mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 51  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Stran « 1 ... 3 4 5 (6)
Psi terapevti : Ambasadorjev dnevnik
Dodal/a jana 27.6.2016 17:22:39 (11995 prebrano)

Dom starejših občanov, Ribnica, 16. 2. 2012
objava 25. 2. 2012

Danes sva z Katano prvič obiskala starostnike v domu starejših občanov v Ribnici. Pred odhodom sem doma Katano malo spustil, nato sva se odpravila na pot. Sam dom sva našla hitro in brez dodatnega iskanja. Ko sva prispela, so naju skozi okna opazili prvi radovedneži. S Katano sva se sprehodila okoli doma in se nato veselo odpravila na delo. Na vhodu naju je pričakala Sergeja ter naju odpeljala do skupine. Na začetku sem celotni skupini predstavil Katano in sebe. Nato sem pripravil priboljške in se odpravil z Katano predstaviti vsakemu posebej. Pogovorili smo se o njihovi zgodovini in o živalih, ki so jih imeli doma. Nekateri so se tudi malo na začetku bali Katane, a so jo proti koncu tudi že božali. Z najbolj pogumnimi sva se pa tudi odpravila na kratek sprehod po oddelku. čas nama je minil zelo hitro. Katana se je tudi zelo utrudila in takrat sva končala. Za zaključek sva pozdravila vse in se počasi odpravila proti domu.

Stane Rman

foto Sergeja Mastnak











Žanka je opravila izpit
objava 14. 2. 2012

Odkar se je moj Jaka upokojil zaradi povečanega obsega dela doma (saj doma izvaja intenzivne terapije z našim dvoletnim fantičkom) , sem v društvu pristala bolj na administraciji in gnjavljenju novih potencialnih parov za aktivnosti in terapijo. Tako mi je res v veselje, da je leto naokoli in skupinica nadebudnih tečajnikov se je drenjala v dvorani. Tokrat smo dobili rotvajlerko, dve tornjakinji in dva mešanca. Pisana druščina.

Naša srečanja so bila kot ponavadi polna smeha in mahajočih repov, a je splet okoliščin prinesel na izpit le Žanko. Staro gospo tornjakinjo z veselim vodnikom Mišom. Kot inštruktorica in glavna gnjavatorka psa si ob tako mirni pasji dušici in pozitivnem vodniku nisem mogla spomniti kakšne res težke preizkušnje, ki bi bila za njiju omembe vredna. Izpit sta uspešno zaključila, Mišota čaka še teorija, kako pa smo se imeli, si poglejte na sliki.

Katarina Vertin


foto Urša Ivanovič


Obisk pri starostnikih
objava 19. 12. 2011

Mini in moja malenkost sva zdaj že stalna gosta v Domu za starostnike Tabor Poljane v Ljubljani (enota Tabor). Obiskujeva ljudi z demenco, torej tiste, ki imajo težave s spominjanjem. Oblikovali sta se dve prijetni skupinici stalnih uporabnikov, ki jih z Minijem razveseliva vsak drugi četrtek. Najprej se sprehodiva do vsakega uporabnika. Ta Minija poboža in ga pozdravi, nato pa se z guvernanto pogovori o tem in onem, po navadi pokramljamo o tem, kaj so počeli in kaj je novega. Nato se morajo spomniti, kaj smo se pogovarjali, kako je kužku ime, koliko je star, kaj počne ... Pol urice mine kar prehitro, nato morava že k drugi skupini, kjer se zgodba ponovi. Sodelujeva z Zvonetom in Zojo, s katerim zamenjava skupini. Mini je zelo vesel obiskov, kar sam zavije proti Taboru in tudi v vežo stopi zelo samozavestno in veselo, saj ve, da ga čaka ogromno priboljškov in božanja. Zadnjič sva se pa odpravila v Ribnico, v najino novo institucijo. Moja prva skrb je bila, da Mini dobi pozitivno izkušnjo. Ljudje so bili prijazni, prijetni in topli. Še sonce je sijalo, medtem ko je bila v Ljubljani taka megla, da bi jo lahko rezali. Več o najinem delu v Ribnici pa ob naslednji priliki.

Neža Vilhelm


foto Ambasadorji nasmeha


foto Ambasadorji nasmeha


foto Ambasadorji nasmeha


Obisk pri slepih otrocih v Izoli
objava 11. 12. 2011

Budilka je zvonila čisto prezgodaj, še posebej za vikend. Ampak obetal se je sonček in lep dan na morju. Z Mincem sva ob sedmih šibnila proti Izoli, kjer sva se najprej dobila z Nino in Ojo. Vozila sva se celo uro in pol, seter je celo pot prespal, saj se mu je zdelo popolnoma nečloveško, da ga budim tako zgodaj in se mora še vozit. No, ko je videl Ojo, je zamera za hip izpuhtela. Skupaj smo šli proti hiši, kjer do ponedeljka bivajo slepi in slabovidni malčki in njihovi starši.

Že ves dan so spraševali, kdaj bo ura devet, ko bojo prišli kužki. Pa smo prišli. Najprej je bilo treba seveda pozdraviti kužka in ga objeti, pa pobožati. In to pet do šestkrat. Potem smo pa ugibali, kdo je večji, Mini ali Oja. Pa kdo ima krajša ušesa. Pa kdo je bolj debel in kdo bolj suh. Kdo ima debelejši rep, kdo pa daljšega? Potem smo pa še iskali špangice.

In Ojo in Minija peljali malo sprehod. Lušni otroci, tako polni energije in veselja. Pa jim čisto nič ni hudo na tem svetu, zabavajo se in veseli so vsakega obiska, prijazne besede in časa, ki jim ga nameniš. Njihov optimizem je pa neverjeten in nalezljiv. Potem smo pa šli. Doma sva z Mincem samo padla v horizontalo. Revež je samo hodil pit vsake toliko. Zvečer samo kratek sprehod in obilna večerja, pa celonočni spanec. Uboge Mince so bile zelo utrujene. Saj delovno kondicijo dobiva počasi, samo vožnja ga pa še vedno ubije.

Z Redikom sva pred leti začela s prostovoljnim delom pri slepih otrocih. Res so nekaj posebnega. Sončki miceni. Sem se danes spomnila, zakaj so mi tako pri srcu. Upam, da se še kdaj srečamo. Mogoče se kdo vpraša, zakaj se vozim tako daleč samo za en obisk? Zaradi punčke, ki bi rada imela Minija za vodnika, zaradi fantka, ki se je nasmehnil po nekaj mesecih, zaradi drugega fantka, ki je zlezel iz očetovega naročja (kar je mali čudežek) in z mano peljal Minca na sprehod po vrtu. In zaradi vseh nasmejanih obrazov na koncu. Pridite šeeee, so vpili. Bomo, z veseljem, samo povabite nas in smo tam.

Neža Vilhelm


foto Nina Ahčin


foto Nina Ahčin


foto Nina Ahčin


Stane in Katana v CIRIUS Kamnik
objava 9. 12. 2011

V Kamniku delujeta dva delavna para, Stane s Katano in Tina z Lunom. Domski otroci so razdeljeni v dve skupini, vsak par se odpravi v svojo učilnico, nato se para zamenjata, tako da vsaka skupina lahko spozna oba kužka. Stanetova Katana se je obiska zelo veselila. Ko je prišla v skupino, je navdušeno pozdravila vse otroke. Tudi otroci so bili zelo veseli, saj so že težko pričakovali obisk kužkov. Ko so se pomirili, so se pogovarjali o kužkih. Katani so lahko dali nekaj priboljškov, pokazala je nekaj trikcev, otroci pa so jo lahko popeljali na vrvici po sobi. Ko je prišel čas za menjavo učilnic, so Katani podali roko in jo pospremili do druge učilnice. Katana je bila že zelo utrujena, zato je ležala večji del časa, otroci pa so se ji pridružili.

čas je kar prehitro minil. Zadovoljni obrazi otrok so nama povedali, da je bil obisk več kot uspešen. Poslovili smo se in si zaželeli, da se kmalu vidimo spet.

Stane Rman












foto Irma Golob


Koper
objava 11. 10. 2011

Jutro sem začel prepozno, tipično - če si rečem "sej bom vse stvari poiskal zjutraj".
In, ko nato pakiram, porabim več časa, kot sem si ga dejansko vzel na voljo.
Od doma odrinem malo čez 7h. Ko pridem v Ljubljano, pokličem Dejana, da bom čez 10 min na lokaciji, kjer bi ga moral pobrati. Tipično - ni ga bilo - in sem moral še malo čakati. Seveda ni bilo panike, ker sva imela časa še dovolj.

No, po vsej tej megli, ki se je vlekla od Trebnjega pa vse do Nanosa, sva našla ob avtocesti postajališče, kjer sva šla na kavo.
Bilo je prečudovito, zasnežen Nanos in celo sonce sva imela. Katana je na počivališču opravila, kar je morala, in si pretegnila noge od ležanja v avtu. Ko sva prišla v Koper, je bila prva naloga dobiti zastonj parkirišče in - hvala bogu - sva ga našla takoj. Naslednja naloga je bila najti lokacijo, kjer imamo svoj štant oz. "tržnico".

Itak sva v Koper zamudila, tako da je Tjaša že klicala in spraševala, kje se potikava. Na najino srečo sva lokacijo dogodka hitro našla. Na dogodku sem videl veliko ljudi z veliko psi. Tjaša s Saro, Dejan, ki je tokrat postal kurirček za kavo, in Stane s Katano smo predstavljali društvo Ambasadorji nasmeha.

Oddali smo veliko zgibank in srečali kar nekaj ljudi, ki se zanimajo za to delo. Spoznali smo tudi Portugalce, Nemce, Italijane. Družbo nam je delala tudi gospodična Zala Boštic, novinarka. Poleg nas na štantu je predstavljala revijo Kužek. Videli smo tudi prikaz Slovenske policije z dvema psoma. Prvi nemški ovčar je naredil prikaz napada z nagobčnikom, drugi (belgijski ovčar) pa brez nagobčnika, najprej na rokav in nato živi ugriz. Na lokaciji smo bili od 9h zjutraj pa vse do 15h, ko enostavno ljudi ni bilo več in so vsi sodelujoči začeli pospravljati.

Dobili smo pohvale od Jadranke Juras, Lajke, Animal Angels in še nekaj ljudi in društev. Po končanem delu sva se z Dejanom odpravila še malo po Primorski, Tjaša pa je odšla domov.

Stane Rman


DCA
objava 11. 10. 2011

Prvi obisk po z Anjo po počitnicah je bil kar zanimiv. Na žalost so imeli doma nesrečo, zato sta me Anjina starša prosila, če sva lahko 30 min sama. Oče mi je razložil nekaj stvari še o Anji - če bi dobila napad - kako in kaj storiti. Nato sta se odpeljala v bolnico. Prvi test je bil kar prava preizkušnja zame in zanjo. S Katano sva jo motivirala in delala različne vaje. Med terapijo smo šli vsi trije na sprehod, saj je Katana, kljub sprehodu prej, pokazala, da je nujno oditi na potrebo. Peljala sva jo na dveh povodcih in za Katano počistila. Nato sva se še nekaj časa zabavala in raziskovala, kakšno opremo imam s sabo za Katano. Malo čez sedmo sta prišla starša z Luno (njihovo novo psičko) po Anjo in nato smo se vsi srečni in veseli odpravili - oni domov, jaz pa na sestanek.

Stane Rman


Dnevnik pišejo Ambasadorji nasmeha

Stran « 1 ... 3 4 5 (6)
Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.