Danes je naš svet zapustil Maks, silky terier od bratove punce. Živel je dolgo in predvsem polno življenje. Imel je 17 let, ko so morali sprejeti težko odločitev, da je revež star in da se ne bo več bojeval za življenje. Ni mogel več hodit, ni hotel več jesti, slabo je videl in slišal. Dočakal pa je 17 let! Bilo mu je z rožicami postlano, dobro je jedel, imel je veliko gibanja in bil je deležen ogromno pozornosti. Bil je simpatičen mali kuža, ki je še nedolgo nazaj skakal od veselja, da nisem mogla verjeti, da je že tako star.
Nisi hotel hoditi po dežju, zato si hodil pod streho ali marelo, niti slučajno nisi stopil v lužo. Nisi maral veterinarjev, nisi bil čuječ, Nina (lastnica) je tako rada o tebi govorila, imela te je neizmerno rada. Dobila te je od ljudi, ki so se odločili te oddati, ker nisi bil več mladiček in njihovim otrokom nisi bil več zanimiv. Njena družina te je vzela pod svojo streho, kljub trdnemu prepičanju da oni ne bodo nikoli imeli psa. Ko so se ti ljudje, ki so te oddali, premislili (po treh mesecih), da bi te vzeli nazaj in so te prišli iskat, si se skrival za Nino in nikakor nisi hotel oditi. Tako so se odločili, da te pustijo tam. In tam si preživel čudovita leta.
Tudi mojemu bratu je zelo hudo, saj je imel stalen kontakt z njim že zadnjih 10 let. Maks mu je bil prijatelj. Skupaj z Nino sta ga peljala ven, skupaj hranila, skupaj mu dajala obilico pozornosti in mi je zelo žal. Tudi meni je hudo
Bil je res super pes! Ne predstavljam si bolečine, ki jo njena družina trenutno doživlja. Me tako zaboli, da ne morem skriti solz.
Brat je prišel domov po motiko in lopato, izdelal je tudi majhno leseno krsto zanj. Ninina želja je, da ga pokopljeta na hribu na Ljubljanski grad, da ga bo lahko obiskovala vsak dan, ker živi v neposredni bližini.
Maksi lepo se imej na drugi strani mavrice in vse naše in tvoje lepo pozdravi! Nekega dne se pa spet srečamo...
Jana. Vse pravice pridržane.
