19. novembra je minilo deset let, kar te ni več med nami. Bil si mi pravi prijatelj, takrat ko sem te najbolj potrebovala. Skupaj sva preživela polnih 15 let in pol, ki se jih z veseljem spominjam. Hvaležna sem ti za vsak nasmešek, ki si mi ga s svojimi vragolijami pričaral na usta, hvaležna sem ti za vsak migljaj repa in poljubček, ki si mi ga poklonil, kadar sem prišla domov. Vse sekunde, ki sva jih preživela skupaj, so zame neprecenjlive. Zaradi tebe sem še vedno zaljubljena v pasmo, katere prekrasen predstavnik si bil. Kako sva bila povezana, se je izkazalo, ko so te operirali zadnje dni tvojega življenja. Bil si na kliniki in ker tam dela moja prijateljica, ti je bila zagotovljena vrhunska oskrba. Vendar si po operaciji doživel šok, ker so te obkrožali tuji ljudje. Tresla te je mrzlica in jaz sem se v tisti noči zbudila in tudi mene je neznosno zeblo. Kljub temu, da so ti kito na nogi zašili, in si operacijo prestal, si oslepel. Po tvojih reakcijah in tvojem milem joku sem spoznala, da se želiš posloviti s tega sveta. Zadnje čase sem to tudi že kar nekako pričakovala, čeprav sem v srcu upala, da bova skupaj vsaj še nekaj let. Vedno več si iskal mojo bližino, stiskal si se k meni in mi ležal v naročju, da si iz mene črpal energijo, ki ti jo je že močno primanjkovalo. Spoznala sem, da bi bila sebična, če bi te še naprej želela imeti ob sebi, zato sem sprejela najtežjo odločitev v svojem življenju. Bila sem ob tebi in ti dovolila, da si se preselil v večna lovišča, kjer delaš družbo ljudem, ki si jih imel rad in jih tudi ni več med nami ter svojim pasjim prijateljem, s katerimi si se igral na sprehodih. Še vedno se mi velikokrat sanja o tebi, kako srečno divjaš sem in tja, se preganjaš z drugimi kužki in mi nosiš svoje igrače. Črt, še vedno te neizmerno pogrešam.
Tvoja Andreja
Jana. Vse pravice pridržane.
