Pa je okoli eno leto. Eno leto privajanja, spoznavanja, učenja in predvsem leto povezovanja, topline in zabave. Je ni stvari, zaradi katere bi lahko obžalovali svojo odločitev. Naša kužika postaja iz dneva v dan bolj samozavesten pes. Naš običajen dan zgleda približno takole.
Zjutraj ko vstanemo in pridemo v spodnji bivalni del hiške nas pričaka pretegovanje in mahajoč repek. Lisi spi ob stopnicah, ki vodijo v spalnice in nikoli ne prekorači meje, čeprav ni na poti nobene ovire. Nato jo privežem in se odpraviva na jutranji sprehod na bližnji travnik. Pri semaforju mirno čaka na zeleno, nelagodno ji postane le, če pelje mimo velika tovrnjaška zverina. Na travniku jo odvežem, da v miru opravi svoje. Včasih srečava tudi kakšnega pasjega kompanjona s katerim opravita jutranji tek. Doma nato v miru poje. Odločili smo se za kuhano hrano (piščanec brez kosti ali goveja pljuča s srčkom...) saj tako ni zadaha po industrijski hrani. Dopoldneve mirno prespi, dokler ne prideta otroka iz šole. Sledi obvezno crkljanje na kavču. Kadar je kateri od otrok bolan je Lisi njegova negovalka. Vseskozi leži ob malem bolniku in s svojo bližino lajša tegobe.
Zgodaj popoldne sledi sprehod z otrokoma. To ima najrajši, saj so se zelo povezali. Po prvih poskusih dvigovanja na lestvici tropa se ni več zgodilo, da bi renčanje ponovila. Enostavno se je prepustila užitkom, ki jih nudi crkljanje. Pozno popoldne pridem še jaz iz službe in ona vedno pozdravi prva.
Zvečer pred spanjem narediva še en sprehod in ko ugasnemo luč v dnevni sobi tudi ona vstane iz kavča ter se premakne proti svojemu gnezdu. Toplo posteljo ji je kupil starejši sin iz svojega privarčevanega denarja, ko se je shladilo.
Od zadnjega javljanja je bila Lisi tudi v mali šoli, kjer sva utrdila nekaj vaj iz poslušnosti in se naučila nekaj trikcev. Najboljša je, ko da s svojo tačko petko. Seveda se za priboljšek naredi vse.
Lisi je bila na začetku zelo boječ pes. Nekaj strahu je še ostalo, vendar se je njeno zaupanje toliko okrepilo, da lahko strahove tudi premaga. Prvi večji pozitivni premiki v samozavesti so se zgodili pozimi, ko je neznansko uživala na snegu. Rila je z gobčkom po snegu in se dobesedno potapljala vanj. Zakaj pa se je razkrilo, ko je sneg skopnel. Pod snegom so miši namreč skopale neskončne rove, da so lahko potovale od luknje do luknje. In tako je pomladi Lisi dokončno odkrila svoje lovske gene. Postala je spretna mišolovka. Seveda smo ji to preprečevali, vendar ji je trikrat štirikrat vseeno uspelo ujeti miš. Eno je celo požrla, hvala bogu ni bilo mišje mrzlice. Ostale pa je na ukaz spustila. Na enem izmed pomladnih obiskov gozda smo srečali tudi srne, ki so tekle mimo. Lisi je stekla za njimi, vendar se je vrnila, ko sem jo poklical nazaj. Gozd ji nasplošno razburi domišljijo, saj razposajeno teka okoli nas. Res je užitek gledati njen lahkoten in hiter tek.
Tako smo se v zadnjem letu čisto zaljubili vanjo in si ne predstavljamo več življenja brez naše Lisi.
In še slikce:
http://www.mojalbum.com/lisi/obletnica 
Jana. Vse pravice pridržane.
