1341 dni. Prvo noč sva preživela skupaj. Sprejet povožen, v šoku, podhlajen. V kritičnem stanju. Nič kaj dosti ne pove tak opis. Sediš zraven psa, ki je na pol pri zavesti, spremljaš njegove življenjske funkcije, paziš, da grelna funcionira in da ga ne boli preveč. Razmišljaš, kaj bo jutri, če preživi noč. Poskušaš potolažit in pomirit, ko je to potrebno.
Preživel je noč. Zelo počasi je prihajal k sebi in prav tako kot fizična moč se je vračala tudi njegova življenjska energija. Najbrž bi ga mnogi videli kot sitnega majhnega psa; jaz sem videla bitje s karakterjem. Za vikat.
Neštetokrat v teh 1341 skupnih dneh sem se spraševala dvoje: zakaj ravno meni življenje prinese na pot tiste, ki so mi neizmerno ljubi, pa že takoj vem, da ne bodo dolgo z mano? In česa se moram naučiti od psa, ki se ne boji prav ničesar in nikogar in vztraja pri svojem?
Zdaj, ko ga ni več... vem, da sem neštetokrat prav zaradi njega pomislila, da bi morala odpret svoj FB zid. Morala bi biti tako svobodna v svoji glavi kot je bil on. Tako je, tako bo in nič drugače, dokler bom živ. To je bilo njegovo življenjsko vodilo. Čemu skrivat to?
Moj mali veliki, žal mi je samo zato, ker sem v zadnjih tednih tvojega življenja popustila pod pritiski in širni (ne dobro misleči) množici razlagala, kakšen si. Brez potrebe, lekcija sprejeta.
Polona
[video na youtube - klik]