Počlovečenje živali

[kocka]

Zame počlovečenje pomeni, da:
- psu pripisuješ človeška čustva v obsegu ki živalim niso naravna,
- psu pripisuješ naklepna dejanja (izven okvira, da naklepajo - planirajo, kako npr. ujeti hrano, priti do goneče psice, pobegniti iz zaprtega prostora ali karkoli, kar živali pač v naravi počnejo za preživetje in reprodukcijo) - bi rekla da tam delujejo izkustveno in nagonsko, ne pa z zlobnim naklepom,
- njihova dejanja ocenjuješ na podlagi tega kako sicer funkcionirajo ljudje, živalskega obnašanja pa se v naravi ne da interpretirati na ta način...
...in tega ne enačim preveč s fizično oskrbo živali v smislu oblačenja, šolanja, nudenja udobja in zdrave prehrane, dokler vse to ne presega razumnih mej, seveda 
Toliko se spomnim zdaj, gotovo pa se najde še kaj

[sanco1a]

Meni je ful sporno tudi popolno negiranje pasjih želja in potreb - vedno več vidim zame skoraj patoloških primerkov (povečini zelo mladih) frajlic, ki psu ne dovolijo niti druženja in igranja z drugimi psi, včasih preprečujejo celo vsak stik, tudi ovohavanje, in iz njega dobesedno delajo živ nadomestek plišatega medveda. res žalostno.

[aska2005]

kocka, dobro napisano

[takoda]

Tudi zame počlovećenje psa pomeni, da se mu pripisuje čustva, katerih ne premore in abstratno razmišljanje. Poleg tega pa se mi zdi naravnost bolano oblačenje psa v neke fešn cunce, kot je že Teja napisala - eno so potrebe psa (kratka dlaka, pasma...), drugo pa oblačenje zaradi oblačenja samega. Pogosto tu res spada zraven prenašanje po rokah, prepoved stika z drugimi psi in, po možnosti, še uporaba mačjega vc-ja ker tak kuža ne sme na travo ker se umaže. Sem imela čast (in ona to nesrečo  ) spoznat eno tako frajlico s čivavo ki sploh ni znala biti pes. Žalostno in kruto, ampak ona je bila prepričana, da je najboljša skrbnica svoji psički.

[kocka]

rava, tako otroci kot živali so oportunisti. Izkoristijo in vzamejo vse, kar jim je omogočeno. Odrasli naj bi se bili takim vzgibom zmožni upreti, vsaj v teoriji naj bi bilo tako. In tukaj nastopi razlika med človekom in živaljo. Biti racionalno zmožen se upreti nagonom in trenutnim vzgibom.
Otrokom je to potrebno privzgojiti, od živali pa samo pričakujemo primerno obnašanje brez ponotranjenja in čustvenega podtona. Kot sem napisala, so živali zmožne neke vrste čustvovanja, vendar do določene stopnje, ljudje pa jim pogosto pripisujejo preveč sposobnosti načrtovanja, naklepanja, ˝ubogosti˝ ipd... in padanju na ˝lepe oči˝ je potrebno znati reči ne.

Kar se mene tiče je krasen primer dela z živim bitjem tole:
človek posadi grm ali drevo in si želi, da bi zrasel v obliki iztegnjenega sredinca ali npr. srčka, kar je komu pač všeč. Tisti, ki trdijo, da je ljubezen vse, bodo grm zalivali, okopavali, gnojili, ščitili pred vročino in mrazom in pričakovali, da bo rastlina od ljubezni in skrbi zrasla taka, kot si želijo. SEveda je to strašen nateg samega sebe in vir razočaranja in frustracij, saj mu je dal vse, on pa ni tak, kot je človek pričakoval. Ane, on od grma pričakuje hvaležnost, spoštovanje, povračilo za skrb ipd. dobi pa nič. To je počlovečenje nečesa, kar ni človek in pretirano pričakovanje. Grm ali drevo je potrebno obrezovati, torej voditi in usmerjati, neprestano korigirati, da bo zraslo tako, kot si človek želi. To pa je fejst zahtevno delo, ki ga je treba mukotrpno ponavljati iz dneva v dan. In če to delamo, potem se nam obrestuje in grm je tak, kot želimo.
Ampak tukaj pa nastopi razlika. Od človeka seveda lahko pri čakujemo, da bo cenil, spoštoval, bil hvaležen... za vložen trud in da se bo temu primerno tudi zavestno obnašal. Od grma (ali poljubno vstavi: živali) pa ne. Ne premorejo tistega, kar se od človeka pričakuje samo po sebi. Zavesti in prepoznavanja moralnih norm. In tisti, ki hvaležnost za našo skrb, dober namen, vložen trud, ljubezen... pričakujejo od grma/živali, so jih popolnoma neupravičeno počlovečili. Od njih pričakujejo nemogoče in so zato do njih skrajno nepošteni, do sebe pa skrajno mazohistični, ker tega nikoli ne bodo dobili. Od človeka pa to lahko upravičeno pričakujejo in je prav, da tudi dobijo.

[mamaF]

rava, tako otroci kot živali so oportunisti. Izkoristijo in vzamejo vse, kar jim je omogočeno. Odrasli naj bi se bili takim vzgibom zmožni upreti, vsaj v teoriji naj bi bilo tako. In tukaj nastopi razlika med človekom in živaljo. Biti racionalno zmožen se upreti nagonom in trenutnim vzgibom.

Kocka, super napisamo. K temu odstavku bi dodala še - znati predvidevati,. povezovati vzroke in posledice in se zaradi te sposobnosti odločati za bolj primerno možnost.

Zelo majhnemu otroku moramo denimo fizično preprečiti, da se ne bo pritisnil na vročo ploščo peči, prigovarjanje in filozofiranje o možnih poškodbah dvoletniku ne bo pomenilo nič. Kaj pomeni "NE" se mora še naučiti, tako kot se mora tega naučiti pasji mladič. Malo večji otrok je že navajen logično sklepati. Tudi brez naše prepovedi bo že zaradi vročine v bližini peči presodil, da se same plošče ne gre dotikati, morda ima z dotikom celo že slabo izkušnjo in ga bo to obvarovalo ponovitve nesreče (zadnjič je bilo vroče in me je speklo, tudi zdaj je vroče - torej ...)... še starejši otrok pa se plošče sploh ne bo pritaknil (četudi nima lastne izkušnje z opeklino), ker zna povezati gorenje ognja, njegovo vročino, morda pečenje zrezka na tej plošči in si zna že vnaprej predstavljati, da polaganje roke na žarečo ploščo ne bo prineslo nič prijetnega.

Kaj pa psi?
Ali se bo pes izogibal avtomobilom in bližini ceste zato, ker je kdaj videl povoženega pasjega vrstnika? Ne. Bo pa na ta način znal delovati človek.

ne vem no ...

O vodenju

imho ne psa ne otroka ne odraslega človeka ne moreš pustit, da delajo kar hočejo in prav vsem je treba postaviti omejitve.

.....


MamaF, kaj pa če ima prav pes?
tudi ljudje vemo, da so predmeti lahko koristni ali pa nevarni. z nožem lahko lupimo krompir ali pa naredimo štajersko ikebano . (hehe, ampak naša MamaF slednjih očitno ne dela preveč pogosto  )
avto je lahko koristen ali pa smrtno nevaren.
v burji plapolajoča cunja lahko zelo grdo mahne okoli ušes in Rokotov strah je v tem primeru dejansko lahko čisto izkustven.
itd.
s tem da imamo o istih zadevah popolnoma različna mnenja in s tem tudi percepcijo nevarnosti.
recimo nekateri vedo, da je predlog zpiz-2 super, jaz pa vem, da zadaja smrtni udarec gospodarstvu.
vse je stvar konteksta in tudi ljudje istih predmetov ne zaznavamo enako v vseh kontekstih.

Odrasel človek naj ne bi rabil več nekoga, ki bi mu preprečeval "da dela kar hoče" v destruktivno oz. motečo smer za okolico, ker imamo v nasprotju z živalmi postavljene neke norme obnašanja, moralne vrednote in podobno.
Jaz pač ne bom šla lulat, kjerkoli me bo zatiščalo, družba in neka pravila obnašanja v njej (in vzgoja, ki me je na vse to pripravila) mi ne dopuščajo, da bom dvignila krilo sredi Slovenske ceste ali pa ob sosedovi živi meji - moj pes se bo pač usc*l kjerkoli se mu bo zdelo. Njega "baš boli" ali je neko mesto "dovoljeno", ker gre pač za grn v gozdu ali "ni dovoljeno", ker gre za grmiček rož pred sosedinimi vrati. Jaz imam notranje "bremze" tudi pri svareh, ki me niso udarile, spekle, stresle ali kako drugače neprijetno prizadela, da bi se jim zato izogibala. Moj pes se bo sam izogibal samo situacijam, ki so mu povzročile nelagodje, pa naj gre to prestrašenost zaradi zvoka zastave ali glasen neprijeten "Fuuuuuj" ali cuk s povodcem ... da se ne sme polulat na sosedine rožce bo "vedel" ker mu bom jaz na zoprn način to pokazala.
Mene pa ne bo treba nobenmu po glavi "žvajznt" enkrat, da bi vedela, da sosedi pred prag pač ne morem it lulat. Prav tako bom že vnaprej upoštevala neke prepovedi v prometu, ker jih bom razumela in si bom predstavljala posledice. Ljudje s svojim razumom pač lahko povezujemo spomine, izkušnje, logično sklepanje, predvidevanja ... in na ta način jadramo po svetu tudi v popolnoma neznanih situacijah.

Kolikor vidim pa so psi bitja trenutka- če pogledamo, kako hrti z norim navdušenjem tekajo za "brezveznim" kupom plastike (umetno vabo) na kursinku in to vedno znova in znova, ne glede na to, da na koncu vaba "ni za pojest". Če jim sam lov na tak ali drugačen plen poče bi "razmišljali" kot ljudje, bi si "rekli" - mah, brezveze, zajca ujamem in ga imam zase, na tem prostoru pa itak laufamo samo prazen nič - na koncu tisti kup polivinila itak ni užiten OK, zdaj že nakladam v tri p. marjetice
Medtem sem videla, da je Lanabela spet nekaj dolgega napisala, grem raje tisto brat

Aja, rava, jaz si enostavno ne morem privoščit "da ima prav pes", v večini primerov ne. Pes ima prav samo, če se obnaša tako, kot se meni zdi, da je prav. Sicer je najino sobivanje ogroženo. Smo že sprobali, saj si videla ...
Ja, saj bi lahko "imel prav", ko bi se zagnal v neznanca na vratih, valjda, on se ga prestraši in na ta način brani lastno r't. Se prestraši še neprijatelj in zbezi proč. Pes je na ta način seveda "prepričan", da je "imel prav" - njegov namen odgnati Neprijatelja je popolnoma uspel. OK. Ampak kar se mene tiče, pač "nima prav". Kar se mene tiče "ima prav" da se "nevarnosti" umakne in se ne vmešava, če mu jaz ne dovolim. In jaz sem tista, ki ga moram naučiti, kako je prav "imeti prav".
Tako kot so Prvo berilo, Bonton, Sveto pismo, Komunistični manifest, Traktat o slikarstvu in kar je še takih stvari lahko moji pomočniki pri oblikovanju "imeti prav" v mojem okolju in družbi nasploh, tako moram biti pač jaz Rokotova "Biblija".
Sama se s tem zavedanjem nisem rodila, so mi mogli pomagati, da sem se tega začela učiti - a tako je. saj se še vedno sprašujem "zakaj si ti presneti psi tako komplicirajo življenje" - ampak dejstvo je, da so tako pač narejeni. Roko očitno nikoli ne bo štekal, da je človek s klobukom enako (ne)grozljiv kot isti človek brez klobuka, pa da dolga puhasta zimska bunda ni "stroj za požiranje malih črnih kuškov" - jaz pa ga lahko naučim, kako mora "imeti prav", ko se stemi zadevami srečamo.

Sploh pa, če ti kateri od sladkih muckov ne bo preveč zameril (žleht baba sem ), pridi en dan na Kras na dolgo debato, deeej, se bomo mal "kregali", kdo ima bolj prav

[rava]

Sploh pa, če ti kateri od sladkih muckov ne bo preveč zameril (žleht baba sem ), pridi en dan na Kras na dolgo debato, deeej, se bomo mal "kregali", kdo ima bolj prav

hehe, pridem, samo zdajle bo verjetno vsak čas nov mačor, če bo vse po sreči, pa bomo imeli spet kak mesec ali dva izredne razmere.

[kocka]

v tem smislu pravim, da odsotnost usmerjanja ni počlovečenje

Odsotnost usmerjanja absolutno ni počlovečenje, ampak samo odsotnost pač. Počlovečenje je, če usmerjaš psa skladno s predstavami, da pes = človek.

[Lanabela]

In ta primerjava z grmičkom je res svetska.
Namreč...če hočeš, da bo grmiček zrastel v tebi sicer všečno, a nenaravno obliko, ga boš morala kar naprej nekaj spodrezavat, ukrivljat in si ga prilagajat. Bolj ko je zaželjena oblika oddaljena od naravne, bolj bo treba rastlinco omejevat.
Meni je veliko ljubše izbrati tak grm, ki ima že po naravi meni sprejemljivo obliko, in je treba samo občasno odrezati kakšno preveč razraščeno ali suho vejo. Ali preneseno: načeloma si izbrem takega psa, ki lahko funkcionira v mojem okolju z najmanjšim možnim omejevanjem (kar pomeni recimo da nima neobvladljivo močnih nagonov). Takim preprosto postaviš pravila, ki se jih morajo držati in jih pustiš, da znotraj teh pravil počnejo kar jim drago. Če pravila prekršijo, izgubijo svobodo. Pravila niso povsem moja ampak so kompromis - ponekod sem popustila jaz (lahko pijejo iz luž in jedo manj nagnusne svinjarije  in lovijo miši in podijo vrane - razen kadar to izrecno prepovem), drugje so pravila povsem rigidna (nobene agresije do tujih psov ne glede na situacijo, nobenega nadlegovanja ljudi, razen če jih ti sami pokličejo, nobenega lova razen zgornjih izjem...) Silverca ima premočan plenski nagon in za razliko od ostalih ni sposobna (vedno) obvladati svojega nagona, zato je tudi njena svoboda veliko bolj omejena.
Ker ja, seveda lahko tudi psi obvladujejo svoje nagone, če se tega naučijo in ja tudi psi lahko povezujejo vzroke in posledice (in enako kot mi lahko povežejo posledico z napačnim vzrižokom).

[mamaF]

Ne, če bo pes videl povoženega psa se zato ne bo bal avtomobilov. ...  Ljudje sicer ob pogledu na povoženega vemo, da ga je povozilo, vemo, da so avtomobili lahko nevarni.

Ja, saj, govoriva enak jezik - da ljudje razumsko poveženo povoženega psa z avtomobilom, pes pač ne. Za psa je drugi povožen pes zgolj mrtev pes, za kakega mrhovinarja pa malica.
Vse ostalo je jasno, kot se v naravi umika pred predatorjem, tako tudi ob cesti. Ampak ne zaradi znanja, da te avto lahko povozi pač pa zato, ker pojava avtomobila v gibanju deluje nevarnost že sama po sebi, nevarnostim pa se instinktivno umika.
Prav to razliko vidim jaz: ljudje vemo, znamo predvidevat, sklepat logično in verjamemo tudi opozorilom vnaprej. Konec koncev ne bi po celem svetu na isti način brali piktogramov in šli denimo v določeni smeri, ker nas tja usmerja znak s puščico. Mi verjamemo in vemo, da abstrakten znak, katerega pomena smo se naučili, pomeni povsod enako, kot tudi verjamemo in vemo, da je sredi ceste zbitega psa povozilo neko vozilo, tudi če vidimo samo truplo in nobenega avta zraven. Ljudje znamo tako razmišljat.
Za psa je drugi povožen pes zgolj mrtev pes, za kakega mrhovinarja pa malica.

To, da se se psi "znajo obnašat" v prometu se ne zdi nič nenavadnega, saj se morajo tudi divje živali znati gibati po naravi tako, da se čimbolj izognejo nevarnostim. Za mestnega psa je pač mesto z vsem prometom njegova "divjina". To se mi zdi čisto normalno, da žival dela tisto, kar je za njeno življenje najugodnejše v tistem trenutku. Čez cesto bo tekel, kjer ga nič ne bo ogrožalo in ne kjer je znak narisan.
Pse sicer kamot naučimo, da se ustavijo pred določenimi znaki (kot je zebra) - ampak hoditi po točno določenih pravilih ga moramo naućiti ljudje, kot ga naučiš da se vedno pred neko oviro na poligonu ustavi ali pač spleza čez njo, ne pa recimo leze pod njo. Psi pomočniki slepih recimo morajo biti naučeni hoditi po mestu "po človeško" - to je, da usmerjajo/nakazujejo človeku tisto, kar je zanj pomembno, nevarno itd. - tak pes se mora ustaviti pred zidom, prehodom za pešče itd., pa čeprav bi imel sam bistveno lažjo in hitrejšo pot do določenega cilja, če bi "ubiral bližnjice", zidke preskočil, tekel čez cesto, kjer je pač prostor in ni nevarnosti zanj ... in tako naprej.

Ko smo že pri cestah mi je pa res zanimiv pojav ujed, ki se zbirajo nad avtocestami, ker so "pogruntale", da hitro pridejo do "ulova" zaradi množice od avtov povoženih glodavcev in drugih manjših živali.

A dej no. A da smo ljudje kaj boljši? Če se preganjamo za kosom  plastike ali usnja je še v redu, kaj pa preganjanje pikslov gor pa dol po ekranu? Pa ne mi rečt, da pes ne loči plastike od zajca. A če je gonič, bo gonil veselja radi. Če je plenilec pa....poskusi Silverci spustit plastiko....bom enkrat probala, pa da Rok slika njem leden pogled...

Ja saj nisem trdila nasprotno - ravno to pravim, pes laufa za "brezvezno plastiko" ravno zaradi lova samega, ne zato ker bi mu bilo važno ali je na drugi stani guma ali zajec ali torta s pistacijami ali kaj še bolj "prepovedanega". Ali ne?
Ravno to se meni zdi - on bo zašibal, ker se pred njim nekaj premika, ne bo vnaprej "kalkuliral" ali se mu "splača" ali ne (kar je človeški pristop k večini stvari.
Valjda tudi ljudje šibamo za žogami in se sproščamo na razne druge načine, a še tako navdušen fuzbaler verjetno ne bo skočil v ledeno Soro samo zato, ker po vodi plava žoga. Svojo željo po preganjanju usnja bo uresničil v primernih okoliščinah, premišljeno, dajmo rečt.
Medtem ko bo na žogo nor pes verjetno skočil v tisto vodo še preden bomo rekli keks (zdaj govorim o situaciji, ko človek pač ne posreduje).
V tem smislu vidim razliko v tem, da pes počne recimo lov zaradi lova samega (potrebe po lovu kadarkoli in kjerkoli ima priložnost - saj omenjaš Silvercim ledeni pogled - človek pa tako neposredno, razen v ekstremnih primerih ne deluje, ker ga "žlajfa" lasten razum, moralne in druge norme itd.

Namreč ni je živali, ki bi iz naravne potrebe naredila tak neumen cirkus kot mi....

Točno zato sem pa kot primer dala navadno banalno sc*nje - kot primer razlike med tem, kaj (tudi) usmerja človekovo življenje - tudi čisto nepraktične in dostikrat z naravno logiko skregane reči in kkao jaz - človek določam omejitve (ta grm je v redu, ker je v divjini, oni grm pa ne, ker je sosedin).

Seveda, svojega "brloga" ne bo onesnažil, ampak to je, kot si že ti rekla del njegove "kulture" in ne (samo) mojih pravil.

[branka]

Uf, da se bom spustila v takšno debato, bom morala pojesti še en kup žgancev  , je pa debata neverjetno zanimiva in poučna. Zakon 

[mamaF]

hehe, ja, pri Silverci sem res narobe razumela, moja predstava je bila, da ledeno pogleda - ker ne vidi nič, ne sliši nič zaradi une premikajoče se beštije
In pri človekovih (ne) razumskih dejanjih se na odvisnosti od biločesa nisem spomnila. Sem imela v mislih "navadnega bogaboječega" posameznika

Ni nujno, lahko ga nauči drug pes, ki že obvlada, ali pa sam pogrunta pravila in se jih drži. Ne bo ubogal signalov narisanih na cesti,

Tu sem mislila prav na signale in človekova abstraktna pravila v obliki znakov. Kot ilustracijo tega, da pes lahko nekaj sicer popolnoma "pravilno" izvede, vendar pa ne moremo govoriti o tem, da je to izvedel zato, ker je znal sam "prebrati" človeška abstraktna, simbolna sporočila. Za moje pojme bi bilo "počlovečenje" ravno to, da bi nekdo trdil, da se pes ustavi na mestu, ker"kao" sam od sebe razume, da tisti znak pravi "stop", recimo.

Drži. Drži pa še nekaj: pes vodnik samostojno oceni situacijo in če je prepričan da ima prav on, ne bo ubogal direktnega ukaza vodnika. Primer: pes zazna oviro na višini, v katero bi se vodnik zaletel, on sam pa bi šel komot spodaj. Pes se bo pred oviro ustavil. Vodnik bo recimo se s palico prepričal, da pred njim ni nič in bo psu ukazal naj gre naprej. Dober pes ne bo ubogal ukaza, ne glede na to, kolikokrat bo ponovljen in kako oster bo. Nekaj podobnega velja za reševalne pse.

Seveda, saj v tem smislu sem mislila, da mora biti pes, ki mora v določeni meri samostojno delati' predhodno naučen, kako se obnašati v določeni situaciji, na oviri itd. Samostojno mora (brez našega direktnega ukaza) narediti, tako, kot smo ga naučili da je "prav". Sploh pri slepih je itak pes tisti, ki neko nepredvideno oviro opazi pred vodnikom, valjda in če ne bi znal dobro samostojno "odločati" in bi zgolj čakal na ukaz, ne bi imelo ravno veliko smisla za slepega.
Saj tudi reševalci PREJ delate ogromno na tem, kako naj pes, potem ko bo nekaj deset ali več metrov oddaljen od vas, reagira od najdbi ponesrečenca. Ne more mu biti prepuščeno, kaj bo z "najdbo" počel, ne more on kar človeka za vezalke vleči ali pa brskati po njegovem nahrbtniku za sendvičem (ker pač ni zraven vodnika, ki bi mu ukazal drugače). Ker je bil predhodno naučen, da mora "najdenca" označiti, bo dobro izšolan pes naredil samo to in nič drugega, saj je tako, ali ne?

KOt mora biti tudi nek lovski pes, prinašalec, naučen, da prinese npr. ustreljeno raco ali dummija za trening, ne pa pol razpadle kosti, ki se slučajno valja tam okoli. Tako si vsaj predstavljam samostojno delo psa, ki so mu bila prej vcepljena pravila znotraj tega dela.

[bamfel]

Jaz sem se v tej temi čisto izgubila . Pa sem prej mislila, da vem, kaj je to počlovečenje psa.
Primer: Ena je izjavila, da je njen pes tako trmast, kot njegova mami. Sicer sem razumela kaj hoče povedati, pa sem se vseeno naredila budalo. Sem jo vprašala, če ve, katera psica je mami psu iz zavetišča. Pa je rekla, da ne. Da je pes trmast po njej, ane. Meni se zdi to skrajno neokusno. Imam otroke in živali. Sem mami in šefica. Pa pika. Kljub temu, da sem Bamfo na flašo gor spravila in da jo imam neskončno rada, to ni moj otrok ampak žival. Upam, da me razumete. Tudi mi niso všeč pomanjševalnice, popačenke. Tako kot z otrokom tudi z živaljo moraš govoriti normalno. Ko se otrok uči govoriti, mu narediš največ škode, če je en predmet najprej papica potem pa hrana. Isto je pri psu. Če želiš dober odpoklic ga pač ne boš klical enkrat Fredi, drugič Fred, tretjič bucimuci. Eno ime in pika.
Takšno je moje mišljenje o počlovečenju. Predvsem odnos lastnika do živali. Le-te imajo različna znanja in sposobnosti. Naučijo se lahko veliko. Če pa bo lastnik z napačnim odnosom žival samo begal, se vse sposobnosti lahko izničijo.

[mamaF]

Eh Bamfel, to smo eni krivi, ki smo začeli iz osnovne teme zavijat fajn naokoli, ker je pač zanimivo debatirat In tako smo zašči tudi na področje splošne vzgoje in psov in otrok in na področje človeških predpisov in predsodkov itd. Čveke, pač

V končni fazi pa mislim, da smo vsi na koncu mnenja, da je za "počlovečenje živali" definicija precej enostavna: o počlovečenju lahko govorimo, ko ljudje obravnavamo žival kot človeka, s človeškimi potrebami in sposobnostmi.

Sploh ne gre za "sposobnost" ali "nesposobnost" psov, gre za to, kaj pričakujemo oz. zahtevamo od psa glede na njegove (pasje) sposobnosti. Valjda ga ne moremo prisiliti, da se bo naučil brati, zelo narobe pa bi bilo, če bi mu odrekali možnosti izkoristiti njegove sposobnosti in pasje potrebe in bi ga obravnavali kot majhnega otroka, ki je popolnoma odvisen samo od nas in naših odločitev

So lahko v dostih segmentih neke naravne potrebe in tudi sposobnosti živali in človeka podobne, ali pa diametralno nasprotne - bistvo je, da živali ne dojemamo skozi "človeško" sito ampak jo še vedno obravnavamo kot žival (skozi njene potrebe, zahteve, danosti ...).

Kot je razvidno iz naših "prometnih" modrovanj, lahko do nekega rezultata pridemo tako ljudje kot psi. Vsi se bomo izogibali nevarnosti hitrovozečega avtomobila, s to razliko, da bo vsaka vrsta za dosego tega cilja našla svoj "ključ", pač glede na svoje sposobnosti.
Pes bo, kot pravi Lanabela" lahko tudi zaradi svojega odličnega voha, sluha itd. poiskal nek varen prehod, pot, predmet, človek ga bo našel s pomočjo drugačnih informacij, pa naj bodo to črkovni znaki, semafor, označbe na cesti ali besedna sporočila drugih ljudi itd.

[Lanabela]

Ko se otrok uči govoriti, mu narediš največ škode, če je en predmet najprej papica potem pa hrana. Isto je pri psu. Če želiš dober odpoklic ga pač ne boš klical enkrat Fredi, drugič Fred, tretjič bucimuci. Eno ime in pika.

Psu sicer res malo poenostaviš življenje, če imaš za vsako povelje/navodilo samo eno besedo. Ima  manj za misliti.
Ni pa prav nobene škode, če uporabljaš več besed. Laki recimo kot svoje ime razume: Laki, Lakica, Lak, Laka in Spaka in na vse enako odreagira. Ko sem jo kot mladičko učila "sedi", je bilo povelje "čiči", kar se nam je vsem zelo luštno in smešno  zdelo, sploh če si zamisliš, da prideš na izpit, pa rečeš psu namesto sedi Čiči. Ko je pa zrasla, se mi povelje ni več dopadlo, sem pač uporabila isto gesto in drugo besedo (Sedi) kar je bilo treba ponoveti dvkarat ali trikrat in zadeva je bila rešena. škode prav nobene. Se pa še vedno vsede na čiči. Za vleganje razume povalja prostor, lezi in dol. Prostor je bilo moje povelje od začetka, ostali dve pa je pobrala sama (!) od drugih vodnikov, ki so dajali povelja drugim psom. Zdaj se vleže na vsa tri povelja, s tem da je prostor tisto pravo, formalno, ko se je treba hitro vležat.
Cviljenje in spakovanje mi sicer ni šeč, a odkar sem ugotovila, kako vzodbudno zna delovati na psa, ga pač tudi uporabljam.

Pa recimo, da se s psom pogovarjaš v celih stavkih. Ali je to počlovečevanje? Lahko je ali pa tudi ne. Če se zavedaš, da pes ne bo razumel točnega pomena stavka, ampak bo lahko interpretiral naš ton, telesno držo, mogoče našel vmes kakšno znano besedo (nekateri psi so pri takih interpreacijah zelo spretni), potem ok. Če ti pa gospa medtem, ko ji pomagaš praskat povoženo psico iz ceste v solzah reče: "pa saj sem ji tolikokrat rekla naj ne hodi na cesto, ker je to nevarno" potem pa....

[AngSeter]

Nekateri psa oblečejo v oblačila, ki ne služijo nobeni zaščiti zaradi drugačnega odziva okolice. A vodnik zato počlovečuje psa?

A če ma nekdo pasjo hišico okrancljano v nulo, ki pa je od znotraj super zaščita tudi za psa, ker mu je to pač všeč, počlovečevanje psa?

Ali je bolj v ospredju primer: Zakaj si pa to naredu? Zakaj sem se ti zameril? Pa pes nima nič oblačil in navadno kožo

Meni se zgornja dva primera niti slučajno ne zdita počlovečevanje, čeprav na prvi izgled morda tako izgleda pri nekomu, ki ne pozna ljudi, razloga itd...

Psa sem tudi že futrala z vilco, ker se mi recimo vampi polni omake niso zdeli preveč "prijazni", da bi jih s prsti prijela 
Ali pa če je pes v izrednem zdravstvenem stanju...

Posploševanje je malo nehvaležno

[mamaF]

Nekateri psa oblečejo v oblačila, ki ne služijo nobeni zaščiti zaradi drugačnega odziva okolice. A vodnik zato počlovečuje psa?

A če ma nekdo pasjo hišico okrancljano v nulo, ki pa je od znotraj super zaščita tudi za psa, ker mu je to pač všeč, počlovečevanje psa?

Neeeee, sii me prav narobe nazumela - saj ravno to pravim, da psu ne naredimo ute, ker bi mislili, da bi imel "hišico kot človek" ampak zaradi zaščite, kar se pa oblek tiče, govorim o "počlovečenih" oblekcah in ne počlovečenih psih. Na odnos in namen človeka, ki psa obleče v "punčko", ko bi bilo za zaščito povsem zadosti, da ima pasji kroj plašča. Pes bo še vedno lulal in se praskal "po pasje" pa če bo v svilenem krilcu ali hurtta pasjem plašču.
Vprašanje zato je, zakaj bi lastnik sploh oblekel psu "človeški tip" oblekice, če ne zato, ker psa dejansko samo dojema počlovečenega?
Pa pustimo zdaj ob strani pustne norčije enkrat letno in izredne priložnosti, da se spet ne bomo zapletali v posploševanje ali ne posploševanje. Jaz mislim na vsakdanje življenje in človekovo dojemanje svoje živali.
Lahko seveda, da totalno mimo streljam, valjda. le "na glas" razmišljam.

In ker je tema tako široka res posplošujem, ja - izrednih zdravstvenih stanj nisem omenjala. Ker potem bi lahko kdo med "počlovečenje" vtaknil tudi recimo izdelave zdravstvenih pripomočkov ali posebnih vozičkov za ohromele pse itd. Ali nošenje psa v naročju, če sam ne zmore hoditi. Pa mislim, da nihče tule ne bi tega mešal s "počlovečenjem".
Ko pa sem omenila tole - in v tem odstavku govorim o skrajnostih, nič na splošno:

Bi pa bilo "počlovečenje", če psu čisto resno hrano serviraš skupaj z jedilnim priborom - si predstavljate Ali da ga kot otroka hraniš z vilicami in žlico
Ma sem ziher, da se v kakšnih skrajnih primerih tudi to dogaja, ...

... govorim dejansko o dejstvo, da psu poleg posode položiš jedilni pribor - zakaj bi to počel, če ne zato ker psa obravnavaš kot človeka. A pes pri hranjenu normalno radi kak "pribor"? A uporablja šape na način kot mi uporabljamo svoje dlani - torej za fiksem oprijem nekega pripomočka?
Se spomnim ene od "pasjevzgojnih" oddaj Victorie Stivell, ko je ženska to s svojo čivavo dejansko počela. Servirala hrano tako kot človeku, na mizo,.potem pa psa brez izjeme sama hranila z vilico. Pa ni bilo govora o nezmožnosti psa, da bi sam jedel, gospa je o svojem psu dejansko govorila kot o svoje otročičku. iN ga tako tudi hranila.
Jaz to dojemam kot počlovečenje, ne vem ... kako bi pa drugače to opisala?

[LacenS]

pes nima abstraktnega mišljenja, tudi nima poznanega pojma maščevanja.
pes deluje po principu nagona in naučenega

za moje pojme te pes tudi ne zaje**va zanalašč, tako kot je velikokrat slišat; s tem svoje napake (nerazumevanja psa, naše nepravilne signale)  bremenimo na psa in potem seveda mi pa res niiiiič krivi

sicer še nisem prebrala celotne teme, ampak se moram vmešat.
Kako si naj potem razlagam dejanja moje psičke?...
se odpravljam na sprehod, starejšega psa lepo pripnem in želim še njo, ona pa ignor in odleti od mene. Odprem ograjo, prihiti in začne žalostno cvilit. Pridem nazaj jo želim pripet in jovo na novo  ...
2x sem jo potem pustila doma in je od takrat lepo prišla se vsedla in počakala, da sem jo pripela. Zdaj je bil nekaj časa mir, danes pa ponovno. In sem jo pustila, doma. Res ne razumem zakaj to dela, ker se mi zdi, da na sprehodu uživa. In zakaj v trenutku, ko zaprem ograjo prihiti in začne cvilit?. Ne znam si drugače razložit, kot da me zaj***
Hvala za odgovore

[AngSeter]

mogoče samo ni rada da je pripeta? probaj jo izven ograje pripet..pa jo pripelji s priboljškom ven ali s igro..

Nikakor. Če pes nima odličnega opoklica nimaš kaj "probavat" na tak nevaren način. Očitno ga nima niti na ograjenem.

Pes ima seveda svoje želje, hoče doseči svoj cilj na njemu ljub način. To ni zajeb... Temu bi lahko rekli preizkušanje mej oziroma, še tega ne. Bolj nepoznavanje pravil in v končni fazi vaj poslušnosti.
Nima pa to dirketne veze s počlovečevanjem, čeprav ni nujno

[mamaF]

Aja, še to - med temami o vzgoji se najde kaj tudi o ovratnicah in povodcih. Nekaj je že TULE.
Sicer pa, ker ne vemo, koliko je tvoja mlajša psička stara in koliko je sploh navajena na povodec - mogoče bi pomagalo, da ti njo malo "zajeb**", recimo, da si določiš, da se boš z njo in njeno najljubšo igračko igral samo takrat, ko bo imela pripet povodec. To lahko počneš kar v hiši. Pa postopoma nadaljuješ proti zunanjemu svetu. Tako bo morda povezala povodec z zabavnimi rečni in bo, namesto, da bi se ti skrivala, komaj čakala, da vzameš povodec v roke in jo pokličeš. Pa jo potem preko igre zmotiviraš, da bo z veseljem šla pripeta tudi na sprehod izven dvorišča. Mogoče bi pomagalo, če boš dosleden

[takoda]

Dober primer počlovečenja sem sama. Ko je Brunček umrl, sem bila presenečena, prizadeta, ker Čip za njim ni žaloval. Nasprotno, odkar je spet ˝sinček-edinček˝, je bolj razigran, bolj zadovoljen. Vem, da je razlaga popolnoma enostavna, je pač vesel ker je 100% pozornosti zopet usmerjenih nanj (čeprav tudi prej ni bil zanemarjan), poleg tega ga nihče ne komandira (mevža pasja se umakne tudi 10x manjšenu psu). Saj sem vesela, da ni dsoživljal travm zaradi Brunotove smrti, ampak vseeno me je bolelo, ker je bilo meni tako hudo, on je pa žur naredil iz vsega skupaj. Pa vsaj tisti, ki me poznate, veste, da nisem ena tistih... Ampak moja izkušnja kaže kako so čustva lahko popolnoma iracionalna tudi v odnosu do psa. Zavedno pa nikdar ne počlovečujem, čeprav ima Čip dežni plašč in sem včasih tudi njegova ˝mami˝. Konec koncev je pes, od katerega pričakujem da me upošteva in nikoli na noben način ne komandira.