India in njeno prvo leglo (9.5.2009)

[MARKO & INDIA]

Ko je naša India pričakovala mladičke me je šefica portala MOJ PES Jana vzpodbudila, da odprem temo "India pričakuje mladičke". Sedaj bi temo lahko imenovali "India in njeni mladički".

Če želite prebrati celo zgodbo bo treba brati lepo po vrsti, če pa želite skočiti naprej, pa kliknite "India in njeni mladički" in preskočili boste na Soboto, 09.05.2009 ko je India skotila 5 malih kepic.

Pa začnimo

Radni bralci foruma TT čveka me že poznate, a za vse ostale je lepo in prav, da se na začetku malo predstavim - pe ne le sebe, temveč tudi mojo družino in naše pse.



  MARKO HREN

Naj se torej najprej predstavim

Moje ime je MARKO HREN in sem nekako zapisan plesu od leta 1978. Med drugim sem bil Latinsko ameriški in akrobatski Rock'n'Roll plesalec, sedaj pa delujem kot trener in učitelj družabnih plesov. V zadnjih letih pa me navdušuje tudi Swing, Lindy hop in Boogie woogie. Sem mednarodni plesni sodnik in soustanovitelj plesne šole PLESNO MESTO in PLESNEGA KLUBA M. Vendar pa v tej temi ne bomo govorili o plesu temveč o moji psički Indii in njenem prvem leglu. Še prej pa vam bom predstavil del mojega življenja z živalmi in kako smo dobili in ljubili našo prvo Tibetansko Terierko BARBY, ki pa jo žal več ni med nami.

Jaz in živali

Od svojega otroštva naprej so pri nas doma kužki, muce, ptice, ... in zato sem se odločil tudi za veterinarsko srednjo šolo. Kasneje je sicer zmagal ples, a domače živali so bile vedno pri hiši. Najbolj se spominjam Koker Španijelke Nere, ki je bila z nami 13 let in če se ne motim smo imeli mladičke vsaj 5x. Nato sem imel dolgodlako Nemško ovčarko Flido, ki je bila čudovita potomka izjemnih prednikov in sva opravila kar nekaj šolanj, kot se za službene pse tudi spodobi. Odlično sva opravila tudi vzrejni pregled in za parjenje so nama določili vrhunskega šampijonskega samca z imenom Pec di Belpogio. Vsi smo si zelo želeli mladičkov, a žal kljub večim poskusom ni bilo uspeha.

... pa še nekaj o moji družini

Januarja leta 1985 sem se poročil z Romano. Romi, kot jo kličejo prijatelji je sicer učiteljica razrednega pouka, a je združila svoj hobi in delo v tem, da šiva plesne športne obleke oziroma kostume. Poleti 1985 se nama je rodila hčerka Silvia, ki naju je nekaj let polno zaposlovala, tako da pri hiši ni bilo kužka. Ker pa starši prenesemo ljubezen do živali tudi na otroke, sem Silvii za 9 rojstni dan kupil Tibetansko Terierko Barby. Tako se je začela naša zgodba s Tibetanskimi Terierji. Silvia je bila seveda premajhna na polno skrb nad Barby, zato sva zanjo bolj ali manj skrbela midva, Silvia pa si je pred štirimi leti kupila Čivavo Kali.

Barby

Kot sem že omenil, smo pri nas imeli že Koker Španijelko Nero in dolgodlako Nemško ovčarko Flido. Ko pa sem se odločal za psa za hčerko se želel izbrati malo bolj posebno pasmo. Prebral sem pač vse knjige, ki so mi prišle pod roke in našel Tibetanskega Terierja, ki ga do takrat še nisem imel priliko videti nikjer. Nekako me je impresionirala predstavitev v nekem tujem atlasu o psih in pričel sem iskati primerno leglo. Takrat še nismo poznali interneta, poznal nisem nobenega rejca in zato sem »danes bi rekli nepremišljeno« kupil psičko od prekupčevalca. K sreči razen popkove kile z našo Barby ni bilo težav in lepih a prekratkih 11 let nas je razveseljevala na vsakem koraku. Čeprav sem bil včasih po več dni zdoma, me je vedno pričakala pred vrati, pa naj sem se še tako potiho in v nogavicah (da bi jo presenetil) prikradel domov. Veliko je reči, ki bi jih lahko napisal, a povzetek naj bo takšen: izgleda, da ko imaš enkrat Tibetančka se v to pasmo zaljubiš za vedno. Saj ne rečem, da ne bova imela z ženo kdaj psičko ali psa kakšne druge pasme, a pred dobrimi tremi leti sva si zaželela (še posebej jaz) spet Tibetančka - točneje Tibetanko. Prejadral  sem cel "svetovni" splet, napisal nešteto e mailov, kontaktiral in obiskoval rejce pri nas in našel kar sem iskal na Finskem pri gospej Pauli Forsbaka – psarna LOVSKARS. Spomin na našo Barby pa bo ostal za vedno.


... sedaj pa je na vrsti predstavitev naše Indie

... KDAJ    takoj ko pridemo nazaj 

[bina]

juhu, cestitke!! Pa naj brejost mine brez vecjih tezav, prav tako kotitev, vse ostalo bo pa itak kul 
veliko srece!

[Jana]

Hehe, kul, Marko, da si se ojunacil in  bomo lahko spremljali Indio in potem mladicke
Vsem ze zdaj zelim vse najboljse ...

[Lobsang]

Tudi mi držimo pesti za Idijo in seveda kmalu pričakujemo ogromno slikic! 

[Jinx]

Čestitke za pričakovano leglo! Držimo pesti

[Agnesana]

Oj  Marko, zelim vam cimmanj skrbi in veliko veselja z Indio in njenimi malcki !

Seveda pa ze nestrpno cakamo na nadaljevanje (slikceeee )...

[Jasi]

Marko, super odločitev 
Vas beremo 

[A-Tsa-Rja]

Bravo Marko.

Že pričakujemo nadaljevanje zgodbice.

[AMODINI]

Bomo pa vaju tukaj spremljali, kako se debelita, kotita in vzgajata mladičke

[Li Mei]

Super predstavitev in komaj čakam na nadaljevanje  (in kot vsi, na slikce  )

Bodoči mamici Indii pa vse dobro! 

[luvi7777]

Čestitke Marko još jednom. 
S veseljem ću pratiti ovaj topic   
Lijepoj trudnici želim sve najbolje a želim vidjeti i što više slika u ovom topicu 
Izvještavaj nas o svakoj promjeni.....

[nezzek]

Čestitke še enkrat!!

[TalQec]

Čestitke, slikice so pa vedno dobrodošla !

[MARKO & INDIA]

Nadaljevanje št. 2

Moja Barby ... upam, da si vesela, ko me preko mavričnega mosta opazuješ z Indio ...

Kot boste opazili zgodba ne bo ravno kratka in govorila bo o tem, kako smo ljubili Barby in kako sedaj ljubimo Indio. Če se tudi vi malo „mahnjeni” na Tibetanske Terierje ali pa na druge kosmatce, ki so imeli svoje prednike tam nekje na Tibetu, vam bo morda naša zgodbica zanimiva. Napisala sva jo Paula Forsbaka iz Finske in Marko Hren za klubsko revijo – Kluba za Tibetanske Pasme Slovenije


Marko

V naši družini je potem, ko nas je zapustila Barby, zevala velika praznina. Doma smo se skušal zamotiti s hčerkino čivavo Kaly, v službi mi ob dopoldnevih dela družbo Anitina shih tzu-jka Ronja. Ampak vsak dan smo jokali ... Seveda pa sem vsak teden prinesl, tko čist po naklučju domov kakšne slike Tibetančkov, raznih baru in starosti. Ja res – čist po naključju "prisežem". No z ženo sva tik pred novim letom 2006 sklenila, da si želiva novo tibetančico. Pravzaprav je bilo takole, če že govorim po resnici. Nekega poznega večera, pravzaprav je bilo že krepko preko polnoči, mi je moja draga dejala nekako takole: „zdej te imam pa že čist poln kufer ... pa pejt si že nekrat poiskat tega psa, ker če ne boš čist znorel.” Ni bilo treba ponovit, takoj sem odšel v pisarno in do jutra in potem še mnogo dni iskal po spletu legla.
 
Paula

13. decembra 2005 smo slavili praznik sv. Lucije, ki prinaša svetlobo in luč v našo temno zimo. Tega dne naj bi parili tudi našo Fengri. Peljati smo se morali uro daleč, kar pa se je tega dne raztegnilo na dve uri, ker je bila na cesti huda nesreča. Ko smo končno prispeli, sta si bila “ženin” in “nevesta” všeč in parjenje je bilo uspešno. Samo še 9 tednov čakanja…

Fengri je postajala vse bolj in bolj okrogla in imela sem kar nekaj nočnih mor o 10 mladičkih in to o samih samčkih. Za samčke je težje najti dom kot za samičke in tibetanski terierji na Finskem niso preveč popularni.

FENGRI – mamica od Indie

Februarja je Fengri kotila. Najprej črnega samčka, pa spet črnega samčka, pa spet in spet… skupaj sedem samčkov, in samo eden med njimi je bil bel. Fengri je bila zelo mirna in zgledalo je, da so se vsi psički skotili. Odločila sem se za malo počitka, saj je bila za nami naporna noč.

Po uri počitka sem Fengri peljala ven in preštela mladičke. Bilo jih je osem! Hitro sem pregledala najmlajšega in bila je samička. Kot Sneguljčica in sedem palčkov. Že leta sem si želela rjavo samičko, in sem bila kar malo razočarana, ker je bila črna. Ko pa je odraščala, je postajala vse bolj lepa, dobrega značaja, bila je prav neustrašna in iz tedna v teden se mi je vse bolj zdelo, da bo ostala kar doma.


NADALJUJEMO TAKOJ ... KDAJ  JA TAKOJ KO PRIDEMO NAZAJ 

[ka ty a]

O čestitke za  pričakovano leglo.

Ronjo sem pa jaz že videla enkrat na neki plesni prireditvi na Vrhniki. Krasna psička!