mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 17  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Stran « 1 2 (3) 4 5 6 »
Psi terapevti : Ambasadorjev dnevnik
Dodal/a jana 27.6.2016 17:22:39 (11996 prebrano)


Bralna urica z Lizo in Meto v o.š. Dravlje
objava 20. 6. 2013

Naša Meta še vedno hodi v šolo. In sicer v OŠ Dravlje, kjer poučuje namanjše učence. Z Lizo izvajata program READ, kar pomeni, da učenci ob Lizini pomoči pridobivajo na bralni kilometrini in samozavesti. Tako pridobivajo tudi ljubezen do živali in do knjig. Matjaž ju je ob priliki spremljal in zapisal spodnje vtise.

"Današnje srečanje je potekalo v zelo sproščenem vzdušju. Učence, vajene Lize, je čakalo presenečenje. Ko so se posedli, je psička vsakemu v gobčku prinesla darilo. Seveda zahvaljevanja ni manjkalo ...



Sledilo je skrivanje predmeta in vodenje pasje prijateljice po učilnici. Vodnica Meta je budno spremljala mlade vodnike, ki so veseli vodili psičko in jo po opravljeni nalogi nagradili s posladkom.



Dogovorili so se, da bo vsak Lizo narisal in o njej tudi kaj zanimivega napisal.

Šolsko leto se končuje, jeseni bodo morda isti učenci zopet v družbi z Lizo, če pa ne, jim bo ostal spomin na prelepo druženje in pomoč, ki jim ga je med letom dajala nadvse prijazna psička."




Tekst: Matjaž Pavčič
Foto: Meta Magister Derlink



Seminar
objava 1. 4. 2013

Enkrat letno Ambasadorji organiziramo seminar, kjer 'ta stari' obnovimo znanja, ki jih potrebujemo pri našem delu, novinci se pa z njim seznanijo. Seminar je tudi krasna priložnost, da se vidimo, poklepetamo, se nasmejemo, pregledamo preteklo delo in se pripravimo na nove, prihajajoče podvige.





Letošnji seminar je presegel vsa pričakovanja. Navsezgodaj zjutraj nas je pozdravila polna predavalnica dobrovoljnih novincev, nekateri stari mački smo pa zaspano zehali po kotih in si meli oči ter komaj čakali na termosko, polno tople kave. Pa so naše šefice, ki imajo bojda inventarne številke vtetovirane na temenih, odločile, da bodo točne. In smo šli: Špela je takoj razložila, kdo je kdo v tem poslu, kako se čemu reče in kaj delamo. Sledilo je predavanje dr. Firma o prvi pomoči za živali in o zoonozah. Osnove transakcijske analize nam je podala ga. Meta Pavletič Pieri, naša Kati pa nas je spomnila, kako pripraviti sebe in našega štirinožca na obisk. Tabla je bila po predavanju okrancljana kot božično drevesce.







Po odmoru so sledili primeri dobre prakse. Naši sodelavci, terapevti, vzgojitelji in psihologi so predstavili delo z nami. Vprašanj je bilo pa toliko, da je na koncu zmanjkalo časa za tradicionalno vajo, zvano enakostranični trikotnik.





Začel se je že tečaj. Kako se imamo pa tam, pa več v naslednjem prispevku.

Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha



Smeh je pol zdravja
objava 27. 1. 2013

No, to so nam predpisovale že naše babice (potem, ko so po možnosti že sedmič povedale isti vic). Ali je to res, ne vemo, vemo pa, da smeh prežene marsikatere oblake in polepša marsikak turoben dan. Za to dostikrat poskrbijo tudi naši uporabniki.



Mišo se spomni duhovite zgodbice iz svojega izpitnega obiska v domu za starejše občane v Mengšu. Spremljali sva ga Urša in Neža. Tam smo bili prvič, zato stanovalcev nismo poznali. Mišo se je predstavil, dovolil Žanki, da povoha prostor in spozna stanovalce, ki so prišli pogledat kužka in njegove ljudi oz. vodnike. Seveda je prej vprašal, če se kdo psa boji. Kakšnega velikega strahu ni bilo, neka gospa, ki je prišla v sobo z berglami, pa ni želela, da bi se ji Žanka približala. Ves čas jo je sicer pozorno opazovala, kmalu jo je tudi upala malo pobožati po repu. Kmalu jo je tudi božala. Ostali stanovalci so klepetali, se šalili in vsi nasmejani odšli na večerjo. Ob stolu 'opazovalke' so ostale bergle. Očitno je gospa pozabila, da potrebuje bergle za hojo in je popolnoma samostojno odpeketala na večerjo.



Stanovalci domov za ostarele nam dostikrat postrežejo s kakšno šalo. V domu na Poljanah pravimo, da ga dostikrat biksamo in se smejemo. Ob enem zadnjih obiskov me je gospa pocukala za rokav: Ps, ps, kdo je pa onale tamle? čukasto jo pogledam in ji rečem: Ja, vaša soseda, Rezka. (10 let že njuni sobi mejita ena na drugo). Gospa se ne pusti: Od kdaj pa to? Ji povem. Pa se gospa malo zamisli: Kako že? Ja, Rezka, a ne, ji odgovorim. Rezka, ponovim še malo bolj naglas, čisto za vsak primer. Pa se gospa začne režat kot pečen maček. Vsi smo se malo začudili, kaj jo je pa zdaj presvetlilo. Ona pa začne: Rezka se zatreska. In tako 26x.



Upam, da bomo tudi mi pri njihovih letih lahko pozabljali tegobe in se znali tako hecati in se nasmejati.

Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha



Poročilo o obisku v domu starejših Poljane
7., 13. in 20. november 2012
objava 7. 1. 2013

Tri torke v novembru sva z Arijem obiskala stanovalce Doma starejših na Poljanah v Ljubljani, kjer naju že poznajo in zelo lepo sprejemajo. Obiska se udeleži med 10 in 15 uporabnikov. Nekateri naju pričakajo že na klopci pred domom, kjer jim je najbolj zanimivo to, da Ariju obrišem tačke, preden vstopiva. Sledi pozdravljanje tistih, ki se zadržujejo v kavarnici ob vhodu, nato se napotiva v 1. ali 2. nadstropje (izmenično), kjer naju že nestrpno pričakajo stanovalci. Terapevtka Saša namreč vsak torek po nadstropjih obesi obvestilo o pasjem obisku, zato se za udeležbo ni bati. Kdor zmore, pride sam, ostale pripelje osebje.



Z Arijem pokaževa nekaj osnovnih vaj poslušnosti, nekaj trikcev, nekajkrat se sprehodiva do vsakega uporabnika, da psa poboža, mu da hrano, nekateri ga želijo krtačiti. Nekateri potrebujejo pri tem precej spodbude, saj so stare roke neubogljive, prsti okorni, nekateri občutijo tudi nekoliko strahu, čeprav ga je doslej še vsak premagal. Najlepši je občutek, ko se po začetnem nelagodju ali strahu stegne roka in pristane na pasji glavi, ko se na obrazu zariše nasmešek in včasih iskreno veselje. čeprav lahko uporabniki Ariju ponudijo le priboljške, ki jih sama prinesem s seboj, pa so nekatere gospe polne domislic, kam in kako skriti hrano, ki so jo prinesle s seboj in bi z njo želele pocrkljati psa. In potem se zgodi, da Ari ves čas obiska ovohava vedno isti žep, saj ve, da je v njem kakšna mesna dobrota. V takem primeru mu pozornost odvrnem z metanjem žoge iz blaga, ki jo - na veselje vseh - uspešno lovi v zraku in nosi nazaj, saj ve, da bo dobil priboljšek. Na teh obiskih se nam včasih pridružijo tudi svojci stanovalcev, ki so polni pohval na račun naših obiskov.



Po končanem druženju za nekaj minut obiščeva na njeno željo v sobi še gospo, ki je priklenjena na posteljo, vendar bistrega duha in zelo komunikativna in je najinega obiska zelo vesela. Pes se pri njej povsem umiri, ona pa ga boža in pripoveduje o svojih kužkih, ki jih je imela, ko je bila še doma in za katere sedaj skrbi hčerka, ki je včasih ob teh obiskih tudi prisotna.

Jožica&Ari



Tekst in fotografije Jožica Hribar


Odpravljanje strahu pred psi
objava 10. 12. 2012

Naša članica Meta je s svojo psičko Lizo zelo aktivna. Poleg dela v šoli (je učiteljica razrednega pouka na OŠ Dravlje), kjer izvaja READ program, se druži z osemletno deklico, ki se grozno boji psov. Zdaj so se dobili že trikrat, deklica je pa v družbi prijazne Lize vsakič bolj sproščena in nasmejana. Meta natančno spremlja njen napredek in si zapisuje, kaj počneta na srečanjih.

Z mamico deklic sva se dogovorili, da se prvič dobimo kar pri meni doma. Z Lizo sva jih sprejeli na dvorišču. Deklica si ni upala iz avtomobila, njena sestrica pa je prišla blizu, ji dala priboljšek in jo pobožala. Šli smo na krajši sprehod, deklica je od strahu splezala očku v naročje. Del sprehoda jo je nesel, potem pa je hodila tesno za njim. Po sprehodu smo šli v stanovanje, ko je Liza ležala na tleh, se ji je deklica sčasoma približala, jo pobožala in na koncu celo položila glavo nanjo ter poslušala bitje srca.
Dogovorili smo se, da se dobimo čez 10 dni. če bo šlo, bomo poskusili brez ostalih članov družine, saj se deklica skriva za mlajšo sestrico.



Drugič se srečamo ponovno s celo družino - deklica si še vedno ni upala iz avtomobila.
Naredili smo daljši sprehod kot prvič. Po 15 minutah je deklica vodila Lizo na povodcu (skupaj z mano), vendar smo srečali dva sprehajalca z odvezanimi psi in deklica je cvilila in skočila očetu v naročje. Ko sta bila dovolj daleč je mirno držala povodec in si celo upala potrepljati Lizo po boku. Na travniku sem Lizo spustila, sestrica ji je metala žogico, deklica pa je ves čas držala očeta za roko. Lizo sem odložila na prostor, potem pa smo v skupini hodili mimo nje. Doma je bilo podobno kot prvič. Vadili smo hojo mimo psa, pri tem se je morala držati nekoga za roko. V prostoru se počuti manj varno, ker pes ni na vrvici. Ni pa tako hudo, da bi morala dati Lizo na vrvico, zato vadimo prisotnost psa v prostoru. Liza je počivala na svoji blazini, proti koncu obiska jo je že šla nekajkrat pobožati. Dogovorimo se, da se dobimo čez en teden.



Tretjič se dobimo na parkirišču. Deklica se odloči, da gre sama z nama, starši se odpeljejo. Prvič smo same! Deklico držim z desno roko, Lizo pa vodim na moji levi strani. Deklica se od strahu močno trese, pošalim se, da so jo premalo oblekli. Prizna, da jo je strah. Ko greva po cesti, po nekaj metrih bruha. Pravi, da malo zaradi vožnje z avtomobilom, bruha pa tudi, kadar jo je strah.

Malo pred travnikom, kjer vadiva, srečava par z manjšim psičkom. Ko ga zagledam, jo opozorim nanj in ji povem, da ga poznam, da je to Lizin prijateljček in naj je ne skrbi. Kljub temu se me ob srečanju zelo trdno oprime z obema rokama. Vedno, ko srečava kakšnega psa, ji rečem, naj opazuje Lizo, kako se ona takrat obnaša. Tako ji preusmerjam pozornost z neznanega psa na znanega.

Na travniku ji namignem, da bova morali Lizo spustiti, ker mora opraviti potrebo. Deklica ne želi, da bi bila Liza spuščena, vendar se dogovoriva, da ne bo prišla do nje, da jo bom prej ustavila. Raje vidi, da Liza leži na tleh. Ko se psička malo razgiba, ji ukažem prostor. Vpraša me, če jo bo povohala, jaz pa jo vprašam, zakaj tega ne mara. Pravi, da ne ve. Potem se gremo igrico - tri mišje korake naprej, pol račjega koraka nazaj, en mačji korak naprej, ... tako, da se približava psički toliko, da ji lahko povoha čevelj, gleženj, koleno. Deklica mirno prenese. Nato ji zataknem piškot za vezalke, psička se dotakne noge. Deklica ugotovi, da ji je to prijetno. Nato hodiva okrog Lize. Najprej tako, da je deklica na zunanji strani, potem se obrnem in je na notranji strani. Mirno lahko hodiva okrog nje. Predlagam ji, da bi jo slikala in naj hodi sama. Brez obotavljanja privoli. Pokažem ji tudi, kako naj ustavi Lizo, če se ji zdi, da se ji je preveč približala. Med vajami večkrat psičko in deklico pohvalim, rečem ji, da tudi ona lahko pohvali Lizo.

Narediva še nekaj vaj - poleg, sedi, prostor - tudi deklica ji ukaže in Liza jo uboga. Dobro se ji zdi, postaja bolj pogumna. Na poti domov hodi ob Lizinem levem boku. Sem ter tja jo poboža, ne da bi ji rekla.
Pripoveduje mi o prijateljicah in njihovih kužkih, ki se jih boji. Pove mi tudi, kako se je bala priti k Lizi tudi danes in da jo je bilo v avtomobilu strah. Da je kar pozabila, kako je potem fino. Vprašam jo, kako se počuti zdajle. Vesela odvrne, da zelo fino, prijetno. Rečem ji, naj zapre oči in naj si zapomni ta občutek ob Lizi. Ko se bodo drugič peljali sem, naj zopet zapre oči in naj se spomni tega občutka.

Ko se bližava domu, me sprašuje, če bomo šli v stanovanje. Še vedno se boji biti ob njej, ko je brez vrvice. Pravim ji, da nič hudega, ji bova pač pustili vrvico.

Lizo dam na prostor, deklici pa skuham čaj. Med pogovorom me vpraša, če jo lahko poboža. Seveda, sem vesela. Kadarkoli želi. Pokažem ji obesek za ključe in ji ga obljubim, če gre sama do Lize in ji da priboljšek. Preseneti me in res to naredi.
Ko iščem CD z risanko, da bi jo gledali skupaj z Lizo, pridejo dekličini starši. Deklica je razočarana, ker so že prišli. Družini pa le pokaže, koliko si že upa. Srečna je!
Mamici opišem na kratko najino delo in dogovorimo se za naslednjo soboto.

Deklica napreduje, z vsakim srečanjem bolj. Sicer dela mišje korake, ampak napreduje proti bolj sproščenemu in veselemu vsakdanu. Ponosni smo nanjo, da je že tako pogumna.

Tekst: Meta Magister Derlink in Neža Vilhelm
Fotografije: Meta Magister Derlink



Naprej ...

Stran « 1 2 (3) 4 5 6 »
Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.