Jolly in Jimmy

[PikaPoka]

Saj mogoče bere tole
Okreva doma do nadaljnjega, kakor mi je znano....

[skogkatt]

Pozdravljamo

[Klavdija]

Tudi jaz jo pozdravljam....

[MaxyTT]

Šele sedaj videla to temo ... Hudo mi je za vse skupaj, da je do tega prišlo, Varji pa želim čimprejšnje okrevanje. Žal mi je tudi za Jimmyja, vendar na žalost tu ni več možnosti druge izbire. Upam pa, da bo z Jolly vse ok in bo prestala test. Splet nesrečnih okoliščin in mislim, da tegale res ni nihče mogel predvidet. Smetka in Binulja imata definitivno toliko izkušenj, da če bi bili že prej kaki (najmanjši) znaki, bi temu ustrezno tudi (preventivno) ravnali. Še pri lastniških psih moraš imeti ponavadi psa kar dobro naštudiranega - ok, pustimo tiste očitne znake, ki so vidni z aviona, govorim o takih "prikritih", ki jih kot lastnik počasi potem pogruntaš.

Da imajo tule naši faloti kosmata ušesa, sem pa tudi sama sprobala. No, pri Neli mi je tako jasno, da občasno še pokaže agresijo do psov, ampka tu mi ni panike, ker vem kaj lahko pričakujem in se temu ustrezno tudi pripraviva pri srečanjih. Me je pa enkrat tudi presenetila. Neli npr. nikoli do sedaj ni pokazala nikakršne agresije do človeka, niti najmanjše (še poštarja ima rada, pri vetih do sedaj tudi bp). Potem pa poleti pride k partnerju en njegov kolega, s kateri sta se z Neli že prej redno srečevala, se mu je pustila čohat (se je vedno vrgla na hrbet in jo je lahko čohal tudi po trebuhu), metala žogce ... No, ampak Neli ga je vedno srečevala takrat, ko je prišel do nas v polni kolesarski opremi, ker sta šla pač potem s partnerjem na kolo. Poleti pa enkrat pride v "civilni" opremi. Neli ga vsa vesela pozdravi, se vrže na hrbet, jo počoha, skače vsa vesela okoli njega, potem se malo pogovarjamo zunaj na vrtu pred vhodom, nakar je hotel partner kolegu nekaj pokazati na kolesu v stanovanju in je ta kolega naredil par korakov za partnerjem proti vhodu. Neli ne samo da je začela lajat kot nora nanj, temveč je spremenila tudi ton glasu v nekaj napol grozečega. Ni skočila vanj ne nič, samo lajež je bil tak opozorilni "ne diraj lava dok spava". Seveda smo vsi presenečeni obstali, takoj oster "Ne" in se je umirila, vendar je imela uč še vedno skoz na tem kolegu. Ne vem pa kaj bi se zgodilo, če ta kolega tudi ne bi obstal in bi še naprej hodil - bi znalo bit, da bi ugriznila. Je bil pa to edini tak dogodek do sedaj, ne prej ne potem nič več, tako da je bil popolno presenečenje, vendar mi je dal mislit, da moram biti tudi pri ljudeh bolj pozorna. No, če za primerjavo dam pa drug dogodek. Na morju, na sprehodu. Za nama hodi par, tip Neli skoz žvižga in nekaj kliče, da ji vzbuja pozornost. Meni gre na živce, se ustaviva, da bi šla mimo, Neli nekaj voha, obe z hrbtom obrnjeni proti njima. Naenkrat se Neli v šusu obrne in zagledam tega tipa, ko mi Neli dobesedno vleče za rep in se zraven reži! Situacija, ko bi lahko pričakovano odreagirala z ugrizom, pa ni, ampka ga je samo oblajala z normalnim tonom.
Pa da ne bomo samo pri psih - tudi moj 5-leten mačkon mi je letos prvič pustil lepo znamenje na frisu. Milijon tavžentkrat je dobil že "lupčka", pa nič. A letos me enkrat tako pribije v čelo z zobmi, da sem ugriz še tri tedne nosila s seboj, ker se je vmes še malo zagnojilo in oteklo. In to direktno med oči, da sem imela tako znamenje kot tista indijska pika.

LP

[frigga]

...in tudi od nas. Sisi pa pošilja enega  za čim hitrejše okrevanje.

[vis in nox]

Tudi mi se pridružujemo željam po hitrem okrevanju, Varja! Upamo, da to ne bo pustilo kakšnih posledic na duši. 

Od zdaj naprej bom vozila Ajo k vetu z nagobčnikom. Za vsak slučaj, pa saj moramo tudi vaditi.

[uncas]

 Varja!
In čimprejšnje okrevanje! 

[kar tako]

Prvič, bilo je nestrokovno, da je bil pes, ki ga ne poznaš (njegovo zgodovino, izkušnje z veterinarji) pri veterinarju brez nagobčnika. Malomarnost in nevednost nekoga, mora pes zdaj plačati z življenjem. Pes je očitno doživel šok in bolečino in se je branil, to ni napadalnost ampak obramba. V zavetišču kjer sama pomagam, gre vsak pes k veterinarju z nagobčnikom, po potrebi dobi pomirjevalo že v zavetišču. V izogib takim nesrečam. Drugič, postavljati pod vprašaj usodo sestre (ker je brat ugriznil), se mi zdi nedoumljivo, tega ne morem niti komentirati.
Pri nas (razen če se jasno pokaže, da je pes toliko vedenjsko in čustveno poškodovan, da mu ni moč pomagati) dobi vsak pes več možnosti, tudi če pošteno ugrizne. Večkrat se je zgodilo, da je  pes ob prihodu v zavetišče kazal določeno agresijo in tudi iz različnih razlogov ugriznil, pa so se skoraj brez izjeme po določenem času umirili in veliko jih je zdaj uspešno posvojenih v okolju kjer zanje ni tistih stresnih situacij, ki so pripeljale do ugriza. Mislim(o), da se je vredno potruditi za vsako življenje, če je to le mogoče. Predstavljam si, da s temi besedami ne bom prepričala nikogar, saj mi je jasno kakšen veter piha, pa vendar sem hotela izraziti tudi drugačno mnenje. V bistvu mi je zelo hudo za psa, saj drugače se mi sploh nebi ljubilo pisariti. Enostavno se mi zdi, da ni tako lahko zapret oči za vedno nekomu, če to ni res neobhodno. Vse kar sem napisala je moje čisto OSEBNO mnenje.