako kot pri drugih večjih pasmah previdnost, zato pazimo, da mladič ne hodi sam po stopnicah in da ima ustrezno prehrano.

Zunanjost kraševca

Foto: Robin Emeršič

Foto: Robin Emeršič

Foto: Robin Emeršič

Splošni videz kraševca, ki nam najprej pade v oči, ko zagledamo tipičnega predstavnika pasme, je M. Zidar v svoji knjigi O kraševcu opisal takole:
"Kraški ovčar je po splošnem videzu srednje velik, mišičast, močnega okostja, dolgodlak, železnosive barve, z zbitim in razmeroma kratkim trupom. To je torej tisto, kar se človeku ob pogledu nanj takoj vtisne v spomin. Potem nas opozori nase še značilno zaobljena glava s spuščenima uhljema, ki bi jo brez površnosti težko primerjali z glavo katere druge pasme, in košat rep, v afektu tudi malo prek hrbta zavit." (Zidar, 1990, str. 99)

Prihodnost kraševca?

V sodobnem času imajo gotovo prednost pasme, ki jih je lahko vzgojiti in socializirati. Na žalost so nekatere pasme pri nas pretirano popularizirane in idealizirane, druge, kot. npr. kraševec pa po krivici zapostavljene, tako da najbolj črnogledi celo strašijo z izumrtjem te dragocene pasme. Pretirana komercializacija vsaki pasmi škodi, saj je zaradi zaslužka pogosto povezana s produciranjem nerodovniških "čistokrvnih" mladičev, ki večinoma pridejo v roke tistih, ki imajo pse za modno muho. Zato je gotovo bolj smiselna takšna promocija kraševcev, ki ne idealizira pasme za vsako ceno.

Vsaka pasma zahteva poznavanje njenih značilnosti, pa tudi potencialov. Kraševci so postali šele v zadnjem času tudi naši družabniki. Na žalost se še vse prepogosto predstavlja njihove naravne preddispozije kot ovira za razvoj v tej smeri, namesto da bi se bolj razmišljalo, kako jih kanalizirati skozi prilagojene oblike šolanja ter uspešno uporabiti in prilagoditi sodobnemu času. Zaradi njegove izjemne navezanosti na gospodarja in družino, prisrčnosti in energičnosti je to pasma za vse, ki si želijo s psom vzpostaviti tesen in srčen odnos. Ob liniji takšnih kraševcev, pa bi bilo zelo smiselno, če bi razvijali tudi bolj delovno linijo, ki bi se lahko vrnila v svojo staro "službo". Kraševce bi lahko kot pastirske pse vrnili vsem, ki imajo črede na področjih, kjer domujejo razne zveri in s tem na naraven način, podobno kot drugod po svetu, preprečili škodo, ki jo le te delajo kmetom in pastirjem. Seveda bi morala biti tem potrebam prilagojena tudi vzreja, saj bi morali mladiči odraščati ob čredi in z njo že od mladih nog vzpostaviti ustrezen odnos. Prav tako kot ne bomo iskali kraševčka, ki ga želimo za družabnika nekje med ovčkami, pač pa pri vzrediteljih, ki ga bodo že v ranem otroštvu navezali na človeka in ga spontano navadili na vsakdanje življenje v sodobni družbi, ne moremo za čuvanje ovc uporabiti naših hišnih ljubljenčkov, zato bi bila kot pri nekaterih drugih pasmah v prihodnje smiselna različna vzreja glede na namen.

Uporabljena literatura:
- Zidar, M: O kraševcu. Domžale, samozal., 1990.
- Križanič, R.: Slovenija domovina kraškega ovčarja (videokaseta). Ljubljana, Studio Mi., 1989.
- Zahariaš, K.: To, priden! : dodatek k praktičnemu delu v tečajih osnovnega šolanja psov. Ljubljana, samozal., 2004.
- Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije - DLVKOS, dostopno na www.drustvo-kraskih-ovcarjev.si 12.7.2005
- Zahariaš, K.: Pastirski psi - čuvaji čred, dostopno na www.kin-drustvo-krim.si 12.7.2005