V ponedeljek bo en mesec od kar je Zoro pri nas
Največji specialist za kopanje predorov v sneg z razočaranjem opazuje, kako njemu tako ljubi sneg kopni. Dokler ga bo še kaj kje za valjanje, še ne bo protestiral... potem pa ne vem, ali naj kupim snežni top...
No, v času, ko nisem kaj dosti poročal, se je dogajalo marsikaj. Nič hudega, da se razumemo - samo veliko novega. Zoro se odlično razume z vsemi v družini. Ker ga počasi navajmo tudi na to, da nas včasih ni doma (čeprav ima doma še vedno stare starše), včasih ostane doma, sicer pa gre praktično povsod z nami. Moj 92-letni dedek ga naravnost obožuje in včasih prihaja do situacij, kot je tale: "A ne bi šli vi malo naokrog po opravkih pa meni malo Zora prepustili? Prisežem, da ga ne bom naučil preveč neumnosti..."
- dedek deluje kar malo mlajš, ko je z Zorom...
Drugače se moram v glavnem res strinjati z mojim dedkom, ko pravi, kako priden je ta pes - očitno je imel v zavetišču odlično vzgojo. Sicer včasih "presliši" kak ukaz, ampak drugače - z nim ni problemov. Ko je v avtu, v glavnem spi - sploh po sprehodu. Na daljših vožnjah je zelo miren (najdalša vožnja do sedaj, seveda z vmesnim sprehodom) je trajala dobrih 300 km do Avstrije in nazaj. Za mizo sicer Zoro včasih prosjači, drugače pa počaka "na prostoru". Na sprehodih sicer včasih namenoma "pozabi" kakšno igračo, ampak jo po navadi gre potem tudi iskat. Z večino psov, ki so na povodcih ni težav, če ga kaj zmoti, pa občasno še zarenči, ampak po odločnem "ne" po večini odneha. Lepo in hitro gre čez cesto, hodi poleg, seveda pa drvi za igračami kot obseden, skače čez naplužene kupe snega in se potem zelo zadovoljne povalja po igrači in jo po možnosti zakoplje še globje v sneg... Rad skoči nate (če mu rečeš, da zaradi kakšnega razloga ne sme skakati, potem ne skače), še raje se pa prevali na hrbet, da ga kdorkoli boža po vratu in trebuhu, še najraje pa vidi da je pri tem s hrbtom vsaj na enem stopalu, da mu ne moreš "prehitro uiti"
. Ko je okrog njega veliko ljudi, bi se najprej rad igral z vsakim, ko se pa utrudi, pa se uleže ob stran in ves blažen zaspi kot ubit - družinska srečanja torej tudi niso nikakršna težava. Če mu razložiš, da v tem trenutku delaš nekaj pomebnega (ko jaz npr. pišem na računalnik), se uleže nekam zraven tebe in zaspi. Skratka - vsi ga imamo zelo radi, Zoro se pa lepo obnaša in nam ljubezen tudi vrača - kot primer naj omenim jutranje bujenje, ko te najprej nežno prebudi z lizanjem roke (ali obraza, kar je pač bližje), ko pa enkrat ugotovi, da si zbujen, je pa seveda že čas za crklanje in božanje
- in vsak večer preden se odpravimo spat, se pride posloviti od vsakega človeka - pride do tebe, te pogleda z rjavimi očmi, pomaha z repom, položi na tvoje koleno svojo prednjo tačko, se obrne in gre na svoje ležišče (ki je mimogrede precej veliko - skoraj za celo predsobo, da o raznih "dodatkih" ne govorim)
Torej, da mu ni hudega se bo menda videlo tudi iz slik spodaj. Več pa kdaj drugič.
Lep dan vsem!
Jana. Vse pravice pridržane.
