Pinki

[Smetka]

[ticka]

Eva, za vsa vprasanja najbolje, da pokličeš Polono in ti bo vse povedala.

[Smetka]

[Lanabela]

Obstajajo žogoce in druge igračke, ki ropotajo ali zvončkljajo. Slepi psi se z njimi imenitno zabavajo. Tisti, bolj na igrače vrženi se krasno zabavajo s plastenkami, v katere damo kamenčke (ali z odmašenimi plastenkami, v katerih so briketi in jih stresajo ven.
Res je, da se slepi psi zelo lepo prilagodijo in odlično funkcionirajo - vsekakor bolje kot gluhi. Tudi šolati se jih da čisto lepo kakšno poslušnost, pa kakšno sled bi se tudi dalo delati. Povsem enako kot z videčimi pa z njimi vseeno ne moremo: vsi slepi psi se sicer  zelo hitro naučijo, kako se je treba gibati, da se kam ne zaletijo. Pod pogojem, da ne divjajo "na pamet". Ponavadi imajo svoje "varne" poti, na katerih ne pričakujejo ovir. Če tja nekaj nastavimo, se lahko slep pes grdo zaleti. Poleg tega slep pes težko oceni globino (moj se je sicer naučil, vendar je zato rabil vsaj 2 leti) in zlahka padejo v kakšen jarek ali luknjo. Pa še en problemček zna pojaviti - vsaj meni je povzročal več težav kot sama slepota psa: usmiljene človeške dušice, ki so prepričane, da se slep pes najbolje počuti, če je mrtev.

[svrk]

Naša dva psa sta se takoj po združitvi začela učiti stvari en od drugega. Kuki laja na mimoidoče, kar jo je naučil Bobi, gre spat, ko zasliši ukaz, ker to naredi Bobi, oba se bojita časopisa v mojih rokah, kar je naučila Kuki Bobija, takoj, ko je prišla k njemu živet. Pa še bi lahko naštevala. Tako, da se dva psa, posebno, če že nekaj znata, zelo povežeta in nesebično prenašata znanje en na drugega. 
Če bi se tako odločila in vzela Pinki, se mi zdi, da bi se Pinki navezala na novega prijatellja in ga posnemala in mu sledila.  Več o tem bodo pa povedali tisti, ki se spoznajo.

[Lanabela]

Švrk, seveda bi se navezala. Nič narobe s tem, seveda, vendar se meni zdi bolje, da se slepi pes ne naveže kar takoj in preveč na drugega psa. Prav lahko se zgodi, da ostane od starejšega psa preveč odvisen (saj se to dogaja tudi povsem "normalnim" psom) in ne razvije svojih sposobnost tako kot bi jih lahko. Čisto nič ne bi bilo narobe, če bi bila Pinki edini pes v družini in bi morebitnega novega psa vzeli šele, ko bi bila Pinki že "narejena". Če pa bi prišla v družino, kjer so že drugi psi, pa bi bilo zelo dobro, da bi lastnik pazil, da bi poleg navezanosti in učenja od drugih psov vspodbujal tudi samostojnost.

[svrk]

Ali je kaj narobe, če sta  psa navezana. Naša dva sta, pa se mi to celo dobro zdi, ko korakata  v svet z ramo ob rami.

[Lanabela]

Kar se mene tiče, ni popolnoma nič narobe, če so psi navezani drug na drugega in če tvorijo (pravo) krdelo. Navsezadnje imam doma eno tako zelo povezano, močno in staro (par pasjih generacij) krdelo. Krdelo se da zelo lepo obvladati, vendar samo, če obvladaš vsakega posameznega člana. Kar pomeni, da moraš tudi delati z vsakim posebej in z vsakim posebej zgraditi dober odnos. Znati moraš najti ravnotežje med medsebojno navezanostjo psov in navezanostjo na lastnika. Ali na drug način povedano, pes mora dobro funkcionirati kot del krdela in kot samostojen posameznik. To pa ni vedno lahko, ne za pse in ne za lastnika.
Vse prepogosto se zgodi, da se psi pretirano navežejo drug na drugega, tako da kot posamezniki sploh ne morejo več funkcionirati, lastnik pa tega sploh ne opazi. Še fino se mu zdi. Pri slepem psu pa je ta nevarnost še večja, saj je bolj odvisen od drugih. Vem za čisto konkreten primer, ko je oslepela mlajša psička živela z starejšo, se od nje naučila praktično vse, starejša jo je vodila...skratka krasota za pogledat. Dokler ni starejša psička poginila. Potem je bila pa kriza da joj. Lastniki so skoraj obupali, tako hudo je bilo z mlajšo.