Lep pozdrav tebi bralec/ka in lep pozdrav Gospa pomlad!
Kljub temu, da obožujem sneg in bi si želel, da se ne bi nikoli stopil, mi tudi tale pomlad kar ustreza. Predvsem zato, ker grem kdaj pa kdaj tudi v kakšen hrib. Naj se pohvalim...letos sem že bil na Šmarni gori!. Tudi moja K. je uspela gor prit. Komaj, a ji je ratalo. Z izdatno vzpodbudo in pomočjo mene seveda.
Stalno sem preverjal, če je ok, če se ni zgubila in mimoidočim pojasnjeval, da ni treba klicat rešilca.
Tempo sem diktiral po zmožnostih zasledovalcev. Da se razumemo, men tale osamelec ne povzroča ravno večjega fizičnega napora. Saj jaz bi šel rade volje hitreje, a sem bil iz meni neznanega razloga, na vrvici. Nekje sem slišal, da ne smem bit spuščen, pa da se otroci lahko ustrašijo, pa da vsi ne marajo psov, pa podobe izmišljotine...Mislim, da je stvar močno povezana z sosatnovalkinim egom...ampak ne ji tega povedat, prosim. Ona misli, da sem jaz tako zelo prijazen in solidaren in ubogljiv ipd. Naj misli. Saj ima vsak pravico do svojih sanj.
U glavnem, "Šmarna", kot ji pravimo poznavalci, je padla.
Prej sem treniral na takih "bolj bednih" kuclih kot so Rožnik, Jakob in Šentviškem hrib...ampak to je bilo bolj za rekreacijo. Šmarna je vseeno Šmarna. Zdaj samo upam, da bom še kdaj šel gor.
To je to, dragi bralec/ka. Aja, se sprašuješ zakaj ni slikovnega materiala? A ni jasno? ...itak je komaj preživela, roke so se ji tresle, kisika je skoraj zmanjkalo...kdo je imel pa še čas slikat ob takih izrednih razmerah? Bom drugič!
Jana. Vse pravice pridržane.
