Društvo Hrtji svet Slovenije

[AngSeter]

  Super napisano.. Čakam nadaljevanje 

[Podencica]

»Ko naš posvojeni kuža postane pravi mali vražiček …



2. del

Ena najhujših motenj, pred katero trepetamo vsi novopečeni posvojitelji, je lajanje, cviljenje ali še huje uničevanje pohištva in stvari v času naše odsotnosti. Ja, t. i. ločitvene tesnobe pri psu se lastniki bojimo kot kuge. Kako tudi ne, ko pa so posledice močno vidne v našem stanovanju, ne nazadnje pa tudi na našem psihičnem počutju. Med službo se kar naenkrat primemo za glavo: »Le kaj mi pa sedaj grize doma?!« Pa imamo uničeno dopoldne ali kar cel dan v službi. In ob prihodu domov s strahom odpremo vrata … Na žalost je to motnja, pri kateri lastniki sami ne moremo veliko pomagati, saj nam praviloma primanjkuje znanja in izkušenj. Lahko bi vam tu dali nekaj koristnih napotkov, da moramo psa že od prvega dne privajati na samoto, da ne smemo delati »prevelikega cirkusa«, ko se odpravljamo v službo, mu za družbo omisliti kakšno plišasto igračko ali kost, ga pred odhodom od doma do dobra utruditi …, vendar pa so vsi ti nasveti samo »blažen žegen« pri tako pereči težavi, kot je ločitvena tesnoba. Najhuje pa je, da se ta ob nepravilnem lastnikovem pristopu do problema praviloma sčasoma samo še stopnjuje in v psihozo spravlja tako psa kot lastnika. Najlažja in enostavnejša rešitev je največkrat družba drugega hišnega psa. Pa si res vse družine želijo imeti dva psa? Lahko bi mu našli npr. varstvo, medtem ko nas ni. A priznati moramo, da je reševanje zadeve na tak način precej zapleteno in skoraj neizvedljivo, če moramo npr. samo skočiti v trgovino po sol ali sladkor. Zato je vsekakor najboljši nasvet ta, da se morate ob tovrstni motnji nujno posvetovati s strokovnjakom za vedenje psov.

O tej zares boleči težavi pri psih nam je nekaj svojih misli zaupala tudi kinologinja Alenka Spazzapan: »Ločitvena tesnoba ali anksioznost je psihološko stanje in nikakor ne disciplinski problem, zato mora biti vedno prepoznavana in odpravljana s strokovno pomočjo. Stres, ki mu je pes ob napadih anksioznosti izpostavljen, lahko resno in kvarno vpliva na njegovo zdravstveno stanje. Zato se je treba problema lotiti čim prej, torej že, ko samo posumimo, da gre za ločitveno tesnobo. Naj opozorim, da kreganje ali kaznovanje psa, ki je v takem stanju, nikakor ni dopustno, saj težavo samo še poslabša … Zmotno je prepričanje, da se ločitvena tesnoba pojavi izključno pri psih, ki so v preteklosti živeli v težkih življenjskih razmerah. Ta težava namreč ni odraz preteklih travm in se lahko pojavi tudi pri psu, ki ga kupimo oziroma dobimo iz nadstandardnih razmer, npr. tudi iz urejenih rodovniških legel. Kar pa se tiče hrtov, se je dobro zavedati dejstva, da so ti v večini primerov pred odhodom iz zavetišča živeli v tropu z drugimi psi, zato se ločitvena tesnoba pri njih večinoma odraža kot huda navezanost na drugega psa.«

Na splošno obstaja več vrst ločitvene tesnobe (npr. huda navezanost na človeka, prostor, na druge pse itn.); dovolimo strokovnjaku, da jo prepozna in za vašega psa pripravi program pravilnega ravnanja s psom in odpravljanja težav. Na žalost pa je lajšanje tega »trpečega stanja duha« pri psu dolgotrajen proces, ki zahteva ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti in vsekakor dobrih živcev. Nikakor pa ni dobro, če samo upoštevamo nasvete svojih prijateljev, npr. da uporabimo kletko, v katero psa med našo odsotnostjo preprosto zapremo … Svojega pasjega ljubljenčka moramo namreč na kletko počasi in pravilno privajati, ne pa ga že prvi dan vanjo zapreti in oditi od doma. Morda bi bilo to do neke mere sprejemljivo (pozor! to ni nasvet) za greyhounde, ki so življenja v kletkah ponavadi vajeni od malega, nikakor pa to ni dopustno za galge, ki so celo življenje živeli na prostem. Pa pomislimo: psa, ki se počuti utesnjenega v našem stanovanju, za izboljšanje težav zapremo še – v manjšo kletko. Halo! Seveda je takšno ravnanje lahko pogubno za psa, ki se bo zagotovo spravil nad ogrodje kletke in se lahko tudi usodno poškodoval. Zatorej prosimo, da resnično stopite do dobrega strokovnjaka, saj je nujno, da se z ločitveno tesnobo pravilno  spopadete. Povedati pa vam moramo, da čeprav je bilo tudi na »hrtji sceni« že nekaj primerov ločitvene tesnobe, pa nobeden od teh kužkov ni bil brezupen primer, sploh pa nobeden izmed njih zaradi tega kasneje ni izginil iz obličja sveta kot da ga nikoli ni bilo … Danes prav vsi živijo srečno in ljubljeno, bodisi pri svojih vztrajnih prvih posvojiteljih ali pa pri drugih, ki so temu psu dokončno uspešno pomagali. Kajti ločitvena tesnoba ni odraz njegove jeze, užaljenosti, naveličanosti ali nena¬klo¬njenosti do nas, ampak izražanje njegove skrajne notranje stiske. Ta kuža dejansko nujno potrebuje našo pomoč. Zato je tudi povsem na mestu ustaljena besedna zveza, da »pes TRPI za ločitveno tesnobo«.

 Naj omenim skrajni primer ločitvene tesnobe pri greyhoundu, ki je pred leti prišel v Slovenijo kot velika ljubezen svojega lastnika. Lahko si predstavljamo, kakšna sreča je ob njegovem prihodu prevevala novopečenega posvojitelja. Žal se skupno življenje ni izšlo: postavni hrtji lepotec je že v prvih dneh v nekaj urah samote dobesedno zgrizel in uničil celotno centralno napeljavo … Pri drugem lastniku se je spravil nad montaž¬no predelno steno in iz nje potegnil električne žice. Na srečo je kuža tudi po tej dogodivščini ostal živ, vendar pa je znova zamenjal dom … In v tretjem – ostal za vedno. Ob vsej ljubezni, umirjenosti in ob brezpogojnem sprejemanju lastnice, predvsem pa ob opori, tj. tesnem sobivanju s še eno hišno ljubljenko se je prelevil v povsem neproblematičnega hrta, ki danes lahko ostaja doma tudi sam brez tovrstnih stanovanjskih predelav. In postal – naša Legenda: po svoji lepoti, nekoliko ukrivljenem nosu, unikatnih doživetjih in po umirjenem, ležernem karakterju … Prav neverjetno, a kuža, ki mu z grbe odpade breme strahu in stiske, se namreč zelo hitro prelevi v sproščenega, prešerno razigranega in prijetnega štirinožca.

Odločiti se moramo sami! Ali bomo prevzeli status nekdanjega lastnika psa, ki ga je zaznamovala strašna izkušnja življenja s psom, ki je trpel za ločitveno tesnobo, ali pa bomo srečni rešitelj svojega ljubljenčka, ki nam bo celo življenje vračal pozornost in pripadnost … Nikakor pa ni lahko. Zato dovolite, da navedem naslednji primer uni¬čenega pohištva. Lastnica mešančka je njuno skupno »doživetje« opisala takole. 
 
 Moj mešanček, ki je svoj stalni dom našel po odhodu iz zavetišča, je še sedaj neizmerno milo bitje. Že od prve minute, ko sva se zagledala, sem bila njegova edina zorna točka, edini smisel življe-nja. »Ne, ne boš šla sama na WC, ne bom meter od tebe, dotikal se te bom in te neumorno gledal do konca svojega življenja!« Pa sem kužka morala prej ali slej pustiti samega …, pa glej ga zlomka, včasih je mojo odsotnost očitno dobro prenesel (sodeč po neokrnjenem stanju stanovanja), včasih pa sem se ob prihodu domov prijela za glavo in obupano gledala zdaj psa, ki se mi je veselo (ja, kaj pa je?!) motal med nogami, zdaj popolnoma zgrižen dvo¬sed v dnevni sobi … Seveda me je zgrabil popoln obup: »Kaj naj naredim s tem psom?« Niti razmišljati nisem hotela o tem, da bi ga vrnila v zavetišče, saj bi se od sramu udrla v zemljo, nanj sem se že zelo navezala, za povrh pa sem bila še prepričana, da bo kar umrl, če ga bom zapustila. Počutila sem se povsem ohromljena, saj nisem ve-dela, koga naj vprašam za nasvet. Ni se mi zdelo smiselno, da se z njim vpišem v pasjo šolo, saj »sedi, lezi, daj tačko« te zadeve sigurno ne bi rešilo. Pojma nisem imela, da v Sloveniji obstajajo strokovnjaki, ki odpravljajo nezaželeno vedenje pri psih. Uničevanje sedežne garniture, stolov, odej … sem sprejemala tipično kot večina lastnikov s tovrstnimi težavami: nemočno (izhoda iz pereče situacije nisem videla, sploh pa mi ni bilo jasno, zakaj včasih stvari grize, drugič pa ne), užaljeno (saj sem ga vendar rešila iz zavetišča in mu omogočila lepo življenje), jezno (dejstvo, da je npr. zgrizel mojo »udobnost«, medtem ko je njegov taburé ostal vedno nedotaknjen, seveda ni pomagalo); pomislila sem celo, da kuža noče biti več pri meni in mi to na tako destruktiven način dopoveduje. Počasi sva oba padala v psihozo, na kužku se je videlo, da je vedno bolj napet, bal se je trenutka, ko bom za seboj zaprla vrata, jaz pa sem med službo imela vedno pred očmi naslednji do tedaj še nedotaknjeni predmet, ki to ob moji vrnitvi domov ne bo več. Pa tako sem si želela psa! Potem pa čez nekaj napornih tednov – eureka! Sestra je pač enkrat, ko sem nemočno zmajevala z glavo, pripomnila, da se morda moj kuža boji teme, zato proti večeru, ko pade mrak, stvari grize, dopoldne pa ostaja vse nedotaknjeno. Naslednji dan navsezgodaj je bil v stanovanju že časovnik za lučko; že leta se ob večerih redno prižiga lučka, da kuža ni v temi, čeprav je ta tesnobnost pri mojem milem mešančku že zdavnaj popustila. Že zelo kmalu po »rešitvi problema« pa je – čudežno – nekdaj živčni in nepred¬vi-dljivi kuža postal nadvse zadovoljen in umirjen sopotnik v mojem življenju.

Opisani primer pasjega »bližnjega spoznavanja« s pohištvom sem navedla predvsem zato, da bi vsak lastnik o vzrokih za nezaželeno obnašanje svojega psa najprej dobro premislil, saj ima to lahko povsem enostaven vzrok, ki ga zlahka sami odpravite. Povsem napačno je, če že na samem začetku težav psa označimo za problematičnega, nepredvidljivega in nevrednega življenja z nami, saj je vzvodov za uničevanje pohištva lahko več. Kdo bi npr. pomislil, da lahko kužki stvarem v stanovanju obliko spreminjajo tudi zaradi zdravstvenih težav! Pa je tudi to možno. Posvetimo se naslednji zgodbi.

 Na srečo nobeden od mojih kužkov ne trpi za ločitveno tesnobo, vseeno pa je moja galgica po osmih mesecih skupnega življenja zgrizla, kaj zgrizla, snedla! kos orientalske preproge. Šok ob prihodu iz službe je bil precej velik. Ste imeli že psa, ki bi svojo lakoto potešil z vašo ne prav poceni preprogo?! Sledilo je nekaj dni miru, nato pa so v prafaktorjih končale platnice knjige iz knjižnice. (Seveda ne kakšnega šund romana, ampak knjige tipa: »Veste, te knjige v naši knjižnici ne posojamo, a so nas poklicali iz vaše službe, da vam lahko zaupamo …« Ja, res me je skoraj zadela kap!) No, pa smo razglabljali, zakaj naša štirinožnica to počne, saj prve mesece glede tega ni bilo nobenih težav … In na srečo pogruntali. Naša damica si je zaplato tepiha in knjige privoščila le takrat, ko je zunaj zapadel sneg in prekril travo, ki jo je vsak dan na veliko grizljala na sprehodih … Zadevo je pojasnil en sam telefonski klic, v katerem je veterinarka pojasnila, da ima psička preveč kisline in z grizenjem stvari uravnava pH v svojem želodčku. Težavo smo doma tako zelo hitro rešili, na nekdanje zdravstvene težave naše galgice pa pač spominja zevajoča luknja v orientalski preprogi in nekaj evrov manj v denarnici za popravilo knjige.

Uničevanje pohištva torej ni vedno povezano z ločitveno tesnobo. Marsikateri lastniki moramo na žalost tudi priznati, da ima npr. huronsko cviljenje in tuljenje ob našem odhodu od doma pogosto osnovo v prevelikem razvajanju in precejšnji toleranci celotne družine do prikupnih muh našega repkajočega družinskega člana. Sploh takrat, ko se nezgode s pohištvom in glasnim najavljanjem naše odsotnosti začnejo pojavljati šele po nekaj mesecih skupnega življenja, moramo temeljito izprašati svojo vest in priznati, da to nezaželeno obnašanje pravzaprav spodbujamo sami. Pa smo spet pri tistem, kar zadnje čase v priljubljenih oddajah o psih pogosto slišimo: da smo za neljuba dejanja naših psov odgovorni lastniki sami.
In ko prebirate te vrstice, se vam je zagotovo utrnila misel: »Kaj pa mi je tega treba? Raje imam mir pri hiši in nobenega psa …« Velikokrat je prav strah, da bi se naša nova sedežna garnitura prej ali slej spremenila v franže ali pa bi si z glasnim laježem prislužili negodovanje svojih sosedov, vzrok, da v svoj dom ne sprejmemo pasjega sostanovalca – kljub temu, da si ga neizmerno želimo. No, tu pa vam lahko ponudimo rešilno bilko: morda bi v tem primeru resno razmislili o tem, da bi posvojili hrta iz začasnega skrbništva. Nekateri hrti – galgi – namreč iz različnih razlogov predčasno prispejo v Slovenijo, kjer jih nato začasne mame počasi in strpno pripravljajo na življenje s človekom. Začasna skrbništva poznamo tudi pri greyhoundih in lurcherjih, le da so ta praviloma v tujini. Prav vsa pa hrtom ponujajo močno oporo pri navajanju na nov način življenja. Verjemite, z začasniki ni prav nič narobe! To niso hrti, ki jih nihče noče, ker so grdi, neatraktivni, neprilagodljivi, prestari … Največkrat v svoj začasni dom prispejo zato, ker se v ogromnem krdelu psov v zavetiščih ne znajdejo najbolje. Zato jih prostovoljci odrešijo muk in jim poiščejo varno prebivališče. Morda bi bila najboljša oznaka za začasnike »psi, ki že vse znajo«, saj jih njihove začasne mame do odhoda v njihov stalni dom res naučijo vsega – sobivanja s človekom, življenja v stanovanju, dnevne rutine in rednih sprehodov, da ne smejo lulati po naših preprogah, uničevati zaves, čevljev … Naloga vseh nadomestnih mam, pa naj si bo to pri nas ali na tujem, je tudi preverjanje, če je kuža morda skrajno preplašen, napadalen do drugih psov ali mačk …, pa tudi, ali nemara ne trpi za ločitveno tesnobo. Pri posvojitvi psa, ki že nekaj časa živi pri začasni družini, večjih presenečenj pravzaprav ni. Poleg tega pa so zaradi dobre hrane, pozornosti in ustaljenega načina življenja že vizualno prelepi, z mehko in svetlečo dlako; ne nazadnje pa jih lahko spoznamo v živo in začutimo njihov utrip, pogled, nežnost, galantnost … Na začasnika tudi ni treba čakati nekaj mesecev, da prispe z Irske ali iz Španije; s seboj ga praktično lahko odpeljemo takoj. Si sploh lahko želimo več?!

 … Lastnica jo je hotela potolažiti, jo malce spodbuditi z nasmehom, nežnim božanjem, z igračko …

Hvala za pozornost, nadaljevanje prihodnjič …

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Cerdeno bo čez par dni ''praznoval'' eno leto bivanja v zavetišču Scooby. Je galgo srednje rasti, na hrbtu ima daljšo resasto dlako, kar je precej redko 



Prve trenutke malce bolj zadržan, vendar se kmalu sprosti in uživa v čohanju. Nekonflikten, tudi mačke ga niso preveč zanimale.
Skratka, nežen hrtolin išče dom!
Več na http://www.hrtjisvet.org/hs/galgo-cerdeno/

Če se zanimate za posvojitev, nam pišite na  info@hrtjisvet.org

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Naš Azucar bo jutri na posvojitvi greyhoundov, ki bo v Ložnici pri Žalcu (KD Pluton), od 10:30 ure naprej bomo tam člani društva in naši posvojitelji s hrti. Prihod treh greyhoundov - Siriusa, Geraldine in Victorie je predvidena ob 13h.
Vabljeni vsi posvojitelji in tisti, ki podpirate naše društvo ter razmišljate o posvojitvi hrta, lurcherja ali podenca.
Se vidimo?




DRUŠTVO HRTJI SVET SLOVENIJE
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Brno ... napeto čakanje, da bo nekdo odprl škripajoča železna vrata ograje, ki vodijo v notranjost poligona in s tem najavil prihod kamiona iz Irske. In v njem so seveda hrti in lurcherji, ki jih ta, za mnoge pač navaden kamionček (za njih pa veliko več) pripelje v novo življenje.

Ian, naš hrtji šofer in njegov sopotnik malo zamudita, seveda, pot je dolga, čeprav bi človek skoraj pomislil, da se ustavita za vogalom pred poligonom, kjer varno skrita pred našimi očmi počakata par minut, stopnjujeta našo napetost do maksimuma in potem počasi zapeljeta do poligona . Ampak ok ... dokaza nimamo .

Na prizorišču posvojitve se med seboj prepletajo različni občutki in čustva ... novi posvojitelji so malce nervozni in obenem srečni, kazalci na njihovi notranji uri se premikajo blazno počasi, vsaka minuta do prihoda njihovega ljubljenčka je dolga kot ura, v nekaterih ljudeh se prebuja radovednost ... "Kdo bo prišel, kakšni bodo, kako je velik Sirus, ki je na sliki zgledal ogromen, kakšna bo Rose, ki ima le tri tačke, pa Indie, ki je še otrok?" ...

Sedaj so pogledi prav vseh prisotnih ljudi usmerjeni proti kamionu ... nastane tišina, kot, da si sploh ne upajo dihat, da ne bi s tem prekinili čarobnost tega trenutka. Resnično kar malo zastane srce. Kamion se ustavi in šoferja izstopita ... vržeta pogled na vse ljudi, ki so zbrani ... pomirjajoč pogled, optimističen, ki govori:"Ej, vaši psi so čudoviti, eden lepši in boljši od drugega ... ne bojte se, vse bo ok."

Dvigneta stransko pregrado kamiončka ... na obeh straneh se prikažejo hrti in lurcherji ... vstanejo ... to je trenutek, ko naša srca oblije takšna toplina, ki se jo ne da opisat, če jo ne doživiš in, ko pogledaš takrat v kamion se zdi kot ponoči, ko pogledaš v nebo in na njemu zagledaš na tisoče zvezd ... oči teh psov žarijo ravno tako ... neverjetni so ... za njimi je na stotine kilometrov dolge poti v neznano, pa vendar .... vedo!



In potem se kletke odpirajo ena za drugo ... hrte prevzemajo novi posvojitelji, nekateri jočejo od sreče, objemajo svoje nove družinske člane, jih stiskajo k sebi, božajo ... ko to vidiš ... to te zopet napolni z energijo ... veš, da društva delajo dobro in veš, da se boš še naprej boril za vsakega hrta, ki ga lahko rešiš in mu poiščeš lep dom.

Geraldine.


Sirius.


Novi Slovenci so postali postavni lepotec z redko modro barvo dlake, Sirus, pa mila in nežna lepotica Victoria in seveda prelestna, čudovita Geraldine.

Victoria, Sirius in Geraldine.


Članici, ki sta tokrat odšli na transport sta srečnici, ker sta prespali na Češkem in imeli privilegij, ter prvi preživeli noč z našimi novimi hrti. Ju prebožali, zmasirali, skrtačili in delili z njimi posteljo.

In naslednje jutro vpregli konje in že je sledila pot proti Sloveniji. V Ložnici, kjer je bila posvojitev, se je zbralo veliko posvojiteljev s svojimi hrti, ki so si lahko pred uradno posvojitvijo pretegnili tačke, naše hrte so prišli pozdraviti tudi drugi podporniki društva Hrtji svet. Vsem se lepo zahvaljujemo za udeležbo ... dan je bil prelep, sonček nas je veselo božal s svojimi žarki in pošiljal pozitivno energijo.

Ob 13.10h je zapeljal avto z našimi hrti na poligon ... skoraj vse do mesta posvojitve so hrti mirno spali v avtu, potem pa so se vsi skupaj naenkrat dvignili in postali nemirni ... Nekaj se dogaja ... seveda so čutili ... in zato sploh niso mogli dočakat, da bi izstopili skozi prtljažnik ... Sirusu se je najbolj mudilo ... seveda, moški neučakan .

Ko vrže človek pogled na nove posvojitelje se ponovi tisti zgoraj opisan občutek ... toplina v srcu in sreča. Nekateri posvojitelji pokažejo takoj vso svojo srečo, drugi čakajo, da bodo lahko hitro odšli domov in potem v miru stisnili k sebi svojega hrta, ga pocartali in si ga v miru ogledali.

Sirius s posvojiteljema.


Victoria s svojo novo družino.


Geraldine s svojima posvojiteljema.


Še malo druženja, zadnji napotki, malo čvekanja in počasi se poligon prazni. Za nami je še ena uspešna posvojitev ... še trije novi, rešeni greyhoundi v Sloveniji, ter njihovi novi, srečni in veliko bolj bogati posvojitelji ...

Iz vsega srca se zahvaljujemo vsem, ki ste nam omogočili še eno uspešno posvojitev ... KD Pluton, ki so nam odstopili prostor za posvojitev hrtov - http://www.kd-pluton.si/, Metki Potočnik za velikodušno doniranje paketkov pasjih briketov Prolife - http://www.prolife-pet.si/newtrition.html#, Lucie in vsem ostalim iz češke organizacije za pomoč hrtom, šoferju Ianu in njegovemu sopotniku, ki sta varno pripeljala naše hrte do prevzemnega mesta, članom društva Hrtji svet, ki so z veliko dobre volje angažirano pomagali pri posvojitvi, vsem, ki ste donirali hrano in ostale stvari za hrte, ki so še v zavetiščih na Irskem in seveda prav vsem ljudem dobrega srca, ki nas vedno tako nesebično podpirate pri našem delu. Velika in neizmerna hvala vsem posvojiteljem, ki ste odprli vrata svojega doma in medse sprejeli novega pasjega družinskega člana.

Skupaj zmoremo in gremo naprej ... Prisrčna hvala!

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

Donacije naših podpornikov, ki smo jih predali irskim prostovoljcem. Hvala vam!



Naš Azucar, ki še išče dom.

[Podencica]

»Ko naš posvojeni kuža postane pravi mali vražiček …«



4. del

No, pa smo že pri najbolj nehvaležni temi – morebitni agresivnosti hrtov do drugih psov (nehrtov). Pravzaprav bi morala to najlažje opisati, saj je znano, da so hrti na splošno izredno miroljubni in nadvse nežni psi, ki so do drugih štirinožcev prijazni in spravljivi. Življenje s hrtom je praviloma prava poezija, če z umirjenostjo, uravnoteženostjo svojemu štirinožcu vlivamo občutek varnosti in stabilnosti. Vendar pa na tem mestu pač opisujemo težave, na katere lahko ali pa tudi ne naletimo ob posvojitvi našega kosmatega ljubljenčka, zato je prav, da tudi glede agresivnosti navedemo nekaj skrajnih primerov tega neljubega pasjega vedenja.
Če primerjamo greyhounde in galge, lahko zatrdimo, da so prvi izredno mirni, preudarni predstavniki raznovrstne hrtje palete. Pri srečanju z drugimi psi oddajajo izjemno spokojno energijo, ki morebitne spore in objestnost drugega v kali zatre. So tihi, preudarni »modreci«. Kar se drugih psov tiče, imajo greyhoundi morda, ni pa nujno, slabo točko ali skušnjavo predvsem do razigranih majhnih kužkov, dolgodlakih kodrežev, po možnosti svetle barve, ki nekdanje tekaške šampione spominjajo na vabo, s katero so jih na treningih vabili v neskončni dir … Zato vas tu prav tako kot na predposvojitvenih obiskih opozarjamo, da je pri srečanju s tovrstnimi kužki vsaj v začetnem obdobju potrebna previdnost in odgovornost, saj si seveda ne želimo, da bi prišlo do kakšne neljube nesreče, ki bi do skrajnosti spremenila naš odnos do našega, do tedaj v vseh pogledih oboževanega, ljubljenčka in bi nanj začeli gledati s povsem drugimi očmi … Ko pa se »nabildano« telo greyhounda v udobnem in ljubečem domu po nekaj mesecih končno sprosti in hrtji fant ali dekle ugotovi, da se mu ni treba več pehati za umetno ali živo vabo, ta njihova zamerljivost do drobnih »naježenih« kužkov praviloma počasi izzveni. Dejstvo je, da ga v novem domu nihče več ne spodbuja k lovu na plen, zato se njegovo plenilsko vedenje v nadzorovanem okolju sčasoma omili, preoblikuje in do neke mere desenzibilizira.  Kar pa nam pri reguliranju morebitne greyhoundove nestrpnosti do miniaturnih pasem psov, ne nazadnje pa morda tudi do drugih predstavnikov pasje populacije (npr. pri samicah do drugega nepridiprava ženskega spola), nesporno pomaga, je na eni strani njegov spravljiv in umirjen značaj, na drugi pa stroga natreniranost iz tekaškega obdobja, saj je navajen, da se v hipu podredi lastnikovemu vodenju, če mu le ta zna pokazati, da je to zanj nesprejemljivo obnašanje.
Za razliko od greyhoundov, ki so bili že od malega deležni načrtne vzgoje, pa je bila večina galgov vse svoje življenje prepuščena sami sebi in svoji izvirnosti, kako preživeti v težkih razmerah v zanemarjenih kotlinah, brez hrane in mirnega zavetja. Izoblikovali so svoj poseben način obnašanja do drugih psov, ki po eni strani izžareva osnovno premiso njihovega značaja – plašnost, dominantnost, izredno občutljivost, iznajdljivost, nezaupljivost, umirjenost, prilagodljivost itn., po drugi pa, pa naj zveni še tako klišejsko, njihovo burno špansko naturo, saj so le na ta način uspeli najti svoje mesto v krdelu ali na mestnih ulicah. Ko taki samorastniški rešenčki pridejo v naš dom, bodo do drugih psov uveljavljali svoj ustaljeni vzorec obnašanja, ki nas bo lahko že od prvega dne navduševal, saj bodo sprehodi z našim ljubljenim hrtom mirni, dobrovoljni in suvereni do vseh psov (in priznati moramo, da je takšnih galgov v naši sredi resnično velika večina) ali pa nas bo vsaj v začetnem obdobju njihov način komuniciranja v pasji družbi spravljal v obup, saj bo po vsej verjetnosti kmalu prišel v neskladje z običajnimi normami urbanega druženja psov in njihovih lastnikov. Dejstvo je, da mnoge lastnike galgov nadvse navdušuje njihov »razburkani« karakter – na eni strani njihova skrajna nežnost, mirnost in crkljivost, ki »včasih celo prerašča mero dobrega okusa«, v varnem zavetju doma in na drugi strani njihovo vihravo, energično gibanje na planem, ko jim duša in srce družno zaplapolata; tedaj ni več spon, tegob, strahov, je en sam dir, svoboda, sreča ... Žal pa se njihova »vročekrvnost« včasih tudi rada poteši z burnim sprejemanjem drugih psov.   
 
 Uf, naša hrtica! Ta pa zna! Ob srečanju z neznanim kužkom, ki je za njen okus le malce preveč razigran ali energičen, smo priča vratolomnim skokom, vreščanju in grizenju povodca … Frajlico le stežka umirimo, čeprav bi npr. spuščena naredila le dva ali tri »speedy« kroge okoli nepridiprava, da bi se mu od hitrosti malo zameglilo pred očmi in bi bil spor nemudoma in za vedno končan … A ker smo damico sprejeli v svoje življenje in zanjo skrbimo, da je vsak dan sita in zadovoljna, menimo, da se pač mora prilagoditi normam urbanega sveta in se naučiti tudi na povodcu mirno hoditi mimo znanih/neznanih, velikih/majhnih, razigranih/umirjenih psov. Včasih smo njeno obnašanje obrnili na šalo, »da je povsem jasno, zakaj ji je bilo v prejšnjem življenju ime Farruca« (tj. vrsta glasbe za flamenko), a nezveneče ime smo ob prihodu zamenjali in je sedaj »preudarna boginja iz grške mitologije«. In čeprav smo čakali, da bo končno nehala plesati flamenko in se bo naše skupno življenje zlilo v umirjeni dunajski valček, se to ni hotelo zgoditi samo od sebe. Punca je sicer še vedno plašna, vseeno pa je na sprehodih karseda vročekrvna. Ne nazadnje pa je svojo »gajstnost« dokazala že v Španiji, ko je svoj nesrečni dom sama od sebe zapustila in si skreirala novo usodo … Ko nekaj mesecev ni bilo izboljšanja, smo se sprijaznili s spoznanjem, da potrebujemo strokovno pomoč.

Verjamem, da se mnogi lastniki hrtov z mojimi zgornjimi trditvami o spravljivem karakterju greyhoundov in energičnosti, nepredvidljivosti galgov ne strinjate, saj je morda vaša izkušnja z enim ali drugim ali pa kar z obema v pravem nasprotju z mojim opisom. In imate prav! Prav vsak pes, pa tudi hrt je osebek zase, vsak ima svojo življenjsko izkušnjo, svoje specifično okolje, svoj karakter … Naši hrti so namreč na moč različni in dejstvo je, da je treba z zelo plašnim psom postopati povsem drugače kot npr. z dominantnim in samozavestnim, saj lahko naredimo nepopravljivo škodo tako v zdravstvenem smislu psa, kot v odnosu lastnik/pes. Zato vam na tem mestu ne bomo svetovati, kako odpraviti eno ali drugo nezaželeno obnašanje pri vašem psu. Vseeno pa vam bomo dali zelo dober nasvet, pravzaprav najboljši – čim prej se oglasite na svetovanju pri dobrem strokovnjaku za pasje vedenje, saj vam bo ta pozorno prisluhnil, ocenil vedenje tako vašega psa kot vas in vam svetoval, kako to pasjo »bučo« končno prepričati, da je strahov, dominantnosti, vihravosti … za vedno dovolj in da vam končno lahko zaupa, da boste vse neljube, nepredvidene situacije na sprehodih vi sami uspešno in zadovoljivo rešili. Ali drugače, naučili vas bodo, kako pri vašem kužku uveljaviti tisto, kar ste vi sicer mislili, da ste, pa v resnici niste bili – namreč da boste vi »capo di banda«! Seveda je poanto o zaupanju med psom in njegovim človekom pogosto lahko pojasniti, vseeno pa nam je lastnikom tovrstno skladje med nami in našim psom velikokrat zelo težko ustvariti. Po mnenju priznane kinologinje imamo vsi lastniki hrtov eno veliko napako – svoje hrte namreč ne sprejemamo kot pse (ko pa so tako nežni, mili, nekoliko potegnjeni vase), ampak kot naše sorodne duše – pomanjšane človečke, ki z nami delijo ista čustva, predstave in razmišljanja … In tu dejansko nastopi težava, saj želijo naši ljubi »otročki« živeti po pasje in se tako tudi obnašati … (»Z eno samo izjemo – poležavanja na kavču, seveda!«) Zato vam svetujemo, da se k strokovnjaku odpravite odprtega uma, pripravljeni sprejeti in udejanjati vse njegove napotke in požreti tudi kritike, tipa … vaši psi se »rihtajo« po svoje, vi pa samo opazujete, kaj bo iz tega nastalo!!! Časi, ko so bili za vse negativne dogodivščine pri hiši krivi naši »grozni« kosmatinci, so namreč že zdavnaj mimo … Za prav vsako vedenje našega psa smo odgovorni lastniki sami. Pa smo spet vsega mi krivi, kajne?! Na žalost, tudi tega, če se vedenje našega psa kljub strokovni pomoči ne izboljšuje.
In nikar ne mislite, da boste na svetovanju pri kinologu osamljeni … Veliko lastnikov ima namreč težave in probleme s svojim psom in ne samo tisti, ki smo posvojili rešenčka z »nepredvidljivimi« travmami iz prejšnjega življenja. Dejstvo je, da vedno več ljudi s svojim psom ravna »po človeško«, ta pa pravzaprav sploh ne razume, kaj želimo od njega. Zato se odpravljanje travm v večini primerov precej zavleče, dlje, kot bi bilo npr. potrebno, če bi takoj poiskali ustrezno strokovno pomoč. In naj vas potolažimo: v pasji posvetovalnici ne boste pustili vseh svojih prihrankov. Že ena sama ura z nekom, ki se spozna na pasje vedenje, lahko odločilno spremeni naš odnos s kosmatinčkom in popravi vedenje, nad katerim smo obupovali dolge mesece in ga s svojimi napačnimi postopki celo poslabševali.

 A. je prelepa, veličastna hrtja silhueta! Samozavesten in postaven galgo z nedvomno nekaj greyhoundovske krvi. Prava paša za oči vseh ljubiteljev hrtov. Želite še kaj več? Človek bi že po kratkem razmisleku dejal, da ne. Pa vendar … Fant je na španskem podeželju živel iz dneva v dan, dobil za jesti ali pa tudi ne, bil na toplem ali hladnem; sam se je boril za svojo varnost in se ubranil vseh klateških psov … Prišel je v Slovenijo k neizmerno prijetnemu, nežnemu in ljubečemu dekletu … in se še naprej želel po svoji stari navadi zaleteti prav v vsakega psa, ki mu je stopil na pot. Seveda mu dekle tega ni dovolilo. Pa je A. že stotič ali dvestotič vzel usodo v svoje »roke« in se v obrambni ihti svoji lastnici kar konkretno postavil po robu; pa naslednjič spet, pa še enkrat in tako naprej, da je sčasoma vse skupaj postalo že prav poseben ritual. Uf! Zakaj pa vam o tem pišemo?! Da vas prepričamo, da so hrti nevarni svojim lastnikom? Ne, zagotovo ne! – Zopet vam namreč predstavljamo skrajni primer nezaželenega vedenja, saj vam želimo dopovedati, da brezupnih hrtov (pa tudi drugih psov) preprosto ni. Dekle je s svojim že odraslim posvojencem (o, zagotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se takega psa pač ne da več spreobrniti; kar je, je!) obiskalo nekaj svetovalnih ur pri izkušeni kinologinji, se nad učnimi urami tako navdušilo, da je s šolanjem svojega A. nadaljevalo vse do stopnje, ko je iz nekdanjega nepredvidljivega močnega samca postal uravnotežen in hvalevreden hrt, ki svoji lastnici maksimalno zaupa in povsem sledi njenemu vodstvu. Napredoval pa ni samo kuža, ampak tudi njegova lastnica. Nedvomno je pridobila bogate življenjske izkušnje, ki so oplemenitile njeno odločnost, suverenost, da se bo tudi v bodoče lažje spopadala s podobnimi ali drugačnimi preizkušnjami v življenju. (S svojim kužkom se namreč hočeš nočeš razvijamo tudi mi sami.) Še več: dekle je postalo vzor vsem nam, morda že nekoliko zaspalim in samozadostnim hrtjim lastnikom, da se s trudom in voljo da tudi pri odraslem psu še veliko postoriti, izboljšati odnos lastnik/pes in predvsem, da res ne smemo prav nikoli obupati nad svojim »nemogočim« štirinožcem. Člani društva jo večkrat srečamo v mestu, kako se ponosno in sloko sprehaja s svojima hrtoma, ki ji umirjeno, zadovoljno in suvereno sledita brez večjih vedenjskih pretresov ob srečanju z drugimi psi. In pohval ni konca!

Dejstvo je, da vsi posvojeni hrti prej ali slej »zaplapolajo« v novem, boljšem življenju, saj pravzaprav ne potrebujejo veliko – le mir, malo nežnosti, ustaljeni red, varnost. Pa smo jim to res vedno pripravljeni dati? Vse prevečkrat se namreč zgodi, da se v svoji veliki navdušenosti in ljubezni nad prijetnim hrtjim prišlekom želimo s svojim ljubljenčkom kar naprej ukvarjati, ga drezati, božati, se z njim igrati … tudi takrat, ko je to za psa povsem nesprejemljivo – npr. med hranjenjem in globokim spancem. Takrat se mora psa – o, ja, tudi nežnega hrta – pustiti povsem na miru! Tako kot mi skočimo zaprepadeni pokonci, ko nas kdo grobo vrže iz spanca, zakričimo in se morda celo ujezimo, enako – le da po pasje – odreagira tudi naš pes … skoči, zalaja, zarenči in včasih na žalost tudi zagrabi za najbližji predmet, ki je v obsegu njegovega gobčka, pa naj bo to naša roka, obraz, noga … O, ja, dobro poznamo tisti zaprepadeni izraz v njegovih očeh, ko naš kuža ugotovi, da je svoje zobe zasadil v ljubljeno podobo svojega lastnika; urno in ves poklapan steče v drug prostor, se skrije pod mizo, stol in se z velikim občutkom krivde zazre v daljavo. Upam, da je povsem jasno, da tovrstno pasjo reakcijo ne smemo označiti za agresijo. V takih primerih moramo resnično odreagirati povsem razumsko in se zavedati, da je do neljubega dogodka prišlo izključno po naši krivdi. Prav vsa živa bitja potrebujejo svoj mir, svoj prostor, svoj počitek …, zato ne posegajmo v življenjski prostor svojega psa, saj smo mu ta zanj tako dragoceni prostor konec koncev sami dodelili. In njegova postelja, blazina, hrana in njegove igračke naj bodo resnično samo njegove! Predvsem pri greyhoundih pa moramo nujno omeniti še zanje značilno veliko zadrego, ko svojo glavo nenadoma in nenapovedano tesno privijemo k njegovi. (Oh, ko pa je umirjena in mehka podoba našega greya tako mamljiva! Seveda se želimo malce pocrkljati z njim.) Kje tiči vzrok za to njihovo resnično veliko osuplost pri tem dejanju, pravzaprav ne vemo, žalostno dejstvo pa je, da v tistem trenutku marsikatero greyhoundovo telo povsem otrpne, kuža nagonsko trzne, zahlasta za zrakom in včasih v skrajni stiski tudi šavsne proti viru svojega neugodja. Zato tudi tu poudarjamo, da se moramo vsi lastniki greyhoundov, pa tudi drugih hrtov, zavedati, da se je vedno treba držati navodil, ki jih dobijo prav vsi novopečeni lastniki hrtov: za hrta moramo odgovorno, ljubeče skrbeti, misliti na njegovo pravilno prehrano, redne sprehode, zdravje …, a hkrati sprejeti in spoštovati tudi njegov mir, njegove pomanjkljivosti, strahove in vse tisto, zaradi česar je naš kuža pravzaprav osebek zase. 

 Na koncu našega popotovanja po morebitnih hrtjih pomanjkljivostih omenimo še njihovo veliko »ljubezen« …

Hvala za pozornost, nadaljevanje prihodnjič …

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Imamo pa za vas še odlično novico.

Azucar je odkorakal v čisto svoj domek. Neskočno smo veseli in Sukiju in njegovi družinici želimo srečno, ljubeče in res lepo življenje skupaj.
Ponosni smo na Sukija, ponosni na družino, ki ga je sprejela točno takšnega kot je in pa, da so ga pričakali odprtega srca in odprtih rok.
Azucar, bodi neskočno srečen v svojem novem življenju ....


Taka krasna posteljica ga je pričakala v novem domu in takole lepo se je namestil vanjo..., kjer je prespal celo noč. Priden, miren in tih... kot vedno.

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org