Pisana druščina

No pa, da začnem zgodbico o naših treh kosmatincih, ki se najbolje dopolnjujejo in nikoli več ne bom našla njim podobnih. To so Sky, 2 leti in 9 mesecev star sibirsky husky, Princ, 1 leto in 9 mesecev star foxterrier in Pinky, 8 mesecev stara bullterrierka.
Že od malega sem si želela imeti psa, vendar bi bila zame to prevelika odgovornost in poleg tega smo živeli v stanovanju (to je bil vedno izgovor staršev). Ko smo se pred dobrimi 4-mi leti preselili v hišo, sem bila prepričana, da to je pa to! A tudi takrat so se našli izgovori - babica je že imela 2 psa in še eden bi bil preveč. No, in tako je minilo 2 leti, odkar smo živeli v hiši, ko se je nekega jutra pred našo hišo pojavil husky. Bil je premražen, in z grdo zlomljeno tačko. Poimenovala sem ga kar Sky (zaradi ene modre očke). Hitro sem ga peljala k veterinarju in ga naročila na operacijo, medtem pa smo še oddali oglas, da smo ga našli. In srčno sem upala da je brez lastnika... Naslednji dan, ko sem prišla iz šole in nestrpno pričakovala novico uspešno opravljene operacije, me je doletel šok. Po psa so prišli njegovi lastniki. Vsi moji upi so se porušili. Vendar je ta husky že imel mladino in so mi v znak hvaležnosti bili pripravljeni mladička prodati po nižji ceni. In starši so končno popustili!

No, in tako je čez 1 mesec k nam prišel Sky (poimenovala sem ga kar po imenu, kot sem klicala njegovega očeta, ker mu je čisto podoben).



Tako je moj navihanček zrasel v mladega divjaka, ki se je malo pred 1 letom odločil, da bo odšel na sprehod po svoje. Seveda, jaz takrat še nisem vedela, da je teritorij husky-ja od 350 do 700 km2 in sem se odpravila na iskanje. Prvič sem imela srečo, da smo ga našli še po parih urah, drugič smo ga iskali že nekaj dni in potem sem videla, da ni druge, kot da je ves čas na povodcu. Vendar, da pokuri svojo energijo, sem morala uvesti druge rekreacije – poleti vleko na rolerjih, pozimi pa vleka na saneh navzdol po hribu, potem pa so tu še dolgi sprehodi, tek ob kolesu...

Z njim sem doživela veliko smešnih ter prijetnih izkušenj. Prestali smo njegovo prvo zaljubljenost. Posledica te je bila 1 mesec neprestanega tuljenja ponoči...



Potem so tukaj še njegova zaljubljenost v pujske, krave in kozlička. Na novo povrženo teličko je reagiral zelo materinsko – cel čas jo je negoval in čistil. Ti kar pogreje srce.
Srečanje s kozličkom pa je bilo veliko bolj komično – kar naskakoval ga je!

Edino, kar ne prenese, so kokoši. Ja, jih je že kar nekaj spravil na drugi svet. Vendar ne razumem njegove tehnike. Naše kokoši, ki so prisotne že od njegovega prihoda, pusti pri miru. Sosedove in naše novejše kokoši pa ponavadi pristanejo v njegovem gobcu.
Ja čudno je to pasje življenje...



Najbolj srečna pa sem, ko vidim, da ima mene za vodjo in samo mene uboga in mi izkazuje ljubezen. Na sprehod ga moram peljati obvezno jaz, tudi če ga kdo drug pelje, bo potem, ko se vrne, lajal tako dolgo, dokler ne grem jaz. Jedel ne bo, dokler ga jaz ne grem pozdraviti. Carta in boža se samo pri meni... Najbolj je smešen, ko ve, kdaj gre na sprehod: jaz sem še vedno v hiši in me ne sliši in ne vidi, pa točno ve, da greva in začne noreti... Uh... Ne morem si predstavljati življenja brez njega...



No, zdaj pa da začnem zgodbo o Princu. Tudi moj fant si je zaželel svojega psa in se zapičil v foxterierja. Tako se nam je pomladi l. 2004 pridružil Princ. Mala kodrasta kepica, ki se nama je takoj prikupil, ko je začel tuliti iz boksa, ko sva odhajala od ogleda psičkov.



Princ je bil na začetku veliko bolj trmast in je v mladih letih hotel veliko tavati po svoje. Vendar sva ga potem s trudom navadila, da se od naju ne sme oddaljiti, če pa se že, pa takoj priteče, ko ga pokličeva. Je energijska bomba na 4 nogah. Kar naprej skače, kar naprej bi se igral in obožuje vodo. V hladnih mesecih ga morava obvezno imeti na povodcu, če se slučajno sprehajamo ob kakšni vodi. Ker on bi skočil vanjo, pa čeprav je – 20°C.



Je neustrašen lovec in najboljši čuvaj. Če je sam, nič ne laja. Če pa moj fant spi v sobi in kdo zvoni na vratih ali pa se jim samo približa, že sproži alarm in tako laja, da te v hipu vrže iz postelje. Tudi pesjaku se ne sme približati noben tujec.
Najbolj se mi je o njem vtisnil v spomin tale dogodek: Bil je še manjši in s fantom sva šla zvečer ven ter ga pustila samega. Pred tem sva lepo preoblekla posteljo. Princ se je od same jeze polulal nanjo. In seveda, sredi noči, ko prideš domov, to ni prizor, ki si ga želiš videti. Ko sva znova preoblekla posteljo, je seveda spet hotel ležati na njej. Jaz sem ga pa za kazen poslala dol in ga namestila v kot sobe, naj tam spi. In res je iz same trme sedel pred pečjo in s ponosno dvignjeno glavo zamerljivo strmel v steno. Vsake toliko časa pa je špegal z očesom ali ga gledava. In ker je bilo ob peči toplo, je počasi njegova glava začela padati dol. Pa se je že hitro zdramil in jo spet ponosno dvignil in trmasto gledal v steno. Jaz sem komaj zadrževala smeh. To se je zgodilo še nekajkrat in potem se je končno vdal in s celim telesom padel na tla ter zaspal.

Največje veselje pa ima dražiti pse, ki ga ne marajo. To je užitek, ker je tako spreten in drugega psa samo dreza s tačko in se potem suče v krogu in mu beži, da se potem tekmecu čisto zmeša in na koncu omaga. Najboljši je bil na morju: na plaži je bil poleg njega pritlikavi šnavcer, ki ni maral vode, in ko je ta ubogi psiček stal ob obali, je Princ priletel do njega in ga s taco porinil v vodo... Živi hudiček je!

Obožuje pa tudi srečanja z ježem. Če ga ne opaziš pred njim, se ga tako dolgo trudi prijeti z zobmi (in pri tem dela najbolj smešne poteze na obrazu). Na koncu mu ga le uspe prijeti za bodice ter veselo divja z njim v gobcu po travniku (ježu se pri tem ni nič zgodilo, ker je Princ zelo nežen).

To je le nekaj kratkega o njem in če ne bi bilo njega, bi bil svet preveč dolgočasen...



Zdaj pa še naša zadnja punčka – bullterrierka Pinky. S fantom sva se dlje časa pogovarjala, da če bi imela še enega psa, bi to bila psička pasme bullterrier. Tako sem slučajno nekega dne našla oglas na vašem forumu, da se za simbolično ceno podarja bullterrierka. Nje pač ni hotel imeti vsak, ker je gluha in tako so obveznosti s psom še večje. Po daljšem premisleku sva se odločila, da bo najina! Že samo, ko sva videla njene slikice, sva se zaljubila vanjo.



In bila bi idealna družba za Princa, saj lahko samo zmešani terrier prenaša zmešanega terrierja. Tako je k nam prišla Pinky. Prav spominjam se še, kako je bila majhna. S Sky-jem in Princem se je že prvi dan spoprijateljila. Sky je za njo starejši brat, ki ga spoštuje in se uči od njega ter ga enostavno obožuje. Princ je pa zanjo starejši bratec za norenje, nagajanje, družabnik za uganjanje norčij...





Kar kmalu sva ugotovila, kako je imeti bullterrierja v stanovanju. Raztrgani vzglavniki, prevržene smeti, zgriženi copati, oziroma demolirano je bilo vse, kar ji je prišlo pred gobček... Večino stvari smo morali začeti odmikati, ostalo pa jo navajamo, da se ne sme. Res je, da je malo težje komunicirati z njo, ker je gluha, ampak jo navajamo z znaki. Najtežje je, ker je ne moremo priklicati. Na travnikih, kjer ni cest, jo spustiva, ker se ne oddalji daleč. V bližini cest (saj ne sliši avtov) pa zanjo poskrbi Princ, saj on ne hodi na cesto, ker ve, da je tam nevarno. Ko želimo da prideta, jo lepo pripelje.



Pinky je zelo nežna psička in še mravljici ne bi storila hudega. Zelo rada ima živali, ljudi, še posebej pa otroke. Zelo rada izkazuje ljubezen s poljubčki. In vsakič, ko se ji ponudi priložnost, jo izkoristi, da ti preliže obraz, pogrize ušesa in nos...

Ponoči obvezno spi zraven v postelji in na veliko smrči, stoka in gode. Ponavadi ima med spanjem napade, ko se dvigne in panično laja, ter gleda okoli. Ugotavljamo, da jo verjetno mučijo travme iz preteklosti. Ti nočni izpadi so zdaj že res redki, saj je ugotovila, da je v tem domu varna.



Je prava požeruhinja in bi pojedla, kolikor dobi. Ko poje, bi še pojedla porciji Princa in Sky- ja , zato jo pri hrani vedno priveževa, da pusti druga dva pri miru.

Najbolj ponosna je, ker se je naučila prižigati luč v sobi. No, v bistvu je najprej to pogruntala sama. Samo, nama ni bilo jasno, zakaj je luč v sobi vedno prižgana, če pa sva jo ugasnila. Tako jo je fant enkrat opazoval, kako je veselo skočila na stol in prižigala ter ugašala, prižigala... Potem sva jo na to začela navajati z briketi in z ukazom. No ukaza še ni čisto poštudirala. Ampak vedno, ko želi briket ali malo pozornosti, prižge luč.

Pinky je mala damica in mora malo ob živce spravljati druga dva samca. Brez nje bi manjkal člen v življenju.



Vsi trije kosmatinci, nama polnijo srca z veselimi dnevi, z vragolijami, z ganljivimi trenutki in brez njih bi bil dan prazen, dolgočasen... Vsak zase so posebni in se čisto razlikujejo. Vsi skupaj pa se dopolnjujejo in skupaj ustvarjajo neponovljivo in nepozabljivo  PISANO DRUŠČINO.

Avtor zgodbe: Ika
Avtor vseh fotografij: Ika Bezlaj