mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sobota, 31.10.2020 : 16:25:53

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: znz05 - Lori
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: znz05 - Lori  (Prebrano 6497 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 28.595


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : četrtek, 23.08.2012 : 19:30:58 »

Lori

Lori se je naši družini pridružila sredi januarja.
Otrok, ki si je tako želel hišnega ljubljenčka, je dobil nalogo, da se nauči vse o morskih prašičkih in o skrbi zanje. Tako sem dobila še lekcijo starševstva - kako se lahko nauči vsega, če le hoče. Pri preverjanju znanja sem bila osupla. Kako hitro in brez težav se lahko nauči nečesa, kar ga zanima, in to isti otrok, ki je ob učenju zgodovine in geografije metal zvezke po tleh, ker snov ni hotela sama zlesti v glavo.

Po vseh predpripravah se je Lori pripeljala iz trgovine. Dobila je kletko, steljo, hrano in vse drugo, kar potrebuje mlada morska pujsa.
Morski pujski so plašne živali, zato je treba na začetku precej časa posvetiti socializaciji. To ni enostavna naloga, seveda sem jo prevzela sama. Ležanje na kavču z morsko pujsko na prsih terja nekaj fizičnega in intelektualnega napora, za kar moraš biti primerno usposobljen in precej zagret. Jaz sem bila oboje.



Tako sva ob večerih z Lori gledali televizijo, se čohali, komentirali program in uživali. Neki večer sem sredi filma ugotovila, da me nekaj brca v dlan, Lori pa se ne premika! Po natančnem tipanju in nastavljanju rok sem lahko glasno oznanila: Lori je breja!
Seveda je bilo navdušenje precejšnje. Takoj je bil rešen eden mojih dvomov, ko sem razmišljala, da bi bilo dobro, da bi Lori imela družbo. Pujski so družabni, ni mi bilo prav, da je sama. Pa je dama prinesla družbo kar s sabo.
Fasciniral me je njen nosečniški trebušček. Prijateljici sem povedala, kako se čutijo gibi mladičkov in prišla je na obisk, da sva družno opazovali brejo pujso. Obe sva bili navdušeni nad opazovanjem gibov plodov v trebuščku breje morske prašičke, ki je tako zelo podoben trebuhu človeške nosečnice.

Začelo se je čakanje na kotitev. Približno veš, koliko časa traja, ampak točno zadeti, kdaj bo ta dan, pa ni ravno enostavno. Najini skupni večeri pred televizijo na kavču so se nadaljevali. Zdaj se je občasno premaknila, če so mladički izvajali salte v njej, in jaz sem jo s popolnim razumevanjem čohala. Obenem sem ji razlagala, da vem, da ni prijetno, ko brcajo v tebi in ti hočejo raztegniti trebuh, in da se strinjam, da je to dejansko mali parazit, ampak saj bodo šli kmalu ven. Preživljali sva prijetne večere ob kramljanju o nosečniških tegobah.



Mali morski prašički so se skotili zgodnjega pomladanskega jutra. Tri male kepice, ki so bile odlakane, z odprtimi očmi in pripravljene na raziskovanje okolice. Šele takrat sem si oddahnila, ker so me prestrašili vsi možni zapleti, ki lahko nastanejo ob kotitvi. Imeli smo srečo. Lori je skotila brez težav in sama uredila svoje tri mladičke. Dve sta bili punčki, eden pa fantek.
Mama morska pujsa nima nič proti, če se človek dotika njenih mladičev, in to smo s pridom izkoristili. Mali pujski niso tako plašni in se tudi pozneje raje crkljajo.

Sledila je nova lekcija starševstva. Moji otroci so bili navdušeni nad doživljanjem čudeža življenja. Nekaj, kar so nekdanji otroci poznali kot samoumevno dejstvo, je danes tako težko približati mladini. Nobena šola ne zna tega naučiti, ne moreš verjeti, kako se otrok lahko zave lastne empatije ob opazovanju breje živalce, ki skoti svoje mladiče in skrbi zanje.



Lori je svoje starševstvo vzela resno. Mali so morali ubogati, sicer je znala s smrčkom narediti red. Mame muce za vzgojo uporabljajo šapice, mama Lori pa je to počela s svojim smrčkom. Kadar je hotela jesti in se je mladič odločil enako, je z enim sunkom njenega smrčka odletel iz posodice.
Lori je imela stroge poglede na vzgojo svojih otrok. Včasih sem odprla usta, da bi komentirala njeno vzgojo, a sem jih vedno zaprla. Vem, kako mame nerade poslušamo tuje komentarje o vzgoji, sama pri tem nisem izjema, potrebovala sem precej let, da sem dozorela in znala sprejeti konstruktivno kritiko. Ali pa jo le gladko preslišati.

Fantek je lahko užival v družbi mamice in sestric le štiri tedne, potem je moral biti ločen, ker so morski prašički zelo hitro spolno zreli in nimajo nobenih predsodkov do lastne krvi pri nadaljnjem parjenju. Kmalu je dobil nov dom, v katerem se mu je pridružil še sostanovalec. Slovo nam je olajšalo dejstvo, da je šel k znanim ljudem, kjer ga lahko obiskujemo.

Mladički so Lori opogumili pri pohajkovanju po stanovanju. Naredili so vlakec in v morskopujsjem gosjem redu pohajali naokoli. Vsakič, ko zašumi vrečka ali se odpre hladilnik s svojim nezmotljivim uii uii uii povedo, da je čas za hrano. Zanje je čas za hrano vedno.



Po devetih mesecih, ko se je naše življenje z morskimi prašički spravilo v ustaljene tirnice, me je otrok poklical v službo: "Lori krvavi!" Prosim??? Kako krvavi? Od kod? Otrok, ki še ni poznal anatomije, je povedal, da iz ritke. Za pametno potezo se je izkazala odločitev o shranitvi telefonske številke veterinarja za eksotične živali v telefonski imenik mobilnega telefona. Poklicala sem ga in prijazno mi je razložil, da sta dve možnosti: prva in bolj verjetna je, da gre za obarvan urin, ker je morda jedla rdečo papriko in je to precej običajna zadeva. Druga možnost, ki je seveda bolj redka, pa je, da gre za dejansko krvavitev. Naročil mi je, da naj ga takoj pokličem nazaj, če je pod prašičko prava luža krvi. Ha! Le kaj bi bilo pri nas lahko bolj verjetno? Po dosedanjih izkušnjah, če je stvar redka in neobičajna, smo mi prvi v vrsti. Če so možni atipični znaki, evo nas! Pa naj gre za morske prašičke ali otroke, ne, pri nas ne more biti nobena stvar normalna.

Seveda sem letela domov iz službe in na brisački pod Lori je bil krvav madež. Kakšen obarvan urin, madežev je bilo celo več, ker je hodila naokoli in je bilo podobno temu, kot bi se kdo urezal v prst in ga potem na več mestih tiščal v brisačo.
Obrisala sem objokanega otroka, ga posadila v avto, dala v naročje v brisačo zavito Lori in odšli smo na veterino. Tam je veterinar na prvi pogled ugotovil, da je s pujsko nekaj zelo narobe. A ni fino, da živimo sredi Ljubljane in imamo veterinarja specialista za male živali, glodalce in eksotične živali na dosegu roke? Seveda je fino, s krvavečim prašičkom v rokah se res ne bi pol ure ali bog ne daj še več vozila. Našega strahu ne bi niti omenjala.

Veterinar je povedal, da je Lori precej slaba, dehidrirana, da je izgubila precej krvi in mora zato ostati pri njih hospitalizirana, na infuziji. Šele ko bo prišla k sebi, jo lahko operira. Operacija je bila nujna, ker ji je moral odstraniti maternico, saj je iz nje krvavela. Zakaj? Hja, lahko je več vzrokov. Najverjetneje so bile krive ciste v maternici. Aha, najverjetneje. Kaj pa tisto manj verjetno? Ja, manj verjeten vzrok je vnetje maternice. Prijazno je razložil, da je vsak poseg pri takih malih živalih tvegan, da je vsaka anestezija tvegana. V redu, saj sem razumela, kaj mi je hotel povedati.

Na poti domov sem se z otrokom pogovorila o veterinarjevih besedah. Razčistili sva, kaj je hotel povedati s tem, da je operacija tvegana, da je anestezija tvegana. Ampak otrok je rekel, da Lori ne bo poginila in da ji bo operacija pomagala. Ko ni drugega, se pač zaneseš na otroško intuicijo.



Odzivi drugih ljudi so bili popolnoma zanemarljiv faktor. Ljudje si bodo vedno mislili natanko to, kar sami hočejo, in na njihove misli nimamo vpliva. Od vseh možnih variant bodo seveda izbrali najslabšo. Tudi to se me ne tiče. Debate v smislu, kako nora sem, ker nov morski prašiček stane par evrov, operacija pa bistveno več, in zakaj vendar je ne dam uspavat, sem enostavno zaključila, ker tudi druge družinske člane peljem k zdravniku, kadar je treba, in Lori je naš družinski član. Kakšen zgled kot človek pa bom, če bomo hišnega ljubljenčka dali uspavat, ker je zdravljenje brez veze? Kakšne otroke bom vzgojila in poslala na pot samostojnosti, če jih naučim, da se uniči vse, kar je slabotnejše, bolno, staro, onemoglo? Ljudje smo zmožni sistemskega mišljenja, dajmo vendar to tudi uporabljati.

Lori smo po dveh dneh dobili domov v domačo nego z ampulami zdravil in natančnimi navodili, kdaj mora dobiti katero in zakaj. Dali so nam tudi datum, kdaj naj jo prinesemo nazaj na operacijo. Tisti torek sem v službi vzela dopust in povedala, da pravzaprav potrebujem bolniško za nego živali, čeprav mi moja osebna zdravnica tega najbrž ne bi napisala.

Zjutraj sem jo odpeljala na veterino in jo predala v roke tamkajšnjih prijaznih sester. Potem sem dolge ure čakala na klic, ki bo prekinil živčno napetost. Končno je ob pol dveh popoldne zazvonil telefon. Spet sem poslušala prijaznega veterinarja, ki je povedal, da je Lori v redu, operacija je uspela, je pa bila zakomplicirana. Aja? Ja, seveda, Lori je imela drugo, manj verjetno možnost, vnetje maternice, zato je moral odstraniti tako maternico kot jajčnike. Super. Kako pa pride do tega? Ja, veste, do tega pa pride pri kotitvi. Aha. Ampak njeni mladiči so stari devet mesecev! Ja, ja, pri njej je šlo za retrogradno vnetje. Ah, kakšne super strokovne besede! Ampak Lori je zdaj v redu in jo lahko pridemo jutri iskat, ker bo prvih 24 ur po operaciji še pri njih na opazovanju.



Naslednji dan smo našo pikico dobili domov. Imela je pobrit trebušček in nevidne šive, da se je videla samo črta, kjer so jo prerezali. Takim malim živalcam raje zašijejo na tak način, saj bi bilo zanje preveč stresno nositi plastični ovratnik, kot ga uporabljajo pri psih in mačkah. Natančno so nam razložili, kaj so naredili, spet so nam dali vrečko ampul in navodila, kdaj mora dobiti katero zdravilo in kako naj ji ga damo. Tudi hrano je prvi dan dobivala še po brizgi. Doma smo ji uredili ločen prostor, da se ne bi preveč naprezala, saj je potrebovala mir in počitek, da se rana zaceli. Zjutraj in zvečer je pridno jedla zdravila, vmes pa tudi svojo redno hrano, seno in svežo zelenjavo.

Naša operiranka je lepo okrevala, vmes je poklical njen veterinar in vsi smo bili zelo zadovoljni, ker se je vse lepo izteklo. Naročil je, naj jo imamo čim več po rokah, da si ne bi lizala rane.
Natanko sedmi dan po operaciji je otrok prijel Lori, da bi mi jo prinesel, ker je bila njena ura za zdravila, in me je spet nekdo s kolom po glavi: "Mami, glej, Lori spet krvavi!" Saj ne morem verjet! Krvavi? Kje krvavi?!
Rana na trebuščku se je odprla, kot bi odprl zadrgo. Nisem si upala niti preveč natančno pogledat, ker sem pričakovala, da ji bo vse skupaj iz trebušne votline padlo ven. Bilo je na delovni dan, ampak malo čez šesto uro popoldne. A lahko prosim dobim dežurnega veterinarja, ta trenutek, takoj! Pa ne kateregakoli, hočem takega, ki se spozna na morske prašičke!
Zadovoljiti sem se morala z najbližjim veterinarjem, ki je takrat še delal. Peš sem nesla Lori, zavito v brisačo in dve topli odeji, ker je zunaj snežilo, do klinike, ki je resda le dobrih pet minut stran od nas.
Rahlo histerična sem prišla tja in obljubili so, da bodo pogledali in rano ponovno zašili in me potem poklicali. Naj grem domov in počakam? Kaj pa sploh narediš drugega? Nič. Greš domov in gledaš v telefon. Slabo uro pozneje je zazvonil in povedali so mi, da lahko pridem po svojo živalco.
Ko sem prišla tja, so mi povedali, da se ji rana na trebuhu sploh ne celi, da ima tako kožo, da se kar trga in da pravzaprav ne vedo, kako se bo to sploh zacelilo. Tisti hip so naredili, kar so lahko, rano zašili, dali čez gazo, čez vse to prevezo in ovratno lučko, tako najmanjšo, za mucke. Lori sem dobila v roke še napol omotično od anestezije, vso povito in s tistim plastičnim ovratnikom, zaradi katerega ni mogla biti v drugačnem položaju kot stoječem. Naročili so mi, da zjutraj gazo na rani zamenjam in jo popoldne prinesem pokazat, če se rana še drži skupaj.



No, tisto noč nismo veliko spali. Lori sem držala na rokah, da je bila vsaj približno udobno nameščena, ker ni mogla premikati glave, kot bi si želela. Ovratna lučka je popolnoma nemogoča stvar za morske prašičke. Do jutra je gaza z rane zlezla na stran in pokazali so se veliki črni šivi, ki bi jih Lori z največjim veseljem zgrizla, če bi le prišla do njih. Ni ne jedla ne pila, zdravila smo ji skušali dati z brizgo, a je držala gobček odprt in je vse steklo po njej, po ovratniku ...

Takoj ko se je začel delovni čas pri Lorijinem veterinarju, sem poklicala in povedala, kaj se je zgodilo. "Prinesite jo sem," so rekli. Rečeno, storjeno. Nekaj ur pozneje je poklical veterinar in razložil, da je njena koža v redu, da se ne trga, je pa res, da je alergična na šivalni material, s katerim ji je prvič zašil zunanje šive. Seveda je to zelo redko, v njegovi desetletni karieri se mu je zgodilo drugič, da je imel živalco, alergično na ta material. No, saj pravim, če je redko, smo mi prvi v vrsti.

Peti dan po tretjem šivanju je iz Lorijinega trebuščka štrlel tri centimetre dolg šiv, ki bi se po veterinarski logiki moral sam razgraditi. Ja, seveda. Spet smo vzeli pot pod noge in sestra na veterini je že na vratih rekla: "Ja, Lori, kaj pa ti spet špičiš?" Tokrat je bil le šiv, ki je pogledal iz zaceljene rane, veterinar ga je odstrigel, počohal Lori in ji naročil, da je ne želi več videti v svoji ordinaciji, da zdaj je pa dovolj in naj samo še uživa svoje morskopujsje življenje med obilo zelenjave in sena.

Danes naša Lori še vedno veselo pujsa s svojima dvema hčerama, ki sta tudi že odrasli pujsi, in še vedno s svojim uii uii uii pove, da je lačna. Vedno. Namesto pogovorov o nosečniških križih in težavah se danes pogovarjava o ginekoloških zadevah in težavah staršev najstnikov.



Avtorica zgodbe je Mačja.
Foto: Milojka Kovačič
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradna kategorija A.
Logiran

No Jinx
živim tukaj
***
Sporočil: 5.323


« Odgovor #1 : nedelja, 02.09.2012 : 11:41:14 »

 Afro
Logiran
mamaF
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 9.066



WWW
« Odgovor #2 : ponedeljek, 03.09.2012 : 14:34:12 »

Mačja, tele pujsaste dogodivščine se pa tako lepo bere Cheesy
Logiran

Unikatne tablice in portretki
SunnyDay
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 5.364


« Odgovor #3 : petek, 14.09.2012 : 21:50:56 »

A deeeej, kako simpatično!!! Cheesy ljubezen objem
Občudujem vrlino pisanja, ki vzbuja "smeh skozi solze". Napeto, živčno, smrtno resno, a Mačja zna to napisati, kot da je bil cel žur Smiley. Ful dobro!
"Če je redko, smo prvi v vrsti" - ampak res. Grin Roll Eyes
Logiran
jackinmi
odvisnež
*****
Sporočil: 790


WWW
« Odgovor #4 : petek, 14.09.2012 : 22:06:40 »

Tole pa je bila Zgodba!  Afro Debate o "ginekoloških zadevah in težavah staršev najstnikov"  Grin ...
Logiran
Skuiki
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.758


« Odgovor #5 : sreda, 28.11.2012 : 15:27:38 »

Meni je pa tako zelo všeč zadnja slikica, na kateri pujse uživajo v svoji posteljici  Cheesy
Logiran
Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: znz05 - Lori
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2020 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines