Tačka v novem domu
Slikce sledijo takoj, ko bo potrjen ta pravi paket, ker pa vidim, koliko dobrih želja jo je pospremilo na pot, samo kratek pogled v njen dnevnik:
Tačka: Uhja, prvih 36 ur je za mano. Če
pogrešam Polono & co.? Seveda, posebno včeraj sem bila ves dan nervozna, kako pa naj vem, kam odhajam in kaj se bo tam zgodilo. Ampak dobro, vsaj začetek niti ni tako slab. Med vožnjo me je sirena ves čas
čohljala, in mi na srečo ni bilo nič slabo. Ko sem prišla domov (vsaj tako so rekli, da je to moj novi dom), sem se najprej malo razgledala po vrtu, oh, krasno, veliko prostora in čisto sveže pokošena travca, pa tista senčka pod pergolo tudi ni slaba. In poglej, poglej:
zelenjavni vrt. Tile paradižniki so mi še
posebno všeč - čeprav, zdajle vidim, da me moja lastnica malo pisano gleda, he, he, ampak reči pa si ne upa še nič. Da bo morala
zagraditi, pravi? Škoda, res.
13.00
Aha, in zdaj gremo
v stanovanje. Po stopnicah v prvo nadstropje?
Stopnice imam najraje - en, dva tri sem gor, jupi, vse sem prehitela! Šnof, šnof po stanovanju. Aha, in tole malo bitje bi me tudi želelo pobožati? Proooosim lepo, čohljanja ni res nikoli dovolj, vsaj kakih 23 ur na dan, prosim.
Upsa, kje pa je moja lastnica? Nikakor je ne smem izpustiti izpred oči, "zihr je zihr". Najlepše je pri njej v kuhinji, pa pri računalniku, pa v kopalnici --- aha, naj počakam zunaj, pravi? Ok, velja, samo da ne boš predolgo. Pet minut? Nedopustno, bom za vsak slučaj kar malo zacvilila.
18.00
Dan je prav hitro minil. So rekli, da sem
pridna, ker nič ne lulam po stanovanju. Prosim lepo, kaj so si pa mislili? Jaz sem vendar urejena punca!
Pa da mi s terase tudi
ni treba lajati na vse pse, ki hodijo mimo, so mi naročili. Ok, ni problema, že upoštevam - ampak ne potem mene krivit, če bo kaj narobe!
Hura, večerja! Ohhh, pa to ni res, tudi tukaj mi nič ne dajo z mize.
Da moram paziti na linijo, pravijo. In da
red mora biti. Hja, kaj hočemo.
Hmm, če mi ne dajo nič za jesti, si pa moram poiskati kakšno
drugo zaposlitev. Cop, cop, cop v predsobo, tam se mi zdi, da sem videla nekaj zanimivega. Ja, super, še vedno je tu. Tista ta prijazna punčka je tole prej imela na nogah, potem bo že v redu, bom kar v dnevno sobo prinesla. Cuffff, cuffff, uh, kako paše. Kaj?! Zakaj pa naenkrat tak kraval? Da ne bi smela
strgati tehle čevljev, mi pravijo. Hja, kako pa naj jaz to vem?
Dobro, dobro, za drugič bom že vedela.
23.00
Aha, zdaj gremo pa
spat. V tole košaro? Niti pod razno! In sploh mi tudi tale odeja ni prav nič všeč, ven z njo. Pa tudi takole... nak, ne bo šlo. Oh, zakaj pa gresta onadva v spalnico, mene pa sta pustila kar
tule? To pa ne bo šlo, kako pa naj vem, ali bosta jutri še tu ali pa me bodo spet kam peljali? Tako, tako, je že bolje. Samo da sem
čisto zraven. Ohhh, in tudi tale
kavč je
straaašno udoben, bom kar zaspala. V polsnu slišim prijazne glasove, da
naj mi bo za začetek, da pa bilo za kasneje že dobro, če bi šla na svoje ležišče... Ha, naj si kar mislijo...
7.45:
Dobro jutro! Odlično sem spala,
sanjala prekrasne sanje o Horjulu in mojih prijateljčkih. Aha, zdaj gremo pa lulat, ravno prav.
10.00:
Zajtrk. Hm, ja, saj tole sem jedla tudi v Horjulu, ampak danes je tako in tako petek in
postni dan in mi še ne paše najbolj. Bom pa jutri več!
11.00:
Sprehod, jupi! O, ne, takole počasi pa že ne bo šlo, bom raje kar jaz diktirala tempo. A da smo prišli v četrt ure čez pol Rožnika? Hja, to pa je tako, če je spredaj Tačka! In hej, tamle je spet pes! Kar
nalajala ga bom! Da je večji od mene? Nič hudega, Tačka je neustrašna! Pravi moja lastnica, da mi sicer ni treba lajat na mimoidoče pse, ampak ji ne verjamem čisto. In potem še pristavi, da bova morali v kakšno šolo.
Šola? Hmmmm.
11.00-23.00:
Prav fini dan je za mano, počasi dobivam občutek, da temle ljudem tukaj lahko zaupam, čeprav za vsak slučaj svoje lastnice
niti za hip ne izpustim izpred oči. Saj veste, pes nikoli ne ve...
Hvala za vse lepe želje, pozdravčke, vaša Tačka