Roman v sliki z naslovom
Bridki boj za odejico...
Nekega sončnega sobotnega dne so se zlobne tete, katerih glavno poslanstvo na tem svetu je zagreniti mačkam njihove poslednje užitke, odločile, da so se odeje v mačjaku že dovolj nalezle različne svinjarije in bodo morale romati v koš. Tigrasto-bela mačja sirota po imenu Mandi je nesrečno opazovala to hudodelstvo in plenjenje po mačjaku, a ko so grabežljive roke segle po njeni najljubši zeleni odeji, se je odločila, da mora ukrepati.
S huronskim krikom
Ne daaaam! se je pognala odejici v rešitev in protestniško izjavila, da če gre stran odeja, gre tudi ona.
Hladnokrvna pospravljalka edine mehkobe, ki so je uboge mačke deležne v tem turobnem prostoru, se ni ustavila, kljub temu da se je Mandin puč nadaljeval.
Bila je že do grla v črni vreči, na robu samega pogubljenja...
Ko je sovrag nenadoma popustil in za trenutek je kazalo na zmago.
Smetka, končno glas razuma v teh mračnih krajih, ki jih je bog pozabil! se je razveselila Mandi.
Pogajanja so bila naporna, vsaka stran je hotela nositi lovorike zmage, a nazadnje je le padla kompromisna odločitev - zelena odeja bo šla v pranje in bo vrnjena nazaj v košaro, kamor spada, kjer bo mačja upornica spet lahko uživala težko zaslužene trenutke počitka na njej. Kljub temu se je bilo težko ločiti... Mandi ni vedela, ali morda vseeno poslednjič vidi svojo zeleno prijateljico.
Mladi borki je bila dodeljena kompenzacijska blazinica, na kateri bo morala potrpeti toliko časa, dokler se stvari spet ne bodo postavile na svoje pravično mesto. Samo upamo lahko, da bo revica do takrat zdržala...