piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
mojpes.net
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sreda, 20.11.2019 : 01:12:18

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 6  |  Dalmatinec  |  Tema: K30 - Kako je živeti s pikami?
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: K30 - Kako je živeti s pikami?  (Prebrano 2732 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Offline Offline

Spol: Ženska
Sporočil: 33.410


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : sreda, 01.02.2006 : 17:02:20 »

Kako je živeti s pikami?


Johny in Very

Ne bom začela zgodbe s tem, da sem si že od nekdaj želela psa, ker če ne bi bilo tako, ga sedaj ne bi imela. Kaj šele, da bi imela dva. 
Mislim, da sem že s prejšnjimi stavki povedala , da so me psi popolnoma očarali. Ta ljubezen pa se je začela razvijati, odkar imam enega doma - dalmatinca. Eni bi rekli, da to ni pasma za začetnike, toda nekje moraš začeti, zakaj torej ne pri pasmi, ki te že po opisih očara?
Johny se je rodil 1. septembra 2004, k nama s fantom pa je prišel nekje konec oktobra. Bil je še tak mali pikec, ki je imel pike še ne tako zelo črne in čisto drobcene. Tako, kot je bil tudi sam drobcen.


Johny (Multipla Johny come lately) pri vzreditelju
Foto: Tomaž Zajc


Hitro sem začela z uvajanjem v nov dom. Pokazala sem mu njegovo košarico, ga spoprijateljila z igračkami in ga postopoma učila nekaj osnov, od tega, kaj sme in kaj ne, do raznih trikcev. Toda, tudi on je porabil nekaj časa, da je mene nekaj naučil - od tega, da potrebuje veliko cartanja, pa kako lepo je biti dosti na svežem zraku, ter poskrbeti za kondicijo, do tega, da ga ni lepšega kot spati skupaj na postelji. Ja, ja, nisem samo jaz njega učila, tudi on je naju s fantom marsikaj naučil.


Johny in prijateljici Žiža in Bela

In ko že misliš, da že vse veš o psih, potem pa dobiš še eno psico. Pa se ti vse obrne na glavo. Pa se spet srečaš z neznanimi stvarmi in drugačnim obnašanjem. Ker, četudi sta iste pasme, sta si po eni strani čisto drugačna.
Mlajša - Very se je rodila 6. aprila 2005 in je prišla k nama pri slabih 7 mesecih in to čisto slučajno. Jaz bi rekla, da je tako pač hotela usoda. Na obisku pri Gregorju sva jo spoznala in s svojim karakterjem in videzom naju je čisto očarala. Tako, da sva jo odpeljala kar domov.


Very (Panthera Unica Very Lovely)

In kako je sedaj živeti s pikami?
Uf, o tem bi se dalo še pa še razpisati. So zelo nezahtevni za nego. Tu pa tam jim umiješ zobe (to moraš tako vsem psom), prav tako je s krtačenjem, umivanjem,... Preden je prišel Johny domov, sem mislila, kako lepo, da ima kratko dlako, z dolgodlakim je več dela. Ja, mogoče pozimi, ko se jim zaplete sneg v dlako, ali pa poleti kake iglice na morju, tega pri dalmatincih ni. Toda v stanovanju je pa dlaka vsepovsod. Odpada jim tako zelo, da bi lahko sesal 2 x na dan, pa bi še bilo zelo dlakasto. Tako, da pred nakupom dalmatinca svetujem nakup dobrega sesalca.


Johny in Very pridno puščata dlake tudi na kavču

Glede zdravja, zaenkrat še pri nobenem nimam težav. Je pa tudi res, da sta še mlada. Poznam pa dosti dalmatincev, ki imajo že v mladosti zdravstvene težave - je pa tudi res, da so ti ponavadi nerodovniški. Tako da, če se že odločate za nakup dalmatinca, se pozanimajte o njegovih prednikih, ter da so ti imeli opravljene vse zdravstvene preglede, saj je le tako možnost, da z vašo pikico ne boste vsak teden pri veterinarju. Sigurno nič ni stoprocentno, samo poznam pa tudi primer, ko so eni kupili nerodovniškega dalmatinca, ker je pač bil polovico bolj poceni, pa so potem, ko je bil starejši, prišli k meni "jokat", kako je njihov pes ostal majhen, da sploh ni podoben dalmatincu, tisti ki so ga prodali, pa niso več dosegljivi. Takim stvarem se lahko izognemo ob nakupu rodovniškega. Pa dobro, ni to zgodba o nerodovniški vzreji ampak o tem, kako je živeti s pikicami. Samo to sem omenila, ker če bote kupili psa brez papirjev, morda ne bo tak srček kot moja dva, potem pa boste jezni na mene, ker sem o pasmi tako lepo govorila, pa še na slikah sta tako lepa;)


Johny in Very ob jutranjem cartanju

No, da povem še kaj o mojih dveh pikah. Tako, kot sem omenila, sta Johny in Very po eni strani enaka, po drugi pa čisto drugačna. Very je prava hiperaktivka, kakor so v večini vsi dalmatinci, Johny pa je bolj lene sorte. Da ne bo pomote, proti bolj umirjenim pasmam se zdi tudi Johny neutrudljiv, toda z Veryko se ne more kosati. Mala ga izziva, vleče za odvečno kožo, skače po njem, samo da bo tekal za njo. In ne preostane mu drugega, kot da jo res začne preganjati, četudi se mu več ne da. Ja, kaj moremo, ženske pač znamo. Se je enkrat zgodilo, ko je Very spet prišla v element in začela Johnyja gnjaviti, naj teka za njo, da jo je potem lovil in ko se ji je končno uspel vsaj malo približati, jo je hotel zgrabiti za rep. In seveda je zgrešil, ter skoraj izgubil ravnotežje ter padel. Se prav nasmejim ob takih njunih pripetljajih. Teh pa nikoli ne zmanjka.
 

Dve pikici s pikčasto igračo


Very še polna energije, Johny pa že z jezikom do tal

V glavnem, oba rabita dosti gibanja, tako kot vsak dalmatinec.
Lahko sicer poskusite kdaj vašo pikico imeti notri, brez kakšnega večjega sprehoda, toda garantiram vam, da vam bo ponoči skakala dobesedno po glavi. Pa ne si misliti, eh, saj moj pa ne spi z mano v postelji ampak v drugi sobi - znajo tako glasno in nadležno zavijati, da se potem odločiš ter jih sredi noči pelješ na sprehod, samo da imaš potem mir.
Ja, Johny je sploh pravi izsiljevalec, če hoče kaj doseči ve, da mora samo začeti tuliti in zavijati. Saj to že uspešno odpravljamo, toda še vedno se najde kakšna stvar, ki jo Johny želi na vsak način imeti. Very pa tudi začne včasih zraven tuliti, pa sploh ne ve zakaj. Pa kaj bi bil jezen, če pa dokler se ne nehaš smejati, že pozabiš, zakaj bi naj bil jezen.


Very je rada zgoraj

Prav zanimivo je tudi, ko kateri doma kaj neobičajnega zasliši. Takoj začne lajati, drugi pa seveda zraven. Ne vem, mogoče mu je tisti, ki je začel lajati, povedal zakaj laja, samo meni se bolj zdi, da to pač dela, da pokaže, da mu stoji ob strani. Ja, prava čuvaja sta.
Drugače pa znata biti tudi trmasta. Ugotovila sem, da se jima z doslednostjo da vse izbiti iz glave. Ob dobri motivaciji sta tudi zelo ubogljiva. Sploh Johny. Za njegovo najljubšo igračo (pikčasto žogo) bi naredil prav vse. Very pa je malo manj zainteresirana za učenje. Enostavno ji ne uspem najti takšne motivacije, da ne bi po minuti dela že odbrzela po svoje.
Četudi je drugače kar pametna, ker kar jo uspem v tej minuti naučiti, hitro zakapira.
Obiskujem tudi pasjo šolo, da mi inštruktor pomaga pri vprašanjih, na katera ne poznam odgovora, ter da bosta oba v bližnji prihodnosti naredila b-bh izpit.


"sedi"

Z Johnyjem tudi obiskujem agility, kjer je ponavadi kar vzoren učenjak, le tu pa tam je neskoncentriran na tekočo snov, takrat pa se raje malo poigrava ter trening prestaviva na naslednjič. Tudi Very se bo poizkusila v agilityju, toda zaenkrat je še preveč neposlušna.
Tukaj se vidi razlika med njima in tem, da imam Johnyja že od malega, Veryko pa sem dobila že skoraj kot pubertetnico. Še zdaj - po treh mesecih ni čisto navezana na mene, pa bi kdaj kar odšla s kom drugim. Ok, tu je tudi dosti "kriv" karakter, ker Veryka ima res tako prečudovitega. Na ljudi, še posebej otroke, je čisto nora. Samo skakala bi ter jim delila poljubčke. Johny recimo pa je nor na znance, do tujcev pa je zelo nezaupljiv. Ja, tudi ostro bo nalajal kdaj koga, ki se mu bo prenaglo pribljižal. Very pa tega ne zna, njo moram stran vleči, da se ne bi šla k vsakemu crkljati. Opažam pa tudi, da ima prav dober vpliv na Johnyja, včasih kar gre za njo, ter bi se še on crkljal, da ne bi Very dobila vseh "ugodnosti". Doma je pa druga pesem, oba bi se samo stiskala ter crkljala, na koncu ju moram prav stran potisniti, drugače še kar naprej silita k meni.
     

 

Obe fotografiji: Brez cartanja ne gre!

Da pa ne boste mislili, kako je Very popolna. Niti slučajno. Zna biti tak hudiček, kot Johny nikoli ni bil. Mimogrede doma kaj sune, ter začne gristi, pa če je to kakšna stvar ali pa hrana. Jo moram imeti vedno na očeh, ker to tako spretno odtuji, da drugače opaziš komaj, ko je stvar že na pol uničena. Potem pa dobiš od nje seveda tisti pasji pogled, da je ne moreš okregati.
To, kar ima Johny pozitivno, je Very čisto nasprotje, pri čemer pa ima Very dobre lastnosti, pa je Johny drugačen. Zato pravim, da sta si včasih čisto drugačna. In s tem, kar pri Johynju nisem imela težav, na tem se pri Veryki učim. Ja, učimo se celo življenje. Tudi pri psih.


Very rada spi kot princeska na kavču


Johny pa kar po domače na naslonjalu

Obiskujemo tudi razstave. Le kdo pa ne bi želel pokazati tako lepih psov? Šala na stran, razstave so nas pač čisto zasvojile. Zakaj, ne vem. To je pač še en hobi, ki ga skupaj počenjamo. Vsaka razstava je tudi ena nova učna ura - za Very, da se ne more igrati z vsakim psom, ki pride mimo, ter da ne sme skakati na vse ljudi, ki gredo mimo. Za johnyja  pa tudi, da se nauči ignorirati vsakega psa, ki gre mimo. Johny je drugače zelo navezan name in če se mi približa kakšen pes, ki se mu zdi, da mu je konkurenca, ga takoj nalaja ter napodi. Tako so razstave tudi dobra vaja za oba. Med drugim se naučita biti na miru in pridno čakati.


Johnyjevi prvi pokali

Kakor večina psov, sta tudi onadva nora na sneg, sploh sveže zapadlega. Drugače sta zmrzljivca, na snegu ju pa prav nič ne zebe. Brezglavo divjata gor in dol, lovita drug drugega, se mečeta po snegu, vtikata glave v sneg.


Johny: "Hej, nič ne vidim!"

V glavnem, prav zanimivo ju je gledati ter se smejati njunim vragolijam na snegu. Do smeha me edino mine, ko je čas oditi domov, ter ju težko prikličem k sebi. Drugače jima odpoklic kar gre, samo na sveže zapadlem snegu se mi pa zdi, da oglušita. Pa dobro, do naslednje zime bomo tudi to natrenirali. 
 

Very: "Ulovi me, če moreš!"

V glavnem, živeti z dalmatincem je vedno razburljivo, razgibano, cartljivo, polno doživetij,...
Glede na to, da imam sama dve pikici, vam je verjetno jasno, da me je ta pasma očarala sto na uro. Naj omenim še to, da bolj, kot sta starejša, raje ju imam, ter se na vragolije, ki jih kdaj ušpičita, vedno z nasmeškom spomnim. In tudi vem, da teh vragolij, tudi ko bota že starejša in ubogljiva, ne bo nikoli zmanjkalo.


Večna prijatelja                                  


Johny in Very

Avtor besedila : Jasmina Juvančič (jasminaj)
Avtor fotografij, razen št. 2: Jasmina Juvančič
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 6  |  Dalmatinec  |  Tema: K30 - Kako je živeti s pikami?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines
Stran je bila kreirana v 0.1 sekundah z 22 poizvedbami.