Tale mali lisjaček si zasluži še kakšno dodatno besedo ali dve.
Tari je zase prepričan, da je naročni pes in čisto nič ga ne bo odvirnilo od tega, niti dejstvo da je zlest v moje naročje skoraj da misija nemogoče.
To potem vse skupaj zgleda nekako takole, nekje na sredi sprehoda narediva eno malo pavzico, jaz se namestim na sila priročen hlod in se na štiri oči pomenim s kosmatim sosprehajalcem. No Tariju se nekako ne zdi smoterno, da se bi on namestil na tla zraven mene in se prepustil čohanju. Zakaj že?
Če imam pa jaz naročjeeeeeee
, in to povrhu vsega še nezasedeno naročjeeeeee
. Pustimo to, da se cel ne more skobacati gor.
To pa res ni nič hudega, namesti ta sprednje tace in glavo gor, eno zadnjo taco namontira zraven mene na hlod, ta četrto pa nekako poizkuša kljub vsemu stlačiti v naročje, čeprav že za ta tretjo ni bilo prostora.
Pri tem pa neumorno tala lubice, pa se stiska, pa naslanja glavico na čelo, pa te nežno pogleda, pa kaj na uho zašepeta,... skratka on je naročni pes in pika.
In kljub temu, da se zelo rad sprehaja, malo za miškami povohlja, je najraje čisto zraven noge, s pogledom usmerjenim vame, če se bova slučajno še kje kaj usedla in se pocrkljala.
Torej, če povzamem vse skupaj, Tari išče nekoga, ki bi mu pomagal izpiliti tehniko naročnega kobacanja, ker pri vsem skupaj njegova velikost ni ovira, samo tehniko mora poba izpiliti.