Vzreditelj ali zavetišče

[luna7]

Moje izkušnje z zavetiščem so bile zelo dobre.
Vendar sem v zavetišče prišla s spiskom mojih zahtev in pričakovanj od psa, ter s spiskom mojih zmožnosti in dejanskega stanja. Zelo dobro se je z vodjem zavetišča ali pa s tistim, ki psa bolje pozna, zelo dobro pogovoriti, saj to prinese samo pluse k pravi odločitvi. 
Torej, kdaj sem doma, kje sem doma (hiša, stanovanje v bloku...), koliko imam časa za psa, kaj storiti, ko grem na dopust, otroci, druge živali v skupnem bivališču z bodočim psom, želim veliko ali manj gibanja s psom, če bom hodila z njim v šolo, ... en kup stvari, ki ti bodo v zavetišču olajšala izbor psa in predvsem potem življenje z njim. 

Spisek, kakšnega psa hočem, pa je obsegal: velikost, spol, tip dlake, lajanje, potrebe po fizični aktivnosti (rabi veliko gibanja ali je rad na krajših sprehodih), sprejemanje mačk, ki jih že imamo, sprejemanje drugih psov, kakšne druge posebnosti.... 

V glavnem za prihod v zavetišče se je dobro pripraviti, saj ni nujno, da tiste lepe oči, ki te pogledajo iz kletke, in so namenjene samo tebi, da prav te očke pašejo v vaš kontekst življenja. Nikar gledati samo na videz, saj se včasih ne končna najbolje za nobenega od vas.

Vsekakor je vzeti žival iz zavetišča en lep dogodek, ki si ga zapomniš do konca. Mladi psi so običajno isti kot mladiči, ki jih dobiš izven zavetišča, če res nimajo neke grozne pretoklosti. Odrasli psi pa ponavadi imajo že kakšen zapis, a v zavetišču vam bodo znali povedati, kaj se lahko pričakuje od njega in, če so kakšne posebnosti. To vsekakor ne pomeni prav nič slabega, le morda drugačno delo z njim.
 
Mi imamo zavetiščarko, ki je k nam prišla z 2 letoma starosti in z nič kaj prijazno preteklostjo. Danes, po pol leta skupnega bivanja, lahko rečem samo, da imamo tisto, kar smo si želeli in je naš največji cuker! Njene posebnosti smo si vtisnili v spomin, da vemo, kdaj biti bolj pozoren na dogajanje. To pa je vse.

Vam želim, da boste izbrali tapravega pasjega sopotnika! 

[rava]

zavetiščnikov ne moreš jemat kot homogene celote, ker je vsak pes svoj svet.
če bi se jaz odločala, bi zagotovo vzela odraslega psa, kjer se že vidi karakter, slabosti, potrebe psa, izgled ...

pri tem se mi zdi ključna izbira zavetišča.
jaz bi šla recimo v horjul, kjer vsakega cuckota poznajo v dno duše, sem stoprocentna, da mi tudi slučajno ne bi zamolčali temnih plati in me opozorili na cake pri konkretnem cucku.
s tega vidika je v horjulu skoraj nemogoče, da bi fasal psa s tisoč skritimi napakami, ki ena za drugo lezejo ven in je vsaka zase eno skrajno neprijetno presenečenje.

poleg tega pa so še dosegljivi za panična vprašanja novopečenih atov in mam tipa - zakaj noče jest, bolj na mehko se je pokakal, a je kaj narobe itd.
am .... pa ne me prašat, kako to vem 

[luna7]

Sem vedela, da so nekje še dobri linki, in upala, da bo nekdo to zraven dal. SD, hvala! 

[MalaMishka]

Morda je tule na mestu nalepiti tudi kak uporaben link

Miti in resnice o živalih v zavetiščih

Kako se psa ne posvaja

TULE je pa tema ene krasne nemke v Zavetišču Horjul.

Hvala za linke, si jih bom bolj podrobno pogledala, ko pridem domov.

Drugače pa že imamo eno zavetiščarko v družini in je naravnost fantastičen pes, ampak je prišla k hiši kot mladiček, jaz pa (če bi vzela) bi vzela odrasleda psa, iz razlogov, ki ste jih že omenili.

[Žužka]

Naj priporočim še zavržene/odvzete/najdene kužke, ki niso v zavetiščih, ampak pri začasnih skrbnikih (po navadi v okviru kakšnega društva). Te prijazni rejniki lahko določenega kužka že zelo dobro spoznajo, navadijo na vse potrebno itd., kar olajša izbiro in navsezadnje življenje. 
Iz izkušenj povem, da lahko dobiš "popoln paketek".  

[D.Roze]

Tudi jaz sem posvojil psicko iz azila..ampak bilo je leglo najdeno 4 mladičkov zato še ni bilo karakter nič kaj dosti znan..le to da je najmanjša in podrejena vsem bratom in sestram hehe  trenutno je pa že pri nam doma..ampak v azilu sem bil vsak dan, 2 uri..pogovarjal z veterinarjom, se igral z vsem leglom..nato pa smo jih žal ločili..

[SunnyDay]

Res pri mladičkih karakterja ne moreš predvidevati, vsaj to se pa vidi, ali je šef ali ni . 

Še marsikaj drugega se, sploh če jih je več na kupu in jih primerjaš . Ampak defitivno pa več veš, kaj se je izcimilo, ko je pes starejši.

[aleksandrak]

Lej, jasno je, da ce vprasas tule na forum, bo jih bo veliko za zavetiscarja - pisi na blog kakega vzreditelja (pravega, ne šteparja - ne vem, ali šteparji sploh potrebujejo kak medij - dajo rodovniskega psa brez papirjev za 250 €, pa gredo za med), pa bos videla komentarje.
Lanabela in druge punce so ti vse lepo razlozile, natancno preberi, posebej linke.

Moj obcutek pa je, da ce sta si ze postavila to vprasanje, da bo azilas prava izbira. Ampak jaz sem pristranska, sorry, ker sem iz zavetisca izbrala ze 7 psov (saj ne, da jih na kupe zlagam, ampak sem mahnjena na senijorcke in so z menoj samo kake 3-4 leta). Fakt je, da ves, kaj dobis. Pogoj za to je seveda, da je to zavetisce, ki dobro dela, torej da jim ni primarno, da se enega psa znebijo in ti zmolcijo vse, kar se njim zdi, da bi te kot potencialnega posvojitelja lahko prestrasilo. Samo dva primera: v Mariboru so me zeleli prepricati, da je pes s sestimi leti star, ceprav sem jim povedala, da so mi v zavetiscu v moje trajno varstvo zaupali ze 12letno psico in enega 14letnega oldija. Moji mami, ki je tam vzela 10letnega labradorca, so npr. zamolcali, da je pes slep in da ima epilepticne napade. Rekli so, da „ze malo slabo vidi“, ker pa je bil ze 7 mesecev v zavetiscu, se je tam zelo dobro orientiral in ni opazila, da je totalno slep. Pa sploh ne bi bilo frke, ker je razlocno povedala, da ji je iz izkusenj jasno, kaj pomeni 10 let star pes - samo njej in predvsem psu bi prihranili veliko tega, ce preprosto to ves. 
Mi je pa zal, da moram napisati tudi, da nekatera zavetisca stvari ne zamolcijo namerno, ampak preprosto psov ne (s)poznajo.
Tako da ti lahko priporocim samo, da ce bi se takemu sr**ju rada izognila, v casu uradnih ur poklici v Zavetisce Horjul (ne, nisem na njihovi placilni listi in tudi nikogarsnja ljubica nisem, kot sem ze morala poslusat  brat ob hvaljenju kako delajo v ZH).
Eni, ki so mnenja, da so v zavetiscih samo bolani in hudi, skratka zanic psi, gobezdajo, da kaksno neverjetno sreco imam jaz res vedno z izbiro psa v zavetiscu. Haloooo, 7 x sreco?!?  Ne, dragi moji, samo premisljeno izbrano ob upostevanju nasvetov tistih, ki so tam zaposleni in imajo definitivno milijonkrat vec pojma kot jaz.
Ah ja, pa se nekaj moram izbruhat, ceprav je mickeno izven konteksta in sploh ne leti nate, ampak na koga, ki bo slucajno nabasal na to temo. Vsi, ki bi radi imeli mladicka, da je na njih navezan in z otroci gor raste in da ga vzgojijo kot zelijo in blablabla, se naj vprasajo, ali vedo, kaksna odgovornost je to. Veliko jih namrec pogrne in potem je pac najboljsi izgovor - karakter psa. Pri azilasu je tako ali tako jasno, kaj pa ves, kaksen mesanec je, pri rodovniskem pa so se npr. ze v leglu kao svojeglave poteze mickeno nakazovale. Ob argumentu, da vzgajajo tudi svoje otroke, pa da tako tezko s psom ze ne more biti, pa res  . Nekomu v obraz povedat, da je njihov otrok pri 9ih ful razmazeno deriste zahteva ze lepo porcijo poguma in hitre noge, pa verjetno bo na fejsbuku en prijatelj manj… 
Vem o cem nakladam, delam v prosveti. Obratno pa zadeva ful dobro deluje - kdor je vzgojil psa (ne mislim na milijon trikcev, ki jih v nulo obvlada, temvec odpoklic in se par osnovnih stvari, da lahko s psom kje v miru kofe popijes) in to doslednost brez kompliciranja na otroka prenasa - bomba!  Saj vem, da ze klices socialno, da me prijavis… Lepo sem te ze na zacetku opozorila, da nisem objektivna! 
Veliko „srece“ pri izbiranju novega clana druzine. Zavedaj se, da z njim deliti zivljenje - to je preprosto privilegij! 

[kocka]

...ja, samo to - kvaliteten vzreditelj ali zavetišče oziroma oddaja zapuščene živali preko društva. Nobenih kao rodovniških psov za 300 EUR od šteparjev, to je bistveno. Ostalo pa glede na to, kaj od psa pričakuješ in kaj želiš z njim početi

[MalaMishka]

aleksandrak hvala za obsežen post.

natis, kakšno pasmo vzrejaš?

Xena si bom zabeležila  in se oglasim čez kakšno leto. Toliko časa sva si namreč dala, da bova res dobro premislila, prebrala par stvari vmes ion se res pripravila.

Pes (oz. psička - za spol sva pa že odločena) pa bo definitivno deležena šolanja im mogoče še naprej kakšenega raily obidienca, agilitija... pa če bo pasemski ali pa zavetiščnik.

[Ewa]

Večino so povedali že v prejšnjih vpisih, jaz bi samo dodala (kar je tudi že nekdo prej povedal  ), da je res dobra izbira tudi posvojitev psa preko društva, v tem primeru pomursko društvo (če še katero v Sloveniji dela na tak način, se opravičujem), kjer so psi pri začasnih skrbnikih in se z njimi dela kot z lastniškimi psi, tako da ob posvojitvi res zveš, kakšno "prtljago" ima ta pes.
Kakorkoli se odločiš, ali za posvojitev ali za nakup, pojdi po psa k nekomu, ki "svoje" pse res pozna.

[mamaF]

Vse bistveno je že povedano, jaz bi pa dodala samo dva primera izjemno uspešnih bivših azilašev, ki sedaj s svojima lastnicana blestita v pasjih športih (agility in frizbi). Tule je Horjulka "več v luftu kot na tleh" Čenča, tule pa Horjulc "leteči" Buci

[SunnyDay]

Aja, joj, Cene je že čisto pravi frajer reševalec!

[MalaMishka]

Pozdravljeni.

Po zares doooolgem času se oglašam kot ponosna lastnica nemške ovčarke Jone, ki bo v četrtek dopolnila 3 mesece. Po pestrih 6 mesecih od prvega kontakta z vzrediteljem, 9 obiskih in še bolj pestrem zadnjem mesecu navajanja na novega člana, sedaj končno uživamo in odkrivamo pasje radost