težko je povedat, kaj vse je dal ta revež skoz in kako je trpel.
zdajle sva dva meseca in pol skoz visela pri vetih (v povprečju ene 3x tedensko) gledala resne face in poslušala "trenutno je rešen, ampak...", "ne ga več matrat", "ne kaže dobro", "zelo slabo kaže", "samo še to probamo, pol bo pa treba razmislit", "prognoza je izredno slaba", "ni šans", "odločit se bo treba" ...
stalno so me tenstale dileme, ko mi je maček sicer dajal nedvoumne signale, da hoče živet in da se bo boril, mene je pa vseeno glodal črv dvoma"kaj pa če ga res samo matram in odlagam neizbežno".
skoz sem imela močan filing, da bo šlo, ampak moj emšo je tak, da redi skepso tudi do lastnih občutkov, ker ve, kakšnih samoprevar smo sposobni ljudje, ko nas okuži virus optimizma.
zdaj sem prvič videla kako je, ko neguješ en vzdihujoč, krvav, poscan, posračkan, renčeč in pihajoč kupček dlak iz katerega bo mogoče celo kdaj ratal muci, še bolj verjetno pa ne. od hudiča ste tisti, ki to stalno delate, kapo dol.
mislim, da so zdaj tahude stvari za nama. gledam ga, ko naredi heckano veselo facico, ko se igrajčka ali ko mu božam in masiram trebušček in sem zadovoljna, ker sem se tako odločala, kot sem se. če pa fejst ponižno in realno premislim, bi bile te odločitve lahko čisto napačne in bi dejansko mačku samo podaljševala agonijo.
v okolju kjer živim, je tako, da večina misli, da itak nimam vseh ovc na broju, ker me skrbi za enga mačka. zato mi ogromno pomeni to, da sem preko tega foruma spoznala cel kup fajn ljudi, s podobnim odnosom do živali kot ga imam sama in ki so naju šlepali s podporo vseh sort - dobrimi nasveti, darili, moralno podporo.
lepo se zahvaljujeva vsem in ne bom še nehala in še naprej bom spraševala neumnosti
imela sva voljo in ogromno srečo. jst sem kar mal hvaležna, mislim, da bo tole srečna zgodba.
mali prdljivec je pa že spet lačen
Jana. Vse pravice pridržane.
