Dober dan, moje ime je Clelia. Leta dvatisočpetega sem imela triintrideset let, torej nisem bila najstnica, bila sem popolnoma uravnovešena, odgovorna, zanesljiva oseba. Dvajsetega septembra leta dvatisočpetega sem na eni od ljubljanskih klinik pokimala veterinarju in še zadnjič močno objela mojo psičko Kiko. Posvojenka z neznansko milim značajem, toplimi črnimi očmi med pšenično dlako, kratkimi tačkami, takimi, sicer daljšimi od jazbečarja a vseeno kratkimi. Kratkimi tačkami ...

Kika in jaz sva bili kot rit in srajca, sledila mi je povsod, razen na pločniku, ni bila nikoli na povodcu, ker sem bila jaz varno središče njenega sveta, pri meni je bila na varnem. Ure in ure sem se lahko potikala po grmovju in iskala šparglje, preklinjala čez kače in klope in tistih nekajkrat, ko sem se sploh ozrla - bila je tu. Brezpogojno tu. Kika s kratkimi tačkami.

Bolečina po njeni smrti je bila neznosna, postajala je prava fizična bolečina, ki me je stiskala v prsih in prav nič ni pomagalo, da sem si pri starših za nekaj dni "sposodila" njuno psičko Taro, drobceno najdenko. Ni pomagalo, ker Kike ni bilo več.

Šestindvajsetega septembra leta dvatisočpetega nisem več vzdržala. Pobasala sem mamo in med pavzo za kosilo sva skočili do lokalnega zavetišča. Spomin obiska zavetišča je medel, zastrt, bila sem kot v šoku, bezljala sem od boksa do boksa, neki črnobel pes - barva, mahajoči rep in neke vrste moledovanje je vse, kar se spomnim - je skakal po vratih boksa, ampak jaz ga nisem videla, kakor nisem videla naslednjega in ne naslednjega in ne naslednjega. Potem sem prišla do zadnjega boksa. Nekje za menoj mi mama nekaj pravi, zdi se mi, da je rekla "a ne bi tega" ali nekaj podobnega, ampak jaz sem rinila naprej, do zadnjega boksa. Notri dva psa, srednje velikosti. Nič. Ni je. V tistem trenutku iz lesene hiške v boksu pricaplja črnorjavo klapouho dete. Pasji mladič. Kratke tačke. Njene kratke tačke. Njene kratke tačke ... Solze se mi ulijejo, psička je že v mojem naročju, že sem v avtu, peljemo se domov. Psička s kratkimi tačkami pride domov.

Psička s kratkimi tačkami je moja Mora. Mora je pes z neznansko močnim značajem. Mora je pes, ki je pri šestih mesecih starosti stal pred lužo, me gledal v oči in v trenutku, ko sem zavpila ne!, je planil v lužo, ne da bi odvrnil pogled z mojih oči. Mora je imela pred šestim mesecem starosti že tako zelo razvit lovski nagon, da je bil vsak izlet v naravo naporen kot treking na štiritisoč metrov nadmorske višine. Mene na sprehodu ni bilo, na koncu (ja, na koncu, ne na začetku) fleksija je sicer bila neka človeška postava, ki pa More ni kaj prida zanimala, ker so bile sledi divjih svinj, srnjadi in drugih prebivalcev livad in gozdov neprimerno bolj privlačne. Mora je v nekaj tednih z vrta izpulila vse rože, kar jih je lahko izpulila, prevračala svojo posodo z vodo (in ob tem je vsakič znova izzivala s pogledom v oči), zgrizla vogal v stanovanju, secirala knjige na prafaktorje, maltretirala malo Taro, podila domače mačke, skratka - ljubke kratke tačke so pri meni dobile povsem drug pomen. Pomen naravne nesreče. Burja, ki piha 180 kmh. Tsunami. Potres. Ampak sedla je naravnost v srce in se tam fino namestila in toliko, da ni od silnega ugodja še zapredla.

Šli sva v malo pasjo šolo in se iz nje po hitrem postopku pobrali, ker gospod inštruktor ni imel ne časa, ne volje in resnici na ljubo ne znanja ubadati se z norim, hiperaktivnim psom in žensko, ki ni vedela, kje začeti, kako začeti, kako in na čem vztrajati ... Ni bilo lahko, res ne. Pravzaprav, na trenutke je bilo peklensko težko. Nikoli, nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se po enem od njenih fenomenalnih hiperaktivnih izbruhov enostavno sesedla na tla in hlipala od obupa, saj me je spreletel srh, da ji ne bom nikoli kos.

Na srečo leta naredijo svoje, Mora se je za malenkost umirila, a nekaterih vedenjskih vzorcev se nisva mogli znebiti. Strašen strah pred ljudmi, ki smo jih srečevali v gozdovih, stopnjujoča se agresija do drugih psic, patološka posesivnost avtomobila do te mere, da sem na parkiriščih morala vedno čakati, da ni bilo vsaj deset metrov (raje dvajset) naokoli prav nikogar, da je lahko gospa Mora v miru in brez besnenja izstopila iz "njenega" avtomobila (jep, jaz sem ga imela le v najemu ...). O lovskem nagonu ne bom izgubljala besed, grozljivih epizod (Mora zbeži na Nanosu, Mora ponori za ptiči na Slavniku, Mora me povleče in vleče za seboj, ker je zavohala trop kaj jaz vem česa ali koga) je bilo toliko, da ... mojbog ...

Potem pa se zgodi. Julija dvatisočdesetega umre Tara, psička mojih staršev, Morina cimra. Mora jo čaka dolga dva tedna. Sedi na balkonu, gleda pločnik in čaka Taro. Tare ne bo nazaj, Mora. Mora jo vztrajno čaka. Mori, Morči, Tare ne bo ...

Nekega dne Mora razume, da Tare res ne bo nazaj. Nekega dne razume, da bo v tej hiši, na tem vrtu, na tem pločniku in v tej soseski ona glavna. In se temu primerno prične obnašati. Na jutranje sprehode jo zaradi moje čedalje bolj obremenjujoče službe vedno pogosteje vodita moja starša. Pravzaprav moj oče. Ki dovoli Mori, da na sprehodu počne vse, kar se ji sprdne. Dobesedno vse. Praska po zemlji okrog borovcev in vleče ven njihove korenine? Naj, saj je pes. Laja na mimoidoče? Naj, saj je pes in psi lajajo. Se zaganja v druge pse? Ah, vsak ima svoje antipatije. Se zaganja v neko gospo? Bejž, kaj je ne vidiš kakšna je, s tistim krznenim plaščem bi ji še jaz zobe pokazal ... Ja, seveda. Šur. Nakar. Nakar ... Nekega dne, ko jo je vodila moja mama in se ravno vračata s sprehoda, mimo "Morine" hiše priteče deklica. Trenutek nepazljivosti, Mora se požene, spraska deklico po prstu. Nič hudega, ampak dovolj, da dekličina mama obvesti antirabično ambulanto. Sledi standardna procedura ob takih primerih - karantena, pregledi pri veterinarju, zaslišanje pri VURSu.

Naključje je hotelo, da smo približno teden dni pred dogodkom kontaktirali vzreditelja določene pasme, ki se ukvarja tudi s prevzgojo psov. Razumeli smo namreč, da smo prišli do točke, od katere ni poti nazaj. Ali se bomo mi in nato še pes spremenili in na ta način psu omogočili srečno življenje, življenje vredno pravega psa, ali pa bo obsojena na zapor.

Začeli smo s šolanjem. Pravzaprav, odločili smo se, da bo Morina vodnica postala moja mama, saj mi z mojo službo nikakor ne bi uspelo udeleževati se treningov v Ljubljani dvakrat na teden. Za to sem ji neskončno hvaležna. Mora po mojem tudi.

Pa sta šli v šolo. Začetki so bili porazni in ogromno volje, napora in trmaste volje je bilo potrebno, da ste šli skozi prvo fazo šolanja. Danes pa - nimam besed. To ni isti pes. To je Pes. Ki je ubogljiv. No, ne pretirano. Ampak beseda NE pomeni prav to - NE. Ki je skuliran z drugimi psi. No, ne z vsemi samicami ... S katerim se da iti na kavo. Ki razume besedo SEDI. Ki razume besedo SEM. Ki ne ponori, če se kdo približa avtu. Pes, ki je notranje, na pravi način miren, nekako pomirjen s svetom, ki ve, kje je njegovo mesto in se na tem mestu dobro počuti. Pes, ki po več kot letu dni, še vedno hodi na šolanje. Enkrat junija letos bo imela B-Bh izpit, čeprav mi je osebno popolnoma vseeno, če ga opravi ali ne (no, ni mi čisto vseeno, priznam), pomembno je to, da je to danes p o p o l n o m a d r u g p e s. Pes, s katerim je sobivanje izredno prijetno, zabavno, pristno. V naravi smo še vedno na povodcu in vedno bomo, ker lovskega nagona ji ne moremo in niti ne nameravamo odpraviti, lahko pa ga obvladamo.

Zakaj ta dolga zgodba? Da povem, da kljub vsej ljubezni in navezanosti na Moro, tega kratkonogega črnorjavega klapouhega psa danes ne bi več posvajala na ta način. Danes bi ga posvojila tako, da bi o njem skušala izvedeti, kolikor se le da. No, roko na srce, jutri ga bom najbrž kupila pri preverjenem vzreditelju, pa manjši (lažji, predvsem) bi bil, ker malo počitka si zaslužim tudi jaz ... Pa lovski nagon bo moral imeti približno - nič. čeprav ga ni lepšega na tem svetu, kot so oči lovskega psa, kot je napet vrat lovca, ki je ravnokar zavohal ... nekaj pač.

Danes bi ga posvojila tam, kjer bi mi o njem kaj povedali in predvsem tam, kjer bi mi drugi brez milosti postavljali vprašanja, jaz pa bi nanje odgovarjala. Ker danes bi naredila kraval, če bi mi kdo v posvojitev dal nečipiranega psa. Ta detajl namreč manjka v prvem delu moje zgodbe. Ker danes bi naredila še veliko večji kraval, če bi v posvojitev dobila pasjega mladiča s krvavo drisko in vročino. Tudi ta detajl manjka v prvem delu moje zgodbe.

Zahtevajte. Zahtevajte spoštovanje zakona tudi in predvsem, ko gre za naše živalske spremljevalce, ker spoštovanje zakona pomeni spoštovanje živali; zahtevajte informacije, zahtevajte strokovnost, zahtevajte transparentnost, ne zadovoljite se s polovičnimi odgovori. Predvsem pa: ne posvajajte izključno s srcem. Vem, da je hudičevo težko, ampak res, ne posvajajte samo s srcem, ne iščite kratkih tačk ali pa belih kožuščkov, ne iščite svojega pokojnega psa ali pa nekega idealnega psa, ker ni več ne pokojnega psa in ni idealnega psa. Poslušajte, kaj vam imajo za povedati zaposleni v zavetišču ali pa vzreditelj, in če nimajo nič za povedati, lahko od njega posvojite ali kupite kos lesa, ali pa begonijo, bo bolj varno za vas in najbrž tudi bolje za neposvojenega ali nekupljenega psa. Ali pa mačka, saj je vseeno.

Velikokrat, ko jo objamem mojo kratkonogo Moro, se vprašam, kaj bi z njo bilo, če bi prišla v druge roke, ne k meni in k moji družini. Koliko ljudi bi bilo pripravljenih stisniti zobe, popravljati škodo za njo dan za dnem, prenašati zgrožene poglede mimoidočih ob njenih izpadih, poslušati take in drugačne pripombe, koliko ljudi bi ji pri šestih letih dalo še eno možnost in se dvakrat na teden z njo peljalo več kot sto kilometrov v eno smer, z njo pa delalo prav vsak dan, dan za dnem, minuto za minuto (no, moj oče ima še vedno doživljenjsko prepoved vodenja More na sprehod, ker on pa res ni razumel njenega položaja v naši družini in na splošno v družbi, khm khm ...)? Premalo, hudo premalo ljudi.

Ko se odločite za psa, premislite milijonkrat, če je potrebno. In premislite si, če niste povsem prepričani, da boste zmogli. In predvsem ne bodite preveč prepričani, da boste zmogli. Ne zmore vsak in nič slabega ni v tem. Predvsem pa, lepo prosim, obrnite se takoj proč od tistih, ki vas nič ne vprašajo, ki ne vrtajo v vas, ki vam ne slečejo gat, po domače povedano. Pa naj bo to vzreditelj ali zaposleni zavetišča, sploh ni pomembno. Stecite daleč stran, prosim vas. Ampak preden stečete daleč proč, jim povejte, da se tako ne dela. Da so psi (in mačke) živa bitja, prav kakor ste vi in oni in da si zaslužijo vso spoštovanje tega stvarstva in v spoštovanje spada njihovo spoznavanje, njihova oskrba in skrb za to, v čigave roke gredo. In prijavljajte nespoštovanja zakonov. Pozanimajte se, kaj pravi Zakon o zaščiti živali, pozanimajte se, kaj pravi Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali - ne gre samo za mrtve črke na papirju.

In še enkrat, nikar ne mislite, da boste vseeno zmogli, če o psu nič ne veste. Ne boste. V najboljšem primeru ne boste zmogli tako, kakor si pes (ali mačka) v resnici zasluži.

Mora je imela strašansko srečo, kljub vsemu. Jaz in vsi mi, ki jo imamo tako zelo radi, pa tudi. Srečo, da smo v zadnjem trenutku spoznali pravega človeka, ki nam je pomagal, srečo, da smo nekje vedno našli moč, da smo vztrajali. Vsak dan znova se vprašam, kaj bi bilo z njo in z nami, če tega človeka, njenega današnjega inštruktorja, ne bi spoznali. Kaj bi bilo, če ne bi spoznali, da pri dopolnjenih šestih letih psica potrebuje korenito prevzgojo in ji slednjo tudi omogočili. Kaj bi bilo, če moja mama ne bi tako odločno vztrajala - ja, pomislite tudi na to, kaj s psom, če vi naenkrat odpoveste, iz kakršnegakoli razloga. Z eno samo besedo: bodite odgovorni še pred prihodom živali v vaše življenje.

Jaz odgovora na vse te "kaj bi bilo" nikoli ne izustim. Je že sama misel nanj preveč srhljiva.

Clelia, leto dni Morina druga šefica
14. 3. 2012