mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
ponedeljek, 15.04.2024 : 07:05:21

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: Kako je živeti z bernskim planšarskim psom?
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: Kako je živeti z bernskim planšarskim psom?  (Prebrano 19874 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.299


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : torek, 06.09.2005 : 22:07:32 »

Vsi lastniki bernskih planšarskih psov ste vabljeni, da v tej temi predstavite zivljenje s svojim bernijem Smiley.

Kaksna pravila veljajo za objavo v tej temi, si lahko preberete tukaj.
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.299


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #1 : petek, 16.12.2005 : 22:04:41 »

Bernski planšarski pes Deep



Že od malih nog sem želela psa. Vsak teden sem si želela novo pasmo, dokler v tretjem razredu nisem zasledila pasmo bernski planšarski pes. Bila mi je tako všeč, da sem začela striči slikice, članke... iz vseh revij. Bil je le en problem. Ta problem se je imenoval "mami". Vsi v družini smo se strinjali za tega psa le mami ne. In tako se je vse to zavleklo, do mojega sedmega razreda. Ves ta čas sem jo priganjala, prosila, jokala, vse mogoče sem preizkušala, pa je nisem omehčala. Ker mi ni zaupala, da bom dobro skrbela zanj, si je izmišljevala še druge razloge proti psu, ki pa sem jih sama odpravljala. Na začetku sedmega razreda pa sem rekla: "Mami mi ne bo uničila mojih sanj!". Ker je bila babi moja zaveznica, mi je pomagala iskati bernskega planšarskega psa. Ker so bila vsi psi v leglih že oddani, mi ni preostalo drugega, kot da počakam še eno leto. Vendar sem dobila novo priložnost. Zasledila sem leglo multi šampionov. Navezala sem kontakt, izgovor za mami pa je bil darilo za birmo. Seveda pa sem že prej poizvedovala o tej pasmi, brala knjige, tako da to ni bil problem. Vse je bilo rešeno.



Deep (rodovniško: Alottus From Orsinas's Land) je pribevskal na svet 3.12.2003. Res, da je bil potomec dveh lepih psov, toda sam ni bil tako popoln, venar je bil zame najlepši. V leglo sem ga šla večkrat pogledati, tako da sem spremljala njegov razvoj. K nam je prišel 30.1.2004. Pripravili smo mu sobico (veliko 5 metrov x 3 metre). Vsi potrebni pripomočki so bili v tej sobici. Edino, kar je bil problem, sta bila njegova boječost in trma. Bal se je predvsem moških glasov, ki pa se jih je počasi navajal. Zelo rad je jedel, se igral. Seveda ga je vzljubila tudi mami, takoj ko je prišel domov. Vsak dan sva hodila na nek travnik, kjer je tekal in se igral. Hkrati pa se je navajal drugih stvari. Zelo obožuje sneg. Doma sem mu naredila iglu, v katerem se je skrival. Hrana, ki jo je, je Nutro Choice, kar zanj pomeni vse. Maja tistega leta pa smo mu  postavili pesjak, ki ga je zelo hitro osvojil. Začela sva hoditi v malo pasjo šolo, kjer so se začeli kazati prvi vidni znaki Deepove trme. Delal je ravno nasprotne stvari, kot sem mu rekla, ali pa čisto nič. Začela sem tako, da sem vso pozornost usmerila nase in na priboljške. Izboljšalo se je po mojem vidiku kar za 50%. V tistih mesecih sem ga naučila: sedi, prostor, poleg (tudi brez vrvice), hop, odpoklic, tačko, lepo tačko, pojdi v kočo. Pa še kaj bi se našlo. Tako, da za osnovne trike nama trma ni prikrižala načrtov. Edino, česar nisem mogla ublažiti, je bila boječost do nekaterih ljudi. Še sedaj se boji nekaterih ljudi, toda večinoma jih še kar prenaša. Do sedaj sva šla 3 x na pasje razstave, ter dosegla zadane cilje. Doseči sva hotela, kako se obnašati v ringu in navaditi na razstave. Ocene nama niso bile mar, bolj so nama bili všeč rezultati zastavljenih ciljev. Sedaj je Deep star 2 leti. Vsem deluje kot odrasel pes, saj se tako tudi obnaša. Naše parcele ne bi zapustil, pa čeprav je odvezan. To zelo cenimo. Deep ima veliko prjateljev. Največ psic, toda tudi kakšen psiček se najde (ki ne renči nanj).



Deep ima možnost biti notri v hiši, drugače pa ima v pesjaku izolirano kočo, tako da menim, da ga tam ne zebe. Vsak teden mu umivam zobe. Postrižem mu tudi kremplje, kadar ima predolge. Krtačim ga enkrat do dvakrat na dan po pribljižno pol ure. Imam veliko krtač, da lahko dlaki naredim različne učinke. Kopamo ga bolj poredko (takrat ko je umazan ali pa gre na razstavo). Na sprehod hodiva dvakrat do trikrat na dan po pribljižno 45 minut. Zjutraj ga spustim iz pesjaka, peljem na sprehod (okoli 15 minut), ostale sprehode pa opraviva, ko pridem iz šole.



Deep je družinski pes, s sabo ga vzamemo tja, kamor je mogoče. Le na morje ga ne vzamemo, saj se nam zdi, da je tam prevroče zanj. Vendar takrat ostanem doma jaz ali pa pride na pomoč babi. Zelo rad ima vodo, vendar gre vanjo samo do trebuščka. V hribe gre sedaj tudi z nami, kjer pa je tempo počasen, ob potoku (če je). Prej pa ni hodil v hribe, ker to ni priporočljivo zaradi displazije.
Zelo dobro se razume tudi z otroci. Doma je poleg mene še sestra, ki je sedaj stara 5 let. Rada se skupaj igrata, uganjata vragolije. Če ji kdo hoče kaj narediti, pa čeprav v igri, jo začne braniti. Deep je za nas odličen čuvaj. Če kdo pride, zalaja, kar je za nas več kot dovolj, saj ga nismo kupili zaradi tega.



Igračke, s katerimi se igra, so vse take, ki piskajo. Take so mu najljubše. Edino, kar me čudi, da je od vseh teh igrač uničil le eno. Deep nikoli ni delal škode nad kakšnimi predmeti, skratka bil je in tudi sedaj je zlat kuža.
Da naštejem še nekaj njegovih pripomočkov: ovratnica na klipsno, zatezna pletena ovratnica, zatezna razstavna ketnica, povodec dolg ter kratek, box-kletka za na razstave, 7 krtač, ščipalnik za nohte..., ter še kaj bi se našlo.

Življenje z Deepom je lepo in zabavno, včasih naporno. Velikokrat me njegov značaj razjezi (trma...), vendar me njegovi očki in srček res tako ganejo, da se preprosto omehčam, kar pa včasih ni dobro, saj me ovija okoli prsta. Toda, ne predstavljam si življenja brez njega, saj mi Deep res polepša vsakdan.



Avtor zgodbe: ~Nika~
Avtor fotografij: ~Nika~
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.299


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #2 : sobota, 17.12.2005 : 09:52:10 »

Bernska planšarka Rina

Za pasmo bernski planšarski pes sem izvedela čisto po naključju. Ko smo se odločali za psa, smo izbrali zlatega prinašalca. Ko smo šli na razstavo, smo jih zamudili in naleteli na ring z bernskimi planšarji. Najprej smo samo hodili okrog in okrog, nato pa se ustavili pri lastnikih ter spregovorili nekaj besed o karakterju in vzgoji. Na poti domov smo ves čas omenjali te prelepe pse. Obiskali smo spletno stran kluba SKBPP in izvedeli kar nekaj koristnih informacij. Šli smo tudi na obisk k predsednici kluba, ki nam je predstavila svoja kosmatinca in povedala še nekaj o pasmi. Zbirali smo literaturo glede vzgoje, prehrane... in po pol leta rezervirali psičko Lucy (Lucy-Joe).


Lucy Joe
 
Po dveh mesecih čakanja na psičko je končno prišla v naš dom. Dobila je svojo kočo, kjer je bivala ponoči, čez dan pa je bila z nami na vrtu. Sprva smo rekli, da pes ne gre v hišo. A, kdo se lahko upre takim očkam, ki te milo gledajo? Postopoma je prišla do moje sobe in nato do postelje. Z Lucy sva skupaj hodili v malo šolo v KD Domžale, mami pa jo je imela v osnovni šoli. Po lepih osmih mesecih so se začele prve težave glede zdravja. Ob vsakem koraku jo je zabolela hrbtenica in je seveda ob tem tudi rahlo zajokala. Nismo delali prevelike panike. Peljali smo jo do veterinarja, kjer je dobila antibiotike in po nekaj dneh je bila O.K. Po tednu dni je bilo to stokanje še hujše. Psička je komaj še stala na svojih tačkah. Ponovno smo šli do veterinarja, kateri nam je zatrdil, da ima psička te bolečine zaradi gonitve (namreč ravno takrat se je gonila). Vse skupaj se nam je zdelo sumljivo, zato smo poklicali predsednico kluba, katera nam je rekla, da to sigurno ni res. Šli smo na kliniko v Ljubljano, kjer so nam takoj zatrdili, da to ni od gonitve. Slikali so ji hrbtenico in medtem ko smo čakali, da je slika prišla na kliniko, se je psički stanje še poslabšalo. Ni mogla več sama vstajati, jedla ni nič, le pila, pa še to komaj. Poklicali so nas s klinike in nam povedali, da za Lucy ni več rešitve. Imela je prirojeno napako na hrbtenici - med hrbtenico in sedmim vretencem je imela priščipnjen živec. Lahko bi jo operirali, a bi postala hroma. Zato je nismo pustili, da se muči in odpeljali smo jo evtanazirat.
Po približno štirih mesecih je k nam prišla Rina (Rina Podgonjska).


Rina Podgonjska
 
Zdaj je stara leto in pol in je pridna in učljiva psička. Že kot mladiček je bila pridna, saj ni uničila niti ene stvari. Če se je na kaj spravila, je bila to njena igrača, pa še to je bila redkost. Kmalu je minil prvi mesec, ko je dopolnila 3 mesece. Odšli sva v malo šolo, ponovno v KD Domžale, ker bi v KD Krim prevečkrat manjkala zaradi sterilizacije. Pri osmih mesecih smo jo dali sterilizirat, ker nismo imeli namena imeti mladičkov. Prvi dan je bila malo uboga, ker je bila še omotična, ampak je bilo naslednji dan že boljše. Čez zimo, ko nisva imeli šole, sva se naučili nekaj trikov: tačka, druga tačka, preval, glas, hoja med nogami... Spomladi sva šli v šolo na KD Krim in s 93% opravili ISP A. Ker je bila na dan izpita premlada za ISP B/Bh, sva šli jeseni ponovno v šolo. Uspešno je opravila tudi izpit pes spremljevalec B/Bh (93%).
 

Rina Podgonjska
 
Rina gre z nami praktično povsod. Izjema so samo kakšni obiski (pa še to pozimi), ker je ne pustijo v hišo. V poletnem času smo pa zunaj, tako da je lahko z nami. Poleti gre z nami za vikend na Krvavec, nato pa še na deset-dnevni dopust na morje. Letos smo bili na Ugljanu, kjer je Rina uživala 100/h. Sploh voda ji je zelo všeč, ampak le do trebuščka, tako da plavat še ne znamo Wink.


Rina Podgonjska
 
Rina do sedaj še ni imela hujših bolezni in tudi upam, da jih v nadaljnje ne bo imela.
Rina večinoma spi v pesjaku, čez dan pa je zunaj na vrtu in pri meni v sobi, kjer se crkljava na postelji. V zimskem času spi notri, prav tako čez dan, ker se boji pokov petard in raket.
Vsako jutro greva na sprehod med šesto in sedmo uro. Ko grem v šolo, jo dam v pesjak, kjer je do enih. Ko pridem domov, jo peljem na daljši sprehod, ponavadi cca. dve uri, pozimi ponavadi še več, ker se igrava po travnikih. Popoldneve ponavadi prespi ali pa se učiva kakšne nove trike, proti večeru pa ponovno odide na krajši sprehod pred večerjo. Vsaj enkrat na teden poskrbiva tudi za nego dlake, ušes in zobkov (le te umivava večkrat). Ima raznorazne prijatelje, od malih mešančkov pa do dog. Vse ima rada, z vsemi bi se igrala.


Rina Podgonjska
 
Življenje z bernskim planšarskim psom je lepo in prijetno, a hkrati tudi naporno, saj rabi veliko nege in veliko pozornosti, ter dosti gibanja.
 
Avtor zgodbe: Nina Bešter (Rincy)
Avtor fotografij: Nina Bešter (Rincy)
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.299


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #3 : četrtek, 26.01.2006 : 12:12:53 »

Na pol pes, na pol mačka - vmes pa ščepec srnice in še česa drugega

Ne, to ne bo zgodba o nekem čudnem bitju ali stvoru, ki ga je po nesrečnem naključju ustvarila narava, ampak je zgodba o kužku, ki je tako zelo svojevrsten, da se večkrat šalimo med vsem čim je mešanček. Smiley

Astor Bernieshine – polno, rodovniško ime moje mrcine in tudi ime s katerim ga pokličem, ko sem strašno jezna nanj (saj veste - kakor nas je v šoli poklicala učiteljica, ko smo nekaj ušpičili - "Janezek Peteršiljček, če ne boš priden boš šel takoj k ravnateljici!").
Pa da začnem zgodbo od začetka, tako kot se spodobi.



Bernske planšarske pse sem spoznala pri sorodnikih. Ker imamo že od nekdaj doma same "posvojene" živalce (ampak čisto vse - še papiga nam je priletela na balkon Smiley), takrat nisem pomislila na nakup bernskega planšarja. Bila sem popolnoma zadovoljna s svojim mešančkom in najdeno papigo. Smiley Ker pa leta hitro minevajo, je tudi naš prvi kuža sčasoma zbolel in preminil. Potem pa je prišlo zelo dolgočasno obdobje, ko ni bilo pri hiši nobene pasje mrcinice. Starši so bili strogo proti, ker imajo že tako "na grbi" 2 otroka in sta bila prepričana, da nimata časa še za psa. Seveda, jaz kot "otrok" pa tudi nisem primerna za lastništvo psa. Saj veste - otroci smo preveč neodgovorni. Leta sploh niso važna - za naše starše smo do konca otroci Wink. In čas je mineval, jaz sem sitnarila, starša bila neomajna - psa ne bo več pri hiši - no ja, mogoče, ko se bosta upokojila. Ampak jaz nisem mislila čakati na njuno penzijo - bil je čas, da se nekaj naredi. Vendar, ker si nisem jaz upala narediti nič - je to delo prevzel moj fant. Pogumen "gorenj'c" kakor je, se je spravil na lov za bernskimi planšarji - da bi me presenetil in mi za zgodnje rojstnodnevno darilo kupil psa. Imel je dober namen, vendar premalo informacij - zato je najprej rezerviral nerodovniškega mladička. Povedal mi je, kaj mi namerava podariti in mojemu navdušenju ni bilo konca. Vendar je bila pred menoj največja ovira - starši - oz. bolj mama, saj je pri nas ona tista, ki nosi "hlače v družini". Smiley Treba je bilo dobiti njeno dovoljenje in vsaj delno strinjanje ostale družine (žal brez podpore večine ne gre - demokracija pač terja svoje Smiley). Zelo težko je bilo najti besede, začeti pogovor... V bistvu se ne spomnim več, kako je potekalo - vem samo, da se je na njenem obrazu spremenil pogled, ko sem omenila, da se gre za bernskega planšarja. Ja, stvari so se začele obračati meni v prid. Vendar pogajanja so še vedno potekala. Končalo se je s privoljenjem, vendar pod dvema pogojema: da je prihajajoči pes popolnoma moja odgovornost (iz vseh vidikov) in da si gre leglo ogledati sorodnik, ki je bil včasih vzreditelj bernskih planšarjev. Juhej! Smiley A sledila je neprijetna novica - mladiček, ki je bil rezerviran, se je v tem času prodal naprej. Saj sem slutila - prelepo, da bi bilo res. Vendar, moj trmasti gorenj'c ni odnehal. Še naprej je iskal legla - in našel enega - rodovniškega. Z vzrediteljem smo se dogovorili za obisk, z nama pa je šel tudi prej omenjeni sorodnik. Po ogledu Astorjeve mame, Astorja ter njegove sestrice, sem od tega žlahtnika dobila žegenj, kar je pomenilo, da se strinja z nakupom. Višje sile so mi bile končno naklonjene! Smiley Meni niso bili važni papirji, ni bil važen standard - meni je bila pomembna puhasta kepica, ki je tako milo gledala - moj Astor.


Ko smo prišli v novi dom...

Tako je prišel dan D - trenutek, ko bo Astor prišel v naš dom. S fantom sva ga odšla iskati k vzreditelju. In tako se je Astor prvič peljal z avtomobilom. Ni mu bilo všeč. Videlo se je, da je "kmečki fant", ki je navajen skakanja po trav'ci, igre z bratci in sestricami, kozic in vseh ostalih živalic, ki jih je spoznal v prvem domu. Zatorej mu ta železna konzerva, ki ji mi pravimo avto, resnično ni dišala. Vendar je vseeno stoično prenašal vožnjo, ter se odločil, da nam bo dokazal kako "velik fant" je. In res je bil... Ko smo prispeli domov, je začel neustrašno raziskovati vrt, kljub temu, da je bil že pozen mrak, ki se je skoraj prevesil v noč. Cel večer smo preživeli zunaj, kjer je spoznaval svoj novi dom in nove ljudi - le teh je bilo ogromno, ker nas v hiši živi kar cel regiment Smiley
Astorjevi prostori (beri: pesjak) so bili pripravljeni, vendar on ne - že prvi večer sva imela trmoglavljenje in kdo bolj vztrajen pri svojem. Kljub temu, da se mi je trgalo srce (če bi bilo po moje, bi bilo njegovo domovanje znotraj hiše) nama je uspelo sprejeti pesjak za novi dom oz. njegovo sobo v kateri preživlja noči.


Valjanje na 100 in 1 način... Smiley


Načrtovanje strategije za napad na ježka...

Začelo se je zabavno poletje. Vzela sem si "dopust" med počitniškim delom in ves čas preživela z Astorjem. Že od malih nog se mu kaže neustavljiv raziskovalni duh. Vse je bilo potrebno preiskati. Vendar se seveda vmes ni smelo izpustiti obveznih uric, ki so bile namenjene spanju. Velikokrat se je zgodilo, da sva z Astorjem skupaj zaspala v senci - on od napornega raziskovanja "novega sveta" (ziher je bil tudi Kolumb utrujen, ko je odkrival Ameriko), jaz pa od letanja za to hiperaktivno kepico.


Vročina utrudi vsakogar...


"Saj vem, da ni ta prava štruca..."

Dnevi so minevali in prišel je september. Čas, ko gredo osnovnošolci in srednješolci nazaj v šolske klopi. In to je bil tudi čas, ko je Astor prvič odšel med "šolske klopi". No ja, v resnici smo v mali šoli bolj malo sedeli in se več igrali Smiley.
Torej odločila sem se, da greva v malo šolo. Astor je užival - seveda ne toliko v učenju kot v tem, da se je lahko igral s svojimi sovrstniki. Vendar kljub vsemu mu je uspelo združiti zabavo in delo - bil je priden - celo eden izmed bolj pridnih v svojem razredu. Popolnosti sicer nisem pričakovala - to bi bilo utopično pri takšnemu hiperaktivčku.


"In odpujsal je domov..."

V mali šoli sva se tako naučila kar nekaj stvari in enkrat smo celo skupaj odšli v živalski vrt. Uh, to je bilo šele zabavno - toliko vonjav, toliko stvari za "prebrati"... Mogoče celo na trenutke malce strašljivo. Vendar na kratko: bilo je fino, radi imamo vse živali. Smiley
Poletje je tako že zdavnaj minilo, jesen pa je tudi počasi tekla proti koncu... Neizbežno je prihajal trenutek, ko bo konec male šole. Zaključni izpit sva uspešno opravila in bila toplo povabljena naj nadaljujeva šolanje. In če bodo višje sile naklonjene - ga zagotovo bova.


"Ma saj te gledam v učke nooo..."

V letu 2005 je Astor tudi prvič spoznal sneg. Navdušenju, ki se je sprav začelo z malce začudenja nad neko čudno belo snovjo, ki pada z neba, ni bilo ne konca ne kraja. Tako smo skakali, se lovili, podili, kepali, valjali... Vse kar se pač na snegu da početi. Smiley In čisto odkrito lahko rečem, da je Astorju zima pisana na kožo - ali dlako, kakor se pač vzame. Smiley


Sonce, sneg, veter v dlaki... kaj želiš lepšega?


"Moja, moja žogica..."

Astor je sedaj star dobrih 8 mesecev in je še vedno pravi hiperaktivec. Čisto nič značilno za njegovo pasmo - obožuje neumorno tekanje po prostranih širinah barja, slalomiranje med drevesi v gozdu ali zgolj igranje z drugimi pasjimi prijatelji. Ni važno kaj - važna je "akcija"! Smiley


Astor - ledeni pes Smiley


"Le počakaj, da te ujamem!"

Uh, dolgujem vam še razlago naslova te zgodbe! Smiley Torej Astor je na pol mačka, ker se najraje mota ljudem med, okoli in pod nogami. Srnica zaradi svoje hiperaktivnosti v kateri preskakuje žive meje, hribčke, skale in vse kar se preskočiti da. In kuža zato, ker je na zunaj neizpodbitno, da je "orng mrcina". Smiley Ni noben strašen stvor, ampak scrkljano, miroljubno in nadvse aktivno bitje. Smiley
Astor je tudi ogromen ljubitelj živali in ljudi. Ni nikogar, ki ga ne bi želel poljubčkati. In ravno zaradi te njegove želje po "lupčkanju" je skupil že marsikateri nos. Smiley Pač nesreča, ko se dve telesi prehitro premikata eno proti drugemu Smiley


"Daj mi lupčka noooo..."


Kraljevanje na postelji

Kljub temu, da je Astor pri meni šele 5 mesecev, nama takšnih in drugačnih zgodbic o njegovih dogodivščinah zagotovo ne manjka. Vendar bi bila potem tale zgodba že močno predolga. Smiley V tem kratkem času sva se oba veliko naučila in ogromno pridobila.
Če lahko rečem klišejsko: življenje z njim ni dolgočasno. Poskrbi za zabavo in različne izzive - predvsem, kar se tiče vzgoje. Je pač še vedno "otrok" in pred menoj je še veliko dela. In hkrati se tudi ne morem izogniti trditvi, da je spremenil moje življenje. Postala sem veliko bolj odgovorna, ker je sedaj od mene odvisen še nekdo drug - Astor. Veliko bolj moram biti previdna pri svojem proračunu in prilagoditi svoj življenjski ritem. Sicer so to stvari, ki sem jih vedela, še preden sem ga dobila - vendar dokler sam ne skrbiš za psa, si res ne moreš predstavljati, kako obsežno je to delo. Včasih tudi naporno. Ampak je vredno vsakega trenutka. Zakaj, pa tudi najbrž vsi "pasjeljubci" vemo. Enostavno nič ne more nadomestiti iskrivega pogleda, mehke dlake, glavice ki ti sili v naročje in se ti ponuja v božanje…


"Kako prijetno je ležati na mehki travici..."


Jesenski "fotosešn"

Avtor zgodbe: Mojca (scythe)
Avtorja fotografij: Matjaž in Mojca Uršič
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.299


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #4 : petek, 27.01.2006 : 23:37:54 »

Bernski sonček Atos

Ljubezen do pasme bernski planšarski pes se je razvila že davno nazaj, ko so pri stricu dobili to čudovito kepico. Ne samo obarvanost, tudi karakter tega psa me je očaral. Naravnost čudovit kuža je to! Zdele so se sanje, zato o tem nisem preveč razmišljala. Nekega dne pa sem na internetu zagledala leglo, skoteno 4.5.2005. Z očijem sva jih šla samo pogledat (to verjetno večina ljudi reče), vendar ko se je devet črno-rjavo-belih kepic zagnalo proti meni, sem vedela, da mora en oditi z nama. Zbrala sva najbolj belega, najbolj igrivega, edinega s flekcem na temenu in edinega, ki je imel v tistem času še pol roza smrčka. Imel je največje šape - v bistvu so ga bile v tistem času same šape. Še danes ga ni mimoidočega, da se ne bi zagledal v njegove šapice.


Atos se poslavlja od mamice

Bila je sončna nedelja, ko smo kepico Atosa Bernieshine pripeljali domov. Veselo se je razgledal po okolici in ni bilo nikakršnih problemov z navajanjem na novo okolje. Prve tri tedne je spal v stanovanju, nato pa zunaj v pesjaku. Počasi je s svojo nagajivostjo osvojil vse člane družine. Prve dni smo se veliko igrali, navajali na pravila, spoznavali različne živali, predvsem pa smo veliko spali.



Iz majhne kepice je kmalu ratala velika kepa. Septembra 2005 sva odšla v malo šolo. Atos je bil zelo priden, poslušen in hitro dojemljiv. Užival je v družbi z mano in zelo rad se je učil. Oboževal je svoje pasje prijatelje, v mali šoli pa je bil tudi njegov bratec Astor. Vedno sta se skupaj igrala, saj sta bila podobne velikosti. Mala šola se je zaključila z izpitom in podelitvijo priznanj. Sicer so vsi kužki dobili značko Vzgojen pes, vendar pa bo potrebno še veliko dela, da bova z Atosom dosegla to stopnjo. Oba sva zelo veliko odnesla od male šole - oblikovala se je posebna vez med nama, lahko bi rekla, da sva se "zaštekala". Naučila sva se sedi, prostor, odpoklic in predvsem najine igre in igre z ostalimi kužki. Odpoklic nama gre kar v redu, če le ni v bližini kakšen kuža Smiley. Vsak dan na sprehodu ponavljava naučene vaje, naučila sva se tudi obrat v levo in povelje daj glas. Pri učenju uporabljava kliker. Atos je ves navdušen, samo da ga vzamem v roke. Kar izvaja vse, kar zna Smiley. Spomladi bova nadaljevala šolanje za izpit A.

Vsak dan se odpraviva na dva enourna sprehoda. Ponavadi greva na bližnji travnik, kjer se Atos nateče. Najraje lovi palico, ki mu jo mečem, še raje pa vidi, da tečem za njim, ko jo ima v gobcu. Tudi kopanje lukenj mu ni tuja zabava - skoraj vedno skoplje kakšno. Včasih tudi tako, da si zalomi noht, vendar tega sploh ne opazi. To vidim le jaz, ko mu kaplja kri iz nohta Smiley. Velikokrat srečava kužke, s katerimi se igra. Je res prava igrača, samo igral bi se. Najprej povoha kužka, nato začne mahat z repom in se ponavadi uleže na tla, da bi se igral. Večkrat obiščeva tudi pasja srečanja, kjer je zelo zanimivo. Igra se z vsemi, vendar najraje z bernko Rino, ki je tudi njegova najboljša prijateljica. Tudi sama sem na srečanjih spoznala kar nekaj prijateljev, s katerimi se dobivamo vsaj enkrat tedensko


Na izletu na Bledu


Rekreacija na travniku


Atos z najboljšo prijateljico Rino


Najljubša poza

Seveda pa je pri dolgodlaki mrcini potrebna tudi nega. Vsak dan se češeva, na kar se je že navadil in mu je prav v veselje. Edino rep težko češem, ker ga zelo nervira Smiley. Enkrat tedensko umivava zobke (ki so zaenkrat pravi mali kristalčki), ušeska in nohte. Striženje zaenkrat še ni bilo potrebno.


Z mami na Golovcu

Atos obožuje sneg. Ko ga je prvič zagledal, se mu je skoraj zmešalo. Zalo rad ga tudi je, pa mu kar pustim, dokler ni nobenih težav. Uživa, ko mu mečem kepe, on pa jih lovi v gobček. Sovraži pa sneg takrat, ko se mu naredijo ogromne bunke po celem telesu. Sneg se mu prime po tacah, trebuščku in po ušesih. Takrat se kar usede in jih začne sam odstranjevat. Ponavadi mu to dela velike težave Smiley.


Mavžanje


Počivanje na snegu


Meni ne najlepših slik


Poziram


Izlet na Pokljuko

14.1.2006 sva obiskala tudi najino prvo razstavo. Doma sva se močno pripravljala in nikoli si nisem mislila, da se bo tako dobro odrezal. Vse kar sva se naučila, je tudi pokazal. Stal je super, tekel je odlično, tudi kazanje zobkov ni delalo nobenih problemov. Res je bil super, tako da bova še šla.


Kako sem lepo stal

Pred razstavo sva se prvič skopala, kar pa mu niti slučajno ni bilo všeč. Takoj se je povaljal po jogiju in se večkrat stresel. Da ne mara vode, sem že kmalu ugotovila, ko je na sprehodu preskočil oziroma se izognil še tako majhni lužici Smiley. Mogoče pa se bo na morju opogumil.


Še ena razstavna

Atos je zaenkrat zdrav kuža. Enkrat mu je močno zatekel gobček, ker ga je pičila čebela, pa smo to hitro odpravili z injekcijo pri veterinarju. Ravno pred razstavo pa se mu je na treh mestih, kjer sem nanesla Advantix, vnela koža. Rana je postala gnojna, tako da je dobil antibiotik, rane pa smo mu trikrat dnevno čistili. Hitro se je pozdravilo, tako da ni bilo potrebno odstraniti dlake.

Poleg tega, da se zelo rad igra, je tudi pravi mali požeruhec. Je skoraj vse, najraje pa ima kuhano hrano. Večino dnevnega obroka predstavljajo briketi (najprej Pro plan, sedaj Ag Graduate), sedaj pa mu tudi skuham. Obožuje riž s piščancem in zelenjavo in dodatkom konzerve. Za priboljške uporabljava piškotke, poli salamo in hrenovko. Zadnja je najslajša in jo najraje poje. Obožuje tudi sadje, ki ga največkrat dobi za malico. Enkrat tedensko dobi tudi surov rumenjak, ponavadi vmešan v skuto. 


Pri igri z mačjim prijateljem Missy

Vsak dan z Atosom prinaša nekaj novega, nekaj nenadomestljivega. Je res pravi sonček. Moje življenje je spremenil za 100 odstotkov - na boljše, seveda. Če sem še tako slabe volje, mi položi svojo glavo v naročje, kot da bi vedel, da rabim tolažbo. Kuža res zna, ni kaj! Tudi mami, ki je bila na začetku proti psu v stanovanju, se vedno bolj mehča, in vse kaže, da bo naš kosmatinec kmalu pristal v stanovanju in pesjak ne bo več potreben. Držimo pesti in tačke, da se tole uresniči Smiley. Marca se nam bo pridružil tudi na smučanju, poleti pa gre z nami na morje. Komaj čakam!

Za konec pa še dve njegovi slikci, ko je bil še manjši:





Avtor zgodbe in fotografij: Urša Kos - rožica
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: Kako je živeti z bernskim planšarskim psom?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines