Z Minijem že štiri leta obiskujeva upokojence DSO Tabor - Poljane. Najprej sva eno leto razveseljevala stanovalce na Taboru, a ker je tam delal tudi Zvone s svojo Zojo, sem se odločila, da bova presedlala na Poljane, ker tam ni bilo nobenega delavnega para s kužki. Tako sva že tri leta stalna gosta na Poljanah.



Najini dnevi so običajno torki, ko imajo v domu čas za zunanje aktivnosti. Teh je kar precej in stanovalcem res nikoli ni dolgčas. Včasih se prav jezijo, ker ne morejo uskladiti vseh obveznosti. No, ampak slaba volja hitro mine in vse se uredi tako, da je prav. Na obiske hodiva ob pol štirih, kar je za nekatere stanovalce kar pozno in so že precej utrujeni. Obiski trajajo dobre pol ure, največ tričetrt ure.



Kar počneva v domu, imenujemo aktivnosti s pomočjo živali. To pomeni, da nimava posebnih ciljev, jih ne meriva, ne zasledujeva in ne piševa poročil. Najin edini cilj je, da se imamo fino, da se nasmejemo ter da se malo družimo in poklepetamo o tem in onem. Po odzivih sodeč nam to odlično uspeva.



V domu obiskujeva ljudi z demenco. Ti ljudje se do pikice natančno spomnijo, kaj so počeli pred več leti ali v mladosti, ne spomnijo pa se dogodkov tistega dne. Zato tudi najine obiske pozabljajo. Oziroma, če sem natančna, se spomnijo Minija, mene pa prav čukasto gledajo, kdo sem in kaj tam počnem. Zato pač vedno ponavljamo ene in iste podatke. Komu bi se morda zdelo, da govorimo vedno ene in iste reči, ampak za stanovalce žal to niso. Nekoč se je neka gospa pošalila, da ja tale demenca prav super bolezen. Nič ne boli pa vsak dan izveš kaj novega.



V teh letih se je oblikovala stalna ekipa stanovalcev. Pet ali šest jih hodi na urice s kužkom. Ti imajo radi pse in jim božanje psa in pogovor o pasjih zadevah nariše nasmeh na usta. Kar je tudi namen najinih obiskov in druženj z njimi. Gospod, ki je najbolj priden pri obiskovanju naših druženj, reče samo dve besedi. Ja in Mini. Tudi potrudi se in Minija boža, čeprav se zelo težko premika.



Obiskovanje doma mi je v veliko veselje. Še posebej me veseli, da Mini kar sam zavije v dom in ves čas obiska neutrudno maha z repom. Kar mi pove, da je na obiskih sproščen in uživa v družbi stanovalcev. Pri dobrih osmih letih pravi, da je pol ure na obisk popolnoma dovolj. Nato se od stanovalcev poslovi in odideva na smetanco. No, Mini dobi smetano, jaz pa napitek po želji.



Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ivica Džudović