Galgo LaSolŽeleli bi vam podrobneje predstaviti zgodbo pred kratkim posvojenega španskega hrta Lasola. Pa ni hrtek nobene posebne barve, je pač bel z marogastimi lisami. Prav tako ni ne posebno mlad, ne že v letih, zgolj v polnem razmaku življenja. Pa tudi nekega posebnega karakterja nima, je sam svoj hrt, tako kot prav vsak izmed teh čudovitih bitij. Zakaj torej izpostavljamo prav Lasola? Ker je imel do sedaj na svoji življenski poti veliko smole, ker se neprenehoma bori za preživetje in ker vam želimo tudi preko te zgodbe pokazati, kakšno spremembo za ubogo pasjo dušo lahko pomeni vaša in naša skupna pomoč.
(Lasol v kopalnici v zavetišču Scooby Medina,kamor so ga po napadu in veterinarski oskrbi umaknili pred ostalimi psi)
Lasol je star približno pet let. V ne tako daljni preteklosti je najprej postal žrtev igre nevestnega španskega lastnika. Kateremu je postal odveč, tako kot vsako leto postane odveč na tisoče hrtov. Lahko bi se izšlo še huje, a Lasol je bil vržen na cesto. Kjer je z drugimi psi iste usode poskušal preživeti najbolje, kot je znal. V tej dnevni bitki za obstanek ga je opazila španska pasjeljubka – ena izmed številnih ljudi v Španiji, ki jim za te živali ni vseeno in ki ne podpirajo krute španske tradicije. Psa je pogosto videvala blizu zelo prometnih obvoznic, v nevarnih situacijah. Že takrat je bil poln ran in brazgotin, torej njegov vsakdan ni bil ravno rožnat. Kadar je le uspela, je psu poskušala pustiti vsaj malo hrane in iskala rešitev zanj. Skrbeti za potepuške pse žal tudi stane, prav tako sprejem v zavetišče. A Lasol se ji je prikupil in vztrajala je, dokler ni privarčevala dovolj, da mu je zagotovila mesto v zavetišču. In Lasol je prišel v Scooby v Medini del Campo. Končno je imel zavetje, hrano, oskrbo.
A boj zanj še zdaleč ni bil končan. V eni izmed noči je postal žrtev drugih psov v ogradi. Verjetno najšibkejši člen pasje hierarhije je komaj dočakal jutro, s popolnoma raztrganim hrbtom. In pričela se je njegova pot po operacijskih dvoranah in redni obiski veterinarja.
(Lasol nas je nemočen in v bolečinah klical k sebi)
(Njegove rane so nam priklicale solze na oči)
(Tudi naša srca so krvavela ob pogledu na ubogega Lasola)
Po prvi, najtežji operaciji, je s svojim slabotnim jokom k sebi priklical tudi nas – štiri članice smo se ravno tedaj mudile v zavetišču, kjer smo po najboljših močeh pomagale s svojim prostovoljnim delom. V bistvu tedaj še ni bilo Lasola. Bil je le razbit in ponovno sestavljen hrt brez imena, brez čipa, poln šivov in drenaž, popolnoma prestrašen in povsem sam v svoji bolečini. Zato smo bile naprošene, da redno poskrbimo za njegovo udobje. Bil je in vedno bo – poseben hrt. Tako zavržen od vseh, celo lastne pasme, pa vseeno tako potrpežljiv in z voljo po preživetju. In z večno prisotno ljubeznijo do človeka, s potrebo pripadati in slediti, čim se mu nameni vsaj malo pozornosti. Tako je iz začetnega obupa končno naredil korak naprej, pogoltnil tudi nekaj hrane, naredil par korakov, pa čeprav se je bal že samo stopiti na sončno svetlobo, kaj šele srečati drugega psa.
(Lasol in pogled bolečine)
(Lasola smo hotele peljati na sprehod, a bal se priti iz svojega varnega zavetja)
(Tudi nežno prigovarjanje ni pomagalo, z grozo v očeh je gledal, če bo kje kakšen drug pes)
In takrat smo sprejeli odločitev, da vdaje ne bo. Da skupaj bomo dovolj močni, da tej nesrečni zgodbi preobrnemo tok. Da je bilo za tega psa dovolj nesreče in da se odslej ne bo več boril sam.Prostovoljke smo se sicer morale vrniti v Slovenijo, a skrb za Lasola je ostala. Vsakodnevni Larisini pogovori z zavetiščem, iskanje varne namestitve v osamitveni ogradi, pomoč veterinarja, kontakt s špansko prostovoljko, ki je ob vsakem obisku preverila še stanje Lasola… prav vsi smo stopili skupaj za skupni cilj – že dogovorjeni transport v Slovenijo v začetku decembra. En mesec strahu, naporov, čakanja, upanja…
(Ko je vendarle videl, da je z nami varen je stopil na sonček in zadihal svež zrak)
In nič več ni bilo brezimnega hrtka, sedaj je že bil Lasol. Naša s pozitivnimi energijami obdana Metka je za nesrečneža predlagala naziv, povezan z La – ki predstavlja resnično Voljo, notranje božansko bistvo živega bitja, popolno ravnovesje. Vesna je dopolnila s Sol – soncem, virom vsega življenja.
In rodil se je naš Lasol Po vrnitvi iz Španije je društvo pokrenilo intenzivno promocijo iskanja stalnega doma za tako nepopolnega psa, kar vedno prtedstavlja velik izziv. A tudi tokrat se je pokazalo, da imamo Slovenci še kako veliko srce, da je prostor tudi za ta zavržena bitja, pa še tako nepopolna. Veselje je bilo nepopisno, ko smo se za posvojitev po skupnem razmisleku dogovorili z Matejo in Rokom. Čakanje pa je za vse postalo že dobesedno trpljenje…
(Takole pogumno je poziral za fotografijo, na kateri je kasneje Lasol očaral svoja Matejo & Roka)
Pa še ni šlo gladko. Tri dni pred samim transportom iz Španije se je spet zalomilo. Rana na boku se je ponovno odprla in veterinar je odsvetoval dolgo pot. Vsem nam je zastal dih. Zaradi zimskega časa je naslednji transport lahko precej odmaknjen, Lasol pa je svoje rane kaj slabo celil, potreboval je usmerjeno pozornost in takojšnji umik iz zavetišča. S skrajnimi napori res vseh v dolgi verigi reševanja, od španskega veterinarja in kolegov v zavetišču, pa do vseh voznikov na dolgi poti preko Francije in Italije – res vsi so se zavzeli in obljubili posebno pozornost, da bi Lasol kljub rani transport kar najudobneje prestal. In je v culico povezal dodatne povoje, antibiotik, zaščitni ovratnik in vso svojo voljo – in vseeno krenil na pot!
Pričakali smo ga v Milanu, kjer je prednostno zapustil transportni kombi in takoj opravil veterinarski pregled. Prvo srečanje z njim po dolgem mesecu, kakor tudi vsak prvi kontakt z njegovo pojavo, je vedno šokanten. Lasolov hrbet je še vedno podoben zlepljenim črepinjam, poln brazgotin, ran, ostankov operacij. Poleg tega nenehna borba izčrpava organizem, ki je zelo oslabljen. A kljub napornemu transportu je Lasol takoj pokazal veliko motivacije, radovednost, pripravljenost normalno živeti. Rane se zacelijo, potrebna je le volja vztrajati.
(Po prihodu v Italijo so ga pričakale nežne roke naše Nataše & Vesne)
(Sledil je pregled pri veterinarki organizacije EGN)
(In takole se je Lasol razkomotil v avtomobilu in hitel novemu življenju na proti)
Takoj po prihodu v Slovenijo je sledilo ganljivo srečanje – Mateja in Rok sta ga dočakala v svoj objem! Čaka jih še veliko dela, a tu se pričenja povsem novo poglavje. Vse slabe izkušnje so postale preteklost, odprla so se vrata doma nad Izolo, odprla so se srca dveh mladih ljudi in vsem skupaj novo življenje.
V imenu Lasola smo Mateji in Roku neizmerno hvaležni.(Srečanje Lasola & Mateje & Roka ...novo življenje se je začelo)
Biti del take zgodbe s srečnim koncem je neprecenljivo. Je nagrada za ves trud in je rezultat, ki ga ponosno delimo z vsemi, ki nas podpirate. Mateja in Rok nadaljevanje zgodbe že objavljata na našem forumu – še vedno ne gre vse gladko z ranami, a njun sonček pridno je, repka okrog in na vse možne načine kaže, da sedaj je končno doma in jima pripada. Vljudno vabljeni k prebiranju srečnih nadaljevanj.
(Lasol okreva naprej v varnem zavetju svojega novega doma ob Mateji & Roku)
Društvo Hrtji svet pa že trmasto vztraja naprej, išče pomoč in rešitev novim hrtom, verjame v nove srečne zgodbe. Tako se že odvija nova reševalna akcija, tokrat za špansko hrtico Rubio:
http://hrti.mojforum.si/hrti-about1022.html , ki je v zadnjem trenutku ušla gotovi smrti – njeno zgodbo že razvijamo in trenutno iščemo njen novi domek. Lahko pomagate?
Zgodbo napisala: Nataša Dagarin
www.hrtjisvet.org