mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
petek, 19.04.2024 : 12:21:14

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 8  |  Tema: K29 - Zlati prinašalec Hoiker’s Around The Clock-Aaron
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: K29 - Zlati prinašalec Hoiker’s Around The Clock-Aaron  (Prebrano 5290 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.300


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : sreda, 01.02.2006 : 16:07:19 »

Zlati prinašalec Hoiker’s Around The Clock-Aaron

Ravnokar je odšel na pasjo razstavo na Slovaško. Prvič brez mene. Doma je nepopisen dolgčas, ker me nihče ne priganja: "Hej, kaj bomo pa zdaj počeli?", mi ne leze v naročje in prinaša smeti, podira dragocenih vaz, tuli na prepirajoče se člane družine, nihče ne "sesa" drobtinic in drugih ostankov hrane, ki padejo pod mizo... Za vse to in še več je pri nas doma zadolžen Aaron.


Aaron z osvojenimi pokali
Foto: Lana Premk


K nam je prišel skoraj nepričakovano, kot se kdaj pa kdaj radi pošalijo domači, po pomoti. Zanj smo se skupaj z domačimi odločili v pičlih treh dneh. K nam je prišel 29. septembra leta 2004 iz legla devetih zlatih prinašalčkov s Ptuja, star osem tednov. Mala zlata kepa, velika toliko, kot zdaj njegova buča. Od trenutka, ko je prestopil prag naše hiše, je pri nas dvakrat bolj živahno. Psička Liza, prav tako zlata prinašalka, ga je sprejela odlično. Začela je igrati njegovo varuško, pa potem njegovega pajaca za lahko noč, nekoga, s katerim lahko meri moči, nekoga, ki poje, kar on ne more in še bi lahko naštevala.


Mali Aaroncek spi na Lanini postelji
Foto: Lana Premk


Na vrsto je prišlo Aaronovo prvo cepljenje. Mali Aaronček je vrlo prinesel svojo modro knjižico našemu veterinarju kar sam. In si tako zaslužil priboljšek. Potem je dobil "pikico" in še en priboljšek. Od tega trenutka dalje obožuje veterinarje in komaj čaka nova cepljenja. Na srečo mu veterinarja ni potrebno obiskovati prepogosto. Obiskala sva ga zaradi cepljenja, slikanja kolkov, vnetja pokostnice zaradi prehitre rasti, pa zaradi porezanega jezika, ker je bila odprta prazna konzerva mačje hrane enostavno predobra, da bi se ji uprl.
Mali Aaronček je zrasel v malo večjega Aarončka. Na vrsto je prišla njegova prva razstava. Po razstavnem krogu je paradiral kot paradni konjiček, z visoko dvignjeno glavo in mahajočim repkom, stal pokončno in pravilno ter zraven užival ob koščkih sira in pozornosti, ki mu je bila namenjena. In si prislužil oceno zelo perspektivno.


Aaron na svoji prvi razstavi   
Foto: Jana Krek


Liza je zelo pridna in zna veliko trikcev. Zato se seveda spodobi, da jih zna tudi Aaron. Nekatere je priredil malo po svoje, zna jih pa že kar precej, njegov najljubši pa je "moj-moj". Ker je precej velik, me tako lahko objame s tacami okrog pasu in trikcu "moj-moj" doda še "lupčka". Zelo rad pa tudi pleše po zadnjih tačkah in če bo dovolj priden, bo morda kdaj skupaj z Lizo plesal pasji ples.


Eden izmed Aaronovih ljubsih trikcev-mrtev
Foto: Lana Premk


Poleg plesočih pa imamo doma tudi lovske pse. Aaronovo prvo srečanje z jerebico je bilo prav posrečeno. Najprej se ji je previdno približal, čeprav je čisto negibno ležala na tleh. Naenkrat se je odločil, da bi lahko bila nevarna in se je začel na ves glas dreti in stekel v moje naročje. Še dobro, da je imel bučman takrat le okrog 20 kilogramov (zdaj jih ima malo pod 40), pa je bilo kljub temu potrebno kar nekaj spretnosti, da sem ga spravila s sebe. Še dobro, da so mimo takrat prišli le trije pešci, ki so se očitno zelo zabavali ob najinem "nastopu". Po nekaj mesecih treninga je Aaronček uspešno opravil lovsko tekmo. Vmes pa tudi na razstavah ni počival. Zaključena ima dva mladinska šampionata, BiH in Slovenije, je pa tudi klubski mladinski prvak leta 2005, bil je Res. BIS mladiček, najlepši mladi pes specialke, dvakrat je bil najlepši predstavnik svoje pasme, enkrat pa celo najlepši kuža celotne razstave!


Aaron po osvojenem mladinskem šampionatu BiH
Foto: Lana Premk


Kako pa izgleda Aaronov vsakdan?
Vsako jutro me okrog šestih zvedavo gleda toliko časa, da se prebudim. Potem sledi pozdravljanje, včasih crkljanje v postelji in ko se končno uspem izmotati iz objema osmih pasjih tac običajno krenemo na pasji sprehod. Če ni premrzlo ali če nismo preveč zaspani. Namreč pozimi in ob zelo čudnih urah po še bolj čudnih neprespanih nočeh gospodič Aaron noče na sprehod. Lulat že, potem pa hitro nazaj spat. Preden odidem v šolo, mu še zabičam, naj ne zgrize pol moje sobe, ker sem mu za ta namen kupila kost. Običajno me vdano pogleda kot bi hotel reči: "Pa moraš čisto zares že spet it?" in "Saj bom priden." Nato sledi dopoldne v družbi mojih domačih, včasih še kakšen sprehod z dedkom ali babico, malo poležavanja, včasih žvečenja kakšnih dobrih novih čevljev ali pa izzivanje muce. Čas hitro mine in Lana se vrne iz šole. Najprej sledi pozdravljanje in ko se končno uspem obdržati na nogah, preverim stanje moje sobe, čevljev itd. Običajno mi že kar Aaron sam pove, če je kaj ušpičil, ampak zadnje čase je vedno bolj priden. Po kosilu me začneta priganjati na sprehod. Ne marata dolgočasnih sprehodov, zato se skrivamo, lovimo, včasih malo ponovimo kakšne vaje ali srečamo kakšne pasje prijatelje. Včasih nam Aaron kakšno zagode, ko se na primer odloči nalajati snežaka in ga potem zajame panika, ko se sama približam snežaku. Me skuša na vsak način posvariti, da je to nevaren stvor. Včasih se tudi odloči steči za traktorjem, ker pelje nekaj zelo dišečega. Je pa drugače za zlatega prinašalca zelo poslušen in zelo zelo redko ne pride na klic. Ko se vrnemo domov, običajno sledi učenje. Takrat se gospod Aaron zlekne na posteljo (mojo, seveda, njegova ni dovolj udobna) in posluša geografijo, biologijo, matematiko, kemijo... Pet minut do sedmih moram obvezno prekiniti, karkoli že počnem, ker je čas za večerjo. Ko vsak svoje pojesta in si odpočijeta, gremo malo preveriti pasje novice v park, včasih pa samo na dvorišče. In potem počasi postanemo utrujeni.


Na sprehodu
Foto: Andrej Premk


Poseben praznik pa je takrat, ko se odpravljamo na razstavo. Liza, ki ni razstaven kuža, običajno odpotuje k babici na počitnice, Aaron pa je čisto vzremirjen. Ko pripravljam mizico za striženje, se vrti in pleše okrog mene in komaj čaka, da lahko skoči gor. Še hujše je, če prinesem njegovo kletko ali pa vijolični nahrbtnik, ki gre vedno z nama na razstavo. Takrat ga verjetno sliši vsa soseska. Običajno je zelo priden in pomaga spakirati razstavne vrvice in ostale pripomočke, edino krtač ne mara preveč, ker si je eno enkrat privoščil, pa ga je popraskala po jeziku in tudi okusa verjetno ni imela preveč dobrega.


Moja moja Liza
Foto: Lana Premk


In za konec?
Brez Aarona bi bilo dolgčas, to se verjetno strinja tudi moja Lizika, ki je kar zaživela, odkar nam družbo dela Aaron. Ker je tipični zlati prinašalec, je včasih tudi malce naporen, saj zna kar dobro kravžljati živčke. A nihče me ne potolaži tako lepo. Dobro ve, kdaj sem tečna in se raje umakne. Kadar prekipevam od življenja, mi prinese žogo ali pa ponosno prikoraka s kakšno gromozansko vejo. Res je najboljši prijatelj in življenje z njim in Lizo je resnično zlato!

Avtorica zgodbe: Lana Premk - LIZA
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 8  |  Tema: K29 - Zlati prinašalec Hoiker’s Around The Clock-Aaron
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines