mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 37  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Dodal/a jana 31.8.2003 21:30:03 (2663 prebrano)

Sreča
Hsiao Chein-Wen

V odročni, revni vasi severnokitajske province Hopei je živel star kmet, imenovali so ga oče Čang. V okolici je bil dobro poznan, neporočen, reven in ni imel ničesar razen dobrega srca. Ob nekem izredno mrzlem zimskem večeru se je oče Čang vračal domov s polja. Nebo je bilo temno, velike snežinke so se opotekale proti zemlji, drevje in grmovje je povešalo glave. Na svoji poti domov po zaključenem vsakodnevnem delu je bil zmeraj sam, še žival ga ni spremljala. Vse je izgledalo kot mrtvo - razen vetra in snega.

Naenkrat je oče Čang zaznal slaboten šum, tako rahel kot ječanje prestrašenega majhnega otroka. Veter je tulil preko širnih poljan in gozdov. Ni bilo dvoma, ječanje je bilo lahko samo od živega bitja.
"Komu bi lahko pripadal ta žalosten glas?" se je spraševal kmet. Ozrl se je naokrog in poskušal slediti zvoku. Stopil je v kočo, postavljeno ob stezi, ki je vodila med polja. Tam, na šopu slame, je ležal mlad pes, skoraj že skelet, zvit v klobčič. Bil je volčjak z zamazano dlako, izčrpan, kot mrtev. Oče Čang je stopil bliže, se nežno dotaknil živali in jo previdno pogladil preko ušes. Mladi pes se ni zganil, le tresel se je od mraza. Oče Čang je videl, kako se iz pasjih nosnic dviguje tanka bela sapa.

"Oh, ti uboga mala stvar! Si se izgubil", je govoril sam sebi. "Pridi z menoj!" Dvignil je psa, ga stisnil k prsim in ga ovil s svojim suknjičem, da bi ga pogrel.

Bilo je še temneje, ko je oče Čang dosegel svojo hišo, ki je - zgrajena iz lesa - obsegala en sam, nizek prostor in ni imela ničesar razen vrat in okna iz papirja. Čang je prižgal svečo, medtem ko so se stari zidovi zibali v viharju, kot da se bodo zrušili. Zatem je položil psa na posteljo ter naredil ogenj iz suhega dračja. Prostor se je kmalu ogrel in oče Čang se je lotil kuhanja večerje - grah, krompir in malo riža. Ni bilo drugega. Oče Čang je živel v tolikšni revščini, moral se je zadovoljiti s tem.

Čez slabe pol ure se je pes ovedel, iztegnil ude, odprl oči in gobec ter vrgel Čangu pogled, poln trpljenja in lakote. Hkrati je stari kmet doumel: "Lačen bo." Poskusil je psa nahraniti z malo riža, vendar se je ta branil jesti. Kazalo je, da ga tuje okolje bega, in pogledal je starca obotavljajoče in negotovo. Čez nekaj časa je stari kmet znova poskusil. Tokrat je pes pokusil riž in začel nato res žreti. In ko je zaključil z obedom, je pogledal proti Čangu z izrazom zadovoljstva in hvaležnosti. Nato se je ponovno ulegel na posteljo.

Bila je ena tistih noči, v katerih se zdi, da je svet otrpnil v mrazu. Oče Čang je sedel na stolu blizu postelje, opazoval psa in mu govoril: "Ubogi mali dečko! Najbolje bo, če ostaneš preko noči tukaj. Zunaj je zelo mrzlo. Jutri se lahko vrneš domov." Molčal je nekaj časa in nato nadaljeval: "Kdo je tvoj gospodar?" Pes je dvignil glavo in staremu kmetu namenil pogled, poln hvaležnosti. Nato je iztegnil tace in položil glavo na odejo.

Drugo jutro je oče Čang nahranil psa s svojim lastnim obedom, kot bi bil stari prijatelj. "Ubogi mali fant! Sedaj glej, da se spraviš domov!"
Prijazno je govoril psu in ga pobožal po glavi. Pes je mahal z repom, veselo cvilil in lizal Čangu roko. Ko sta zaključila z zajtrkom, je starec zapustil hišo, da bi, kot vsak dan, odšel na delo.

"No, dečko, zbogom! Čas je, da odideš", je dejal, kar je opazil, da mu mladi pes sledi, ko gre dalje, in obstane, ko se sam ustavi.

Čang je poskusil sloko, grdo žival nagnati.
"Proč pojdi! Proč, proč!" je glasno zaklical. Pes je stekel par korakov stran, in nato ponovno sledil Čangu v primerni razdalji. Znova in znova je poskušal stari kmet nagnati psa domov, a zaman. Nič ni moglo pripraviti psa do tega, da bi pobegnil.

Oče Čang je doumel, da je prvič v svojem dolgem in osamljenem življenju našel prijatelja in to ga je prevzelo. Zato se je obrnil, nežno pogladil psa po glavi, ga obsipal z najrazličnejšimi ljubkovalnimi imeni, ki jih je poznal in vendar do sedaj ni imel prilike uporabiti, in odločil se je, da bo žival obdržal.

In ker v celem življenju nikoli ni imel sreče, se je odločil, da bo psa klical "Sreča". Nato je odšel na polje, da bi tam delal kot vsak dan, in vzel je psa s seboj, kot vzameš s seboj prijatelja ali otroka.

Preteklo je nekaj mesecev. Sreča je postal dobro hranjen in postaven pes. Ko je njegov gospodar obdeloval polje, je ležal ali sedel ob strani in ga opazoval. Nikoli ga ni zapustil, dokler Čang ni zaključil vsakodnevnega dela in se napotil domov. Ko je prišla noč, je oče Čang počival po napornem delu. Zanj je bilo lep, živeti s Srečo. Psa je imel v naročju, ga ljubkoval in se z njim pogovarjal. Sreča je zaprl oči, ušesa položil nazaj in naredil zadovoljen obraz.

Sosedi so videli soj luči skozi papirnato okno Čangove hiše in so vedeli, da preživlja oče Čang zadovoljne čase s Srečo. Včasih, ko so šli mimo njegove hiše, so dejali: "Oče Čang ima pridnega tovariša."

Tako je preteklo deset let. Oče Čang je bil že skoraj prestar za delo. Iz dneva v dan je bilo za starčka življenje težje, kajti vedno manj je bilo za jesti. Sreča je v resnici bil zmeraj lačen. Zaradi tega je oče Čang premišljeval, če ne bi bilo za Srečo bolje, da ga prepusti enemu od sosedov, da psu ne bi bilo treba trpeti lakote. Nekega dne se je zato odpravil k sosedu Liju, da bi mu pripeljal Srečo.

"Pridi, Sreča!" je rekel kot ponavadi. Pes je veselo mahal z repom, kajti razumel je le, da njegov gospodar želi ven. Ko sta prispela do Lijeve hiše, so Sreči privezali na vrat vrvico, drugi konec pa na kol. Ko je oče Čang odšel, je Sreča začel klavrno tuliti. Cel dan ni nehal lajati in tuliti in naslednji dan Liju ni preostalo drugega, kot da je psa odvezal. Sreča jo je ucvrl naravnost nazaj h gospodarju. "Zakaj si se vrnil? Tukaj boš umrl od lakote!" je zaklical Čang. "Glej da izgineš, ti nora žival."

Sreča pa je pogledal svojega gospodarja z izrazom, kot da ga prosi, naj ga vendar pusti ostati pri njem. Nato se je priplazil do kmeta in mu lizal utrujene, zgarane roke.

Čez nekaj mesecev je k Čangu prišel trgovec, ki je stanoval na drugem koncu vasi. Bil je močan mož srednjih let in je staremu kmetu pred letom dni posodil petdeset dolarjev.
"Oče Čang," je dejal, "pripravljen sem vzeti psa, če nimaš denarja, da bi mi plačal."
"Velja. Tvoj je", je odvrnil oče Čang.
Trgovec je poskusil odpeljati Srečo, toda žival se je branila pred tujcem, divjala po hiši, glasno tulila, renčala in ga celo napadla. Toda zahvaljujoč svoji moči je trgovec psa le obvladal in ga odpeljal proč iz hiše njegovega starega gospodarja.

Ostareli kmet se je sedaj počutil osamljenega in je bil žalosten, kajti svojega Srečo je pogrešal tako, da je včasih celo sanjal o njem.
Poldrugo leto kasneje, pozno v noč, ko je z neba ulival močan dež, ki je zakril vse druge zvoke, je sedel oče Čang ob oknu in gledal ven v temno nebo. Tedaj se mu je zazdelo, da čuje znani glas, ki so mu sledili nagli koraki blizu hiše. Po nekaj trenutkih je pred vrati lajal in praskal pes. Oče Čang se je dvignil in odprl vrata. Sreča je brez sape in razburjen planil v hišo, se vzpenjal po starem gospodarju in se mu nato ponižno vrgel k nogam. Bil je čisto premočen in mrazilo ga je.

"Oh, stari prijatelj, si se vrnil!" je zaklical Čang, premagan od veselja in presenečenja. Objel je psa. Sreča je sopihal in spuščal glasove, kot da bi se hotel - sicer ljubeznivo in prijateljsko - pri starem gospodarju potožiti zaradi prestane ločitve. Od tega dne sta Čang in Sreča spet živela skupaj.

Stari kmet je bolehal za revmo in njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Komaj se je še premikal ali kaj postoril. Sreča je bil edini, ki mu je lahko malo pomagal, kakor pač pes to zmore. Tako je prišla zima. Ledenomrzel veter je pihal preko hladnih polj. V vasi so v tej decembrski noči vsi odšli zgodaj v posteljo. Oče Čang se je od stalnih bolečin počutil utrujen in zaspan. Tudi on je legel v posteljo. Kot zmeraj je Sreča ležal ob ognju, v bližini postelje. Na ognjišču je še tlelo dračje, da bi ogrevalo prostor. Veter, ki je silil skozi okno, je dvignil malo slame in jo zagnal v žerjavico, kjer se je vnela in jo je naslednji sunek vetra ponesel naprej. Kmalu se je pokazal plamenček, se razširil na pohištvo, na stol s slamnatim pletenim sedežem, mizo, klop ... Naenkrat je bila stena v plamenih in prostor se je napolnil z ognjem in dimom. Oče Čang, ki ga je zbudilo prasketanje plamenov, je začel glasno kričati: "Ogenj! Ogenj!" Sreča je skočil pokonci, da bi pomagal gospodarju. Nato je stekel iz hiše in začel glasno in obupano lajati.

Vaščani so se zbudili ob lajanju psa in pohiteli iz svojih hiš, da bi videli, kaj se je zgodilo.
"Kako strašno!" so klicali, ko so videli hišo očeta Čanga v plamenih. Zgrabila jih je groza, ko so spoznali, da je ogenj zajel že streho hiše.
Sreča je dirjal med vaščani sem in tja in lajal kot nor. Njegov glas se je lomil ob njegovi roteči prošnji pomoči za gospodarja. Ljudje so sicer razumeli, kaj je hotel od njih, vendar nihče ni bil pripravljen ogroziti svojega življenja za rešitev starčka, kajti v plamenih je bila že cela hiša.
V trenutku, ko je Sreča spoznal, da mu nihče ni pripravljen pomagati, se je zagnal v plameneči pekel podirajoče se hiše, hraber, drzen in vdan, kot pravi junak, medtem ko so bili ostali priče tega enkratnega dokaza ljubezni, ki je močnejša od strahu pred smrtjo.

Prevedeno iz revije UNSERE HUNDE.
Zgodbo je poslala Leonida Ozimek.

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.