Posvojitev psa in vedenje po njej

drobtinica

rad prihajam sem

Spol:

Sporočil: 1.477

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #30 : ponedeljek, 26.02.2007 : 12:57:15 »

Sicer se težje vključim v temo, ker sem posvojila iz zavetišča mladega psa, ampak vseeno naj naštejem nekaj korakov, ki so nas pripeljali do odločitve in posledično dejstva, da danes živimo s skoraj tri leta starim rotweilerjem. Ne nameravam opisovati življenja z njo s praktičnega vidika, ker to velika večina od vas že pozna, temveč naslednje (in oproščam se, če bom dolga in če bom kje zašla s poti).

Začelo se je
1. Z željo, ki je bila posledica izgube prejšnjega psa. Ampak tokrat je bila situacija v družini popolnoma drugačna. In takoj naslednje vprašanje:
2. Pogoji, ki jih psu lahko nudim - Ali sem mu sposobna tako materialno, finančno kot psihično nuditi pogoje, ki jih žival resnično potrebuje ali pa morda samo tiste, za katere osebno mislim, da jih potrebuje. In kakšne dosežke pričakujem od njega, koliko denarja in časa me bo stalo njegovo "vzdrževanje" in navsezadnje, kakšen model psa sem sploh sposobna upravljati.
3. Namen, zakaj sploh imeti psa - Odločimo se za posvojitev iz zavetišča. Ampak kakšnega psa? Ali potrebujem družabnika, ker mi bodo otroci kmalu ušli, ali sem prelena in potrebujem nekoga, ki me bo ob vsakem vremenu "gnal na pašo", ali sem predebela in bi potrebovala aktivnejšo rekreacijo v smislu agility-a ali pa bi se morda oba skupaj lotila kakšnega usposabljanja na področju reševanja, navsezadnje morda potrebujem nekaj velikega in močnega, kar mi bo dvignilo moj zrahljani ego.

Dan D - zadnji obisk pri psici v zavetišču (prej so bili trije spoznavni), odločitev pade, z nami domov gre okoli 4 mesece stara rotweilerka. Pri odločitvi prevaga starost ali bolje rečeno mladost psa. Morda je imela res srečo, ker je bila med vsemi takrat bistveno najmlajša. Morda komu tudi pade na misel, da je bil vzrok za rottija v zadnji vrstici zgornjega odstavka, ampak verjemite mi, za to, da bi se ponašala s tako močnim in strahoobčudovanja vrednim psom, sem že prestara.

Sledi
4. Samoodgovornost in odgovornost do družine - Nekako je potrebno razporediti dnevni čas, da ne bo prikrajšan nihče, tudi jaz ne. Torej družinskim in službenim obveznostim se ne da in ne sme odpovedati.
5. Odgovornost do psa - Pri hiši je nov družinski član, v tako hiter vsakdanjik je potrebno vključiti vse njegove potrebe. Tu je še njegova vzgoja (ki pa ne pomeni samo šolanja v usposobljenih inštitucijah ali pa privatno pri kakšnem kinologu). In ker gre kljub temu, da je pes še mlad, za bivšega zavetiščarja, ki je tam preživel skoraj dva meseca, pred tem pa je bil trpinčen, je potrebno dodati še kakšnega pasjega psihologa.
6. Odgovornost do okolice - Obstajajo ljudje, ki se psov bojijo. Obstajajo psi, ki se sovrstnikov bojijo. Obstaja divjad, perjad, prostoživeče živali, katerim psi pomenijo tujek v njihovem eko sistemu. Torej. Nobeno osnovno in nadaljevalno šolanje (razen v primerih, ko gre za izrazito delovne in službene pse) lastnika ne reši odgovornosti, ki jo lahko pes povzroči v svoji okolici. Tu bi se deloma navezala na Simin in Tičkin post iz teme o Rokerju. Mala šola, osnovna šola ali pa tečaj poslušnosti nista in ne moreta biti garant za to, da bo pes po pridobitvi certifikata v popolnosti sprejel odpoklic, če z vzgojo ne bomo nadaljevali. Samo primer: mislim, da pri nas dobro šolamo policijske in vojaške pse. Slednje bolj poznam. In verjemite mi, naši belgijski ovčarji so izpuščeni edino v ograjenih prostorih, v ljudskih množicah so na povodcih ter nosijo nagobčnike in ne poznam primera, da bi bili npr. v vojašnici kdaj prosto spuščeni med vojaki, čeprav na odpoklic reagirajo že samo na gesto vodnika. In Tička je napisala, da se zaradi spuščenih psov boji sprehajati po Tivoliju. Verjamem. Ampak marsikdo se zaradi spuščenih psov boji sprehajati tudi po gozdu ali na polju.
7. Izzivi
Nazadnje, ampak ne najpomembneje. Psa imamo. OK. Zdaj pa se resnično začne pravo življenje. Pes se po petih dneh ne navadi sobne čistoče. Hm, kaj pa zdaj. Ali naj časopisni papir nastavljam od dnevne sobe v stanovanju vse do jabke na vrtu, da bo vedel, kje lulati. Da o kakanju sploh ne govorim. Tako, kot je napisala Rossy. Pia se ji pokaka tudi v dnevni sobi. Ni ne prva ne zadnja (vključno z mojo) , kaj zdaj, kaj narediti, če mi ne rata v treh dneh, potem pa dobim obisk tašče. A bi jo dala nazaj v zavetišče (Rossy, da ne bo pomote, sem vzela le kot primer). Praska se mi za ušesi. Ali ji naj vlijem malo toplega olja, ali naj jo peljem k veterinarju. Ne, morda bo pa najbolje, da Polono (sem vzela le kot primer) kar preko foruma vprašam, zakaj mi je oddala psa, brez da bi mi povedala, da ima nekaj v uhljih. Pes laja. Ja kateri pa ne. Saj to jim je osnovni način komuniciranja. In sosedje se bunijo, ga bomo dali nazaj. Ja, saj meni tudi zgornji otroci ob šestih zjutraj skačejo po glavi, ali jih bodo dali oni nazaj. Pes mi pobegne. In ne boste verjeli, največkrat nekje avgusta in februarja. Mi v zavetišču niso povedali, da je potepuh. Čakaj malo, si kdaj pomislil na to, da ga morda na potepanje vleče vonj sosedovih psičk in da je ta izziv čisto enostavno rešljiv, samo nekaj EUR je potrebno (ampak saj to smo vzeli v zakup že pri pogojih). Pes je neobvladljiv na sprehodih, ker je težak in močen. Dokaži mu, da si ti, kot vodnik, še težji in močnejši, predvsem pa, da si večji in da si ti glava družine ali krdela, kakorkoli hočete.

Sem se tako razpisala, da dvomim, da bo kdo sploh vse prebral.


	Logiran

ticka

rad pišem

Sporočil: 421

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #31 : ponedeljek, 26.02.2007 : 13:01:31 »

jaz sem vse prebrala in mislim, da si odlično napisala! se z vsem popolnoma strinjam.


	Logiran

Sleepy

rad prihajam sem

Sporočil: 1.129

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #32 : ponedeljek, 26.02.2007 : 13:24:11 »

jaz sem tudi!


	Logiran

Žiži

rad pišem

Sporočil: 348

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #33 : ponedeljek, 26.02.2007 : 13:44:30 »

da se vrnemo nazaj na prvotno temo.

* Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?

najpomembnejši, pravilna izbira psa zase in za družino, ter temeljit razmislek.

* Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?

kemija mora biti obojestranska in povezana z človeškim razumom, od psa razuma ne moremo pričakovati, smiljenje nima pri posvojitvi kaj iskati.

* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?

najpomembneje je, da se zavedamo, da posvajamo odraslo žival, ki ima že izoblikovan vedenjski slog in, da bo potrbna rehabilitacija. Sprememba življenskega stila se zgodi v trenutku, ko prevzamemo odgovornost za žival in če to počnemo z veseljem, se nam življenski slog spremeni v pozitivno.

* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?

v polni meri, saj prevzemamo skrb za živo bitje.

* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?

poslušaj in še enkrat poslušaj in če ugotoviš ali bolje, če samo podvomiš, da mu ne boš kos, ga pusti tam kjer je.

* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?

ma tukaj, pa mislim, da nas je malo, ki se tega zaveda in ne samo med posvojitelji, ampak tudi med ostalimi lastniki psov.

* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?

mislim, da pri manjših in manjtežavnih psih lahko poskušamo sami ali z pomočno strokovnih nasvetov, pri zahtevnejših in težje vodljivih, je pa šola seveda priporočljiva, oz bi skoraj morala biti obvezna in ne samo za psa, pomembna je tudi za vodnika, kateri se bo naučil pravilnega ravnanja z psom.

* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?

ma, na tole pa skoraj ne znam odgovoriti, nekaj je sigurno narobe z nami ali z našo avtoriteto.

* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...

mislim, da takšni, največ škode naredijo najprej sebi, ker so zelo razočarani po prvotnem veselju in upanju, da ravnajo prav, psu naredijo škodo, zaradi nepremišljenih postov, ki jih pišejo na forum in označijo psa za problematičnega, prejšnem skrbniku pa dodajo, še težavnešo nalogo iskanja novega doma.

* Kaksen je nas odnos do evtanazije psov, za katere skrbniki ocenijo, da so nevarni in za katere ni pricakovati ustreznih posvojiteljev?

če so skrbniki v pravem smislu besede, nikoli ne podvomim v pravilnost njihove odločitve.

* O cem sploh razmisljamo, ko posvajamo odraslega psa? O cem bi morali prvenstveno razmisljati?

če povem po pravici, nisem kaj dosti razmišljala, kaj me čaka v primeru, da se izkaže, da je moja posvojenka zares problematična, bili smo pa na to pripravljeni in se pripravljeni spopasti z vzgojnimi metodami in na to bi moral biti pripravljen vsak posvojitel.

* Je na mestu posvojitev samo zaradi "resitve" pred evtanazijo?

ne nikakor, samo zaradi tega sigurno ne.

* ...

lp.


	Logiran

Žiži

rad pišem

Sporočil: 348

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #34 : ponedeljek, 26.02.2007 : 13:48:40 »

droptinica

nimam, kaj dodat.

lp.


	Logiran

Zivc

rad pišem

Sporočil: 392

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #35 : ponedeljek, 26.02.2007 : 15:08:19 »

Kar naprej tule visim in se ne morem odločit, bi kaj napisala ali ne bi. Do sedaj smo v naši družini imeli 2 psa pa še malo. Malo je bila Ala, prva psička, ki pa je šla drugam po 2 mesecih. Za nobenega psa ne morem reči, da je bil premišljen nakup. Za prve dva sem bila premlada in so bila, vsaj pri meni, v igri bolj čustva, ta tretji je pa posvojenček. Razlika med Švrkom in Bobijem je v tem, da je bil Švrki mladič in smo ga razvadili sami, Bobi pa je že prišel s "prtljago". In zaradi našega vedenja postal malo preveč glavni.

Do sedaj ste vsi že napisali veliko o premisleku ob posvojitvi. Jaz pa bi rada izpostavila še eno drugo plat. Navadno se problemi pojavijo, ko je kuža že v novem domu. Govorim o odraslih psih. Kaj pa sedaj? Ali sem si pripravljena priznati, da te situacije ne znam rešiti sama? Ali sem sposobna prositi za pomoč nekoga, ki to zna? In sprejeti kritiko ali pa dejstvo, da sem nekaj k temu pasjemu vedenju doprinesla tudi jaz? Ali sem sposobna iti čez svoj ego in reči: ups, tlele sem pa zafrknila, se potem zavedam tega in tega ne počnem več? Tu pride do odločilnega pomena: ali bom tudi jaz malo spremenila svoj način življenja?

Vsi aktivni na tem področju (posvojitve) non stop pišejo in razlagajo in... jih redki v resnici poslušajo. Do sedaj sem spadala med tiste, ki selektivno poslušajo. In ne znajo prositi za pomoč. Ampak me je Bobi naučil, da pomoč krvavo rabim. Cela družina. In smo jo poiskali. Se učimo vsi: ljudje in pes. Ampak štos je v tem, da se mi nismo dali. Zdej ga imamo pa rešujemo situacijo. Nazaj pa ne gre. Res pa je, da smo se "oborožili" s kar nekaj ljudmi, ki vedo kaj počnejo.

Vsak, ki posvoji odraslega psa, bi moral pričakovati težave. Če jih ni, super. Če pa so, pa je treba s pomočjo strokovnjaka ocenit, ali smo temu lahko kos - in potem delat.


	Logiran

Xena

živim tukaj

Sporočil: 7.968

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #36 : ponedeljek, 26.02.2007 : 15:19:48 »

Jaz se zaenkrat samo javljam. Grin

. Toliko stvari mi roji po glavi o tej problematiki, da imam že cel dan rdeča ušesa. In rabim kar precej cajta, da vse to spišem, tko da se bom spravila k pisanju... ko bom lahko kak dan dopusta vzela! Wink

lp, Katarina


	Logiran

skogkatt

midi

Spol:

Sporočil: 5.691

Dogs have owners, Cats have staff ;)

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #37 : ponedeljek, 26.02.2007 : 15:42:37 »

Citat: Živc , ponedeljek, 26.02.2007 : 15:08:19

Ali sem si pripravljena priznati, da te situacije ne znam rešiti sama? Ali sem sposobna prositi za pomoč nekoga, ki to zna? In sprejeti kritiko ali pa dejstvo, da sem nekaj k temu pasjemu vedenju doprinesla tudi jaz? Ali sem sposobna iti čez svoj ego in reči: ups, tlele sem pa zafrknila, se potem zavedam tega in tega ne počnem več? Tu pride do odločilnega pomena: ali bom tudi jaz malo spremenila svoj način življenja?
Če pa so težave, pa je treba s pomočjo strokovnjaka ocenit, ali smo temu lahko kos - in potem delat.

Tako kot Živc sem tudi jaz spremljala to temo, brez da bi vedela ali se je naj udeležim ali ne.
Nimam posvojenega psa, imam izkušnje samo s tem enim svojim, pa bi marsikdo rekel, da nimam kaj pametovati.
Pa vseeno trdim, da je zgornje napisano največji faktor pri vsej tej problematiki.

Taki primeri, ko se posvojeni psi po določenem času vrnejo, me neopisno žalostijo. V bistvu je vseeno ali gre za posvojenega ali nekoč kupljenega in zdaj naveličnega psa. Pač me žalostijo. Jaz zase lahko trdim, da bi vse sprobala/dala zato, da bi mi "šlo" z izbranim psom. Da "kemija ne štima"... ne vem... to je meni taka nikakva razlaga. Verjamem, da se lahko zgodi, ampak kako pa veš da bo štimala pri kupljenem mladičku, katerega si si sam izbral? Ne moreš, lahko pa greš v "laboratorij delat na tej kemiji". Kemija se spreminja ob določenih pogojih/dodatkih.
Če se ob bolezni ne znaš ozdravit sam, greš nekomu ki to zna, doktorju v tem primeru. Če se ti kje zatakne pri vzgoji lastnega otroka, se posvetiš s pedagogom. Zakaj torej, je tako težko investirati nekaj tudi v svojega pasjega prijatelja? Če si ne znamo pomagati sami, poiščemo pomoč strokovnjaka. Ne vem, zakaj je tako grozno priznati da ne veš/ne znaš. Saj nihče ne zahteva da smo vsevedi ali popolni.

Včasih pač ni možno zadeve rešiti v enem mesecu. Zna trajati leto, dve, tri!?

Ampak če ti pes tega truda in časa ni vreden, potem ja, kemija ne štima.


	Logiran

♥ Reševanje princeske Neli ♥

>Summer Of Love<

takoda

tukaj sem doma

Spol:

Sporočil: 2.324

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #38 : ponedeljek, 26.02.2007 : 15:42:46 »

MOje izkušnje s posvojenci so le pozitivne. Morda ker jih sama tako jemljem, morda se marsikdo ne bi strinjal z menoj. In verjamem, da bi marsikdo obupal na mojem mestu. A zame je vse skupaj pozitivno. O čem sploh pišem?
Pred desetimi leti sem posvojila odraslo bokserko, ki so jo v snegu našli privezano na kratek štrik v gozdu. Ob sebi je imela mladička. Pravzaprav sem v časopisu videla ravno njega in poklicala. A je bil že oddan, čakali so, da ga pridejo iskat novi lastniki. Pa sem vprašala, kaj je pa z njegovo mamo. Nisem vedela da je bokserka, vedela sem le, da je odrasla psica, ki jo bo težje oddati. In zvedela, da je zelo bolana, da so jo pravzaprav ohranjali pri življenju zaradi mladiča, drugače pa ni dobrih izgledov zanjo. V trenutku sem se odločila, ta psička ne sme umreti! Zmenila sem se, da so ji nudili vso potrebno veterinarsko pomoč, imela je izpad maternice, po streilizaciji se nikakor ni mogla zrediti... Bilo je težav in strahov vendar nisem obupala. Vsak dan sem klicala, spraševala, obiskati je nisem smela, ker je bila enkrat na veterini, drugič bolana, tretjič... Želela sem jo odpeljati, tako kakršna je bila in sama skrbeti zanjo, pa mi je v takem stanju niso želeli prepuatiti. Ok, in sem čakala... in čakala. Tri mesece! Ne da bi jo videla. Končno je bila le za oddajo. Ker društvo ni imelo možnosti zavetišča, je bila v reji na kmetiji. Takoj, ko sem se preipeljala tja, je prišla do mene in se ni več ganila stran.
Doma je pokazala, da je navajena stanovanja, hitro je osvojila sedežno in vse ugodnosti. Vendar se je pokazalo, da je morala biti hudo pretepana, ustrahovana. Ob dvigu roke v igri, je dobila napad tresenja, cviljenja. Počasi, korak za korakom sem ji dokazalča, da ji ne bo nihče več naredil nič žalega in da je palica v roki namenjena igri, ne tepežu. Hm, sama sem v ustih prenašala palice za vzor. Po dobrem tednu pa je postala prezaščitniška, napadala je vse in vsakogar, kar se mi je približalo. In smo šli v šolo. Ni bilo enostavno, niti mama nmi smela v mojo bližino, da o kakšnih objemih ne govorimo. Z ogromno potrpljenja in vsakodnevnim delom sva predelali tudi to. In potem je bila moja sopotnica kratkih sedem let, dokler se niso pokazale posledice pretepanja. Zaradi stare poškodbe hrbtenice so ji odpovedale zadnje noge, ni se dalo operirati... Odšla je... In ostal je spomin na čudovito prijateljico, ne na psa, ki je napadal iz strahu, ne na psico, ki ni smela videti druge psice. Vse to in še več sem vzela v zakup, skupaj sva rešili marsikatero težavo.
Sedaj imam doma drugega posvojenca. Zaenkrat ni pokazal nič motečega. Če bo, se bom s tem spoprijela in vztrajala, dokler ne bova motnje odpravila. Šla bova v šolo. Z vsakim psom bi šla, ne glede na to ali je zavetiščar ali ne. Nevzgojen pes je lahko najmanj moteč za okolico, vodnika in zase. Bistvo je, da se zavedamo da so to živa bitja, ki razmišljajo po svoje. In da je treba za vsak odnos delati na njem, se spoznavati, usklajati itd. Tudi s psom je tako. Če želiš da živita v sozvočju, je treba delati na tem in ne obupati pri prvem problemu.
Ne strinjam se, da so zavetiščarji kaj posebnega. Vsak pes ima lahko travme, Je pa res, da je več možnosti za to, če je pes odrasel, zlorabljan... Vendar tega ne moremo kar predvidevati. In še to, četudi spoznaš psa preden ga odpelješ domov, to prav nič ne pomeni. V zavetišču so popolnoma drugačni, kot so potem doma. Samo s potrpljenjem in razumevanjem ga lahko spoznaš in vzgojiš tako, da sta oba zadovoljna.
Je pa res, da je odločitev o imeti psa, pomembna. Zavedati se je treba vseh plusov in minusev, premisliti ali bomo zmogli, ali smo pripravljeni in potem sprejeti pravo odločitev.
No, ne vem če je kaj pametnega v temle mojem postu, želela sem opisati svoje izkušnje in poglede. Po kratkosti sem pa že kar konkurenca Jani Grin


	Logiran

skogkatt

midi

Spol:

Sporočil: 5.691

Dogs have owners, Cats have staff ;)

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #39 : ponedeljek, 26.02.2007 : 15:52:46 »

Citat: takoda , ponedeljek, 26.02.2007 : 15:42:46

Če želiš da živita v sozvočju, je treba delati na tem in ne obupati pri prvem problemu.

Ja pa si me spomnila, da sem nekaj pozabila:

Ko razmišljaš o posvojitvi določenega psa, in ti že v prvih pogovorih povedo, da je s tem psom treba nujno takoj v šolo, da ga ni za spuščati dokler ne natrenira odpoklic, da se je treba izogibati drugih psov/mačk, in... in.. in... ti prišparajo s takšnimi navodili ogroooomno skrbi in dela!
Zakaj se je takih dobronamernih navodil, serviranih na srebrnem pladnju, tako težko držati?


	Logiran

♥ Reševanje princeske Neli ♥

>Summer Of Love<

takoda

tukaj sem doma

Spol:

Sporočil: 2.324

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #40 : ponedeljek, 26.02.2007 : 16:01:27 »

Točno tako. In tudi če ti nič ne rečejo je treba najprej par dni počakati, da sploh spoznaš psa. Jaz po enem tednu ne upam reči da vem kako bo reagiral na določene stvari. Nekaj pa že vem. Tako to gre,počasi se spoznavata, delata na zaupanju... saj tudi pes ne ve, kam je prišel, a ne? Šola je pa potrebna v vsakem primeru. Vsaj jaz tako mislim. Tista šola na poligonu in tista doma, ki traja 24 ur dnevno, vsak dan!


	Logiran

drobtinica

rad prihajam sem

Spol:

Sporočil: 1.477

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #41 : ponedeljek, 26.02.2007 : 18:25:57 »

Citat: takoda , ponedeljek, 26.02.2007 : 16:01:27

In tudi če ti nič ne rečejo je treba najprej par dni počakati, da sploh spoznaš psa.

Se ne strinjam. Najprej je potrebno spoznati oziroma ovrednotiti sebe in družinskih članov, potrebe, navade, želje in predvsem materialne, fizične in psihične možnosti. Šele potem pride na vrsto pes ali kar se mene tiče tudi morda mačka. In šele potem se začne prilagajanje, učenje, soočanje z izzivi....


	Logiran

Teski

odvisnež

Sporočil: 810

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #42 : ponedeljek, 26.02.2007 : 18:36:49 »

Simi, ti se za delo ne bi odločila za zavetiškega psa. V redu. jaz se npr. za zavetiškega psa tudi ne bi odločila, ker sem žal zaljubljena v bokserje in buldoge. Ampak želela sem povedati, da sigurno obstajajo ljudje, ki bi se odločili za zavetiškega psa tudi za delo, glede na to, da jih je veliko takih med reševalci, kjer ni pogoj rodovnik in moram reči, da imajo ti kužki zelo požrtvovalne lastnike in dosegajo zelo, zelo dobre rezultate. Očitno vseeno ni tako nemogoče, za tistega, ki pač ni ekstra zaljubljen v kako pasmo in ki je pač pripravljen se spopasti tudi z določenimi problemi (ki jih lahko azilaš nosi s sabo), imeti zavetiščnega psa in z njim uspešno delati. Je pa res, da ko ga vzameš nikoli ne veš ali boš uspešno reševal morebitne probleme, ki se bodo pojavili ali ne. Že med našimi reševalci imamo nekaj posvojenčkov, če pa prištejem še posvojenčke iz ostalih društev, se jih kar nabere in še tisti, ki se uspešno udejstvujejo v rally obediencu lahko dokažejo, da se da, če se le hoče.

LP, T


	Logiran

drobtinica

rad prihajam sem

Spol:

Sporočil: 1.477

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #43 : ponedeljek, 26.02.2007 : 19:07:02 »

Me je Teski vzpodbudila še k enemu razmišljanju. Točno se ve, kje lahko in kje ne smejo sodelovati mešančki, pa ne glede na to, ali izgledajo ali ne izgledajo tako kot prave pasme. Ja in res je, da je preteklost zavetiščarja pri uspešni vzgoji in prilagajanju ponavadi (ni pa nujno) pogojena z večjim trudom, ki ga vložimo vanj. Ampak na tej točki smo potem, ko smo osvojili osnovna znanja popolnoma na isti liniji, bolje rečeno črti s pasemskimi psi, razlika je morda edino v starosti in s tem posledično v velikosti.

Morda še ena misel glede osnovnega šolanja. Poklicala sem nekaj prijateljev, ki se strokovno ukvarjajo s šolanjem na našem območju. Ne boste verjeli. Pri osnovnem šolanju in šolanju iz poslušnosti prevladujejo mešančki in ne rodovniški psi. Poleg tega prevladujejo tudi velike pasme (mastifi, ovčarski psi, terierji, lovski psi), manjše pasme so v ozadju.


	Logiran

takoda

tukaj sem doma

Spol:

Sporočil: 2.324

Re: Posvojitev psa in vedenje po njej

« Odgovor #44 : ponedeljek, 26.02.2007 : 19:09:23 »

Drobtinica, seveda je treba vse to najprej razčistiti. Jaz sem imela v mislih čas, ko se že odločiš za posvojitev. Predvsem sem želela povdariti, da čeprav ti rečejo v zavetišču npr da ni napadalen do psov, to lahko postaneali obratno. In še veliko je stvari, ki se pokažejo šele sčasoma. Ker pes se spremeni, ko pride v urejen dom in prav je tako. Važno je le, da znamo te spremembe pravilno usmerjati.


	Logiran

Strani: 1 2 [3] 4 5 6 7 8 9 Gor

mojpes.net | Kajin kotiček | zaščita živali in razno | Tema: Posvojitev psa in vedenje po njej

« nazaj naprej »