Dojenček in nakup psa

[sanco1a]

Jaz nikakor nisem za nakup psa, predno otrok ne doseže določene zrelosti - recimo da je prag nekje vstop v šolo. Tudi zato ne, ker oba zahtevata ogromno pozornosti.
Moj nečak je od rojstva dalje časa prebil skupaj z mojim psom pri moji mami  "v vrtcu". Vsaj prva štiri leta ju nismo nikoli puščali sama, četudi je imel pes zelo visok prag tolerance do otroka. Tudi zato ne, ker nismo želeli, da postane otokova igrača za cufanje.
Sedaj je star pet let in trdno odločen, da bo imel "svojega" psa. Njegovi starši se strinjajo, vendar kot pogoj postavljajo starost osmih let. Jaz pa pravim, da ne bo prav nič narobe, če bodo počakali še leto ali dve, čeprav bo pes  seveda skrb odraslih.

[enaNika]

Razmišljam podobno kot Vixen in bi rekla čisto preprosto: malo počakat. Če boš tam nekje aprila ali junija še vedno trdno prepričan, da se ti ljubi vsako jutro v trenirko in na sprehod, ob popoldnevih pa v šolo; da imaš čas in energijo za dodatno količino čiščenja... se lahko začneš razgledovati po leglih. Če pa bo tvoje razmišljanje v stilu ma kaki pes, samo spaaaat me pustite... kar je tudi zelo verjeten scenarij... se začneš po leglih razgledovati, ko dete malo zraste in se približno naspiš.

Ja, je fajn, če otrok že odrašča med živalmi, ker se skozi čas čisto naravno in neprisiljeno nauči primernega odnosa in ravnanja. In labradorci so prijetni psi, tako da, ob pravilni vzgoji, tudi s te strani ne bi smelo biti težav. Ampak res je pa treba dobro premisliti, da se ne preforsiraš, ker v tem primeru se pa ponavadi nič krivo žival potisne nekam v kot.

[kocka]

Moje mnenje pa je, da psa najprej, dojenčka pa potem, pa itak dokler začne dojenček že puzat naokoli ali hodit, pes že kar odraste.
Zakaj? Zato ker eno,dveletni otrok in mladič se meni zdita najbolj konfuzna kombinacija. Tamal (otrok) vleče na vse konce (ušesa, rep, mal ugriznit...), in preden mu kaj dopoveš traja in traja, in do takrat gre lahko otreok maldiču že na živce. Prav tako imajo otroci do manjšega psa manj rešpekta, kot do nekoliko večjega - taka je vsaj predpostavka.
Vse to seveda pod pogojem, da bodoča mama sprejema, da bo dojenček odraščal v svetu sline in dlak (ane Vixen )
Vsekakor pa se jaz nagibam k mirnim psom in lahko rečem, da je bila pri Missy puberteta samo p od pubertete, ki bi lahko bila pri kakšnem drugem psu. Torej je praktično ni bilo. S psom kot je Missy bi komot lahko imela psa in dojenčka naenkrat.
Če pa bi imela zelo živahnega in igrivega mladiča in dojenčka, bi pa bilo fejst naporno in si v bistvu tega ne želim.
Torej je pomoje vprašanje kakšnega psa želita (mirnega ali živahnega) in kakšna sta vidva po karakterju (kontrolfrika in pedantneža, ali bolj na izi).
Druga kombinacija, ki smo jo pa mi ubrali je pa bila, da je bila tamala stara že tri leta in pol in smo šele takrat vzeli psa, ki pa je bil star že kakšnih 5 mesecev, pa smo imeli še vedno precej dela s tamalo, da smo ji dopovedali, da pes ni igrača in da je ne more stiskat kot pliš in vlečt za vse pritikline, kot se ji zljubi.

[sanco1a]

Poleg karakterja psa, ki ga še ne poznata, in  lastnikov nikakor ne pozabit na karakter otroka. Če dobiš kakega fanta s temperamentom živega srebra  in nenehnim iskanjem ter postavljanjem mej dovoljenega, pa še malo ludega psa, zna biti sila pestro ... 

[Laetitia]

Jaz imam 3 mesece starega otroka in 13 mesecev starega psa in moram reči, da je pri nas kar pestro 
Pes je bil moja velika želja in zanj skrbim skoraj izključno sama (pa še občasno poslušam, kaj vse bi lahko naredila v tem času, ko se ukvarjam s psom). S psom in otrokom sem večino časa sama, ker ima partner tako službo, da pogosto hodi kasneje domov, poleg tega urejava stanovanje in je tudi tam ogromno za postoriti. Aja, pa pes ima neizčrpne zaloge energije in mu na kraj pameti ne pade, da bi se v času med enim in drugim sprehodom/igro/vajami valjal po kavču. 24/7 hoče kaj početi. Seveda vedno kaj novega in zanimivega. Še dobro, da je vsaj dojenček ekstremno priden in praktično nič ne joka.
Če se da? Seveda se da, ampak je naporno. Ponavadi kaj drugega trpi na ta račun (pri nas je stanovanje npr. čisti "rastur" pa jaz sem pogosto precej izmozgana in neprespana). Najbrž je lažje, če je pes bolj umirjene narave ali morda že malo starejši. In verjetno je veliko bolj enostavno, če je skrb za psa v domeni obeh partnerjev.
Moj pes je bil star 10 mesecev ob prihodu otročka in takrat je bil že dovolj zrel, da mi je (seveda z veliko truda) nekako uspelo skrbeti za oba naenkrat. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če imel moj pes takrat tri ali štiri mesece, ker v tistem obdobju je bil hujši od tornada  . Z oči ga nisem mogla spustiti niti za trenutek, neprestano je bilo treba letati za njim in gledati, kaj že spet nosi v gobcu/kaj bo zdemoliral ali požrl/opazovati, če ga slučajno tišči lulat itd. itd.
Tako, da se strinjam s tistimi, ki pravijo: odvisno od vajinega karakterja, življenjskega sloga in navad, odvisno je precej tudi od psa in verjetno kasneje tudi od otroka. Dolgčas vam vsekakor ne bo 

[Alba]

Moje mnenje je podobno zgoraj napisanim. Sama imam 7 letno psičko in 1 mesec staro hčerko. Tik pred nosečnostjo sem si izredno želela še enega psa, pa sem potem tekom nosečnosti premišljevala in prišla do zaključka, da dve živi bitji, ki bi hkrati odraščali in zahtevali res veliko pozornosti ne bom imela. Predvsem zaradi tega, ker kljub temu, da sploh ne kompliciram, mislim, da psa ne bi mogla vzgojiti tako kot ga lahko, če imaš res več časa za posvetiti le njemu. Jaz bi na vajinem mestu počakala, da bo otrok malo starejši. Kljub temu, da moja dojenčica zaenkrat ni zahtevna, sem mnenja, da bi težko folgala.

Vsekakor pa mi ni lepšega, da otrok odrašča s kakim psom ali drugo živalco doma.

[deteljica]

Jaz pa sem si vsako nosečnost nabavila mladička (enkrat celo dva), ker se mi zdi, da nikoli v življenu nimaš tolk časa kot tisto leto, ko si na porodniški.
To velja za take, ki hodimo v službo vsak dan , najmanj do 4h popoldne, kar meni predstvalja mnogo večjo obremenitev kot skrb za enega dojenčka, pa še doma nisi po 10 ur skupaj, kar je za mladiča izjemno neugodno..
Je pa res,da ne smeš bit komplikator in moraš imet srečo, da je otrok zdav. Ker če je bolehen, si u rit.