Danes je pa tako lušten dan. Takoj zjutraj smo začeli z žoganjem in moram priznat, da nas psinko že lepo dobiva svojo pravo kondicijo. In seveda bolj športno postavo
Na začetku je žoganje izgledalo tako, da smo žogo metali cca. pol ure, potem pa se je zverinica ulegla na tla, kar je bil znak, da je nekoliko pa le utrujen. Nakar je po dveh dneh pogruntal, da se ne sme uleči, saj to pomeni, da je zabave konec in gremo domov. Pa je takoj spremenil taktiko in letal okoli kot navit. Mi pa škrap, škrap po glavi in se čudili od kje kar naenkrat toliko energije.
Jah, pa smo KONČNO po dveh dneh MI ugotovili, da je ubral sofisticiran način sproščanja, lovljenja sape in oddiha, ne da bi mi to sploh dojeli.
Ker on bi valda norel cel dan in še mal.
Veste kaj se je spomnila naša buča kosmata?!
Ne samo eno stvar, temveč si je v času samevanja, ko smo v službi in ima le-tega na pretek, naredil cel nabor krasnih idej:
• Da nazaj ne teče več s polno hitrostjo, temveč v lahnem kasu,
• da ne spusti takoj žoge, temveč jo kakšno še minutko prežvekuje,
• da na poti nazaj do metalca slučajno nekaj zavoha na tleh in je nujno potrebno temu nameniti nekaj več pozornosti,
• da po poti nazaj »po nesreči« spusti žogo, in jo potem lagano sportski kao išče.
Zverinica! Pa smo sedaj poštudirali način, da je volk sit (Roxy) in koza cela (moja malenkost)
Vsak met štejemo in po določenem številu metov, mu prijazno razložimo, da je zabave konec in je čas za tuš (verjetno je sedaj cela Slovenija postala blatna dežela, a ne?
). In šele potem, ko rečemo da je dovolj štosa in gremo, se tale naša pokora vrže na tla kot da ne bi imel več enega samega atoma energije v sebi in bi mu v hipu odpovedala še zadnja mišica. Danes je celo poiskal tako srčkano lužo od 5 cm globine in se suvereno počil točno v njeno sredino! Da se shladi, ali kako?! In ni hotel vstati! Če je bilo pa tako fajn, jaaa, saj vem, no.
Na hitro smo skuhali čajčka in odvihrali proti pasji šoli. Joj, to je pa fešta. Toliko kosmatinkotov na enem kupu pa že celih 14 dni ni videl! Nujno se je bilo treba z vsakim polubčkati, pa pošnofkati, pa malo noreti, pa z repom mahati, pa oh in sploh. Sledila je podelitev diplom za ta pridne tečajnike te sezone. Joj, kako luštno. Diploma za dvonožne zverine in odličen pasji piškot v obliki kosti za učence! In ker je naš pesjanko naredil doktorat iz manipuliranja
(ne v tej pasji šoli, da ne bo pomote
), in ker je danes Miklavž, je tudi on dobil svojo pasjo kost od Xene!!!
Mislim, da je naredil krsk in njham, pa je ni bilo več. Jaz sem mu pa zraven šepetala v uho (da me slučajno ne bi slišal kdo od ostalih udeležencev, poudarek je na majas!): »Roxy, ne to jest, deli se da ti ne paše. Pa sej ti si kao neješč! Ne me sedaj na laž postavljat, so se ne forumu smejal. Proooosiiim, no…« Itak, ni zaleglo! Majas se je pa samo smejala… Če sem iskrena, bi jaz tudi
Po šoli sva letela v mama-land (kjer živita njegova »dedek in babi« - moji starši). Ne samo, da sta oba v »šlafrokih« (če kdo ve kaj je to, hehe) priletela vsak na svoja vrata, še Miklavž je nosil zanj! Ja, tako je bil vesel. Še očeta je z navdušenjem pozdravil, čeprav je prvih nekaj obiskov preventivno izdelal irokezo na hrbtu. Sedaj je pa že pogruntal, da je car. In, da je on ta priden in prijazen možak. Oče, namreč.
Smo se pa tako nasmejali, ker imamo uvajalno obdobje za novega družinskega člana. Naši mačkoni se z novim »prišlekom« še kar ne moreta sprijazniti. In smo se šli navajanje, sprejemanje in spoznavanje skozi steklena balkonska vrata. Roxy na zunanji strani (ja v hišo v mama-landu ŠE ne sme) in mački notri. Hehe, cel štos nam je naredila ta »velka« Maca.
Nekaj fotkic naše prve "ta velike" posvojenke Mace:
Počasi je le prilezla izpod sedežne, se parkirala na svojo poličko ob radiatorju in balkonskim vratom ter ga previdno opazovala. Roxy pa njo in nagibal glavo levo in desno. Nakar se mačonka spomni, da bi bilo smiselno, da ga v samem začetku začne še sama malo šolati. In mu takoj (skozi šipo!!!) prilepi nekaj šamarčin s sprednjo tačko! Še dobro, da je bila šipa vmes, ker bi jo revež sigurno odnesel s kakšno svežo prasko na nosu. Ja, par vzgojnih je moral takoj dobiti. Da se ve kdo je šef pri tej hiši!
Ta »mala« Škratka pe je vse nemo opazovala pod mizo in sploh ni polagala kakšne prevelike pozornosti na celotno dogajanje. Ko je ugotovila, da ni nobene večje nevarnosti, da je vmes neprehodno steklo, pe je mirno zavzela svojo strateško pozicijo na fotelju.
In še nekaj fotk ta male posvojenke Škratke:
Pojave male! Res te nasmejijo te naše živalce.
In že smo leteli naprej. Po pikico. Jap, Roxy je moral k veterinarju po prvo pikico od kar je v novem domu. Cepljenje proti steklini. Včeraj zvečer sva imela hitro lekcijo iz navajanja na nagobčnik in jo je precej štosno vzel… celotno zadevo. Uuuuuu, nova igrača. Jo je trebe prec zbutat!!!
Ali nekaj podobnega je šibalo čez njegove možgane.
Pa SPLOH ni bilo nobene panike pri veterinarju. Nobenega strahu, nobenega cviljenje in … nobenega nagobčnika! Še preden si rekel keks je bilo vsega konec in smo šli.
Pa malica, opoldanski počitek in sedaj spet šibamo naprej. Se gremo predstaviti staršem moje najboljše prijateljice, ki že komaj čakajo, da spoznajo našega cukra (tudi oni so gromozanski ljubitelji živali).
Jah, naporna je tale pasja
A veste kaj je pa še najboljši del današnjega dne? Da je gazda (un ta strog, ki ga Roxy kao ne bo okrog vozil) z včerajšnje zabave prinesel ogromno kost od krače!!! Jami!!! Cel žur nas še čaka.
Šibamo mi na obisk.
p.s.: Lepo vas je bilo danes spoznati v šoli (predvsem majas in moonbeam) in Flipa spet videti!!! Še vedno lušten za znort; sta se takoj poštekala z Roxy-jem
p.p.s.: Slikce Roxy-ja bodo takoj, ko jih snamem s fotoaparata. Roxy je pripravil eno uganko za vse, ki ga berete
Jana. Vse pravice pridržane.
