Seveda se da. Ko bo prišel nekdo, ki bo pripravljen posvojiti takega psa, mu ga bom zvezala, nadela nogobènik, pustila, da življenjske tekoèine spusti na moj kavè in ven odnesla. Pol bo pa na njegovem kavèu hitro kot da niè ni bilo.
Ni variante, da ga spravimo iz hiše, ko bi ga kdo rad videl, ne da bi grizel na vse konce, scal naokoli, krièal, oèi obraèal in èez pet minut, ko presodi, da je nevarnost mimo, spal na kavèu, kot da niè ni bilo.
Pravzaprav zveni točno tako kot mačka moje družine, če jo poskusim vsaj na teraso malo spravit, samo, da malo bolj po mačje.
Sem zasledila to o Nikolovskem že v posnetku ja, samo nisem vedela koliko je posnetek star (objava piše, samo lahko bi bil sam posnetek starejši). Pa vem, da naj bi se človek z vprašanji oglasil po telefonu v času uradnih ur, samo sedaj sem že tu in pišem, pa bi še to vprašala, to pomeni, da sploh nikoli ven ne gre? Ali samo takrat, ko je nevarnost, da ga kdo odpelje oz no, ko so kaki novi ljudje tam?
Sama sem imela morskega pujsa, ki ni bil vajen psov. In psièko sem vzela iz zavetišèa, pa sploh vedela nisem, kako bo reagirala ob pujsu in maèki.
Pa smo preživeli in celo dobro funkcionirali tako v garsonjeri kot sedaj, ko smo na veèji kvadraturi.
Kar pogumno!
Marsikaj se da, èe se hoèe in natanèno upošteva navodila. Sama sem šla v posvajanje slepe maèke lani decembra. Doma imam v staovanju tri pse, od teh je psica brezpogojna sovražnica maèk. Še vedno so loèeni, a poèasi napredujemo. Morda bodo nekega dne lahko skupaj v prostoru. Dokler se to ne zgodi, se pa tudi da prilagoditi bivalne pogoje tem razmeram. Kar pogumno - èe so Vaši pogoji ustrezni za njega, potem kar stopite v akcijo.
Katarina
Glede tega (vem, da je tema prav določenega kužka) pa samo tole še, da me ne bo kdo narobe razumel.
Sva glede posvojitve psa, tudi nasplošno, ne le ob mojem navdušenju nad temle bojazljivcem predelala vse mogoče scenarije. Sam omejen prostor se nama ne zdi takšen problem, tudi to da sva v bloku načeloma ne.
Houdini (zajcu je tako ime) je neustrašna živalca. Pri mami imam mačko (zgoraj omenjena), ki je najbolj plašna mačka na svetu. Se boji čisto vsega, če je nepripravljena se še mene in mame ustraši. In ko sem ga (zajčka) enkrat na obisk prinesla, je nanj pihala in se pred njim skrila v najožji kot, pa je še vsaj enkrat tako velika kot on. Houdini pa je kljub pihanju in zganjanju panike mirno odskakljal do nje, in pričel z raziskovanjem, vohljanjem, celo rep ji je začel grist preden sem ga odstranila, da se ne bi s kako piškodbo kje končalo.
Kletko tolerira samo, če ni nikogar doma (sva ga razvadila) in ko se hoče čohat, kar je zmeraj, pride, dela kroge, grize hlačnice, skače na kavč, stol, grize vse česar ne sme, dokler končno ne dobi roke. Ni pa še nikoli nikogar resno ugriznil (ja še vedno govorim o zajcu, ampak tudi oni grizejo, če jim kaj ni všeč). Z zajci imam kar nekaj izkušenj no, temi sobnimi vsaj, in so tudi veliko lažje poškodovani, pa tudi do vnetja pride zelo zelo hitro, od udarca s taco gre pa reberce al pa tudi kr hrbtenica (rebrce sem doživela, hrbtenico je omenila veterinarka). Tako, da me skrbi glede njegove nenavajenosti
ampak navajenosti kužata. Pač majhna švigajoča stvar, je večinoma nekaj kar je hrana, vsaj nagonsko
Ločit pa ne moreva nikogar nikamor, ker preprosto nimava prostorov ampak prostor
kuhinjo ki ni ločena od dnevne sobe. Poleg tega pa velik del kuhinje zaseda Houdinijev brlog/kletka, kletka za deguje in kletka za papigo
. Ta zadnja je bila popolnoma nenačrtovana, ker je lani poleti priletela k nama na čoln. In ker do konca dopusta nisva našla lastnika je odšla, oz odšel z nama. Tako, da kdorkoli, bo nekoč prišel k nam, si bo moral prostor deliti
Da pa bi nekoga zapirala v hodnik ki je 1mx2m si pa sploh predstavljam ne. To delajo sosedi tu v bloku, in je grozno poslušat kužata, ki seveda laja na vsakogar, ki pride po stopnišču, ker je pač sam in se nekdo na drugi strani vrat premika. Mislim da tisti kuža tudi posvojenček, ker lajež nikoli ni zvenel maldičevski. In potem se nanj zaderejo in to je to, pa če prideš po stopnicah ob sedmih zjutraj, ob šestih zvečer ali ob dveh ponoči.
Tako, da bi posvojila kužolina samo zato, da ga posvojim, pa da mu potem tu ni nič bolje in mu celo vzamem možnost, da najde koga, kjer mu bo lepše, tega se definitivno ne grem, ker se mi zdi po eni strani prav tako kruto. Da pa ga pripeljem domov in ugotovim, da v Houdiniju res vidi samo hrano oz. nekaj ker je treba ujet in ga moram potem nazaj peljat, to je pa prav tako grozno. Zapustit eno živalco, zato ker imaš velike oči za drugo ni pa nič bolje od tistih, ki jih potem "spuščajo" v naravo.
Glede na Nik.-ovo prestrašenost mogoče blok brez dvigala, kjer bi bil stres vsakič, ko bi ga poskušala peljat ven (če sploh seveda), mimo 4 oz 8 nadstropij vrat in mogoče tako ali tako, tudi brez zajca in nasprotovanja moje druge polovice, nisva najboljša izbira.
Mogoče je boljša hiša z vrtom, kjer se ne bo srečeval s toliko različnimi ljudmi, in vonjavami in bo imel vsaj sprva znano in lastno okolje, tudi, ko bo pomolil nos iz hiše.
Pa vendarle, kljub zgornjim navedkom, sem pa še vedno mnenja, da je Nikolovski ena taka luškana štirinožna stvarca, da je grozno pomisliti kaj je botrovalo oz. botruje tako velikem strahu. Vsekakor bi o njem vseeno rada izvedela še več in bi mogoče kjub "prepovedi" vseeno morala poklicati, pa me je malo sram, ker, dokler se s tem ne strijnava oba, ne morem resno razmišljati o posvojitvi kogarkoli in bi torej samo kradla čas tisti izjemni osebi v zavetišču, ki bi jo doletelo, da bi dvignila telefon ob klicu.
Jana. Vse pravice pridržane.
