mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
četrtek, 28.03.2024 : 14:53:49

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  Kajin kotiček  |  zavetišče Horjul  |  Arhiv Zavetišča Horjul (Moderatorji: kaja, Smetka, Zavetišče Horjul, Sine)  |  Tema: Obisk v zavetišču
Strani: 1 [2] 3 4   Dol
Natisni
Avtor Tema: Obisk v zavetišču  (Prebrano 13455 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Selene
nekaj malega že vem
***
Spol: Ženska
Sporočil: 114


« Odgovor #15 : sobota, 07.07.2007 : 21:22:41 »

Važen je odnos

Torej se opravičujem za moj odnos. Kaj točno pa je bilo narobe z njim? To, da nisem bila nasmejana?
Logiran
Zivc
rad pišem
****
Sporočil: 392


« Odgovor #16 : sobota, 07.07.2007 : 22:21:24 »

Jaz "redno" obiskujem le horjulsko zavetišče. Se pač tam najbolje počutim. In jasno poznam "pravila". Ki pa so v vseh temah, ki so povezane s Horjulom, večkrat napisana.

Pokliči, preden prideš. Se mi zdi lepo. Jaz svoje prijatelje pokličem, da se najavim na obisk. Lahko jih ni doma, imajo kako pomembno dela in ni časa zame, ... Čisto tako je v zavetišču.

Tudi potencialni posvojitelji naj najprej pokličejo. Saj ne rečem, o posamezni živalci je veliko napisanega v njihovih temah. Ampak sigurno te zanima kaj več. Pokličeš in to je to.

Kar pa se prijaznosti tiče - kot se je izkazalo, je bil muc v prvem planu. Kar se mene tiče, je prav tako. Resnično upam, da gre le za kiks v komunikaciji.

Saj vem, da moram pred svojim pragom pucat, ampak sem hotela narediti samo dobro delo.

In če je vse v odnosu, zakaj to sedaj beremo vsi, zakaj se niste pogovorile po telefonu? Ali recimo po mailu. Zakaj se stvari ne morejo najprej razčistit med vpletenimi in šele nato (če je res že treba) takole po javnih forumih? Čisto vseeno v kateri temi.

Tole spodnje je bolj cinično mišljeno, kajne?
.. Ali pa sem enostavno pričakovala preveč - osebno in strokovno vodenje po zavetišču, da lahko v miru pofotkam in prečoham vse živali, peljem še kakšno na sprehod, ...

Nikoli nisem imela namena blatit zavetišča, ker v bistvu opravljate dobro delo... Vendar pa bi morda morali glede na vse izkušnje in mnenja, ki jih imamo o zavetiščih in ljudeh, ki tam delajo, pretrest ta odnos do ljudi (ali pa do potencialnih posvojiteljev). Ker resnično nekaj " ne štima"... Živali so pomembne, toda še vedno  so ljudje pomembnejši. Vsaj zame Smiley.

Vidiš, v zavetiščih na splošno bi morale biti živali pomembnejše. Ja, prijaznost in korektnost do obiskovalcev, vendar vedno z mislijo na žival. V torek se ti recimo niso mogli posvetiti, ker so skrbeli za muca!
Logiran
Khyim
odvisnež
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 525


« Odgovor #17 : sobota, 07.07.2007 : 22:33:47 »

Citat
Pa ne da bi imela kaj proti tej debati...

Se popravljam.
Nimam nič proti takšnim in drugačnim debatam, samo hotela sem povedati, da ima vsaka svoje mesto! Wink

Lep pozdrav
Logiran
sarabenji
odvisnež
*****
Sporočil: 818


« Odgovor #18 : sobota, 07.07.2007 : 22:58:46 »

živc, barvica je bila najavljena. že en dan prej, pa tisti dan ob odhodu iz lj, pa še nekaj klicev je bilo, da smo jo prav usmerili. to vse štima, nič ni bilo narobe z vsem tem.

ob klicih je bilo govora le o predaji materiala za živali. nihče ni spraševal o fotkanju, čohanju, vodenju po zavetišču. sicer bi jaz bila takoj razložila, da vse to v zavetišču horjul ni možno.
Logiran
anja87
novinec
*
Spol: Ženska
Sporočil: 45


« Odgovor #19 : sobota, 07.07.2007 : 23:31:07 »

Pa da se jaz svoj piskrcek pristavim.
Sicer sem bila v Horjulu samo enkrat, pa sem bila navdusena, ceprav nisem veliko videla. In tudi jaz nisem slisala "adijo" od vseh, ki so nas ob prihodu "sprejeli" - so ravno odsli po Magnuma in Bareto. Pa kaj potem? Vazno je, da jim bo oz. je hrana koristila, da smo lahko vsaj za kak obrok prispevali. Tud meni so lepo povedali, ko sem poklicala, da se lahko vmes marsikaj zgodi in da ni nujno, da bodo tam, ko bomo prisle. Vse mi je bilo lepo razlozeno - pa sem razumela, ceprav bi to lahko pomenilo dolgo voznjo (sem iz CE) zaman. In ni mi jasno, kako se lahko nekdo pritozuje glede obnasanja oseb, ki nesebicno pomagajo bitjem v stiski. Koliko krat se pa vi komu ne zahvalite ali pa se kdo vam ne zahvali za kaksno stvar, dejanje? Pa ne delate iz muhe slona. Zakaj prav tu? Kot da ni ze dovolj skode narejene v raznih drugih temah.
Mogoce je tole samo moje prazno mlatenje slame, pa vseeno.. In ko smo ze pri "prijaznosti" do neznancev. Mene so nadvse prijetno presenetili, prijazno sprejeli in lahko napisem samo: hvala, da ste nam pustili peljati na sprehod dva krasna kosmatinca...
LP, Anja
Logiran
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.296


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #20 : nedelja, 08.07.2007 : 00:45:44 »

Hja, ste skrili tole med tibetance, kjer vem, da se ne dogaja nic "prepovedanega", pa manjkrat notri pospegam, sicer bi bilo ze zdavnaj prestavljeno kam drugam in tema o tibetancih ne bi bila motena. Tako prejemniki kritik prakticno niso imeli veliko moznosti, da bi kmalu izvedeli, kaj sploh moti nekoga, ki je sel nekako inkognito o slabem ravnanju z ljudmi pri njih obvestiti debatni klub neke pasme.
No, nic zato. Se je vseeno kritiko naslo, ne pa tudi razumelo, poleg tega pa se je ze en kup stvari napisalo - predvsem tako, na pol "je bilo nekoc nekje za devetimi gorami in desetimi vodami".

Bom nekoliko secirala post od barvice in na njem poskusila razjasniti nekaj zadev. barvica, brez zamere, gre predvsem za to, da se sporocila "brez konkretne vsebine" ne bodo vec dogajala in tvoje sporocilo je vzeto kot "primer".

Jaz sem bila pa danes v enem od slovenskih pasjih zavetišč in sem bila kar malo razočarana. Saj ne da bi pričakovala rdečo preprogo in fanfare, ker sem prinesla nekaj stvari za živalske brezdomčke... ampak, kakšen prijazen "hvala" in "nasvidenje" sem pa vseeno pričakovala.... Namrgodenih obrazov vidim vsak dan dovolj, nekako sem pričakovala toplino in prijaznost (tudi do ljudi, ne samo do živali).
Ko sem zjutraj sodelavki povedala kam grem, mi je takoj obljubila materialno pomoč, pa da bo povedala še kupu ljudi, zdaj pa... Kaj naj ji rečem? Da bo morala ona prosit, če lahko v zavetišču sprejmejo odeje, blazine, rjuhe, tetra plenice, pasje igračke in žogice?

Zakaj hodite ljudje v zavetisca? Ni provokacija, temvec me resno zanima.
Zaradi dobrega obcutka?
Zaradi nudenja pomoci? Ce je odgovor pritrdilen, kaksne pomoci?
Ker bi radi zavetiske zivali pokazali otrokom?
Ker bi radi kaj vprasali, spoznali zavetisko zivljenje in vsakdan?
Ker bi radi katerega od zavetiskih psov peljali na sprehod?
Ker bi radi posvojili katerega od zavetiskih psov?
Zaradi cesa drugega?

Zakaj darujete zavetiscem? Kaj zelite in pricakujete v zameno od samega osebja zavetisca?
Koliko zavetisc ste obiskali osebno?

Mah ne vem.... Saj vem, da moram pred svojim pragom pucat, ampak sem hotela narediti samo dobro delo. Hotela sem iti spat z zavestjo, da sem tudi jaz nekaj pripomogla za dobrobit živali... Ali pa sem enostavno pričakovala preveč - osebno in strokovno vodenje po zavetišču, da lahko v miru pofotkam in prečoham vse živali, peljem še kakšno na sprehod, pa da mi posvetijo ure in ure njihovega dragocenega časa....
Ko sem tam stala pred ograjo in čakala na najbolj osnovni in vljudni nasvidenje in potem z narejeno veselo faco odšla. Saj ni nič takega, mrbit ima pa slab dan....
Ampak ni prav! Tudi jaz delam s strankami in nikoli, še nikoli nisem bila do kakšne nevljudna, tudi pri reševanju reklamacij (po telefonu) sem vedno prijazna. Pa bi tudi jaz lahko imela slab dan... Ok, dovolj o tem! Sem bila pa spet doma v rekordno hitrem času Smiley
In ne bom povedala za katero zavetišče gre.

Opraviti dobro delo v zavetiscu.
Kaksno delo je to? Kako vemo, kdaj bo nase delo zazeljeno in dobro opravljeno, s pozitivno dobrodelno noto?

Nekaj pripomoci k dobrobiti zivali.
Kaj to pomeni? Kdaj lahko smatramo, da smo nekaj prispevali za dobrobit zivali? Kdaj naš prispevek "na celi crti zadene zebljico na glavico" - v dobrobit zivali in ljudi, ki za to zival skrbijo?

Osebno in strokovno vodenje po zavetišču.
Hm, tole si ne znam razloziti, oz. sploh ne vem, kako bi zadevo opredelila, da ne bi izpadla nesramna do vseh tistih, ki si kdaj zazelite biti osebno in strokovno vodeni po kateremkoli zavetiscu za zivali. Bom v nadaljevanju povedala, kaj si osebno mislim, pa bom ze v naprej prosila "brez zamere".

V miru pofotkam in prečoham vse živali
Cemu sluzi fotkanje zivali v zavetiscu? Oz. kdo te zivali ze itak fotka sproti in v konkretnem zavetiscu, katerega v zgornjem citatu niso zeleli imenovati, objavlja fotke tukaj sproti, oz. po potrebi, oz. takrat ko je cas, ko je lepo vreme ... Morda potrebujemo fotke za osebni album ali jih zelimo pokazati prijateljem?
Cemu sluzi cohanje zavetiskih zivali? Zakaj bi bilo zazeljeno, da zavetiske zivali cohajo povsem neznani ljudje? Zakaj bi bilo zavetiskim zivalim in njihovim skrbnikom v pomoc vsakodnevno cohljanje zavetiskih zivali s strani recimo petih tujih obiskovalcev dnevno? Ali pa enega, saj nima veze.

Od tukaj dalje naj berejo samo tisti, ki jih zanimajo moji odgovori na zgornja vprasanja oz. moji pogledi na nas odnos do zavetisc in ljudi, ki delajo v njih. Pa da bom konkretna - do zavetisca Horjul, zivali v njem, lastnice in oseb, ki ji vsakodnevno pomagajo. Ce vas moje mnenje ne zanima, preskocite napisano. Zagotovo bo dolgo, ker pac zadev ne znam na kratko razloziti tako, da ne bi bilo dvomov, kaj sem z napisanim mislila. Ne maram nekaj navrzeno, pa potem obrnjeno ... Zato pisem na dolgo in siroko.

Ok. Da zacnem kar s pomocjo, ki jo razlicni ljudje na najrazlicnejsi nacin nudimo zavetiscem in vsem, ki spadajo "pod zavetisce". Tudi sama sem med njimi. Kaj, kako, koliko, kdaj, ob kateri uri, kako zavito, z masno ali brez ... je moja osebna stvar. Delno je se stvar Polone, ki to pomoc sprejme ali zavrne. Moja je odlocitev, da bom nekaj "dala", in ce sem se odlocila "dati", ne zelim nicesar v zameno, sicer temu recem drugace in tudi drugace ponudim ter se drugace dogovarjam. Ko pa "dam", potem je to to. Ne potrebujem in ne maram hvale, opevanja, rdecih preprog ali fanfar. Dam zato, ker sem se tako odlocila, ker imam nekaj, kar zelim dati in ker je tisto "nekaj" po moji presoji v vecjo korist tistega, kateremu dam, kot pa meni, oz. lahko s tistim "danim" pomagam po svojih moceh, da bo nekomu nekaj lazje, bolj dostopno, blizje, uporabno, karkoli ... Torej, nimam kaj jokati, ker sem "dala", nimam kaj zahtevati, ker sem "dala", nimam se kaj smiliti sama sebi ali komu drugemu, ker sem "dala". Zelim nekaj dati, torej je to moja odlocitev, ki s prejemnikom nima drugega skupnega, kot da on stvar sprejme, jo pospravi, porabi, uporabi, zavrze, da naprej ali naredi z njo karkoli hoce. Jaz sem postavila obdarovanca pred odlocitev, ali nekaj sprejme ali ne. Ne zelim od njega poslusati, kaj je s stvarjo naredil, sem pa vesela ob informaciji, da mu je dano koristilo ali ne. Torej, ne gre za "hvala". Gre za to, da vem za drugic - morda je "darilo" treba drugace zapakirati, morda je boljsa druga oblika darila, morda ... pa je to darilo tisto pravsnje, ki "ga lahko se kdaj ponovim". Ko se bom odlocila, da ga bom "dala". Lahko je to denar, lahko so stare cote, lahko je pasja hrana, lahko so ure sprehajanja ali pobiranja kakcev, hranjenje dudarjev, krtacenje mrcin ali pa samo znanje, telefonski klic, misel ob pravem trenutku. Ce pa obdarjenec presodi, da mu bo "darilo" prislo prav, pricakujem samo to, da ga bo vzel. Nic drugega. Vzel in pospravil.

Ker smo ljudje razlicni, drug od drugega pricakujemo razlicne stvari in odzive. Iz razlicnih nagibov tudi obiskujemo zavetisca. Jaz, recimo, zavetisca Horjul nikdar ne obiscem nenapovedano. To je prvo pravilo. Kot ne grem nikoli nenapovedano k nikomur na obisk, tudi k Poloni ne hodim nenapovedano. Ko je "obisk" dogovorjen, se ve, da bo pa le morda za cvek in kafe casa med dvema telefonskima klicema, posredovanjema na "cesti" ali prevzemoma ali oddajama zivali. Nic ne pricakujem, da se mi posveti. Zavedam se, kje sem. Zavedam se, da noben telefon ne ostane brez odziva in da ima telefon prednost, torej lepo pocakam, da se pogovor zakljuci, pa morda se naslednji, tretji, deseti... Vmes ne pricakujem smehljanja. Vmes ne grem cohljat ali fotkat psov. Poznam jih povrsno, oni mene ne poznajo. Zakaj bi jih motila? Zaradi svoje objestnosti in "dobrega obcutka"? Vem, da je vsak med njimi vsak dan posebej dobro precohljan. Kaj bi imeli psi od tega, da bi jih sla nervirat v pesjake? Kaj bi imela jaz od tega? Grozen obcutek, da sem Poloni nalozila se vec dela, ker jih bo morala pomiriti. Zavetisce Horjul ni zavetisce, kjer bi se bilo psom dovoljeno dreti od jutra do vecera. V to, da se ne derejo, je vsak dan vlozenega ogromno truda. Polona ima namrec tudi sosede. Doma ne pustim neznancem cohati mojih psov brez mojega nadzora, oz. obicajno sploh ne pustim cohanja mojih psov neznancem tudi, ce sem zraven.

Pa da opisem en tak moj zadnji obisk, ki se je zgodil prejsnji teden:
Bila sem pri njih kaksni dve uri, slo je za dogovarjanje vec oseb, torej nas je bilo vec prisotnih, vsi razen mene stalni "pomagaci", jaz se med njih namrec ne stejem. Od petih oseb smo najprej malo posedele tri, se uspele zmeniti nekaj vsakdanjih floskul, tracev, novick ... Vmes so bili telefoni, koliko ne vem, ena je odgovarjala nanje, druga je v hisi nahranila in preverila celo ceto mackov. Za nekaj minut nam je uspelo, da smo za mizo sedele vse. Celo nasmejati se nam je uspelo vmes, pa nekaj stavkov izreci, nekaj malega se zmeniti, zaradi cesar smo se zbrale. No, med telefoni je bil tudi klic lastnikov enega od prejsnji dan sprejetih psov - prihajal je ponj, pa drug klic, s katerim so sporocali, da so na poti z najdeno psicko, ki jo seveda peljejo, da jo oddajo v zavetiscu. Vmes so bili se klici za usmerjanje po poti, pa klici z vprasanji, kaj z najdenimi macki, pa klici z dogovori o operaciji enega od mackonov, pa ... Ne vem vec. Od treh telefonov na mizi je bil najmanj eden ves cas prislonjen h kateremu od uses. Pa ne za cvek med frendicami. Takih pogovorov vmes ni bilo. Vmes so najmlajsi pasji kosmatinci pojedli svoj obrok. Med opazovanjem je bilo najvec smeha in v tem casu smo se najvec uspele zmeniti.

Torej, pripeljali so tisti s psicko. Usmerjeni so bili na parking. Polona in Sara sta odsli do njih, za seboj sta vestno zaprli vrtna vrata zavetisca. Dogajanje je ostalo "pred vrati", sama sem ga samo opazovala. Sara je popisala podatke "dostavljalcev", Polona se je pogovorila z gospo, prevzela psico, jo nekoliko na hitro pregledala, pomirila ... Odsli so, Polona je pripeljala psico na dvorisce, jo bolj podrobno pregledala, dala preparat proti bolham, klopom in ostali zalegi, dala tablete proti glistam, prepricala psico, da ji je sledila do karantenskega pesjaka in to je to. Pripeljali so se lastniki izgubljenega in najdenega psa, usmerjeni so bili na parking, tam so pocakali, da jim je Polona psa pripeljala, za seboj skrbno zaprla vrtna vrata. Pes je bil lastnikov vesel, lastniki veseli njega, razlozeno jim je bilo vse okrog cipiranja, saj je bil cipiran v zavetiscu, okrog prevzema, prevoza, oskrbe, dali so knjizico o cepljenju, treba je bilo popisati podatke, telefonske, naslov, pravo ime psa, bla bla, kar gre vse potem ponoci, ko se dogajanje pred in za ograjo umiri, v centralni register psov ... Ker v Horjulu ne verjamejo v nakljucja in psi odhajajo cipirani in z vsemi azuriranimi podatki v evidencah. Torej, prevzeli so psa in se odpeljali. Niso stopili na dvorisce, tako kot niso tja stopili tisti, ki so pripeljali psicko. Zakaj bi? Oz. kaj bi s tem povzrocili? Dretje iz vseh boksov. V vecih sta po dva psa. Znerviranje vseh zaradi obiskovalcev in nove psice. Tako so novo psico videli samo s Polono in vse je bilo v redu. Kaksna je za nekoga razlika, ali preda ali prevzame psa pred ali za vrtnimi vrati? Prisel je predat ali prevzet psa. Ni prisel gledat drugih psov, pa tudi ce bi ... On bo odsel, psi bodo ostali Poloni. Znervirani ali mirni. Zagotovo Polona tocno ve, kaksna je razlika. In zagotovo ve, da je bolje cas, ki bi ga porabila za pomirjanje znerviranih psov posvetiti cemu drugemu. Na primer kuhanju vecerje za tiste pesjane ali mackone, ki so na posebni dieti. Ali morda za fotranje mnozice dudarjev, ki so vsake dve uri lacni tudi ponoci. Ali pa morda za "pogovor" s katerim od problematicnih psov. Za konec, oz. ne za konec, temvec pred mojim odhodom so bile pospravljene se vrece s smetmi, z mnozinami posrackanega macjega peska, z mokrimi plenicnimi podlogami, s pobranimi kakci in vsem ostalim, kar se med smetmi najde v vsakem domu. Pa se je koncal samo moj horjulski obisk, vecerno in nocno delo v zavetiscu pa se je sele zacelo. Z istimi osebami v delovni izmeni, kot so bile prejsnjo noc, pa tisti dan dopoldan in popoldan in ki so bile na smenah tudi vse naslednje dneve.

Tako nekako, z majhnimi variacijami, je izgledal skoraj vsak moj obisk Horjula. Pa se vedno rinem tja. Pa se vedno mi ni padlo na pamet, da bi Poloni rekla: "Danes se moras pa posvetiti meni." Vsakokrat vem, da bo morda Polona ze pred mojim prispetjem sibala nekam v Kranj, Cerknico, Domzale ..., postrgat kaksnega s strani brezvestnih lastnikov zapuscenega in s strani brezvestnih voznikov povozenega psa ali macka. Tam imajo zivali prednost. Ja, zivali imajo prednost pred ljudmi. Predvsem prednost pred ljudmi, ki ne razumejo, da to ni zivalski vrt, kamor lahko gremo na oglede in fotkat. Da tam niso psi, kot so nasi na kavcih. Da je tam od nekoga dom, od nekoga, ki si je poleg svojega zivljenja v 24 urni dan stlacil tudi zavetisce za zivali. Ta dom se ob 16h ne zapre, ob tej uri dudarjem ne razlozijo, da do jutra ne bo vec flask.

Naj malo razpredam se o "dobrih delih". Hm, zame je neko delo dobro tedaj, ce je opravljeno v korist in zadovoljstvo vseh, ki se jih tako dobro delo tice. Ja, je pa tukaj tudi dobrodelnost. Ze zgoraj sprasujem, kaj je za koga dobrodelnost. Obdelala sem tudi svoje videnje hvale in zahvale. Vendar dobro delo ni samo tedaj, ko nekaj damo in tudi "dano" ni vedno dobro delo ali dobrodelno. Dobro - koristno, z dobrimi nameni ... Delo - nekaj delamo, nekaj naredimo. Ce oboje zdruzimo, govorimo o "dobrem delu". Ok, ce nekaj nekomu naredimo kot dobrodelen prispevek, je to darilo. Za darila ne zahtevamo nicesar v zameno, razen ce povemo ob predaji darila drugace. Torej, gremo v zavetisce fotkat, sprehajat in cohat pse. Bomo s tem opravili dobro delo? Vsekakor v zavetiscu Gmajnice, kjer je organizacija drugacna, bomo s cohanjem in sprehajanjem opravili dobro delo. Upam, da kdo ne pricakuje od direktorja ali oskrbnikov v Gmajnicah, da mu na naslednjem sprehodu pogrnejo rdeco preprogo. V Gmajnicah imajo uradne ure, imajo postopke za sprehajalce, imajo ustaljene sprehajalne poti.

V Horjulu nimajo uradnih ur, zato je potrebna najava. Od enega cloveka se pac ne da pricakovati, da bo istocasno v Cerknici s ceste strgal pasje truplo ali v Logatcu prevzemal sterilizirane zivali in v Horjulu istocasno vodil obiskovalce po zavetiscu. Zal, eden je lahko samo na enem kraju naenkrat. Pomoc je obcasna, oz. prostovoljna, oz. po dogovoru, ko se rabi, ko ima kdo cas, ko se tako zorganizirajo. Organizacija ne poteka tako, da bi se punce ob 8h vse gor zbrale na jutranjem kafetu in se zmenile, katera bo tisti dan pobirala dreke, katera fotrala macke, katera sla v stacuno, katera peljala otroke v solo in katera sprejemala obiskovalce. Pac tako je in tako organizacijo bo treba sprejeti brez osebnih zahtev, kako bi moralo biti.

V Horjulu imajo sosede, katerih last je okoliska zemlja. Ti sosedi imajo svoje zahteve in so postavili svoja pravila, kje lahko horjulski obiskovalci parkirajo, kje se lahko obiskovalci in psi sprehajajo, koliko se psi lahko derejo ... Obiskovalci odidejo, Poloni sosedje se vedno ostanejo. In ker pac z vedno novimi sprehajalci ni slo, ker se niso drzali dogovorjenih sprehajalnih poti, so sprehajalne "urice" ukinjene, sprehajajo stalni sprehajalci, ki do potankosti poznajo sprehajalni rezim. Ce Polona pravi, da jih je dovolj, potem ji verjamemo. Ko bo Polona rekla, da potrebuje dva, tri, stiri ... dodatne sprehajalce, si bo zanje vzela dolocen cas, ali pa si bo ta cas vzel kateri od stalnih sprehajalcev in nove uvedel v sprehajalni rezim. Vsi psi se naenkrat ne sprehajajo, vsi psi se ne dajejo na sprehajanje vsem sprehajalcem, ob mnozici psov je potreben pregled, kdo je zunaj, kdo gre naslednji, kdo je ze bil, v katero smer je sel ta, ki se ne sme srecati z onim in podobno. Novi neznani sprehajalci ne morejo imeti iluzije, da bodo kar tako, "na lepe oci" dobili pse v sprehajanje. Ne vedo, kje so sprehajalne poti, osebje zavetisca pa ne ve, kaksne izkusnje s psi ima novinec. Ce se zgodi se, da tisti trenutek ni na voljo nobenega stalnega sprehajalca, s katerim bi novinec lahko sel skupaj na sprehod ... Je to tako tezko razumeti?

Pa se malo o nasem mirnem spanju in zvesti, kako dobro delamo ali kako smo nekaj dobrega storili. Hvalevredno, ce je dobro delo opravljeno iz srca, brez fige v zepu in brez zahtev zase ob "predaji" dobrega dela ali darila. Veseli smo, ce je nase "dobro delo" naslo tistega, komur je bilo namenjeno. Tukaj se nase "dobro delo" za nas konca, njegov sad prehaja na tiste, katerim smo ga "darovali". Za nas je cas, da se umaknemo in morda zacnemo razmisljati o novem "dobrem delu" za istega "obdarovanca" ali za koga drugega, za katerega presodimo, da mu bo nase "dobro delo" koristilo. Zahteve so za med trgovce z "deli" in ne za darovalce "dobrih del".
Morda pa je tisto dobro naredilo kaksno skodo, kljub temu, da smo mislili dobro. Kaj pa tedaj? Recimo dobro delo iz te zgodbe? Napacne predstave, prevelika pricakovanja zase, premajhno poznavanje razmer, kamor se odpravimo ... in javna zgodba o nasem nezadovoljstvu, o slabem delu drugih. Pa niso najbrz nic drugace delali, kot sicer. So oni krivi, da smo prevec pricakovali in da pred obiskom nismo preverili, kaksen je rezim, da to ni zavetisce iz TV zgodb, da ne streze ljudem tam nekaj zaposlenih, da ...? Smo kaj samokriticni?

V razmislek. Z zivalmi v zavetiscu Horjul ni cisto nic narobe, oz. jih lahko tretiramo kot vsako naso lastnisko zival. Razlika med naso zivaljo in katero iz Horjula je le v tem, da vecina "tistih tam gor" nima vec skrbnikov in da jih je veliko na kupu. Tamkajsnji psi so ravno tako neposlusni, kot marsikateri nas, so ravno tako zeljni pozornosti, kot nasi, ravno tako potrebujejo hrano, veterinarsko oskrbo in nego, kot nasi. Osebno jih ne jemljem kot "brezdomne reveze", temvec kot zivali na zacasnem bivanju v Horjulu. Zato je vsakrsno pisanje o revezih v horjulskem zavetiscu po moje neprimerno. Revezi so le v toliko, ker cakajo in cakajo na posvojitelje, pa zaradi nicesar drugega. Moro je bil revez, pa ni vec. Ima porihtane in pozdravljene poskodbe, ima hrano, ima kavc, kar je pa najvazneje, ima svojo "ljubezen". Cela resta dudarjev niso vec revezi, so pa bili, dokler niso prisli do Horjula. Imajo flaske s hrano na vsaki dve uri, imajo masiranje trebusckov, pranje ritk, pasto proti glistam, bodo cepljeni, se lahko igrajo, imajo macjak ... Nimajo pa posvojiteljev.

In posvojitve so glavni point vseh zavetiskih aktivnosti. Ne obiski v zavetiscu "kar tako". Taki obiski jemljejo tako predragoceni cas. Stroski z operacijami, sterilizacijami, kastracijami, cepljenji, cas vlozen v socializacijo ... Vse to se ne dogaja zato, da bi bili obiskovalci zadovoljni ob pogledu na lepe pse v lepih pesjakih. To se dogaja zato, da se morebitni potomci horjulskih varovancev ne bodo kdaj znasli v Horjulu, da bodo bolj umirjeni, zdravi in primerno hranjeni psi lazje nasli posvojitelje. Ja, posvojitelje, ne ogledovalce. Se opravicujem za ponavljanja, vendar je tolikokrat ze zapisano vedno znova spregledano. In pri vseh teh nadstandardih Horjul potrebuje pomoc. Tukaj je nasa vloga. Da naredimo "dobro delo" s tem, ko pomagamo placati sterilizacijo psicke zato, da ne bo v nobenem primeru vec mladickov, ki bi jih nekdo lahko zavrgel. Da zberemo po predhodnem dogovoru tisto, kar nujno potrebujejo. Da pomagamo kdaj od kje pripeljati ali odpeljati zival. Da povemo sosedom, znancem, prijateljem ..., ki morda razmisljajo o tem, da bi imeli psa, da so psi tudi v Horjulu, da si lahko njihove zgodbe in slike najprej preberejo na netu, da izberejo kaksnega "favorita", da poklicejo v Horjul in se pogovorijo o moznostih posvojitve s Polono. Da povemo, da v Horjulu nudijo varovancem tudi tisto oskrbo, ki jo vecina drugih zavetisc ne in ki je nobena obcina ne placa, zato je potrebna nasa pomoc, zato licitacije, zato srecelovi, zato uganke in zato smo tukaj in zato pomagamo. Da povemo, da je lepo posvojiti zdravo in lepo zival v Horjulu, kjer nam bodo povedali vse, kar ob stalnem bivanju z njo vedo o njej, o njenih razvadah, o njenih kapricah, o njenih malih in velikih lumparijah ..., kjer pa nas bodo tudi veliko sprasevali - o zgodovini nasih zivali, o nas samih, o tem, kam zival gre, kaksno zivljenje ji obljubljamo ... in od koder nas bodo kdaj obiskali, da vidijo, kako zadovoljno in srecno zivljenje prinasamo posvojitelji in posvojenci drug drugemu. Ob takih povabilih ne obljubljajte rdecih preprog, temvec se vsi zavedajte, da gre za zivali, ki so bile zavrzene, so zacasno v oskrbi zavetisca in iscejo stalne skrbnike. To je vse in vse je podrejeno temu. Pobiranju zivali tu in tam, oskrba vseh njihovih potreb in iskanje posvojiteljev.

Bomo pomagali z dobrimi deli? Seveda bomo. Pomagali zato, ker vemo, da v resnici s tem delamo "dobra dela" za tocno dolocene zivali in tocno doloceno zavetisce, katerega osebju je v prvi vrsti vazna odlicna skrb za njihove varovance, sele v drugem planu pa piarovstvo, marketing, lep nasmeh in povabilo na dvorisce.

Pa brez zamere. Dejansko moje pisanje ni letelo na nikogar posebej, malo pa leti na vse nas. Prav zato, ker vse preveckrat mislimo nase takrat, ko bi morali objektivno misliti na druge.
Logiran

sarabenji
odvisnež
*****
Sporočil: 818


« Odgovor #21 : nedelja, 08.07.2007 : 06:23:37 »

jana, uau.  Cheesy marsikatera žebljica izjemno lepo zadeta, popolnoma. in prisežem, da sem prebrala čisto vse.  Wink
Logiran
Pmaxi
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.656


« Odgovor #22 : nedelja, 08.07.2007 : 08:32:32 »

Sprva nisem imela namena se oglašati v tej temi, a ker ste se vsi spravili na barvico, kot na eno najbolj sebično osebo, ne morem mimo. Barvico poznam že kar nekaj časa in NIKOLI ni bila sebična in njena kritika je bila javno vzpostavljena le če je jo je nekaj generalno zmotilo. Lažje kot kritiko vzeti na znanje je napad in to ste tudi dokazali.  Samo s tem niste rešili problem, ki bo ostal ali pa se celo stopnjeval.

Da čisto takoj razčistimo nekaj, zavetišče Horjul je v osnovi ORGANIZACIJA, katere vizija bi morala biti: "Postati najboljše zavetišče v Sloveniji" in temu bi morali slediti vsi - zaposleni in prostovoljci.
Pri tem je skrb za živali je res prvobitnega pomena, a osnovna prijaznost bi morala biti takoj za tem (brez fanfar, rdečih preprog in klanjanja). Zavetišče je, hoče ali noče, ZELOOOO odvisno od ljudi in tega bi se moralo zavedati VSAKO zavetišče.
Poleg tega, bi bilo prav, da se zavetišče kot ustanova zaveda, da vsi ljudje niso enako osveščeni in bi morala pri svojih odgovorih to tudi upoštevati.

Sicer ne vem, v katero zavetišče je klicala gospa, a vem, da bi bil v Horjulu odgovor čisto enak. Osveščamo lahko le brez jeze in brez nesramnosti. Čim pa le malenkost povzdignemo glas, se nam oseba na drugem koncu telefona zapre in lahko samo zaključimo pogovor. REzultat pa je, da bo le še več nezaželjenih legel.

Nihče ni rekel, da je delo v zavetišču lahko, a če se nekdo odloči za takšno delo, mora sprejeti tako slabe kot dobre stavri v zakup.

Vsem nam je v interesu, da zavetišče Horjul postane najboljše, brez finančnih problemov, ker vemo, da bi se Polona raztrgala za živali. A zavedajte se, da brez vgrajenega nasmeha do soljudi ta cilj nikoli ne bo dosežen.
Logiran
MARKO HREN
rad prihajam sem
*
Spol: Moški
Sporočil: 1.788


« Odgovor #23 : nedelja, 08.07.2007 : 09:04:59 »

Jest sm pa za to, da tole počasi zaključimo.  Smiley Dejmo poklicat v zavetišče, ko imamo dober namen in če se bomo dogovorili se tja tudi odpravimo. Če bomo seboj kaj prinesli ali če smo se dogovorili za kakšno drugačno pomoč PRIMA. Če pridemo tja po kakšno kosmato kepo pa še bolje ... ampak vse po ustaljenem redu, po pravilih igre in marsikaj od tega smo razbrali "zakaj, kako in kaj" iz odgovorov obeh strani. Kdor je prebral bo že vedel ... Pisanje po tej rubriki v nedogled pa naj se počasi zaključi.

Jaz sem danes kljub nameri da skočim v Horjul zaprošen naj ne hodim zaradi ... in zato bom tja skočil kdaj drugič. Bom pa pogledal kje je že tista številka gsm kjer nakažeš preko sms-a nekaj malega in bom to tudi naredil - eurčk na eručk in lepši jutri za prebivalce republike Horjul  Wink

bo še kdo kej nakažal ? Evo to napišite v naslednji odgovor.

lp

MARKO pa velik sončka vsem
Logiran
Sleepy
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.129


« Odgovor #24 : nedelja, 08.07.2007 : 09:47:41 »

Čeprav je bilo že marsikaj napisano in se s precejšnim delom strinjam, naj dodam še svoj piskerček. Pa recimo, da lahko na stvar gledam z "obeh" zornih kotov. Zunanjega (kot obiskolvalka) in notranjega (kot "gostiteljcica").

Sem že večkrat "vprašala" zakaj se nekdo odloči pomagat komurkoli? Zato ker želi pomagat, ali potrebuje pohvalo, potrditev, božanje ega? Že sama pomoč, tisti notranji full dober občutek, ki se pojavi, ko nekomu pomagamo, bi moral biti dovolj velika nagrada. Dober dan, hvala in nasvidenje, so pojem redni spremljevalci vseh obiskov ne glede na to na katiri strani ograje smo. In preprost "hvala za obisk pa pridite še kdaj" ali karkoli v tem smislu, je mislim da več kot dovolj. Če pričakujemo kašno potencirano izražanje hvaležnosti, se prav lahko zgodi, da se tisti "hvala" presliši.

Tudi, da me posploševanje moti sem že večkrat povedala. En sam dogodek ne more biti merodajen kar za vsa zavetišča (pa naj bo dober ali slab), pa niti za posamezno zavetišče ne. Lepo je, da če se že javno kaj pove, da je stvar konkretna,  podkrepljena z argumenti, da lahko druga stran pove svojo zgodbo. Stvari običajno niso niti bele, niti črbe, ampak so nekje vmes.
Že res, da bomo boljši svet temle pasjim in mačjim brezdomčkom lahko zagotovili le, če se bo spremenil odnos ljudi, do njih, pa vseeno moram reči, da so, gledano na splošno, meni živali pomembnejše. Pač, tako je. Odločila sem se pomagat njim in sploh se mi ne zdi nič nenavadnega, če so mi one prioriteta?  sram  Ne vem, ampak a ni precej logično, da če vodiš zavetišče, deluješ v njihovem interesu? Za njih? In jih torej postavljaš na prvo mesto?
Pa če pogledam malo bolj tržno oz. kot je pisalo v enem izmed postov z vidika ohranjanja strank (prosim lepo, tole ni nikomur osebno namenjeno). Vsi, ki delate s strankami in ste od njih odvisni veste, da ni vsaka stranka vredna enake "kolčine" pozornosti, je pa vredna enake korektne obravnave. Torej je cenjena kot stranka, tistim večjim, pa pripada še nekaj več pozornosti. V zavetišču je čas neverjetno pomemben in leti hitreje kot drugje. V eni uri lahko spucaš 5 boksov, če so živali zdrave in ne "razmetavajo" boksa, lahko pa ti je ena ura premalo za oskrbo ene same bolne živali. In dan ima samo 24 ur. In potem pride v zavetišče stranka. Taka, običajna. Cenjena, ker pomaga, vendar ena izmed "manjših" stank. Žal bo tistih nekaj brisač in vreča hrane "vrednih" le pozdrava, zahvale in nekaj minut pozornosti. Ker v boksih čakajo psi, ki morajo nujno ven, da se jih oskrbi tako kot je treba.
"Stranka", ki je prišla posvojiti žival, je seveda deležna večje količine pozornosti, saj je potrebno nekaj  informacij pridobiti, nekaj podati, predvsem pa se prepričat, da bo oddana žival zares oddana v nov dom. In to za vedno! Mislim, da je to čisto logično! Če se postavim v vlogo obiskovalke, mi je tudi povsem sprejemljivo.
V konkretnem zavetišču sem že bila kot obiskovalka. Pa nikoli ne nenapovedano. Ker se (sicer ne profesionalno) spopadam z enako problematiko to še ne pomeni, da mi pripada kaj več pravic ali pa kaj več hvaležnosti ali pozornosti. Sem bila že obiskovalka ravno v času, ko so prihajali potencialni posvojitelji. V trenutku, ko se je na parkirišču pred zavetiščem pojavil avto, "sem spokala kufre". Povsem logično mi je bilo, da sem v tistem trenutku lahko le v napoto. In če sem v napoto, to pomeni kanček pozornosti manj za potencialne posvojitelje, kar lahko pripelje do pomankljivih informacij ali pa celo, če malček karikiram, ne pride do posvojitve. No, kaj takega pa nočem niti v najbolj morastih sanjah. Torej največ kar lahko naredim v tistem trenutku je, da nisem v napoto. Poslavljam se lahko tudi kdaj drugič. Več kot poslovljanje pa je bila vredna novička, ki sem jo prebrala zvečer, da so potencialni postali čisto pravi posvojitelji. Krepko odtehta vso "nepozornost".

Fotkanje.... hm.... zakaj bi fotkali pse v boksih? Nekatere flash zares zelo moti, poleg tega se brez dovoljenja NE SME fotografirat tuje posesti. Zakaj bi rinili v prekršek? In če lastnik posesti pogleda skozi prste enemu, "mora" vsem. A ni lažje in bolj fer, če se vsi držimo dogovorjenih pravil?

Nenapovedani obiski in uradne ure. Pravilnik o vodenju zavetišč pravi, da mora biti zavetišče dostopno 4 ure na dan, mislim da ob delavnikih. Katero zavetišče se tega drži bolj kot pijanec plota in katiro manj, je stvar zavetišča. Vsekakor pa ima omejitev obiskov svoj namen. Bokse je treba čistiti, pse pregledati, sprehoditi, oskrbeti, nahranit. To zahteva svoj čas. Če bi ljudje prihajali kadarkoli se jim zdi, in ob tem še vsi po vrsti pričakovali obilico pozornosti, bi ostali psi neoskrbljeni. To pa je v nasprotju z "namenom" bivanja v zavetišču, da niti ne govorim o kršitvi zakonov in pravilnikov. Torej je dogovor za obisk en tak fajn kompromis namesto tistih 4 ur, saj nimajo vsi časa hodit v zavetišča v času uradnih ur.

Sprehodi.... huh, ja... zanimiva zadeva. Na prvi pogled tako enostavna, v bistvu pa daaaaaleč od tega. Mi sami lahko vemo, da smo odgovorni, da znamo s psi in kaj vem kaj še. Osebje zavetišča nas ne pozna. Psa dat na sprehod je odgovornost in ne majhna. Kaj če se vam pes strga iz rok? In zbeži? Od strahu nekam v gozd, od koder ne zna nazaj? Nenazadnje vas ne pozna. Trust me, ni tako nemogoče. In to niso zavetiški psi, kar eni pač, pač pa so "naši". In Polonini so verjetno še malo bolj njeni. A bi vi dali svojega psa za na sprehod vakemu, ne bi da ga prej dodobra spoznali?  Huh

Kar se pa interesa tiče... ne vem, mislim, da bi moral biti interes nam vsem predvsem pa VSEM zavetiščem kar se da dobra oskrba živali v času njihovega bivanja v zavetišču in optimalni novi domovi.  

Pa en lep dan in še kašen prijeten obisk v katerem od zavetišč. En tak, brez vseh pričakovanj. Ne vem kdo, ampak nekdo je rekel nekaj takega:
Ne pričakujte ničesar in vedno boste dobili več kot ste pričakovali!

Wink




    
Logiran
Nanook
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.399


NS Lama Tari


WWW
« Odgovor #25 : nedelja, 08.07.2007 : 09:59:13 »


Poznam gospo, ki je klicala v zavetišče kaj naj naredi, če je njena nerodovniška psička breja, ker ji je pobegnila k vaškim cuckom, ko se je gonila, oni pa bi jo tako radi parili z zelo lepim rodovniškim samcem. Ves odgovor, ki ga je dobila, je bil v smislu kako neodgovorna je, da pusti psico, da leta naokoli, pa kako da ona misli "A kr parili bi?" ... kot da ni že dovolj psov brez papirjev na svetu.  Gospa je bila čisto šokirana od verbalnega napada.
Jaz se zavedam, da je nekomu, ki dela z zavrženimi živalmi kristalno jasna problematika vsega skupaj... ampak, ko sem ji rekla, da so imeli v zavetišču v bistvu prav, me je debelo pogledala. Samo jaz sem imela takrat malo več časa in sem ji lahko lepo počasi razložila zakaj pa res raje ne bi parili njene psičke (čeprav je lepa in oh in sploh prijazna in bi bila tako rada mamica Smiley ).
In mi manjka samo še korak do sterilizacije. In ena gonitev je šla mimo, pa niso pomislili na paritev... Smiley


Zakaj hudica sploh klicati v zavetisce, ce je morda nasa psica breja. Najprej naj pogrunta al misli mladice obdrzat ali ne in pac poklice veterinarja, da prekine brejost oziroma si sposodi knjigo in zacne brat kako poteka brejost, kotitev, skrb za mladice. Kje pri vsem tem nastopi zavetisce, mi ni jasno.

Kje naj ob vsem delu s psi v zavetiscu najdejo ljudje cas, da na dolgo in siroko in po kmecko in po filozofsko in po ekonomsko in po pravljicarsko razlagajo, zakaj ne pariti, kaj sploh pomeni rodovnik, kaj pomeni stepanje nerodovniskih mladicev, problematiko zavrzenih psov, pomen pasme itd.. Kaj ni naloga skrbnika, da se o vsem tem pozanima PREDEN sploh kupi psa in PREDEN se psica spari? In zakaj naj potem zavetisce, ki ima itak dosti dela samo s sabo (pa da ne bo pomote-misljena je skrb za pse, ne pa da oskrbniki, lastniki zavetisc sedijo v kotu in se sprasujejo kako filozofsko zadevo ala "zakaj sem jaz jaz").

Je neodgovorno, da goneca psica leta naokrog. Je neodgovorno, da ne vemo vseh prej nastetih stvari. Je neodgovorno se dodatno stepanje nerodovniskih psov. In potem je zavetisce grdo, ker brez olepsav pove dejstva? Tega ne zastopim.

Ja, jaz sem tudi ze na dolgo in siroko razlagala zakaj NE imeti legla z nerodovnisko psico, zakaj psico pravzaprav sterilizirat. Ni trajalo eno uro, niti dve, trajalo je precej dlje, ker smo sli pac pocasi "od pike do pike". Ja, smo prisli na cilj, psica je sterilizirana. Slo je precej mojega casa, ampak jaz ne skrbim za celo zavetisce in sem si ta cas lahko vzela. Povsem razumem, da si ga zavetisce ne more, pa ceprav bi s tem morda (verjetno pa ne, ker eni pac gonijo svoje neglede na to kaj jim reces in se jih cisto nic ne prime, dokler jih nekaj ne udari po betici) preprecilo kaksno leglo.

Osvescanje vsekakor, ampak ne vsakemu posebej preko telefona. Razen ce odpremo hotline oz. dogline, kjer bo nekdo cel bozji dan odgovarjal na najbolj nemogoca vprasanja. Sam potem bo spet halo, ker bo linija nonstop zasedena, cisto mozno da zaradi tega, ker bo potrebno na dolgo in siroko razlagati zakaj ne imeti legla.
Logiran

"The good thing about science is that it's true whether or not you believe in it." -Neil deGrasse Tyson
steva cenejac
odvisnež
*****
Sporočil: 542


« Odgovor #26 : nedelja, 08.07.2007 : 11:06:10 »

Še moj piskrček...

Horjul je bil prvo zavetišče v mojem življenju, ki sem ga obiskal. Prišla sva skupaj s kupom mačk, ki sva jih mimogrede pobrala, in kupom teniških žogic. To je bilo vse... Bila sva še parkrat, vmes malce delala, sprehodila nekaj psov...

Potem se je režim zaostril, žal, ampak očitno ni šlo drugače. Polona VE zakaj. In ugotovil sem, da Horjul ni ravno tisto, kar sama egoistično potrebujeva. Da se zjutraj zbudiva, pogledava, uf sonček je, kaj če bi šla sprehajat pse. Sam ga nimava, ker živiva v stanovanju in ne bi bilo odgovorno, ampak rada pa jih imava. Rada jih čohava, se pogovarjva z njimi, jih sprehajava. Vsedeva se v avto in se zapeljeva do Gmajnic (seveda v uradnih urah) in sva uro in pol na sprehodu. In narediva dobro delo.

V Horjulu sva še vedno, ko sva se oglasila, dobila psa za sprehajat. Ampak dejansko so za to tam drugi ljudje. ki dobro opravijo posel,in pošlihtajo živali, tako kot je treba Tudi sam bi bil med njimi, ampak dejansko imava čas samo za dvakrat na mesec. To pa ni fer do Horjula, do njihovega režima. Zato naju v Horjul raje ni...

Kar pa ne pomeni, da Polone 100% ne podpiram. Pomagam z denarčkom, kolikor lahko, sodelujem na licitacijah, tud kako hrano (in žogce, če jih bodo rabili) bom še prinesel. Polona in ostali v Horjulu bodo zagotovo veseli. Vsakič, popolnoma vsakič pa sem bil deležen zahvale oz. besede hvala. Ki pa mi niti ne pomeni veliko, bolj važno je, da vem da sem pomagal in vem, da bo Polona mojo pomoč uporabila v dobro živali. To je najpomembneje...

Pa pred zimo pridem na kako akcijo - iz lani vem, kok hudičevo velik listja je za pograbittv tistem Horjulu. Polona, me boste vzel?
 

 
Logiran
ticka
rad pišem
****
Sporočil: 421


« Odgovor #27 : nedelja, 08.07.2007 : 11:34:41 »

Hmmm, da se se jaz malo oglasim...
Ljudje imamo ponavadi 8 urni delavnik, potem gremo domov, sprehodimo psa, pojemo, skocimo na kak cvek in zivimo povecini povsem povprecno zivljenje. V teh 8 urah, ko smo v sluzbi, nas lahko kdo spravi v slabo voljo in mi to slabo voljo potem prenasamo naprej, dokler se ne pomirimo, ali pa spravimo to iz sebe ven. In o temu, kako se obnasamo NE beremo na netu!!
Sedaj pa si lahko vsak predstavlja, da ima 24 urno sluzbo, sprejme veliko taksnih in drugacnih klicev, veliko slabih, dobi doloceno stevilo obiskov, in se vsak se lahko zdere nate. In to celih 24 ur, ne pa 8 ur na dan. Ko imas minuto casa samo zase, se vsedes za racunalnik in preberes nekaj takega....hja, tudi ce si se med tem pomiril, te tole spravi v slabo voljo. Zavetisce Horjul ima zame posebno vrednost, rada grem tja in tudi ce je kdo tam slabe volje, ali pa pac nima casa zame, me to nic ne moti...ker vem, da to, da nima casa "zame" pomeni, da ima delo, delo z nekom, ki ga je predstavnik nase rase preprosto zapustil, ali pa se kaj hujsega...in pomeni, da so zivali na prvem mestu, kar je redkost.
torej, naslednjic, ko komu ne bo vsec nacin govora ali kaj drugega, naj se za 5 minut postavi v cevlje teh ljudi, ki so popolnoma predani svojemu delu, naj bo slabo ali dobro in potem kritizira.
lp
tanja
Logiran
Žiži
rad pišem
****
Sporočil: 348


WWW
« Odgovor #28 : nedelja, 08.07.2007 : 12:01:18 »

Mene pa samo nekaj zanima, zakaj ljudje vedno zahtevamo od ostalih, da se nam zahvaljujejo na veliko in izkazujejo vso pozornost, ker smo naredili nekaj lepega ali komu pomagali. Ali res ni dovolj, da v sebi vemo da smo pomagali in nekomu vsaj malo olajšali delo. Vsaj mene takšno dejanje "pomagati" bogati in to mi je popolnoma dovolj.

in tu vsi, ki pomagamo, pomagamo živalim in naj bo to za nas nekaj lepega in vrednega naše pomoči.

LepDan še posebaj v Horjul
Logiran
Gargamel
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 3.064


« Odgovor #29 : nedelja, 08.07.2007 : 19:01:47 »

Pmaxi, barvica in seveda ostali...lepo pozdravljeni še iz moje strani Smiley

Vglavnem je bilo že napisano vse - ampak res vse; pa ne samo v tej temi, ampak že velikokrat poprej, ko je prišlo do takšnih ali drugačnih namigov/trditev, da ni vljudnosti oz. bontona. Pmaxi ima prav, da zavetišče rabi tudi podporo ljudi in vse kar gre zraven...in ga v tem primeru Zavetišče Horjul tudi ima. Zakaj je verjetno jasno vsem - ker so vodja zavetišča + vsi prostovoljci zavetišča korektni in imajo pri komunikaciji z ostalimi homo sapiensi manire. Če bravica ni pričakovala fanfar niti rdeče preproge, pričakovala pa je le "hvala" in "adijo" - in slednje tudi dobila - v čem je potem sploh problem? V čem je potem ponit odpirat takšno temo? A mi lahko prosim nekdo odgovori?

Vse, ki pomagajo v  Zavet. Horjul (in sevedo vodja zavetišča) smatram za zelo in izredno pozitivne, delovne, požrtvovalne in korektne osebe. Ker svoje delo opravljajo z srcem, znanjem, izkušnjami in izjemno ter neutrudljivo predanostjo. Slednje besede niso "romantični slavospev" ampak čisto zaresen opis lasnosti oseb, saj zavetiška dejavnost še zdaleč ni romanitčna niti lahka, ampak zahteva trdo delo - tako fizično kot psihično - 24h na dan. Zavetišče Horjul se drži vseh standardov, ki so v najboljšem interesu za živali. In je prijazno do vseh obiskovalcev - tako najavljenih kot tudi nenajavljenih; slednjim se kakopak razloži zakaj se ne more sprehajati psov oz. pofotkati živali in zakaj se je potreben predhoni dogovor po telefonu....in vedno je hvaležno pomoči, ki jo prejme v takšni ali drugačni obliki.

Zjutraj je potrebno počistiti pesjake/mačjake, vse živali nahraniti, razgibati, skratka pskrbeti za vse živali in celotno delo se začne krepko pred sedmo uro zjutraj...in traja ves dan, tudi ob vikendih, vmes je treba iskati kakšno novo žival, prišleka oskrbeti, ga naštudirati, poleg vsega se ukvarjati z vsemi ostalimi - naučiti obnašanja, odpeljati morebitne zbolele na veterino, oskrbeti vse tiste ki potrebujejo posebno oskrbo...skratka, dela je ogromno, ampak res OGROMNO. In je včasih verjetno imeti težko nasmeh na obrazu.

Verjamem da je težko cel dan poslušati reklamacije po telefonu in verjamem draga barvica, da vam je težko ostati prijazna, ampak vam očitno vseeno uspe - super za vas. Zdaj pa vas lepo prosim, da si predstavljate kako je, če bi poleg "reklamacij preko telefona" zraven mirili še več deset psov, imeli pod nadzorom  kateri pes je na spehodu kateri ne, kateri pesjak je že spucan, kateri ne, kdo je že dobil hrano in svežo vodo, kaj je treba še postoriti, za koga še poskrbeti itd. itd. itd. Tega nisem napisala, ker mislim da veliko dela opravičuje morebitno nevljudnost. Sploh ne.

To sem napisala, ker hočem da razumete, da je včasih težko ostati zbran pri vsem kupu dela in se morbitnemu donatorju poleg še iz srca zahvaljevati. Dobili ste zahvalo. Kaj za vraga torej bi še hoteli, če že ne fanfar in rdeče preproge?! In kakor je Selene napisala sama - je prostovoljka, za svoje delo ni plačana. Kar ne pomeni, da zdaj hodi naokoli po Horjulu in tuli na obiskovalce. Pomeni to, da  kljub temu, da je prostovoljka ob oblilici dela vseeno najde čas, da se vam zahvali. Ker je vljudna, ker je človek. In iz lastnih izkušenj vem, tudi zelo prijazna in korektna oseba - kakor tudi vsi ostali prostovoljci.

Upam, da so vam zdaj zadeve malo bolj jasne - vam in vsem ostalim, ki mislijo enako. In če že pride do miss-komunikacije, dajte bit fer in tega ne razreševati na javnem forumu, po možnosti tam, kjer se kritizirani niti ne zaveda, da je kritiziran. To je zame izredno podlo...in izredno NEVLJUDNO.

To bi bilo iz moje strani vse. Imejte se radi Smiley

Lp vsem, popolnoma prijazna Maja
Logiran
Strani: 1 [2] 3 4   Gor
Natisni
mojpes.net  |  Kajin kotiček  |  zavetišče Horjul  |  Arhiv Zavetišča Horjul (Moderatorji: kaja, Smetka, Zavetišče Horjul, Sine)  |  Tema: Obisk v zavetišču
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines