mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sobota, 27.04.2024 : 22:51:32

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  člani med seboj  |  v spomin  |  Tema: Moj dragi Ron, pošiljam ti poljubček na tvoj črni smrček
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: Moj dragi Ron, pošiljam ti poljubček na tvoj črni smrček  (Prebrano 2807 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Mano
še malo sramežljiv
**
Sporočil: 78


« : petek, 01.12.2006 : 19:17:50 »

Rona sem dobila za 10. rojstni dan. Ker sem bila kot otrok pač nekoliko izstopajoča od večine - bila sem pač preobilna, otroci pa znajo bit zelo nesramni-, je bil Ron moj najboljši prijatelj, pravzaprav edini, ki mi je bil tako blizu, in brat obenem. Vsi, ki so naju poznali; otroci so mi zavidali najin odnos, odraslim se je zdelo vse tako filmsko. Deklica in pes. Bil je tudi edini, ki je lahko vstopil v mojo šolo, kjer so ga vsi moji sošolci poznali. Celo na koncu srednje, ko je mladi razredni umetnik za šolski almanah narisal naše karikature, je bil on moj atribut. Z nikomer nisem imela tako globokih pogovorov kot z njim. Glasno izrečene besede niso bile potrebne. Stal mi je ob strani, ko mi je bilo hudo, vedno me je prišel potolažit na tisti značilni bernski način- gobec pod komolec potisnit in z glavo prit v objem. Vedno je videl, kake volje sem in mi pomagal preko vseh najstniških muh- od tega kako se naučiti odgovornosti do tega, da sem bila ponosna na sprehodu, ko sem zaradi njega vsaj nekaj veljala, ker je bil tako mogočen v vseh pogledih. Za drugi del zgodbe je pomemben še podatek, da se je on z mano učil. Večinoma sem se učila ponoči in vedno sem mu rekla:«Ron, če začnem kinkat, me predrami« Najsibo to obnašanje njegovo samostojno priučeno ali pač za večino ljudi neresnična nadnaravnost- on me je vedno »zrukal« kot rečemo na Štajerskem, ko mi je po njegovem začela glava sumljivo klecati. Pač vedel je, no. 
Vse svoje življenje je nekaj bolehal. Zanj smo naredili vse, kar je bilo mogoče, a mu pač preddispozicije niso dovoljevale večino časa uživati zdravja. A vedno, VEDNO, ko sem ga pogledala v tiste njegove čudovite rjave oči sem vedela, da hoče, da še ni opravil vsega, kar je hotel…Vedno sem vedela in bila mirna. 2 leti pred smrtjo je po operaciji sečil po končanem sprehodu doma na pragu doživel srčni infarkt. Oče nas je poklical dol in skupaj smo vseh 60 kilogramov odnesli v bližnji prostor. Veterinar je bil nemudoma pri nas in rekel, da ni več rešitve. Da sicer utrip še čuti, a je tako redek, da je naš kuža v globoki komi in je le še vprašanje časa. Da odhaja. Živeli smo v čistem centru in nikjer ni bilo mogoče ga pokopati. Nisem ga pustila, da mi ga vzamejo. Veterinar je samo zavoljo mojih prizadetih oči rekel, da pač naj bo še tukaj čez noč, dokler še srček bije, da naslednje jutro pride ponj. Jaz sem se ulegla k njemu na tla, ga objela in nisem verjela, da ga ni več. Nekako sem vedela, da to ne more biti to. V svoji otroški naivnosti sem mu tiho prigovarjala, da ga prosim, če se predrami, da ne morem še brez njega, da naj prosim počaka samo še do moje mature, ker brez njega ne bom naredila šole. V tihem zaupanju mojemu najboljšemu prijatelju sem, še vedno v njegovem objemu, zaspala.
Ko sem odprla oči sem se znova srečala z njegovimi. Še vedno je ležal na boku , a me je gledal. Ponudila sem mu vodo in spil jo je. Jaz niti nisem bila toliko presenečena, kot so bili presenečeni vsi ostali. Naš veterinar še danes reče, da od tistega takrat nikoli ne reče več, da je nekaj nemogoče, saj je na lastne oči videl, da se čudeži dogajajo. Jaz se vedno samo pomenljivo nasmehnem.
Minili sta potem dve leti, ko je naš Ron imel zdravstveno stvari prilično dobro stoječe. Prišel je dan mojega maturantskega plesa in ker smo se prijateljice uredile skupaj pri eni od njih, sem se mu po uradnem delu odšla domov pokazat in preobleči. Takrat, vem, sem se mu vsa lahkotna zahvalila, da je takrat me poslušal in ostal z menoj do mature. Objela sem njegovo veliko glavo, mu stisnila poljubček na nos in se šla dalje zabavat. On je to razumel posvoje. Mogoče mu je odleglo.
V naslednjih desetih dneh se je odvilo vse neverjetno hitro. Odpovedalo mu je črevesje in sam sebe je zastrupljal. Mama je odšla z njim k veterinarju. Ko sem prišla domov iz šole, me je kot vedno pozdravil, a nekoliko bolj otožno. Mama je rekla, da je le vprašanje časa. Da bi morda morali ukrepati odgovorno in hitro, ker lahko pade v sepso in da mu teh bolečin in takega odhoda ne bi želeli privoščiti. Rekla je, da bo naslednji dan šla znova tja. Zjutraj naslednji dan sem šla v šolo uro kasneje kot ostali. Pred odhodom sem se ulegla k Ronu na tla in ga vprašala, če še hoče. Pogled je obrnil v tla. Razumel me je, a mi hotel obenem povedati, da ne more več. Da naj ne bom jezna, a ne more več. Tako sem razumela, z solzami v očeh sem mu rekla, da naj se sam odloči, kar je najbolje zanj. Mu kot vedno stisnila poljubček in odšla. Prejšnji dan mi je mami vse skupaj tako povedala, da jaz očitno nisem prav razumela in bila prepričana, da ga bom še videla.
Po koncu pred šolo me je čakal moj takratni fant. Prijela sem ga za roko in ga povlekla v smeri mojega doma, češ hitro greva, ker moram videt, kako je z Ronom. Zadržal me je in rekel, če greva na sprehod v bližnji park. Dobro, a le kratek ovinek, sem pristala. Potem mi je povedal…. Ravno je srečal Rona, mamo in očeta na odhodu, šel je z njimi, Rona je namreč oboževal tudi on in tudi sam užival njegovo naklonjenost… Zameglilo se mi je pred očmi in začela sem udrihati okoli sebe in po njem, lažnivcu, po mami in vseh, ki so mi ga vzeli brez moje vednosti.…..Še danes, šest let po Ronovi smrti ne morem preboleti tega, da nisem bila zraven. Mami je mislila, da me bo tako obvarovala, a me je prizadela tisočkrat bolj. Ne morem ji zameriti, želela je dobro. Meni pa je ostal je spomin na njegove čudovite oči, na otip njegove močne dlake in kitka, ki sem jo spletla iz njegovih treh barv kožuha. Ja, malo sem mu odrezala šop dlak. Sej je je vedno imel preveč . Imam ga samo v srcu in to, da ne vem, kam so ga dali me razjeda od znotraj. Ne vem, kam so ga dali, ne morem ga nikjer obiskati, nisem bila z njim, da ga nisem nikjer pokopala.....Morda sem se res preveč navezala nanj, kot sem slišala od marsikoga, da to ni zdravo…Brez skrbi, realisti, še predobro sem to spoznala …brezzveze zgubljati besede...tisti, ki so to sposobni razumeti, tako ali tako razumejo in tisti štejejo. Jaz vem, kako je bilo, verjamem pa tudi, da kdo ne more razumeti takega odnosa. Ni važno. Meni pomembni razumejo. Razmišljam, da bi mu nekje v naravi posadila drevo. Mogoče mi bo lažje.

Še en večer je in še enkrat lahko noč,tja čez mavrični most, Ron.


Logiran
Živalca
novinec
*
Spol: Ženska
Sporočil: 42


WWW
« Odgovor #1 : petek, 01.12.2006 : 19:47:12 »

Lepo napisano, seže v srce...
Moje sožalje Mano  Cry
in pozdrav Ronu v pasja nebesa  Kiss
Logiran
ka ty a
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 3.919


« Odgovor #2 : petek, 01.12.2006 : 20:52:03 »

Iskreno sožalje tudi od mene. Cry
Logiran
lovethor
odvisnež
*****
Sporočil: 516


« Odgovor #3 : petek, 01.12.2006 : 20:55:12 »

Uf... Tole se me je pa dotaknilo. Mano, sožalje. Cry

Ron, en pasji cmokec tja gor!
Logiran
arončka
odvisnež
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 615


« Odgovor #4 : petek, 01.12.2006 : 22:21:55 »

 Cry Mano, Jaz te popolnoma razumem. Lahko rečem, da imam enako zgodbo. Še vedno se zjokam, ko vidim Arijevo sliko, kot da bi bilo včeraj... Cry Pa bo ravno v božičnem času od tega minilo štiri leta. Še vedno poskušam razumeti mami, zakaj ga je peljala na evtanazijo brez moje vednosti, saj nisem bila več otrok. Ampak take smo mame... naši otroci so in bodo vedno otroci. Prepričana sem, da sta najini mami to naredili z dobrim namenom. Važno je, da so naši kužki v tistem momentu v toplem naročju, kjer se počutijo varne in lahko mirno zaspančkajo...
To, o čemer razmišljaš pa le naredi. Konec koncev je Ron na mavrici in mu lahko drevo posadiš kjerkoli... Kiss
Logiran
delavec@amis.net
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.444


« Odgovor #5 : petek, 01.12.2006 : 22:29:56 »

Mano, moje sožalje. Popolnoma razumem tvojo bolečino, Vedno ga boš nosila v srcu in kljub temu, da ga več ne vidiš verjamem, da je Ron na nek način še vedno ob tebi in vedno bo. Posadi mu drevo, tako ti bo lažje. Sčasoma bolečina popusti, ostanejo pa lepi spomini in lepa trdna vez, ki sta jo imela.
l.p.
Logiran
smajli
novinec
*
Spol: Ženska
Sporočil: 37


« Odgovor #6 : sobota, 02.12.2006 : 21:13:00 »

Moje sožalje...  :'(Tvoja zgodba se me je res dotaknila in ti rečem da si lahko srečna, da si imela tako prijaznega in super prijatelčka. Je pa res verjetno zelo težko ko te zapusti. Mogoče ti bo res pomagalo če nekje posadiš drevo, ki ga boš lahko obiskovala in se znjim pogovarjala.
Logiran
drobtinica
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.477


« Odgovor #7 : sobota, 02.12.2006 : 21:37:07 »

Tudi mene se je dotaknilo, in to zelo.
Posadi mu drevo pa vsako jasno noč poglej tja med zvezde, ena je prav gotovo njegova in sije le zate.
Logiran
Mel
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.795


« Odgovor #8 : četrtek, 07.12.2006 : 13:52:51 »

Jaz te popolnoma razumem. Poznam tak odnos in tudi sama vse prevečrat slišim besede realistov, da sem preveč navezana...pa mi je vseeno. Tisti, ki tega nikoli ni občutil, ne more razumeti...ostali razumemo, ker to občutimo. Toda zapomni si...Ron je bil del tebe...in ta del ne bo nikoli odšel, in zato ostaja ob tebi za vedno. Vedno je s teboj in nihče nima te moči da vaju loči. V ljubezni ni koncev.

Sožalje...

Diana
Logiran
smrcek
rad pišem
****
Sporočil: 263


« Odgovor #9 : četrtek, 07.12.2006 : 15:16:30 »

Tudi mene je močno pretreslo tvoje pripovedovanje.
Tudi sam sem  zaradi bolezni pred kratkim izgubil prijatelja s katerim sem preživel odločno prekratko.
Sam menim, da bodi vesela ker ti je mama prihranila pogled na psa, ki te zapušča, saj si ga ohranila v lepem spominu.
Sam ne bom nikoli pozabil in nikoli si ne bom odpustil, da smo z neizogibnim odlašali in je na koncu moj pes poginil v mukah. Odrešitev je bila zanj pravi blagor.
Sam si poskušam pomagati s tem, da si poskušam poiskati novega družabnika.
Zaklel pa sem se, da mojemu novemu psu ne bo potrebno nikoli trpeti.
Logiran
Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  člani med seboj  |  v spomin  |  Tema: Moj dragi Ron, pošiljam ti poljubček na tvoj črni smrček
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines